215. člen ZUP

Upravnosodna praksa se je v primerljivih zadevah že izrekla, da urnina kot nadomestilo za porabljeni čas in nadomestilo za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko nista odvetniški storitvi, pač pa ju je treba obravnavati kot izdatek. Utemeljena je tožnikova navedba, da urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne nista strošek za odvetniške storitve, temveč izdatek, ki je potreben za izvršitev dela. Tožnica ima prav, ko ugovarja, da toženka glede urnine in odsotnosti iz pisarne ne bi smela uporabiti znižanja na podlagi takrat veljavnega petega odstavka 17. člena ZOdv, saj se ta uporablja le za plačilo, ki odvetniku pripada za opravljene storitve po OT, med katere pa urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne ne spadata.

Če je pouk v odločbi napačen, se lahko ravna vsaka stranka po veljavnih predpisih ali po pouku. Če se stranka ravna po napačnem pouku, ne more imeti to zanjo nobenih škodljivih posledic. Tožnik je glede na pravni pouk štel, da lahko vloži tožbo le zoper odločbo Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije, kar je tudi storil. Njegovo tožbo je moralo sodišče kot nedovoljeno sicer zavreči, vendar pa tožniku zaradi napačnega pravnega pouka v odločbi toženke še ni potekel rok za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločbo, s katero je bila njegova pritožba zavržena kot prepozna.

Ker je sodno varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu subsidiarno, je za dovoljenost tožbe treba tudi presoditi, ali ima glede na okoliščine in značilnosti v tožbi zatrjevane kršitve ustavnih pravic tožnik na voljo drugo učinkovito sodno varstvo. Ker je bil vsakemu posameznemu tožniku izdan upravni akt, ki je lahko predmet sodnega varstva po 2. členu ZUS-1, v okviru katerega lahko stranka uveljavlja vse kršitve, tudi kršitve ustavnih pravic, procesne predpostavke za tožbo po 4. členu ZUS-1 niso izpolnjene, zato je sodišče tožbo v tem delu zavrglo. Čeprav toženka za izdajo sklepov o začasni prepovedi zbiranja v vzgojno-izobraževalnem zavodu in napotitvi na izobraževanje na daljavo, v izreku katerih je posameznemu učencu od 17. 11. 2021 pa do dneva, ko bo starš oziroma zakoniti zastopnik podal soglasje k samotestiranju ali predložil dokazilo o izpolnjevanju izjeme o samotestiranju, začasno prepovedano zbiranje v vzgojno-izobraževalnem zavodu, učenec pa je za čas začasne prepovedi zbiranja v vzgojno-izobraževalnem zavodu napoten na izobraževanje na daljavo, ni imela izrecnega pooblastila v veljavnih pravnih normah, je z njimi s položaja moči, oblastveno, tožnikom onemogočila

Če bi tožnik v socialnem sporu izpodbil procesne ovire za vsebinsko obravnavo pritožbe zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega organa, bi lahko dosegel, da bi toženec v predsodnem postopku meritorno odločal o njegovi zahtevi o priznanju pravice do starostne pokojnine.

V primeru pravnega varstva zoper odločitve, ki jih ni mogoče uvrstiti med odločitve o izbiri programov in projektov, ki se financirajo iz državnega proračuna ter med odločitve o pravicah in obveznostih v postopku izvajanja raziskovalne dejavnosti, ima stranka zoper odločbo direktorja oziroma pooblaščene osebe pravico do pritožbe, o kateri odloča pristojno ministrstvo. Če je pouk v odločbi napačen, se lahko vsaka stranka ravna po veljavnih predpisih ali po pouku. Če se stranka ravna po napačnem pouku, ne more imeti to zanjo nobenih škodljivih posledic (četrti odstavek). Kadar je zoper odločbo dovoljena pritožba, stranka pa je bila napačno poučena, da pritožba ni dovoljena ali da je mogoč zoper odločbo upravni spor, teče rok za pritožbo od dneva vročitve sodnega sklepa, s katerim je bila tožba zavržena kot nedovoljena, če ni stranka že prej vložila pritožbo na pristojni organ.

V konkretni zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe, ker je sodno varstvo v rednem upravnem sporu predvideno po predhodno zaključenem postopku pred upravnimi organi, konkretni izpodbijani akt v tem postopku pa ni dokončen, saj pritožba še ni bila vložena in o njej še ni bilo odločeno. V pravnem pouku izpodbijanega sklepa ni navedeno, da je zoper izpodbijani sklep dopustna pritožba. Glede na smiselno uporabo šestega odtavka 215. člena ZUP teče za tožečo stranko osemdnevni rok za vložitev pritožbe zoper izpodbijani sklep od dneva vročitve te sodne odločbe.

Tožnik je sledil (napačnemu) pravnemu pouku izpodbijanega sklepa in pritožbe zoper 1. točko izreka, čeprav je ta dovoljena, ni vložil. Ker pritožba pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu ni bila izčrpana, izpodbijani sklep ni dokončen v smislu tretjega odstavka 2. člena ZUS-1, tožnikova tožba v upravnem sporu pa je vložena prezgodaj. Ker tožba v takšnem primeru ni dovoljena, jo je sodišče na podlagi 2. in 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. Napačen pravni pouk, ki ga je toženka dala v izpodbijanem sklepu, za tožnika ne more imeti nobenih škodljivih posledic, zato ima tožnik pravico, da pri organu, ki je izpodbijani sklep izdal, vloži pritožbo zoper 1. točko izpodbijanega sklepa v roku 15 dni, ki pa prične teči šele od dneva vročitve tega sklepa.

Predlagatelj, ki utemeljuje pomembnost presoje izpostavljenega vprašanja s potrebo po poenotenju sodne prakse,mora natančno in konkretno izkazati njeno neenotnost.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je potrdilo samo listina in dokazno sredstvo za dokazovanje določenih dejstev. Zato v skladu z ZUP glede potrdila ni možno uveljavljati pravnih sredstev, ki veljajo za odločbo oziroma sklep. Glede na enotno stališče teorije in prakse upravnega postopka, da potrdilo ni konkretni upravni akt, ker se z njim ne odloča o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, pritožbeni očitki o poseganju v storilčevo pravico do pravnega sredstva, v predmetnem pritožbenem preizkusu niso utemeljeni.

Niti ZUreP-2 niti kakšen drug zakon ne določa, da bi bil zoper sklep o uvedbi razlastitvenega postopka dopusten upravni spor, kar pomeni, da ne gre niti za drug akt v smislu določbe prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Prav tako to ni sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta (o glavni stvari) obnovljen, ustavljen ali končan. Tožnica pritožbe zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa ni vložila, pač pa je vložila tožbo v upravnem sporu, saj je sledila (napačnemu) pravnemu pouku toženke, da zoper sklep ni pritožbe. Sodišče je zato tožbo, kolikor se nanaša na I. točko izreka izpodbijanega sklepa, na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, tožnici pa bo v skladu s skladu s šestim odstavkom 215. člena Zakona o splošnem upravnem postopku rok za vložitev morebitne pritožbe zoper to točko izreka izpodbijanega sklepa začel teči z vročitvijo tega sodnega sklepa. V III. točki izpodbijane odločbe je določeno, da se pri predmetni nepremičnini v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti zaznamuje uvedba razlastitvenega postopka, v IV. točki pa, da do pravnomočno zaključenega razlastitvenega

Izpodbijani sklep nima obrazložitve o odločilnih dejstvih glede namena in cilja 1. člena ZZUSUDJZ in s tem v zvezi obrazložitve nujnosti zadeve v skladu s tretjim odstavkom 6. člena ZZUSUDJZ, zato temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ki je imelo za posledico, da je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno.

Vsebino pravnega pouka glede možnosti začetka upravnega spora ureja ZUP v tretjem odstavku 215. člena. Ta določa, da če je zoper odločbo mogoč upravni spor, je treba v pouku navesti, pri katerem sodišču lahko stranka vloži tožbo in v katerem roku. Taka določba ne daje podlage za sklepanje, da je sestavni del pravnega pouka v drugostopenjskem upravnem aktu navedba zadnjega dneva za vložitev tožbe. Tak izračun niti ni mogoč, saj je računanje poteka roka za vložitev tožbe eno od dejanj, ki se lahko opravi šele v obdobju po vročitvi odločbe (od akta vročitve je namreč odvisen začetek štetja roka) in torej po prejemu pravnega pouka kot sestavnega dela odločbe. ZUP v četrtem odstavku 215. člena, v katerem se v primeru, če je pouk v odločbi napačen, vsaka stranka lahko ravna po veljavnih predpisih ali po pouku, če se ravna po napačnem pouku, pa to zanjo ne more imeti nobenih škodljivih posledic. Ta določba pomeni, da ob morebitni napaki pravnega pouka v odločbi (npr. nepravilni navedbi roka za vložitev tožbe v upravnem sporu) oziroma njegovi nejasnosti (dvoumnosti), ki bi imela za posledico prekoračitev roka iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1, tožbe ni mogoče zavreči kot prepozne

Pravica pritožbe, zagotovljena v 13. členu ZUP, pomeni pravico stranke do rednega pravnega sredstva, ki ima odložilni učinek (če ni z zakonom določena izjema) in devolutivni učinek.

Pravni pouk in dejstvo, da je bil na pošiljki izrecno naveden datum odpreme, sta tudi po presoji sodišča pri tožniku utemeljeno povzročila nejasnost glede trenutka nastopa vročitve kot okoliščine, od katere začne teči rok za vložitev tožbe v upravnem sporu, ne glede na navedbo v obrazložitvi, da če je odločba vročena osebno, se šteje za vročena skladno s 87. členom ZUP.

Tožnici bi morala biti zagotovljena pritožba v smislu določb ZUP, o kateri bi kot pristojen odločal organ, določen v skladu z 232. členom ZUP, in bi pritožbo pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu, da bi bila tožba dopustna, tudi morala izčrpati.

Pravni pouk, v katerem je upravni organ druge stopnje navedel, da rok za vložitev tožbe začne teči po prejemu drugostopenjske odločbe ob pojasnilu, da se odločba šteje za vročeno v določenem roku od odpreme, katere datum je odtisnjen na vročilnici in dejstvu, da je bil na pošiljki izrecno naveden datum odpreme, pa sta tudi po presoji Vrhovnega sodišča pri pritožniku utemeljeno povzročila nejasnost glede trenutka nastopa vročitve kot okoliščine, od katere začne teči rok za vložitev tožbe v upravnem sporu. V obravnavanih okoliščinah je zato za presojo pravočasnosti tožbe bistveno le, ali je stranka ravnala v okviru nejasnega (napačnega) pravnega pouka.

Upravno sodišče vsaj od leta 2004 naprej razlaga pojem „iste upravne zadeve“ ne prek tega, ali gre v svojem bistvu za primerljiva zahtevka - na primer za prošnji za dovoljenje za začasno prebivanje ali za prošnji za državljanstvo - ampak prek tega, ali se oba zahtevka, ki ju je treba primerjati na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, in ki sicer lahko merita na isti učinek za vlagatelja vloge, opirata na isto pravno in dejansko podlago. Tožena stranka v izpodbijanem aktu ni naredila nobene primerjave med pravno podlago za izdajo dovoljenja iz 1. odstavka 36. člena ZTuj-2 s pravno podlago za izdajo dovoljenja po 1. odstavku 51. člena ZTuj-2, pri čemer se že naslova obeh pravnih določil razlikujeta, različni pa so tudi procesni pogoji uveljavljanja teh dveh zahtevkov.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ odločil o delu zahteve za denacionalizacijo, ker je bil v tem delu ugotovitveni postopek končan ter je bila zahteva v tem delu primerna za odločitev. To pa pomeni, da je v skladu z 219. členom ZUP (oziroma 215. členom ZUP/86) lahko izdal delno odločbo. O še neodločenem delu zahteve za denacionalizacijo pa bo organ, kot je tudi navedel v obrazložitvi delne odločbe, odločil v nadaljevanju postopka. Sodišče nima razloga za presojo, da so z zakonsko ureditvijo stroškov v denacionalizacijskih postopkih kršene ustavne pravice strank na strani upravičenca. Po drugem odstavku 71. člena ZDen se za odločanje o stroških postopka uporabljajo predpisi o postopku, ki se uporablja pred organom za denacionalizacijo ter tako ZDen nima specialne ureditve stroškov postopka in vprašanja kritja ali založitve stroškov strank na strani upravičencev ne obravnava za te stranke ugodneje. Ob tem pa sodišče dodaja, da (sicer) za stranke, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje družine ne morejo plačati vseh stroškov ali dela stroškov, ZUP v 122. členu (ZUP/86 pa v 120. členu ) omogoča oprostitev plačila stroškov, o čemer odloči organ na predl

Procesna predpostavka za upravni spor je, da je upravni akt dokončen, kar pomeni, da zoper ta akt ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev – pritožbe v upravnem postopku. Šele, ko so izčrpana pravna sredstva po ZUP lahko stranka uveljavlja sodno varstvo svojih pravic v upravnem sporu po pravilih Zakona o upravnem sporu.

Zakonodajalec je z določilom 2. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 predpisal, da sodišče po uradni dolžnosti tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila vložena prezgodaj preden so bila izčrpana pravna sredstva v upravnem postopku, za kar gre tudi v obravnavanem primeru zaradi napačnega pravnega pouka v izpodbijanem sklepu. Z določilom 6. odstavka 215. člena ZUP je prav za takšne primere zakonodajalec izrecno predpisal, da teče rok za pritožbo od dneva vročitve sodnega sklepa, s katerim je bila tožba zavržena kot nedovoljena, če ni stranka že prej vložila pritožbo na pristojni organ.