UPRS Sklep I U 924/2023

Tožba se zavrže.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

S sklepom št. 214-10914/2022-9 z dne 16. 5. 2023 je tožena stranka ustavila postopek podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga združitve družine tujki z imenom A. A., roj. ..., državljanki Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju izpodbijani sklep za A. A.). S sklepom št. 214-10915/2022-6 z dne 16. 5. 2023 pa je tožena stranka ustavila postopek podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga združitve družine tujki z imenom B. B., roj. ..., državljanki Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju izpodbijani sklep za B. B.).

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa za A. A. je razvidno, da je vlogo za podaljšanje dovoljenja za njeno začasno prebivanje iz razloga združitve družine 23. 5. 2022 vložil njen mož C. C. (v tej zadevi tožnik). Vlogi je priložil barvno fotografijo, potrdilo o plačilu upravne takse, overjeno fotokopijo poročnega lista, overjeno fotokopijo potrdila iz kazenske evidence, overjeno fotokopijo veljavnega potnega lista, izjavo o preživljanju družinskih članov, pogodbo o zaposlitvi, plačilne liste za obdobje od novembra 2021 do aprila 2022 ter dokazila o izplačilih. Tožena stranka je 24. 5. 2022 uvedla postopek in po uradni dolžnosti pridobila podatke iz elektronske policijske evidence ter tožnika z dopisom št. 214-10914/2022-3 pozvala, naj v roku 30 dni vlogo dopolni z manjkajočimi dokazili. Z dopisom št. 214-10914/2022-8 ga je ponovno pozvala naj ustrezna dokazila predloži v roku 21 dni od vročitve tega poziva. Ta poziv mu je 27. 3. 2023 osebno vročila, kljub temu pa se tožnik v postavljenem roku do izdaje izpodbijanega sklepa nanj ni odzval. Iz tega razloga, pa tudi zato, ker je tožena stranka ocenila, da tožnik ni izkazal interesa za nadaljevanje postopka (čeprav je bil opozorjen na posledice opustitve dolžnega ravnanja), je na podlagi določbe tretjega odstavka 90. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) v zvezi z določbami prvega odstavka 135. in 136. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) njegov molk štela za umik zahteve in odločila kot izhaja iz izreka tega izpodbijanega sklepa. Iz njegove obrazložitve še izhaja, da lahko na podlagi druge in tretje alineje 60. člena ZTuj-2 tujec, ki za vstop v Republiko Slovenijo ne potrebuje vizuma, ostane in biva tu največ 90 dni po prenehanju dovoljenja za prebivanje ali vizuma za dolgoročno bivanje, razen če mora na podlagi odločitve pristojnega organa zapustiti to državo.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa za B. B. je razvidno, da je vlogo za podaljšanje dovoljenja za njeno začasno prebivanje iz razloga združitve družine 23. 5. 2022 podal njen oče C. C. (v tej zadevi tožnik). Vlogi je priložil barvno fotografijo, potrdilo o plačilu upravne takse, overjeno fotokopijo veljavnega potnega lista in overjeno fotokopijo izpisa iz matičnega registra. Tudi zanjo je tožena stranka 24. 5. 2023 uvedla postopek in tožnika z dopisom št. 214-10914/2022-8 pozvala naj vlogo dopolni z ustreznimi dokazili v roku 21 dni. Ta poziv je bil tožniku osebno vročen 27. 3. 2023, vendar ta nanj ni odreagiral. Tožena stranka je zato tudi ta postopek v skladu s 135. in 137. členom ZUP ustavila, saj je tožnikov molk štela kot umik zahteve. Enako kot v izpodbijanem sklepu za A. A., je tudi v obrazložitvi tega sklepa podala razlago druge in tretje alineje 60. člena ZTuj-2.

Bistvene navedbe strank

Iz tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe izhaja, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje za svojo ženo A. A. in oba svoja mladoletna otroka B. B. in D. D. Z ženo imata tudi skupnega mladoletnega otroka E., ki se je rodila v Republiki Sloveniji. V zvezi s prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje je za hčerko B. B. od tožene stranke prejel dva povsem enaka sklepa z isto opravilno številko v dveh kuvertah, pri čemer je pri tem prišlo do napake, saj je bil eden od teh sklepov očitno mišljen za mladoletno D. D. (ta sklep ima namreč drugo opravilno številko). Ker zanjo tožnik odločitve tožene stranke o podaljšanju dovoljenja za začasno prebivanje še ni prejel, je ne more izpodbijati, četudi bi bila zanj neugodna.

Tožnik je prepričan, da sta oba izpodbijana sklepa nepravilna in nezakonita. Navaja, da ga je tožena stranka 27. 3. 2023 pozvala, naj predloži plačilne liste za 6 mesecev, podpisane in opremljene z žigom delodajalca ter bančne izpiske za preteklih 6 mesecev, pisno izjavo o izvoru denarnih sredstev in potrdilo o vpisu za B. B. in D. D. v vrtec oziroma šolo. Istega dne se je med 8.00 in 9.00 uro na podlagi predhodne rezervacije termina z ženo A. A. zglasil pri toženi stranki na naslovu Tobačna ulica 5, Ljubljana pri uradni osebi F. F. Iz elektronskega sistema tožene stranke je razvidno, da sta imela termin rezerviran tako za podaljšanje enotnega dovoljenja za njegovo prebivanje in delo kot tudi za začasno prebivanje A. A., B. B. in D. D. zaradi združitve družine. Takrat je uradni osebi F. F. predložil svoje plačilne liste in bančne izpiske. Navedeno je zabeleženo v sistemu tožene stranke, kar je tožnik osebno preveril 2. 6. 2023. Do zapletov je prišlo, ker je uradna oseba F. F. prejete dokumente vpisala le v zadevi pod opravilno številko, v kateri se je urejalo enotno dovoljenje za tožnika, hkrati pa jima je takrat povedala, da lahko potrdila o vpisu otrok predložita naknadno. Pojasnila jima je, da družina tako ali tako ne more dobiti dovoljenja, dokler tožnik ne dobi podaljšanega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, ter zatrdila, da lahko tožnik pisno izjavo o tem prinese naknadno. F. F. je namreč preko računalnika vpogledala v poziv za dopolnitev, ki ga je tožnik prejel 27. 3. 2023, torej isti dan, ko je bil osebno pri toženi stranki.

Tožnik opozarja na okoliščino, da mu je tožena stranka 27. 3. 2023 izročila potrdilo o vloženi prošnji za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje oziroma za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje za A. A. in njuna otroka B. B. in D. D. Napotkov uradne osebe se je držal, kljub temu pa je nato tožena stranka izdala izpodbijana sklepa. Dne 2. 6. 2023 se je zglasil pri toženi stranki na naslovu Tobačna 5, Ljubljana, da bi zadevo osebno preveril. Takrat je želel oddati tudi pisno izjavo in potrdilo o vključenosti otrok v vrtec, vendar tega tožena stranka ni želela sprejeti. Tožnik zagotavlja, da ni imel nobenega namena umakniti prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga združitve družine. V celoti je sledil napotkom, ki jih je prejel od uradne osebe pri toženi stranki, zato tožena stranka ni imela nobene pravne podlage za izdajo izpodbijanih sklepov.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla le to, da je v izpodbijanih sklepih "jasno navedla, zakaj je bila zahteva tujca, podana skladno z določbo 47. člena ZTuj-2, ustavljena". Vztraja pri odločitvi, "nadaljnjo presojo glede skladnosti ZTuj-2 z Ustavo, pa prepušča Upravnemu sodišču".

Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo s sklepom I U 924/2023 z dne 5. 7. 2023 in odločilo, da se izvršitev sklepov Upravne enote Ljubljana, št. 214-10914/2022-9 z dne 16. 5. 2023 in št. 214-10915/2022-6 z dne 16. 5. 2023, odloži do izdaje pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu (I. točka izreka) in da se državljankama Bosne in Hercegovine, A. A., rojeni ..., in mladoletni B. B., rojeni ..., do izdaje pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, dovoli ostati v Republiki Sloveniji kot izhaja iz potrdila o vloženi prošnji za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje oziroma za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje z dne 27. 3. 2023, ki ga je izdala Upravna enota Ljubljana (II. točka izreka).

Tožba ni dopustna.

Obravnavanje tožbe v upravnem sporu je mogoče le, če so izpolnjene procesne predpostavke, ki jih določa Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zato je treba v predhodnem preizkusu tožbe po 36. členu ZUS-1 najprej presoditi obstoj teh predpostavk. Ena izmed njih je, da tožba ni vložena prezgodaj (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). V prvem odstavku 2. člena ZUS-1 je namreč določeno, da sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. V tretjem odstavku istega člena ZUS-1 določa, da je dokončni upravni akt tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja.

Prvi odstavek 13. člena ZUP določa, da ima zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, stranka pravico pritožbe, in da je samo z zakonom mogoče predpisati, da v posameznih upravnih zadevah ni dovoljena pritožba. V izpodbijanih sklepih je tožena stranka, sklicujoč se na četrti odstavek 87. člena ZTuj-2 navedla, da zoper sklep ni dovoljena pritožba, možen pa je upravni spor.

V času izdaje izpodbijanih sklepov veljavni ZTuj-2 je v prvem odstavku 87. določal, da o pritožbah zoper odločbe in ukrepe, ki so jih na prvi stopnji izdali organi iz drugega in tretjega odstavka prejšnjega člena (v drugem odstavku prejšnjega člena so navedene upravne enote), odloča ministrstvo, pristojno za notranje zadeve. V četrtem odstavku 87. člena je ZTuj-2 določal, da je pritožba v zadevah izdaje prvega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji dovoljena le v primerih, če tujec uveljavlja svojo pravico do izdaje dovoljenja po 38., 44., 47. in 48. členu tega zakona.

ZTuj-2 v 47. člen ureja tako izdajo prvega dovoljenja za prebivanje kot podaljšanje dovoljenja.¹ Iz izpodbijanih sklepov jasno izhaja, da je tožnik zaprosil za podaljšanje dovoljenj za začasno prebivanje in ne za izdajo prvega dovoljenja, in sicer iz razloga združitve družine na podlagi 47. člena ZTuj-2. To med strankama ni sporno.

Tožena stranka je napačno tolmačila določbo četrtega odstavka 87. člena ZTuj-2 da zoper odločitev o podaljšanju dovoljenja za začasno prebivanje ni pritožbe. Takšno stališče je zmotno. Določba četrtega odstavka 87. člena se namreč nanaša le na izdajo prvih dovoljenj za prebivanje, in pa tudi na podaljšanje teh dovoljenj.² To pomeni, da je zoper odločitev o podaljšanju obstoječega dovoljenja dopustna pritožba.³

Pouk o pravnem sredstvu tožene stranke je glede na navedeno napačen, kot tak pa ne more imeti za stranko nobenih škodljivih posledic. Tožnik bi imel skladno s šestim odstavkom 215. člena ZUP⁴ pravico do pritožbe zoper izpodbijana sklepa v roku 15 dni, ki bi pričel teči šele od dneva vročitve tega sklepa, vendar ker iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik pritožbi že vložil, mora o pritožbah sedaj odločiti drugostopenjski organ. Iz odgovora tožene stranke z dne 3. 6. 2026 izhaja, da je pritožbi odstopila na pristojno ministrstvo, torej očitno tudi tožena stranka ni menila, da pritožbi nista dovoljeni, saj bi sicer ravnala skladno s prvim odstavkom 240. člena ZUP, po katerem organ prve stopnje, če meni, da pritožba ni dovoljena, pritožbo s sklepom zavrže.

Glede na vse navedeno torej izpodbijana sklepa še nista dokončna, zaradi česar je tožba v tem upravnem sporu preuranjena (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Sodišče je zato tožbo zavrglo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če je tožba zavržena, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.
-------------------------------
¹ Gl. peti, šesti in osmi odstavek 47. člena ZTuj-2: (5) Dovoljenje za prebivanje zaradi združitve družine se izda in podaljšuje na prošnjo tujca iz prvega odstavka tega člena, ki mora priložiti dokazila o zadostnih sredstvih za preživljanje tistih družinskih članov, ki nameravajo prebivati v državi, pri čemer ta sredstva mesečno ne smejo biti nižja od ravni, določene za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči v skladu z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke. (6) Dovoljenje za začasno prebivanje zaradi združitve družine se družinskemu članu tujca, ki ima dovoljenje za začasno prebivanje, izda z veljavnostjo, kot velja njegovo dovoljenje oziroma do poteka veljavnosti njegovega dovoljenja, vendar ne dlje kot za eno leto, podaljšuje pa za enako časovno obdobje, kot velja njegovo dovoljenje za začasno prebivanje, vendar ne dlje kot za dve leti. Družinskemu članu se lahko dovoljenje za začasno prebivanje zaradi združitve družine podaljša tudi v primeru, če ima tujec, s katerim se družinski član združuje, izdano dovoljenje za začasno prebivanje z veljavnostjo, krajšo od enega leta. Dovoljenje za začasno prebivanje se družinskemu članu imetnika modre karte EU izda in podaljšuje za enako časovno obdobje kot velja njegova modra karta EU. Dovoljenje za začasno prebivanje družinskega člana tujca, ki je kot imetnik modre karte EU pridobil dovoljenje za stalno prebivanje, se izda in podaljšuje z veljavnostjo treh let. Dovoljenje za začasno prebivanje se družinskemu članu tujca, ki ima v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje, izda z veljavnostjo enega leta, podaljšuje pa z veljavnostjo do dveh let. Mladoletnim neporočenim otrokom tujca ali njegovega zakonca ali partnerja v partnerski zvezi oziroma partnerski skupnosti ali partnerja, s katerim tujec živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, in staršem mladoletnega tujca se dovoljenje za začasno prebivanje zaradi združitve družine ne more izdati ali podaljšati za daljši čas od otrokove polnoletnosti. (8) Pristojni organ lahko družinskemu članu tujca iz prvega odstavka tega člena podaljša dovoljenje za prebivanje tudi v primeru, če je tujec umrl ali če je zakonska skupnost, partnerska skupnost oziroma partnerska zveza ali dalj časa trajajoča življenjska skupnost prenehala, vendar pa je v Republiki Sloveniji trajala najmanj tri leta. Navedeno dovoljenje se lahko podaljša samo enkrat, z veljavnostjo do enega leta.
² Nasprotno temu tretji odstavek 87. členu ZTuj-2 ne omenja prvih dovoljenj, pač pa pravi le "glede izdaje enotnega dovoljenja po 37., 37.a, 37.b, 38.č, 39., 41., 44.b, 44.d, 45., 45.a, 45.b, 45.c, 45.d, 46. in 48. členu tega zakona...", ob čemer je v nekaterih od teh določb jasno predvidena tudi možnost podaljšanja dovoljenja (gl. npr. četrti odstavek 37. člena, tretji odstavek 39. člena, drugi odstavek 45. člena ZTuj-2). To dodatno potrjuje argumentacijo, da ko je zakonodajalec v naslednjem, tj. četrtem odstavku 87. člena ZTuj-2, izrecno navedel "v zadevah izdaje prvega dovoljenja", namenoma razlikoval med postopki izdaje prvega dovoljenja in postopki podaljšanja.
³ Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 186/2024 z dne 15. 10. 2024 (8. točka obrazložitve).
⁴ Ta določa: Kadar je zoper odločbo dovoljena pritožba, stranka pa je bila napačno poučena, da pritožba ni dovoljena ali da je mogoč zoper odločbo upravni spor, teče rok za pritožbo od dneva vročitve sodnega sklepa, s katerim je bila tožba zavržena kot nedovoljena, če ni stranka že prej vložila pritožbo na pristojni organ.