90. člen ZTuj-2

Tožena stranka v konkretnem primeru ni navedla, katerih zahtevanih dokumentov tožnik ni predložil niti ni opredelila kako posamezni manjkajoči dokument vpliva na postopek na način, da se brez določenega dokumenta postopek ne more končati. Ker v izpodbijanem sklepu o tem ni nobenega razloga, tožena stranka ni zadostila zahtevam, ki izhajajo iz 2., 5. in 6. točke prvega odstavka 214. člena ZUP. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo celo navedla, da za obrazložitev izpodbijanega sklepa ni pomembno navajanje manjkajočih dokumentov, ker so bili ti že našteti v pozivih (na dopolnitev vloge).

Ob upoštevanju opisanih nespornih dejstev sodišče ugotavlja, da tožena stranka o tožnikovi prošnji za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo ni mogla odločiti brez njegovega sodelovanja. Listin, ki jih tožnik ni priložil svoji prošnji, namreč tožena stranka ni mogla pridobiti sama. Ker teh listin kljub izrecni zahtevi tožniku, naj jih dostavi v določenem roku, ni prejela, je po presoji sodišča pravilno štela, da gre za molk tožnika, na zahtevo katerega se je uvedel postopek in s tem za umik njegove zahteve za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, kot to ureja tretji odstavek 90. člena ZTuj-2, kar pa je bilo podlaga, da je v skladu s 135. členom ZUP postopek ustavila.

Pooblaščenec je v enem delu vlogo dopolnil in sicer je za tožnika uredil zdravstveno zavarovanje. Ni pa vloge dopolnil v preostalem delu, to je glede predložitve plačilnih list in izpisa iz transakcijskega računa. V tretjem odstavku 90. člena ZTuj-2 je navedeno, da se molk stranke šteje za umik zahteve le v primeru, če kljub opozorilu pristojnega organa v postavljenem roku ne opravi nobenega dejanja za nadaljevanje oziroma dokončanja postopka. V navedeni zadevi pa ta zakonski pogoj za fikcijo umika zahteve ni izpolnjen, saj je bilo zdravstveno zavarovanje za tožnika urejeno in je bila vloga v enem delu dopolnjena.

Tretji odstavek 90. člena ZTuj-2 se lahko uporabi le, če je postopek odločanja o vlogi tujca še v teku in tujec v tem postopku ne sodeluje, da bi organ lahko izdal meritorno končno odločbo. Zgolj vročitev ne pomeni, da je postopek še v teku, saj gre zgolj za vprašanje vročitve upravnih odločb.

Sodišče se ne strinja z navedbami tožnikov o takšni soodvisnosti pravice do pridobitve dovoljenja za začasno prebivanje in socialnih pravic tujcev, da bi morala upravna enota hkrati z eno odločbo odločiti tudi o pridobitvi socialnih pravic, saj je zakonsko predvideno, da o socialnih pravicah odločajo socialni organi, o dovoljenjih po ZTuj-2 pa upravne enote. Sodišče ugotavlja, da je bilo v obravnavani zadevi z izdanimi upravnimi odločbami v obliki izkaznic, v celoti ugodeno prošnji tožnikov.

Pomota pri vročanju, do katere je prišlo, ne more imeti vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe, saj tožnik zahtevanih dokumentov tudi v roku enega meseca od dne, ko mu je bil poziv dejansko vročen, ni predložil toženi stranki. Ne ZUP ne ZUS-1 ne vsebujeta pravne podlage za to, da bi sodišče v upravnem sporu razveljavilo akt upravnega organa, izdanega zaradi strankine zamude roka zaradi razlogov, ki jih stranka kot upravičene razloge za zamudo navaja šele v tožbi.

Odločba o dovolitvi zadrževanja je konstitutivnega značaja, saj podeljuje tujcu, ki je že v postopku odstranitve, pravico do zadrževanja v RS. Tovrsten akt se izda, če je izpolnjen eden izmed zakonsko predpisanih pogojev iz 2. odstavka 73. člena ZTuj-2. Pristojna organa prve in druge stopnje sta v konkretnem primeru pravilno uporabila določila ZTuj-2, na katerih sta utemeljila sprejeto odločitev razlogi, s katerimi se sodišče v celoti strinja, zato jih v svoji obrazložitvi ne ponavlja (2. odstavek 72. člena ZUS-1).

Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje sicer pravilno pritrdilo tožbenemu stališču, da vročitev poziva PIC ni bila pravilna. Vendar za sklepanje, da tožnik obravnavanega poziva na predložitev dokazil ni prejel, ne v izpodbijanem sklepu ne v tožbenih trditvah ni imelo podlage. Glede na tožbene navedbe bi zato sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, kdaj je bila vročitev na drug način opravljena in v nadaljevanju presoditi tožbene navedbe v okviru pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da je mogoče na podlagi tretjega odstavka 90. člena ZTuj-2 postopek ustaviti.

Pravno sredstvo zoper sodbo upravnega sodišča v zadevah iz 47. a člena ZTuj-2, v katerih je bila prošnja vložena v roku 90 dni od priznanja statusa begunca in o kateri pred začetkom uporabe ZTuj-2E, to je do 1. 1. 2018, še ni bilo pravnomočno odločeno, je pritožba. Pri razlagi pogojev za ustavitev postopka po tretjem odstavku 90. člena ZTuj-2 je treba izhajati iz ciljev Direktive 2003/86ES in stališč SEU v zadevi C-635/17. Upoštevaje določbo drugega odstavka 11. člena Direktive 2003/86/ES in dolžnost obojestranskega sodelovanja med prosilcem in organom bo mogoče domnevo o umiku zahteve v zadevah združevanja družine begunca uporabiti le izjemoma, praviloma samo, ko bo prosilec (begunec) izkazal popolno pasivnost glede izpolnjevanja svoje sodelovalne dolžnosti.

Glede na potek celotnega upravnega postopka in dejanja tožnika, ki so bila usmerjena na pridobivanje relevantnih dokumentov, tožena stranka očitno ni imela zakonite podlage za oceno, da je mogoče iz opustitve dejanj tožnika sklepati, da ni več zainteresiran za nadaljevanje postopka. Določilo 47.a člena Ztuj-2UPB5 je z razliko od prej omenjenih specialno določilo za uresničevanje omenjene pravice tujcev, ki so v državi izvora preganjani in ne zahteva, da mora tožnik dokazati istovetnost z listinami iz prvega odstavka 97. člena ZTuj-2 UPB5, ampak je dovolj, da istovetnost prizadetih oseb, med katerimi so tudi mladoletni otroci, „ni sporna“ (šesti in sedmi odstavek 47a. člena ZTuj-2 UPB5). Če bi tožena stranka v konkretnem primeru ugotovila, da je zatrjevana istovetnost družinskih članov sporna, potem bi tožnik istovetnost družinskih članov v upravnem postopku lahko dokazal samo z listinami iz prvega odstavka 97. člena ZTuj-2 UPB5. Tožena stranka pa v konkretnem primeru ni ugotovila, da je zatrjevana istovetnost družinskih članov tožnika „sporna“ in zato tudi ni imela podlage, da je postopek ustavila, ker tožnik ni predložil listin iz prvega odstavka 97. člena ZTuj-2 UPB5. Ta

Že ob laični primerjavi podpisov v tožničini prošnji za podaljšanje dovoljenja in na vročilnici je razvidno, da podpis na obeh navedenih dokumentih ni isti oziroma da sta podpisa na obeh dokumentih (popolnoma) različna. Glede na navedeno je mogoče ugotoviti, da vročitev poziva tožnici ni bila opravljena v skladu z določbami ZUP, torej ni bila opravljena pravilno. Ker vročitev poziva tožnici ni bila opravljena pravilno, posledično tudi tožničinega molka ni mogoče šteti za umik prošnje.

Izpodbijani sklep, s katerim je bila zavržena tožnikova prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana (tožnikovo ženo), je preuranjen in s tem nezakonit, saj prvostopenjski organ pravočasno vložene prošnje ni vsebinsko obravnaval, ker je zmotno ocenil, da ni (bil) izpolnjen pogoj za začetek postopka, to je pravočasnost vložene prošnje. Ob upoštevanju navedb tožnika, ki je na glavni obravnavi konsistentno izpovedal, da ni nikoli umaknil svojega predhodnega zahtevka za izdajo dovoljenja, je sodišče presodilo, da je nezakonit ne zgolj izpodbijani sklep, temveč tudi predhodni sklep o ustavitvi postopka (ki ga je organ izdal ob sklicevanju na prvi odstavek 135. člena ZUP, po katerem se postopek ustavi, če je bil začet na zahtevo stranke, pa stranka umakne svojo zahtevo), ki ga je prav tako treba odpraviti. Ko bo odločal o prošnji v ponovljenem postopku, bo pristojni organ moral upoštevati tudi pravico do zasebnega in družinskega življenja.

Tožnik vlogi za podaljšanje dovoljenja ni priložil predpisanih listin in dokazil. Teh ni priložil niti po pozivu organa, zato je tožena stranka njegov molk, skladno z določbami 90. člena ZTuj-2, štela za umik zahteve.