13. člen ZUP

Tožnik je zaprosil za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje in ne za izdajo prvega dovoljenja, in sicer iz razloga združitve družine na podlagi 47. člena ZTuj-2. Tožena stranka je napačno tolmačila določbo četrtega odstavka 87. člena ZTuj-2, da zoper odločitev o podaljšanju dovoljenja za začasno prebivanje ni pritožbe. Določba četrtega odstavka 87. člena se namreč nanaša le na izdajo prvih dovoljenj za prebivanje, in pa tudi na podaljšanje teh dovoljenj. To pomeni, da je zoper odločitev o podaljšanju obstoječega dovoljenja dopustna pritožba.

Revizija se dopusti glede vprašanja: "Ali je obstoj pravnega interesa procesna predpostavka za pritožbo po ZUP, čeprav tega zakon izrecno ne predpisuje, hkrati pa izrecno zahteva, da lahko pritožbo izključi zgolj zakon (prvi odstavek 13. člena ZUP), in posledično, ali sme upravni organ brez izrecne zakonske podlage, ampak na podlagi (smiselne) uporabe 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavreči pritožbo zaradi odsotnosti pravnega interesa, čeprav procesne predpostavke za pritožbo ZUP ureja v 240. in 246. členu, med njimi pa ni pravnega interesa?"

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali določbe ZUP dopuščajo odločitev upravnega organa, da se pritožba stranke upravnega postopka skladno s prvim odstavkom 246. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP zavrže kot vložena po neupravičeni osebi, ker ta zanjo nima pravnega interesa?

ZUP ne predpisuje pravnega interesa kot procesne predpostavke za odločanje o pritožbi, kar potrjuje tudi sodna praksa tega sodišča. Vprašanje, kdaj pritožba ni dovoljena, ureja 13. člen ZUP. Ta v prvem odstavku določa, da ima zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, stranka pravico pritožbe. Samo z zakonom je mogoče predpisati, da v posameznih upravnih zadevah pritožba ni dovoljena. Iz navedene zakonske določbe torej izhaja, da pritožba ni dovoljena samo v primeru, če je z zakonom izključena. Za postopek davčne izvršbe pa ZDavP-2 izrecno predpisuje, da je zoper sklep o izvršbi dovoljena pritožba (prvi odstavek 157. člena ZDavP-2). Ugotoviti je mogoče, da ZUP ne vsebuje analogne določbe, kot je vsebovana v četrtem odstavku 343. člena ZPP, ki med drugim določa, da je pritožba nedovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Zato 13. člena ZUP ni mogoče razlagati tako, da pravico do pritožbe navezuje na obstoj pravnega interesa pri osebi, ki je v upravnem postopku na prvi stopnji sodelovala.

Tudi zoper odločitev o podaljšanju specializacije je možno vložiti pritožbo na drugostopenjski organ, tj. na ministrstvo, pristojno za zdravje. Ker izpodbijani sklep še ni dokončen, je tožba v tem upravnem sporu preuranjena.

V obravnavani zadevi je bila izpodbijana odločba vročena z javnim naznanilom (94. člen ZUP). Če sta tožnika ocenjevala, da izkazujeta pravni interes, bi lahko zoper njo vložila pritožbo (prvi odstavek 13. člena ZUP). Če pa sta ocenjevala, da takšna vročitev ni bila pravilna (in da izkazujeta pravni interes), bi lahko zahtevala vročitev izpodbijane odločbe v skladu z drugim odstavkom 229. člena ZUP, kar v tožbi zatrjujeta, da sta tudi storila. O tej njuni zahtevi pa bi morala toženka odločiti. Če o njuni zahtevi toženka ne bi odločila v predpisanem roku, kot to prav tako zatrjujeta tožnika, pa bi imela na voljo pritožbo zaradi molka organa (četrti odstavek 222. člena ZUP). Na podlagi tretjega odstavka 5. člena ZUS-1 bi tožbo zaradi molka organa lahko vložila šele, če toženka o tej njuni pritožbi zaradi molka organa ne bi odločila v predpisanem roku in odločbe ne bi izdala niti na njuno novo zahtevo v nadaljnjih sedmih dneh (drugi odstavek 28. člena ZUS-1).

Pravica pritožbe, zagotovljena v 13. členu ZUP, pomeni pravico stranke do rednega pravnega sredstva, ki ima odložilni učinek (če ni z zakonom določena izjema) in devolutivni učinek.

V nasprotju z drugostopenjskim organom prvostopenjski organ v svoji odločbi o dovolitvi izvedbe pripravljalnih del, izdanih na podlagi 201. člena ZUreP-2, še ni odločal o zahtevi za razlastitev. Iz tega razloga tudi drugostopenjski organ ni imel podlage (ne v prvem odstavku 252. člena ZUP, ne v kateri drugi določbi tega zakona), da bi odločil o zahtevi za razlastitev tožnika, pri čemer iz določbe 196. člena ZUreP-2 izhaja, da je bil o razlastitvi pristojen odločati prvostopni organ, drugostopni organ pa v pritožbenem postopku. Na ta način je bila tožniku onemogočena pravica do vložitve pritožbe zoper odločitev o razlastitvi, kot mu jo zagotavlja Ustava RS (25. člen), pa tudi določba ZUP (13. in 229. člen). Pripravljalna dela (nabor določen v prvem odstavku 201. člena ZUreP-2) pomenijo poseg v lastninsko pravico, in kolikor so izvršena brez podlage, so nedopustna. Brez podlage pa so, kolikor vsebinski pogoji za razlastitev niso izkazani in preizkušeni ob njihovi dovolitvi.

Ker ZUP ne ureja instituta razveljavitve že obstoječega potrdila (v konkretnem primeru razveljavitve klavzule o dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti), tudi izrecno ne določa, da je zoper odločitev ministrstva dovoljena pritožba. To logično pomeni, da tožnik pritožbe v obravnavni zadevi nima.

Ker nalog uresničevanja ustavnih in zakonskih določb za zaščito v Sloveniji živeče romske skupnosti ni mogoče uvrstiti na področje nobenega od ministrstev, je za obravnavanje pritožbe v tovrstnih zadevah, pristojna Vlada Republike Slovenije. Iz izpodbijanih sklepov in navedb strank izhaja, da v obravnavanem primeru prijaviteljem na javni razpis pravno sredstvo ni bilo zagotovljeno. Tožnici bi tako morala biti zagotovljena pritožba, o kateri bi kot pristojna odločala Vlada Republike Slovenije.

Odločanje o dodelitvi javnih sredstev po povsem enotni in ustaljeni upravnosodni praksi nima značaja upravne zadeve iz 2. člena ZUP, temveč gre za odločanje v drugi javnopravni stvari (4. člen ZUP), torej za postopek, v katerem se določbe ZUP uporabljajo subsidiarno, kolikor področje ni urejeno s posebnim zakonom, in smiselno, kolikor je uporaba posameznih določb oziroma procesnih institutov po ZUP v določeni javnopravni stvari mogoča in primerna. Toženka v obravnavani (javnopravni) zadevi nastopa kot nosilec javnega pooblastila, ki ima pri izvajanju tega pooblastila pravice in dolžnosti uprave, ki jih določa zakon ali drug predpis. V kontekstu obravnavane zadeve to pomeni, da je toženka zavezana k uporabi ZUP, kot je določeno v določbah 1. do 4. člena tega zakona. Tožnici bi morala biti zagotovljena možnost pritožbe v smislu določb ZUP, o kateri bi kot pristojen odločal organ, določen v skladu z 232. členom ZUP. Da bi bila tožba v upravnem sporu sploh dopustna, bi morala tožnica pred njeno vložitvijo to možnost tudi izčrpati. Ker tega ni storila, je to razlog za zavrženje tožbe po 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Pravica pritožbe, zagotovljena v 13. členu ZUP, pomeni pravico stranke do rednega pravnega sredstva, ki ima odložilni učinek (če ni z zakonom določena izjema) in devolutivni učinek. O pritožbi je odločila toženka, ki je izdala že prvi, s pritožbo izpodbijani sklep z dne 29. 5. 2018. Sodišče tako oba sklepa šteje kot akta prvostopenjskega postopka v dvostopenjskem postopku, torej da je bil tožnici omogočen nekakšen ugovor oziroma izjava v postopku na prvi stopnji.

V zvezi s postopkom umeščanja dodatne kvalifikacije je najti podlage za opredelitev zadeve kot upravne zadeve. Glede na določbe 8. člena ZSOK je mogoče zaključevati, da gre za enostransko odločanje v posamični in konkretni zadevi. Odločitev CPI (strokovne komisije NKT v njegovem okviru) z dne 14. 5. 2018 se vsebinsko izrazi v obliki upravne odločbe kot oblastvenega posamičnega akta, izdanega v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je odločeno o (pravici, obveznosti oziroma) pravni koristi predlagatelja. Ob stališču, da odločitev strokovne komisije NKT o vlogi predlagatelja (četrti odstavek 8. člena ZSOK) po vsebini predstavlja upravno odločbo, izdano v upravni zadevi (2. člen ZUP), to pomeni, da je po prvem odstavku 13. člena ZUP zoper to odločitev dovoljena pritožba, kajti ZSOK pravice pritožbe ne izključuje.

Postopek odvzema pasjega mladiča iz pesjaka na tožnikovem naslovu ter njegova namestitev in oskrba v Zavetišču za mali živali ..., Veterinarska bolnica ..., d.o.o., ki je bil začet po uradni dolžnosti, se je končal za tožnika neugodno, povzročil pa jih je z njegovim protipravnim ravnanjem, je v skladu s citirano določbo drugega odstavka 113. člena ZUP dolžan povrniti stroške namestitve in oskrbe te živali.

O pritožbi je odločila toženka, ki je izdala že prvi, s pritožbo izpodbijani sklep z dne 26. 6. 2018; poleg tega pa iz zaključnega dela obrazložitve sklepa o pritožbi tudi eksplicitno izhaja, da pritožba ni bila obravnavana kot redno pravno sredstvo po določbah ZUP, pač pa kot institut, preko katerega je prijaviteljem omogočena pravica do izjave. Po navedenem tožnica s tožbo izpodbija sklep, ki še ni postal dokončen. Razlog za tako njeno postopanje je v nepravilnem pravnem pouku v sklepu o izidu pritožbe, v katerem je navedeno, da ni dovoljena pritožba, dovoljen pa je upravni spor.

Tožnici bi morala biti zagotovljena pritožba v smislu določb ZUP, o kateri bi kot pristojen odločal organ, določen v skladu z 232. členom ZUP, in bi pritožbo pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu, da bi bila tožba dopustna, tudi morala izčrpati.

Razrešitev notarja na podlagi obstoječe kazenske obsodbe ni mogoča zgolj na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 19. člena ZN temveč tudi na podlagi petega odstavka 8. člena ZN. V prvem primeru je se razrešitev notarja opravi brez ocene vrste in načina izvedbe kaznivega dejanja, zgolj na podlagi objektivne okoliščine dolžine kazni oziroma izreka varnostnega ukrepa prepovedi opravljanja poklica, v drugem primeru pa je potrebna ocena moralne (ne)vrednosti obsojenega notarja glede na vrsto in način (okoliščine) izvedbe kaznivega dejanja. Opravljanje tekočih poslov s področja urejanja kadrovskih vprašanj, kot so imenovanja in razrešitve, pri katerih je kot odločujoča lastnost predpisana nekaznovanost, strokovnost in delovne izkušnje (ne pa politična primernost), ne predstavlja ovire za nadaljnje redno opravljanje dela vlade in ministrov, saj gre za pristojnost ministrstva za nemoteno in kontinuirano delovanje področja, za katerega je odgovorno (do izvolitve novega predsednika vlade oziroma do imenovanja novih ministrov). V konkretnem primeru je šlo za dokončanje upravnega postopka, ki je bil že v teku in za izdajo izpodbijane odločbe o razrešitvi notarja kot zaključku tega p

Sodišče prve stopnje je tožbo pravilno zavrglo kot preuranjeno na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker pritožnik pred vložitvijo tožbe ni vložil pritožbe v upravnem postopku. Glede na posebno ureditev upravnega postopka, kot jo za te zadeve določa ZKme-1, je pritožba izključena le za odločbe, izdane na podlagi 54. ali 56. člena tega zakona. Posebna ureditev upravnega postopka pa pritožbe zoper druge odločbe, izdane na podlagi tega zakona, med katerimi je tudi odločba o vračilu, ne izključuje. To pomeni, da je zoper ta del odločbe dovoljena pritožba na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (25. člen Zakona o državni upravi) na podlagi splošnih pravil upravnega postopka (prvi odstavek 13. člena Zakona o splošnem upravnem postopku), kar nenazadnje izhaja tudi iz 38. in 40. člena ZKme-1, ki se nanašata na pritožbeni postopek. Vrhovno sodišče v odločitev o stroških kot stranski terjatvi lahko poseže le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvari.

Šele v primeru, če so bila izčrpana pravna sredstva po določilih ZUP, pa lahko stranka uveljavlja sodno varstvo svojih pravic v upravnem sporu po pravilih ZUS-1. To velja tudi v primeru molka upravnih organov. V konkretnem primeru ob vložitvi tožbe zaradi molka organa predpisane procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka v postopku preverjanja resničnosti prijave stalnega prebivališča, niso bile izpolnjene.

Pravnomočnost odločbe o dodelitvi sredstev sama po sebi nujno ne preprečuje ponovne kontrole izpolnjevanja pogojev ob izplačilu, saj mora projekt ves čas postopka izpolnjevati pogoje, ki so za posamezen ukrep predpisani. Zoper izpodbijano odločitev agencije o vrnitvi izplačanih sredstev, je ne glede na to, ali je utemeljana na pravilni pravni podlagi, predvidena pritožba na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kar pa v pravnem pouku ni bilo navedeno.