136. člen ZUP

Sodišče je izpodbijani sklep presojalo v upravnem sporu glede na določilo drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. V obravnavani zadevi gre namreč za ustavitev postopka. Tožena stranka bi postopek denacionalizacije na zahtevo tožnice lahko ustavila le na podlagi izjave tožnice o umiku zahteve (drugi odstavek 131. člena ZUP/86, prvi odstavek 135. člena ZUP).

Ob upoštevanju opisanih nespornih dejstev sodišče ugotavlja, da tožena stranka o tožnikovi prošnji za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo ni mogla odločiti brez njegovega sodelovanja. Listin, ki jih tožnik ni priložil svoji prošnji, namreč tožena stranka ni mogla pridobiti sama. Ker teh listin kljub izrecni zahtevi tožniku, naj jih dostavi v določenem roku, ni prejela, je po presoji sodišča pravilno štela, da gre za molk tožnika, na zahtevo katerega se je uvedel postopek in s tem za umik njegove zahteve za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, kot to ureja tretji odstavek 90. člena ZTuj-2, kar pa je bilo podlaga, da je v skladu s 135. členom ZUP postopek ustavila.

Glede na potek celotnega upravnega postopka in dejanja tožnika, ki so bila usmerjena na pridobivanje relevantnih dokumentov, tožena stranka očitno ni imela zakonite podlage za oceno, da je mogoče iz opustitve dejanj tožnika sklepati, da ni več zainteresiran za nadaljevanje postopka. Določilo 47.a člena Ztuj-2UPB5 je z razliko od prej omenjenih specialno določilo za uresničevanje omenjene pravice tujcev, ki so v državi izvora preganjani in ne zahteva, da mora tožnik dokazati istovetnost z listinami iz prvega odstavka 97. člena ZTuj-2 UPB5, ampak je dovolj, da istovetnost prizadetih oseb, med katerimi so tudi mladoletni otroci, „ni sporna“ (šesti in sedmi odstavek 47a. člena ZTuj-2 UPB5). Če bi tožena stranka v konkretnem primeru ugotovila, da je zatrjevana istovetnost družinskih članov sporna, potem bi tožnik istovetnost družinskih članov v upravnem postopku lahko dokazal samo z listinami iz prvega odstavka 97. člena ZTuj-2 UPB5. Tožena stranka pa v konkretnem primeru ni ugotovila, da je zatrjevana istovetnost družinskih članov tožnika „sporna“ in zato tudi ni imela podlage, da je postopek ustavila, ker tožnik ni predložil listin iz prvega odstavka 97. člena ZTuj-2 UPB5. Ta

Po določbah 136. člena ZUP je posamezno dejanje ali opustitev mogoče šteti za umik zahteve samo, če je to z zakonom določeno. Da bi bilo to določeno za primer nepredložitve pogodbe v določenem roku, iz relevantne zakonske ureditve (Zakona o varstvu okolja in Zakona o javnih skladih) ni razvidno. Čim fikcija umika ni določena z zakonom, tudi ni podlage za njeno določitev v javnem pozivu. To posledično pomeni, da zadevne določbe javnega poziva ni mogoče upoštevati pri odločanju oziroma da na njeni podlagi ni mogoče sprejeti izpodbijane odločitve o ustavitvi postopka izvršitve odločbe o dodelitvi pravice do nepovratne finančne spodbude.

Konkretni dokazi, ki naj bi izkazovali zazidanost, so slike in pričanje, ki pa sami po sebi, brez drugih okoliščin, niso zadostni dokazi, da je pot v gradbenem smislu izpolnjevala zahteve za objekt, torej da bi se jo lahko štelo za zazidano zemljišče.

Če prosilec za azil umakne prošnjo za azil med pritožbenim postopkom v upravnem sporu, kar lahko stori glede na določbo 1. alineje 1. odstavka 42. člena ZAzil, tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo, saj je s prvostopno sodbo, ki postane pravnomočna z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS o pritožbi, njena odločba odpravljena in ji je zadeva vrnjena v nov postopek. V tem postopku pa bo azilni postopek s sklepom ustavila na podlagi umika prošnje za azil.

Posamezno dejanje ali opustitev je šteti za umik samo, če je to z zakonom določeno.

Ker tožnik toženi stranki na njeno zahtevo ni predložil zahtevanih dokazil o izpolnjevanju pogojev za sprejem v državljanstvo RS iz 10. člena ZDRS, ki morajo biti izpolnjeni tudi ob odločanju prvostopnega organa, je tožena stranka odločila pravilno in zakonito, ko ni ugodila tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo. Zahteva za dopolnitev vloge je bila z nabitjem na desko na upravni enoti pravilno vročena, ker tožnik spremembe naslova ni sporočil.

Podatki matične knjige umrlih so podatki o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca; po določbi 3. odstavka 136. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) je zato uradna oseba, ki vodi postopek, dolžna ugotoviti pravno pomembna dejstva iz te matične knjige, ne glede na to, ali je stranka opozorila na ta dejstva v postopku pred izdajo odločbe.

Čeprav se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, je potrebno vselej, ko se stranki ukinja pravica, stranko tudi zaslišati.

Tožena stranka je utemeljeno odpravila prvostopno delno odločbo o vrnitvi nepremičnin denacionalizacijskemu upravičencu v last in posest, ker jo je prvostopni organ izdal, ne da bi popolno ugotovil vsa odločilna dejstva in okoliščine s tem, da zlasti ni jasno ugotovil, ali obstojijo okoliščine, ki bi preprečevale denacionalizacijo zemljišč z vrnitvijo v last in posest (1. točka 1. odstavka 19. člena ZDen).

Določba 3. odstavka 40. člena ZDRS terja izpolnitev zakonskih pogojev po 1. odstavku tega člena, saj, če ne bi bili izpolnjeni zakonski pogoji po 1. odstavku (prijavljeno stalno prebivališče na dan 23.12.1990 in dejansko življenje v Republiki Sloveniji), upravni organ po 3. odstavku tega člena sploh ne bi mogel odločati in bi moral vlogo stranke za pridobitev slovenskega državljanstva zavrniti že po 1. odstavku. Kadar tožena stranka (Ministrstvo za notranje zadeve) v konkretnem primeru na podlagi storjenih kaznivih dejanj ugotavlja, da bi sprejem prosilca v slovensko državljanstvo pomenil nevarnost za javni red, lahko kot podlago za tako ugotovitev upošteva le obsodbe, ki v času odločanja niso izbrisane iz kazenske evidence, saj z izbrisom obsodbe iz te evidence nehajo njene pravne posledice.

Čeprav tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla, na podlagi katerih predpisov je odpravila prvostopno odločbo in katere predpise mora prvostopni organ v ponovnem postopku upoštevati, ta pomanjkljivost ni vplivala na pravilnost odločitve tožene stranke v smislu 2. odstavka 39. člena Zakona o upravnih sporih.

Upravni organ ne more v obrazložitvi svoje odločbe ugotavljati, da tožeča stranka pomeni nevarnost za javni red države (3. odstavek 40. člena ZDS), hkrati pa ugotavljati, da ne živi v RS, s čemer ne izpolnjuje zakonskega pogoja po 1. odstavku tega člena. Tretji odstavek lahko upravni organ uporabi le v primeru, če kandidat za pridobitev slovenskega državljanstva izpolnjuje vse pogoje za tako pridobitev po 1. odstavku tega člena. Če namreč upravni organ ugotovi, da tak kandidat ne izpolnjuje zakonskih pogojev po 1. odstavku tega člena, zavrne vlogo že iz tega razloga.

Kolikor je tožeča stranka v času od dneva plebiscita (23.12.1990) do izdaje izpodbijane odločbe bila določen čas na začasnem delu v tujini (4 mesece in pol) in se je občasno vračala v Slovenijo, v kraj stalnega prebivališča, sicer pa ves drug čas živela v Sloveniji, je ugotovitev v izpodbijani odločbi, da tožeča stranka v Sloveniji dejansko ne živi, premalo obrazložena. V ponovnem postopku naj tožena stranka konkretno ugotovi, kje so potekale temeljne življenjske dejavnosti tožeče stranke oziroma konkretizira vsebino pojma "dejansko življenje".

Vsebina pojma "dejansko življenje v Sloveniji" ni zakonsko opredeljena, zato mora vsebino določiti organ, ki odloča na podlagi takega predpisa.

Če sta se starša ob otrokovem rojstvu štela za državljana RS, je otrok pridobil državljanstvo RS, ne glede na kraj rojstva.