87. člen ZTuj-2

Tožnik je zaprosil za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje in ne za izdajo prvega dovoljenja, in sicer iz razloga združitve družine na podlagi 47. člena ZTuj-2. Tožena stranka je napačno tolmačila določbo četrtega odstavka 87. člena ZTuj-2, da zoper odločitev o podaljšanju dovoljenja za začasno prebivanje ni pritožbe. Določba četrtega odstavka 87. člena se namreč nanaša le na izdajo prvih dovoljenj za prebivanje, in pa tudi na podaljšanje teh dovoljenj. To pomeni, da je zoper odločitev o podaljšanju obstoječega dovoljenja dopustna pritožba.

Razlika med postopkoma za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje in za podaljšanje obstoječega dovoljenja po 51. členu Zakona o tujcih (ZTuj-2) je s stališča izpolnjevanja procesnih predpostavk za tožbo zaradi molka organa bistvena. V primeru postopka za izdajo prvega dovoljenja po tem členu namreč pritožba glede na četrti odstavek 87. člena ZTuj-2 ni dovoljena in je mogoče vložiti tožbo zaradi molka organa neposredno (tretji odstavek 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)), na podaljšanje obstoječega dovoljenja pa se nedovoljenost pritožbe iz četrtega odstavka 87. člena ZTuj-2 ne nanaša in mora zato stranka najprej ravnati po četrtem odstavku 28. člena ZUS-1.

Tudi če se kot izpodbijani akt upošteva elektronsko sporočilo toženke ta ne predstavlja upravnega akta oziroma akta, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (toženka z njim ni o ničemer odločala, temveč je pritožnici le posredovala odločbo ZRSZ v vednost). Da izpodbijano elektronsko sporočilo nima narave upravnega akta smiselno priznava tudi pritožnica, ko navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje njeno tožbo obravnavati kot tožbo zaradi molka organa. Hkrati pa je ta očitek sodišču prve stopnje neutemeljen. Pritožnica namreč takšne tožbe ni vložila, sodišče pa brez ustreznega tožbenega predloga, ki ga je zakonodajalec predvidel za tožbo zaradi molka organa (tj. na izdajo oziroma vročitev upravnega akta), o njem ne more odločati, saj bi v tem primeru odločilo o nečem, kar je drugačno od tistega, kar je pritožnica sama zahtevala v tožbi (tj. da se izpodbijani akt toženke odpravi). Ne gre torej za to, da bi bilo pritožnici onemogočeno, da pridobi (obrazložen) upravni akt o njeni prošnji za izdajo enotnega dovoljenja za namen zaposlitve tujca, samo pot, ki si jo je izbrala do tega cilja, je bila napačna (pritožnica bi morala namesto vložitve izpodbojne tožbe postopati skladno s

V zadevi izdaje prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo kakor tudi podaljšanje enotnega dovoljena po tretjem odstavku 87. člena ZTuj-2 pritožba ni dovoljena. V tretjem odstavku 87. člena ZTuj-2 je določeno, da pritožba ni dovoljena ne samo zoper odločbo, ampak tudi zoper sklep, ki ga izda upravna enota v upravni zadevi izdaje prvega enotnega dovoljenja. Ker je v navedeni zadevi pritožba izključena z materialnim zakonom, glede na drugi odstavek 258. člena ZUP ni dovoljena tudi zoper sklep, ki ga v navedeni upravni zadevi izda upravna enota, pa čeprav je v tretjem odstavku 129. člena ZUP sicer določeno, da je zoper sklep o zavrženju zahteve dovoljena pritožba. Če je stranki izdan upravni akt v enostopenjskem upravnem postopku, kjer ni pritožbe, ni stranka v ničemer prikrajšana do pravice do pravnega sredstva, saj ima v takem primeru pravico do sodnega varstva v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem RS.

Tako v postopku izdaje oziroma podaljšanja enotnega dovoljenja po 37. členu ZTuj-2 kot v postopku njegove razveljavitve je pravno sredstvo tožba v upravnem sporu, ne pa pritožba v upravnem postopku.

Upravni organ mora že ob prejemu vloge preizkusiti svojo pristojnost in če meni, da ni podana, o tem brez odlašanja odločiti. Če tega ne stori in se ne izreče za nepristojnega v smislu navedenih določb 65. člena ZUP, se šteje za pristojnega. Čim je tako, pa ga zavezuje tudi načelna dolžnost, da odloči o zahtevku v rokih, določenih v prvem odstavku 222. člena ZUP. Procesni položaj sprejete pristojnosti organa tako pri stranki upravnega postopka vzpostavlja utemeljeno podlago za pričakovanje odločitve v predpisanih časovnih okvirih, ob neodločanju pa za uporabo pravnih sredstev, ki so za primer molka predvidena v četrtem odstavku 222. člena ZUP in v 28. členu ZUS-1. Iz določb 28. člena ZUS-1 ne izhaja, da je dopustno vložiti tožbo zaradi molka samo v primeru opustitve odločanja stvarno pristojnega organa in da to ugotavlja upravno sodišče v okviru preizkusa procesnih predpostavk za tožbo. Navedena okoliščina stvarne nepristojnosti je zato lahko predmet presoje v okviru meritorne obravnave tožbe, če se toženka sklicuje nanjo in z njo upravičuje svojo neaktivnost v zvezi z izdajo upravnega akta, s katerim bi v obravnavani zadevi odločila o zahtevkih pritožnikov za priznanje so

Pravno sredstvo zoper sodbo upravnega sodišča v zadevah iz 47. a člena ZTuj-2, v katerih je bila prošnja vložena v roku 90 dni od priznanja statusa begunca in o kateri pred začetkom uporabe ZTuj-2E, to je do 1. 1. 2018, še ni bilo pravnomočno odločeno, je pritožba. Pri razlagi pogojev za ustavitev postopka po tretjem odstavku 90. člena ZTuj-2 je treba izhajati iz ciljev Direktive 2003/86ES in stališč SEU v zadevi C-635/17. Upoštevaje določbo drugega odstavka 11. člena Direktive 2003/86/ES in dolžnost obojestranskega sodelovanja med prosilcem in organom bo mogoče domnevo o umiku zahteve v zadevah združevanja družine begunca uporabiti le izjemoma, praviloma samo, ko bo prosilec (begunec) izkazal popolno pasivnost glede izpolnjevanja svoje sodelovalne dolžnosti.

Pri urejanju tožnikovega bivanja v Slovenijije je potrebno upoštevati konkretne okoliščine, predvsem dolžino njegovega bivanja in njegov socialni status. Člen 51. ZTuj je treba razlagati v skladu z EKČP in URS oz. tako, da se posamezniku zagotovi spoštovanje njegove pravice do zasebnega življenja. V skladu s tem je treba presojati tudi popolnost tožnikove vloge oz. njene sposobnosti za obravnavo.

O tožnikovi vlogi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje je bilo že odločeno z odločbo št. 214-28/2013 dne 21. 2. 2013. Ker se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katera se opira zahtevek, nista spremenila, je tožena stranka predmetno tožnikovo vlogo pravilno zavrgla na podlagi četrtega odstavka 129. člena ZUP.

Ob upoštevanju tretjega odstavka 87. člena ZTuj-2 je pritožba v zadevah izdaje prvega dovoljenja za začasno prebivanje v RS dovoljena le v primerih, če tujec uveljavlja svojo pravico do izdaje dovoljenja po 38., 39., 41., 42., 44., 47. in 48. členu tega zakona, za kar pa v obravnavanem primeru, v katerem se prošnja tožnikovega delodajalca opira na določila 36. člena ZTuj-2, ne gre. Glede na to je izpodbijana odločba nedvomno dokončni upravni akt, zoper katerega je dopustno sodno varstvo v upravnem sporu. Izpodbijana odločba ima take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonita ali ne, saj nima vsebinske obrazložitve, ki bi obsegala ugotovljeno dejansko stanje glede vseh za odločitev relevantnih dejstev in okoliščin v okviru, ki ga vsebinsko opredeljujejo določila 5. alineje prvega odstavka 55. člena ter prvega in drugega odstavka 37. člena ZTuj-2. Ko je sprejeta pravnomočna odločitev sodišča o tožbi, ni več potrebe po začasnem preprečevanju posledic (ki naj bi se dokončno odvrnile s pravnomočno odločitvijo o tožbi). Tudi v konkretnem primeru tako ni (več) izkazana procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe,

Tožnik niti v upravnem postopku, niti v tožbi ni navajal nobenih takih okoliščin ali dokaznih predlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da mu odločba ni bila dejansko vročena z vložitvijo v hišni predalčnik dne 31. 12. 2011, temveč šele dne 3. 1. 2012, kar le posplošeno navaja v tožbi, zato njegovih navedb brez izkazanih dodatnih okoliščin, ki bi utemeljevale te navedbe, ni mogoče upoštevati. Ker je tožnik pritožbo zoper odločbo vložil priporočeno po pošti šele 18. 1. 2012, kar med strankama ni sporno, je bila ta vložena po poteku z zakonom določenega 15-dnevnega roka od datuma vročitve dne 31. 12. 2011, torej prepozno.