137. člen ZUP

Po presoji sodišča je bila ugotovitev organa o obsegu podržavljenih živali pravilna. Zapisnik, na katerega se organ sklicuje, je listina, ki jo predpis določa kot merodajnega, tožnik pa ne v upravnem postopku, kot tudi ne k tožbi, svoje trditve, da je bilo na posestvu več živali, razen posplošene navedbe, da že sama velikost posestva kaže drugačno dejansko stanje, ni izkazal, saj o tem ni predložil, kot tudi ne predlagal izvedbe nobenih dokazov, ki bi se nanašali na obseg podržavljenega premoženja na posestvu ..., kot ga k temu zavezuje tudi 140. člen ZUP in prej veljavni 137. člen ZUP/86 (ta se po 6. členu ZDen uporablja v postopkih za uveljavljanje pravic po tem zakonu).

Dokument, ki ga je predlogu za obnovo postopka priložil tožnik, ni novo dejstvo ali dokaz, ki bi lahko, če bi se zanj vedelo v trenutku odločanja, privedlo do nove odločitve. Kot je pravilno ugotovila tožena stranka, dejanska raba zemljišča, kot je vodena v evidencah, ni pomembna pri ugotovitvi, ali lastnik kmetijskega zemljišča oziroma njegov uporabnik ravna tako, kot to od njega zahteva določba 7. člena ZKZ. Tožnik je predlagal, naj se mu rok, ki mu je bil določen za izpolnitev obveznosti, podaljša, svoj predlog pa oprl na določbo 99. člena ZUP. Sodišče soglaša s toženo stranko, da rok, ki je bil določen z izpodbijano odločbo, ni rok, ki bi bil tožniku določen za izvedbo posameznega dejanja v upravnem postopku, pač pa rok za izpolnitev obveznosti. Pravilno tudi ugotavlja, da je podaljšanje takega roka mogoče doseči v postopku izpodbijanja odločitve s pravnimi sredstvi ali v postopku odločanja o izvršbi, če so za to izpolnjeni pogoji.

Četudi bi bila v predmetni zadevi poravnava sklenjena z napačnim zavezancem za vračilo obravnavanih nepremičnin, to ne bi pomenilo, da so s tem nastopili pogoji za ponovno vračilo že vrnjenih nepremičnin po ZDen (v obliki nadomestnih nepremičnin).

O nadomestni gradnji ni mogoče govoriti v primeru, ko se na novo zgradijo le posamični deli pred tem odstranjenega starega objekta, ampak le, ko se objekt nadomešča kot celota. Poleg tega mora biti za dopustnost nadomestne gradnje ugotovljeno, da je bilo zadnje stanje starega objekta, ki se nadomešča z novim, zakonito, kar pomeni, da je moral investitor za to stanje imeti predpisana upravna dovoljenja oz. mora biti ugotovljeno, da jih za tovrstni poseg ni potreboval. Glede na to, da za novogradnjo ni izpolnjen pogoj mejaševega soglasja za manjši odmik od predpisanega, bi bilo zahtevo mogoče pozitivno rešiti tudi v primeru, če bi tožnik in stranski udeleženec uspela skleniti poravnavo, ki je za take primere predvidena v 1. odstavku 137. člena ZUP, upoštevajoč, da je soglasje za manjši odmik od meje v prostem razpolaganju.

Konkretni dokazi, ki naj bi izkazovali zazidanost, so slike in pričanje, ki pa sami po sebi, brez drugih okoliščin, niso zadostni dokazi, da je pot v gradbenem smislu izpolnjevala zahteve za objekt, torej da bi se jo lahko štelo za zazidano zemljišče.

Odločanje v obnovljenem postopku izdaje lokacijskega dovoljenja, ki je obnovljen na podlagi 9. točke 249. člena ZUP(1986) v obsegu, da stranski udeleženec – predlagatelj obnove, sodeluje v obnovljenem postopku zaradi zavarovanja svojih pravic oziroma pravnih koristi, se presoja predvsem vpliv predvidenega posega na bivanje na nepremičninah v lasti oziroma posesti stranskih udeležencev. To pa zajema tudi izdelavo študije presoje vplivov nameravanega objekta na okolje.

Določba 137. člena ZUP (1986) zavezuje stranko upravnega postopka, da za svoje navedbe (o uničenju uvoženih vozil) ponudi dokaze in jih, če je to mogoče, predloži, česar pa tožeča stranka v obravnavanem primeru ni storila, kljub temu, da je imela za to vse možnosti. Njena neizkazana zatrjevanja zato niso mogla vplivati na ugotovljeno dejansko stanje. Vrhovno sodišče pa v reviziji odloča glede na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v predhodnem postopku (2. odstavek 85. člena ZUS-1).

Zahteva iz naslova večvrednosti nepremičnine, vrnjene v postopku denacionalizacije po določbi 5. odstavka 25. člena Zakona o denacionalizaciji, je sposobna za obravnavanje le, če vlagatelj zahteve natančno opredeli vlaganje, tako po višini porabljenih sredstev kot po vrsti investicij in času le-teh, ter za svoje navedbe predloži ustrezne dokaze.

Dogovor o preživnini, sklenjen pred CSD po 130. členu ZZZDR je izvršilni naslov za sodno izvršbo tudi po noveli ZZZDR-C.

Ker so postopki organa, ki je pristojen za odločanje o lokacijskih dovoljenjih, in organa, ki je pristojen za inšpekcijski nadzor, ločeni, se v lokacijskem postopku ne upoštevajo okoliščine, ki so pomembne za izdajo odločbe v inšpekcijskem postopku, ne sodijo pa med pogoje, ki so predpisani za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Ker je dokazno breme na strani tožnic (137. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 47/86), in ker slednji v ponovnem postopku nista predložili o domnevni nelojalnosti AA nasprotnih dokazov, je moral pristojni organ kot podlago za svojo odločitev vzeti domnevo o njeni nelojalnosti, s tem pa tudi ugotovitev, da se AA ni štela za državljanko FLRJ.

Zamudne obresti za premalo plačane davke začnejo teči z dnem izvršljivosti odmerne odločbe. Pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je dopustno uveljavljati le, če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče. Dobiček pravne osebe se ugotovi tako, da se od prihodkov odštejejo odhodki, pri čemer se med odhodke, upoštevne za ugotovitev davčne osnove, vštevajo le z zakonom priznani odhodki, to pa so tisti, ki so pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja dejavnosti oziroma tisti, ki so neposreden pogoj za opravljanje prihodkov. O tem mora imeti davčni zavezanec verodostojne listine iz voditi predpisane evidence.

Dokazano dejstvo, da je sporni objekt obstajal in predvidevanje tožnikov, da je ta objekt odstranila bivša JLA iz območja strogo varovanega obmejnega pasu, ki ga je nadzirala in v katerem se je ta objekt ves čas nahajal, pa še ne pomenijo, da je s tem izkazana izpolnitev pogojev za denacionalizacijo po določbi 4. člena ZDen.

Stranka mora za svoje navedbe ponuditi dokaze in jih, če je mogoče, tudi predložiti.

Če niti po dopolnitvi vloge in zaslišanju določenih oseb v zadevi ni jasno, kdo je investitor, torej stranka, se taka vloga zavrže.

Ker tožnik kljub pozivu ni predložil dokumentacije, potrebne za legalizacijo gradnje, je bila pravilna odločitev tožene stranke o zavrnitvi zahteve za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Potrdilo o vpisu upravičenca v evidenco o državljanstvu po določbah 62. člena ZDen ni obvezni sestavni del zahteve za denacionalizacijo, ampak je po točki b 2. odstavka tega člena le priloga tej zahtevi.

ZUP z nobeno svojo odločbo ne izključuje uporabe izrednih pravih sredstev zoper odločbo, izdano na podlagi sklenjene poravnave.

Ker tožnik ni dokazal, da bi imel po stanju 31.12.1992 še terjatev do hrvaške družbe, mu ni mogoče priznati odpisa zamudnih obresti iz davkov v RS. Obstoja terjatve ni mogoče dokazovati s knjigo žiro računa, saj ta dokazuje le dogodke, ki so v njej knjiženi, ne pa tistih, ki jih v njej ni. Ker sporna terjatev v tej knjigi ni knjižena, ta knjiga ne more biti dokaz o njenem obstoju. S tem, ko ga organ ni pozval, naj predloži še kakšno dokazilo za svoje navedbe v vlogi, ki je bila popolna in sposobna za obravnavo, organ ni kršil pravil postopka v upravnem postopku.

Nepredložitev dokaza, da ima investitor pravico graditi na določenem zemljišču, ne pomeni, da je vloga za spremembo lokacijskega dovoljenja nepopolna v smislu 68. člena ZUP/86.