47. člen ZTuj-2

Tožnik je zaprosil za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje in ne za izdajo prvega dovoljenja, in sicer iz razloga združitve družine na podlagi 47. člena ZTuj-2. Tožena stranka je napačno tolmačila določbo četrtega odstavka 87. člena ZTuj-2, da zoper odločitev o podaljšanju dovoljenja za začasno prebivanje ni pritožbe. Določba četrtega odstavka 87. člena se namreč nanaša le na izdajo prvih dovoljenj za prebivanje, in pa tudi na podaljšanje teh dovoljenj. To pomeni, da je zoper odločitev o podaljšanju obstoječega dovoljenja dopustna pritožba.

Toženec je lahko le država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Zadostna sredstva za preživljanje morajo biti zagotovljena tudi za mesec odločanja o prošnji oziroma v primeru, kadar jih tujec dokazuje z dobičkom iz dejavnosti samostojnega podjetnega posameznika, celo za obdobje enega leta pred letom odločanja o prošnji. Tožnik ni izpolnil dokaznega bremena o privarčevanih sredstvih, s katerimi naj bi razpolagal v času izdaje odl0čbe organa prve stopnje. Neizkazana okoliščina o zagotovljenih zadostnih sredstvih je bila ključnega pomena za odločitev o prošnji, saj ni sporno, da tožnikova žena A. A. ni imela lastnih prihodkov, da tožnik v času izdaje odločbe organa prve stopnje ni bil več zaposlen in da ni opravljal samostojne dejavnosti. Torej sredstev za preživljanje iz teh naslovov ni prejemal. Pogoju glede zadostnih sredstev za preživljanje bi torej lahko zadostil (le) tako, da bi izkazal, da ima skladno s tretjim odstavkom 33. člena ZTuj-2 zadosti privarčevanih sredstev, vendar tega ni storil. Navedeno pa po prvi alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 predstavlja razlog za zavrnitev iz

Za obstoj suma po 5. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 je dovolj že pravnomočna obsodba v RS, pri čemer ni pomembno, ali je bila to pogojna obsodba.

Zaključek upravnega organa, da ožji družinski član ne sodi oziroma mu ni mogoče na podlagi posebnih okoliščin dovoliti združevanja z družino, nasprotuje namenu zakonodajalca, ki je prav zato, da se lahko tujcu omogoči združevanje družine z družinskimi člani, ki niso taksativno našteti, ob posebnih pogojih, primeroma določenega širšega kroga družinskih članov zgolj še dodatno, poleg najožjega sorodstvenega kroga, dovoli združitev tudi teh drugih sorodnikov. Nerazumno bi bilo, da bi se drugi sorodnik, ki je vlagatelju bolj oddaljen, na podlagi posebnih pogojev, lahko združil z njegovo družino, medtem ko se otrok ne bi smel združiti samo zato, ker je eksplicitno naveden že v tretjem odstavku 47. člena ZTuj-2.

Glede na vsebino prošnja tožnic ni nerazumljiva. Sicer pa je organ sam že v izpodbijanem sklepu navedel, da tožnici prošnjo vlagata tako na podlagi 127. člena ZTuj-2 kot tudi po 47. členu tega zakona ter hkrati ob upoštevanju 8. člena EKČP. Ker torej vloga ni nerazumljiva, je odločitev organa o njenem zavrženju napačna. Napačno je pravno mnenje organov, da uveljavljanje več zahtevkov v eni vlogi po ZUP ni dopustno. Tak način uveljavljanja več zahtevkov pomeni le to, da naj upravni organ najprej odloča o prvo postavljenem zahtevku, če temu ne bo ugodil, pa o drugo postavljenem.

Stranka v upravnem postopku, v katerem se zahteva izdaja ali podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine po petem odstavku 47. člena ZTuj-2, je lahko le tujec iz prvega odstavka omenjenega člena, saj je nosilec pravice, o kateri se odloča v postopku. V postopku, ko se podaljšuje veljavnost dovoljenja, izdanega zaradi povsem določenega razloga, ni dopustno upoštevati okoliščin, zaradi katerih je mogoče vložiti zahtevo za dovoljenje na drugi dejanski in pravni podlagi. Pritožnika v postopku izdaje upravnega akta nista nastopala v vlogi stranke ali stranskega udeleženca, zaradi česar ne moreta biti tožnika v upravnem sporu.

V obravnavani zadevi med strankami ni sporno, da je tožnik polnoletni otrok tujca, ki ima v Sloveniji stalno prebivališče, sporno pa je vprašanje, ali ga je oče res dolžan preživljati. Sodišče se ne strinja s stališčem prvostopenjskega organa in tožene stranke, da je iz tega, ker tožnik redno ne obiskuje predavanj in ne opravlja obveznosti, že mogoče sklepati, da se redno ne šola. Zgolj na podlagi dejstva, da je obiskoval le predavanja iz enega predmeta in ni opravljal obveznosti, še ne pomeni, da se redno ne šola in da ima namen zlorabljati pravni inštitut dolžnosti preživljanja. Dejstvo je namreč, da je tožnik v šolo vpisan, da je v določenem obdobju obiskoval predavanja iz enega predmeta in da je opravil izpit. Dejstvo je, da je tožnik v Srednjo šolo B. vpisan in šola ga očitno šteje za svojega dijaka, saj ni dokazil, da bi ga izključila.

Zakonodajalec je prav zato, da se lahko beguncu omogoči združevanje družine tudi z družinskimi člani, ki niso taksativno našteti v 2. odstavku 47a. člena ZTuj-2, primeroma določil širši krog družinskih članov z določilom 4. odstavka 47a. člena ZTuj-2. Prav tako je bistveno pomanjkljiva obrazložitev izpodbijane odločbe v zvezi s stališčem tožene stranke, da "bolezen starša kot taka pa glede na določbo 4. alineje 2. odstavka 47a. člena ZTuj ni okoliščina, zaradi katere bi se starša polnoletnega begunca v Republiki Sloveniji štelo za družinskega člana" pri uveljavljanju njegove zakonske pravice do združitve družine, saj svojih razlogov v prid navedeni trditvi tožena stranka ne obrazloži, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj se v tem delu izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.

Pri pravici iz 47. člena ZTuj-2 do združitve družine gre za pravico tujca (združevalca družine), o kateri se odloča na podlagi njegove vloge. Navedeno pomeni, da družinska člana nista aktivna legitimirana za vložitev takšne zahteve, in s tem tudi ne za vlaganje pravnih sredstev zoper odločitev pristojnega upravnega organa niti za vložitev tožbe v upravnem sporu.

Tožnica je v pritožbi zoper prvostopenjski sklep uveljavljala obstoj okoliščin, s katerimi je utemeljevala, da je bila pred izdajo izpodbijanega sklepa nepravilno poučena, češ da je najbolje, če vloge umakne, saj ob tem ni bila tudi obveščena, da bo posledica umika vlog za podaljšanje dovoljenja za bivanje njenega sina, obveznost, ki bo naložena sinu, da v kratkem roku zapusti Slovenijo in da je zato treba njeno vlogo o umiku šteti za dano v zmoti. Sodišče ugotavlja, da ugovora zmote pri podaji vloge o umiku pritožbeni organ ni obravnaval in se do njega ni opredelil. Druga samostojna in hujša napaka tožene stranke je v tem, da tožena stranka sploh ne omenja načela varovanja otrokovih koristi. Tretja napaka tožene stranke v povezavi z drugo pa je v tem, da tožena stranka tudi ni upoštevala pravice mladoletnega otroka do varstva pred nesorazmernim posegom v njegovo družinsko življenje z mamo.

Tožnica je že v pritožbi uveljavljala obstoj okoliščin, s katerimi je utemeljevala, da je bila mladoletna tožnica oziroma njena zakonita zastopnica, ki je prava neuka stranka, pred izdajo izpodbijanega sklepa s strani prvostopenjskega organa v nasprotju z določilom 7. člena ZUP v povezavi s 85. členom ZTuj-2 nepravilno poučena, češ da je najbolje, če vlogo umakne, ker ob tem ni bila opozorjena na posledico umika vloge za podaljšanje dovoljenja za bivanje njenega mladoletnega otroka, in sicer na obveznost, ki bo otroku posledično naložena, da v kratkem roku zapusti Slovenijo in da je zato treba njeno vlogo o umiku šteti za dano v zmoti.

Ni pomembno pravno vprašanje, ki se nanaša na nedopustnost presoje dovoljenosti revizije po ZUS-1 po kriterijih za dopustnost revizije. Vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter kršitev ustavnih pravic, brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja, za dovoljenost revizije ne zadostuje. Ni pomembno pravno vprašanje, ki se nanaša na pravilnost in zakonitost postopka izdaje dokončnega upravnega akta. V postopku, ko se podaljšuje veljavnost dovoljenja za začasno prebivanje, izdanega zaradi povsem določnega razloga, ni mogoče upoštevati okoliščin, zaradi katerih je mogoče vložiti zahtevo za dovoljenje na drugi dejanski in pravni podlagi. Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu, ki mora pravni standard zelo hudih posledic izkazati individualno.

Z revizijo izpodbijano stališče upošteva prvič, vezanost upravnega organa na postavljeni zahtevek, ki se je nanašal na podaljšanje dovoljenja za začasno bivanje iz specifičnega razloga (zaradi spoštovanja načela nevračanja in s tem povezane nezmožnosti odstranitve revidenta iz Republike Slovenije zaradi razmer v državi, katere državljan je), ter drugič, revidentovo možnost, da lahko v tožbi izpostavljene okoliščine svojega bivanja predstavi v okviru postopka iz 47. člena Ztuj-2. Ob takem pravnem stanju zadeve in zakonske ureditve ZTuj-2 revident zgolj s primerjavo nekaterih svojih okoliščin bivanja v Sloveniji s tistimi, na katere se nanaša primer Butt proti Norveški, v katerem je odločalo Evropsko sodišče za človekove pravice, ne utemeljuje, zakaj je sodišče prve stopnje vprašanje rešilo nezakonito oziroma zakaj bi morala država tudi v postopkih, kot je obravnavani, dopustiti obravnavo okoliščin, ki niso pomembna z vidika načela nevračanja.

Zgolj na podlagi dejstva, da se tujka ne šola redno oziroma da si je želela le, da bi bila vpisana na neko šolo, še ni mogoče trditi, da so bila njena ravnanja storjena z namenom zlorabe pravnega instituta dolžnosti preživljanja in usmerjena v lažjo pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, neredno obiskovanje šole s strani mladostnika pa samo po sebi še ne more zadoščati za utemeljitev obstoja domneve, da se ta ne bo podrejal pravnemu redu RS. Prvostopenjski organ je pri odločanju spregledal določbo četrtega odstavka 47. člena ZTuj-2, po kateri se lahko za družinskega člana tujca izjemoma šteje tudi drugega sorodnika tujca, če posebne okoliščine govorijo v prid združitvi družine v Republiki Sloveniji, tožnik pa v upravnem postopku, kot tudi v tožbi, zatrjuje prav tovrstne okoliščine, ko navaja, da bi bilo treba zaradi njegovega dejanskega preživljanja hčerke, s katero skupaj živita v RS in si oba želita, da bi lahko hčerka tukaj dokončala šolanje, njegovi prošnji za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujke ugoditi.

Čeprav vsaka kršitev pravnih predpisov RS sama zase morebiti še ne zadostuje za utemeljitev domneve, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS, po presoji sodišča ocena vseh ugotovljenih okoliščin skupaj obstoj takšne domneve v konkretni zadevi potrjuje, saj je prav na podlagi storjenih raznovrstnih kršitev pravnih pravil mogoče sklepati, da tujec tudi v prihodnje ne bo spoštoval predpisov slovenskega pravnega reda. Pri tem tožena stranka oziroma prvostopenjski organ kot organ izvršilne veje oblasti odloča, kakšno stopnjo tolerance bo imela do preteklih storjenih prekrškov in na podlagi ugotovljenih kršitev pravnih pravil, četudi ne hujših, lahko sklepa, da tujec v prihodnosti ne bo spoštoval pravnih pravil ter prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zavrne, kar je tožena stranka v konkretnem primeru v upravnih odločbah tudi natančno obrazložila in utemeljila. V obravnavanem primeru je bilo potrebno presoditi le, ali so v času izdaje izpodbijane odločbe obstajali razlogi za obstoj domneve nepodrejanja pravnemu redu RS in posledično za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje za družinskega člana tožnice ter ali je te razloge prvostopenjski upravni organ pravi

Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča ne gre za pomembno pravno vprašanje, če je na postavljeno vprašanje mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila, torej tedaj, če je besedilo zakonskih določb, na katere se vprašanje nanaša, jasno. Iz 47. člena ZTuj-2 torej brez dvoma izhaja, da je možno priznati pravico do združitve družine z družinskimi člani le v prvem odstavku opredeljenemu tujcu in ne njegovim družinskim članom, zato je v skladu s petim odstavkom istega člena le on tisti, ki lahko vloži prošnjo za izdajo oziroma podaljšanje dovoljenja za prebivanje svojemu družinskemu članu iz razloga združitve družine, in ne njegov družinski član (torej revident). Ker je določba 47. člena ZTuj-2 jasna, ne potrebuje dodatne razlage, ki bi tej jasni zakonski formulaciji sledila. Pomembnega pravnega vprašanja ne odpirajo revidentove navedbe glede nedopustne diskriminacije tujca nasproti državljanu. Diskriminacija, kot izhaja iz prvega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), temelji na osebnih okoliščinah (kot so npr. rasa, spol, jezik, vera), državljanstvo pa pomeni pravni status in ne osebno okoliščino. Vsako neenako obravnavanj

Pristojni organ je v predmetni zadevi upošteval predpis, ki velja in se uporablja v času odločanja organa, ne pa predpis, ki velja in se uporablja v času vložitve vloge stranke. V sporni zadevi tožnik niti ne trdi, da bi v času, ko je vložil prošnjo za dovoljenje za začasno bivanje za svojo ženo, imel on sam individualno dovoljenje za stalno bivanje tujca ali za začasno bivanje tujca v RS. Trdil je samo, da je vložil prošnjo za dovoljenje za začasno bivanje, kar pa ni zadosten pogoj za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje družinskega člana tujca po 47. členu ZTuj-2.

Upravni organi praviloma odločajo po stanju in na podlagi predpisov, ki veljajo v času izdaje odločbe. Zakonska sprememba ZTuj-2A, ki je poostrila pogoje za izdajo dovoljenja, je bila objavljena v Uradnem listu 7 mesecev, preden je tožnik sploh podal vlogo in je s to poostritvijo pogojev bil seznanjen, zato pravna varnost ni bila prizadeta. Tožnik v tem upravnem sporu ne trdi, da bi v času, ko je vložil prošnjo za dovoljenje za začasno bivanje za hčerko, imel dovoljenje za stalno bivanje ali za začasno bivanje.

Šele upravno-sodna praksa je utrdila stališče in razlago, da v veliki večini primerov organ odloča po zakonu v času odločanja, ne pa v času vložitve vloge, pri čemer v določenih vrstah zadev lahko zakonodajalec izrecno določi, da velja drug predpis kot pa tisti, ki je v veljavi v času odločanja, med tem ko je določene izjeme vpeljala tudi upravno-sodna praksa zaradi nujnosti varstva pravic strank. Vendar pa tožnik ni uspel izkazati in utemeljiti nujnosti uporabe omenjene izjeme tudi v konkretnem primeru.

Upravni organi praviloma odločajo po stanju in na podlagi predpisov, ki veljajo v času izdaje odločbe. Zakonska sprememba ZTuj-2A, ki je poostrila pogoje za izdajo dovoljenja je bila objavljena v Uradnem listu 7 mesecev preden je tožnik sploh podal vlogo in je s to poostritvijo pogojev bil seznanjen, zato pravna varnost ni bila prizadeta. Tožnik v tem upravnem sporu ne trdi, da bi v času, ko je vložil prošnjo za dovoljenje za začasno bivanje za hčer, imel dovoljenje za stalno bivaje ali za začasno bivanje.