VSRS Sodba in sklep U 12/2025-42

1. Sprememba tožbe z dne 14. 5. 2026 se dovoli.

2. Tožba se zavrne.

3. Postopek z izdajo začasne odredbe po predlogu z dne 20. 4. 2026 se ustavi.

4. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

1. Tožnik, višji sodnik svétnik na Okrožnem sodišču v Ljubljani, je bil z odločbo Sodnega sveta št. 2/14-49 z dne 28. 4. 2014 imenovan na funkcijo predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani za obdobje šestih let. Z odločbo Su 510/2019-25 z dne 18. 6. 2020 je bil na to funkcijo ponovno imenovan za drugi šestletni mandat. Pred iztekom tega mandata je Sodni svet z odločbo Su 190/2025-38 z dne 6. 11. 2025 tožnika z navedene funkcije razrešil iz razloga iz 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), ki določa, da se predsednik sodišča razreši s funkcije, če krši ali dopusti kršitev predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev.

2. Sodni svet je v odločbi o razrešitvi ugotovil, da je tožnik v Razporedu sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani za leto 2018 (v nadaljevanju LRS 2018) za gospodarski, pravdni in družinski oddelek oblikoval določbo, po kateri se vse zadeve predodelijo sodniku, ki je sprejel sklep o združitvi zadev, če je bila odločitev o združitvi več zadev sprejeta potem, ko so bile posamezne zadeve že dodeljene več sodnikom.¹ Po oceni Sodnega sveta je ta določba omogočila, da se je v zadevi XI Pg 1384/2018 po sprejemu sklepa o združitvi dveh gospodarskih zadev v enotno obravnavanje, predodelil starejši spis k sodnici, ki je vodila mlajši spis, kar je v nasprotju s 161. členom Sodnega reda (po katerem sme o združitvi spisov odločiti le sodnik, ki obravnava najstarejšo zadevo) in 23. členom Ustave. Sodni svet je ugotovil, da je tožnik kršil določbe Sodnega reda tudi v zadevi IV P 1570/2018, v kateri je s pisno odredbo sodnici (zaradi dodelitve na drugo delo v Službo za upravljanje projektov pri Vrhovnem sodišču) odvzel, med drugim, vse odprte družinske zadeve in jih z namenom izenačitve obremenjenosti sodnikov in zagotovitve enakega varstva pravic strank predodelil sodnici, ki je imela na dan, ko je bil podan predlog za razdelitev zadev, na tem področju najmanj nerešenih zadev. Pojasnil je, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zvezi z ravnanjem tožnika v navedeni zadevi v sodbi X in drugi proti Sloveniji ugotovilo kršitev pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ker so nacionalna sodišča očitno kršila nacionalno zakonodajo in Sodni red glede pravil o dodeljevanju zadev in zagotavljanju nepristranskega sojenja, nadzor domačih sodišč pa ni upošteval standardov ESČP. ESČP je namreč presodilo, da je tožnik za predodelitev navedenih zadev, namesto uzakonjenega kriterija vrstnega reda začetnega procesnega akta in abecednega vrstnega reda začetnic priimkov sodnikov, uporabil kriterij enakomerne porazdelitve spisov, s čimer je kršil 15. člen ZS in 158. člen Sodnega reda. Poleg tega pa uporabljenega kriterija tudi ni objavil vnaprej, kot to zahteva 17. člen ZS. Sodni svet je tožnikovo kršitev predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev ugotovil tudi na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 41699/2015 z dne 27. 3. 2025, v kateri je Vrhovno sodišče presojalo skladnost Razporeda dela sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani za leto 2023 (v nadaljevanju LRS 2023), ki ga je sprejel tožnik, z ZS in Sodnim redom ter ugotovilo kršitev pravice do zakonitega sodnika iz 23. člena Ustave. V LRS 2023 je namreč tožnik določil, da se že zaključene kazenske zadeve, v katerih je po odhodu sodnika treba opraviti kakšno procesno ali drugo dejanje, dodelijo vodji oddelka, v njegovi odsotnosti pa namestniku vodje oddelka.² Takšno pravilo pa po presoji Vrhovnega sodišča nima pravne podlage v Sodnem redu niti ni skladno z Ustavo, saj izključuje naključnost izbire sodnika in je po vsebini v nasprotju z načelom jasnosti in določnosti pravnih aktov.³

3. V zvezi z odgovornostjo tožnika za navedene kršitve je Sodni svet pojasnil, da je odgovornost za kršitve in posledice teh kršitev pri dodeljevanju zadev vezana na predsedniško funkcijo. Predsednikova odgovornost na tem področju izhaja iz njegovega položaja, ker je z zakonom zavezan k vzpostavitvi in ustavnoskladnem delovanju sistema dodeljevanja zadev. Dolžan je preprečiti sistemske napake in varovati zaupanje javnosti v delovanje sodišča in sodstvo. Če dopusti kršitev predpisov na tem področju, je odgovoren tudi za napake podrejenih. Ker odločanje tožnika na področju sistema dodeljevanja zadev ni sojenje, ampak sodno upravna pristojnost za vzpostavljanje in ohranjanje neodvisnega in nepristranskega sodišča, se lahko njegova odgovornost uveljavi že na podlagi ugotovitve kršitve pravil o dodeljevanju zadev. Predsednikova odgovornost na področju dodeljevanja zadev je torej objektivne narave in ne temelji na njegovi krivdi in neustrezni skrbnosti. Posledično na tožnikovo odgovornost ne vpliva dejstvo, da instančna sodišča in drugi organi, ki so presojali zakonsko in ustavno skladnost tožnikove odredbe oziroma letnih razporedov dela sodnikov do odločitve ESČP v zadevi X in drugi proti Sloveniji, niso zaznala neustavnosti in nezakonitosti.

4. Glede primernosti tožnikove razrešitve je Sodni svet navedel, da so ugotovljene kršitve pravil o dodeljevanju zadev kritično omajale zaupanje Sodnega sveta v tožnikovo primernost za dokončanje predsedniškega mandata. Načelo zakonitega sodnika je za neodvisnost in nepristranskost sodišč tako temeljnega pomena, da njegovih kršitev, sploh če se ponavljajo (v različnih oblikah in na različnih pravnih področjih), ni mogoče dopuščati, in to ne glede na razloge kršitev. Zaradi ugotovljenih kršitev obstaja nevarnost porušenega zaupanja sodnikov v vodstvo, omajanega zaupanja strank, splošne in strokovne javnosti v poštenost postopkov in zmanjšanje transparentnosti in ugleda sodišča. Ker je bilo v treh zadevah ugotovljeno, da je zaradi tožnikove razlage določb o dodeljevanju zadev prišlo do kršitve načela zakonitega sodnika, ki predstavlja enega od ustavnih jamstev poštenega sodnega postopka in ključen element zaupanja javnosti v sodstvo, je Sodni svet ugotovil, da je tožnik izgubil zaupanje v primernost za vodenje sodišča in so izpolnjeni razlogi za njegovo razrešitev.

1. Tožnik je zoper odločbo o razrešitvi s funkcije predsednika vložil tožbo v upravnem sporu po 36. členu Zakona o sodnem svetu (v nadaljevanju ZSSve) zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb upravnega postopka in postopka po ZSSve, kršitve pravice do izjave, obrambe in poštenega postopka ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da opravi glavno obravnavo, izvede predlagane dokaze in tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne Sodnemu svetu v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

2. Navaja, da je Sodni svet v zadevi IV P 1570/2018 že odločal o vprašanju kršitve pravice do zakonitega sodnika in na 38. seji 19. 3. 2020 sprejel sklep, da razlogi za ukrepanje Sodnega sveta v okviru pristojnosti po ZSSve niso podani. Ponovno odločanje o istem dejanskem in pravnem vprašanju je zato z vidika prepovedi odločanja o isti stvari nedopustno in krši 129. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Trdi, da je Sodni svet postopek o razrešitvi uvedel na svojo pobudo oziroma po uradni dolžnosti, saj v spisu Sodnega sveta ni formalnega predloga za uvedbo postopka, za takšno vodenje postopka pa nima podlage v ZSSve niti v Poslovniku Sodnega sveta. Meni, da Sodni svet v zadevah, v katerih sodi, ne more biti hkrati predlagatelj postopka, pri čemer se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-445/18 z dne 14. 10. 2021. Navaja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, katera konkretno so pisanja strank in odločbe sodišč, s katerimi naj bi se Sodni svet seznanil ter na njihovi podlagi po uradni dolžnosti uvedel postopek razrešitve. Zaradi pavšalne obrazložitve zatrjuje kršitev 22. in 23. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Trdi, da je bil Sodni svet na dan uvedbe postopka, 17. 4. 2025, lahko seznanjen le s sodbo ESČP X in drugi proti Sloveniji, ne pa tudi s sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 41699/2015 z dne 27. 3. 2025, saj je bila ta javno objavljena šele 23. 4. 2025. Glede na to, da iz sklepa Sodnega sveta z dne 17. 4. 2025 izhaja, da se je Sodni svet z navedeno sodbo seznanil, pa trdi, da je Sodni svet dokaze pridobival v nasprotju z 8. členom ZSSve. Navaja, da so bile zaradi vsebinske nedefiniranosti očitanih kršitev njegove možnosti za celovito in vsebinsko izjasnitev okrnjene oziroma v znatni meri onemogočene. Sodnemu svetu očita, da se ni opredelil do njegovih ugovorov in da je neutemeljeno zavrnil predlagane dokaze, saj so ti relevantni tudi za presojo primernosti razrešitve. Meni, da bi ga moral Sodni svet seznaniti s svojimi ugotovitvami, pomembnimi za izdajo odločbe, in ga pozvati na možnost dodatne izjave. Sodni svet tudi ni obrazložil, zakaj ni izvedel obravnave, ki je bila predlagana zaradi celovitosti izvedbe ugotovitvenega postopka in neposrednega izvajanja dokazov ob prisotnosti tožnika. Meni, da bi moral Sodni svet glede na ugotovitev, da je odločanje o dodelitvi zadev sodno upravno odločanje, očitke tožniku opredeliti kot kršitev 1. točke prvega odstavka 64. člena ZS. Ker se je odločil za drugačno opredelitev, je po naravi stvari zavzel stališče, da ne gre za nalogo sodne uprave, s čimer je prišlo do nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe. Opozarja, da v zadevah XI Pg 1384/2018 in I Ips 41669/2015 ni ničesar (pre)dodeljeval, niti ni ničesar aktivno storil oziroma dolžnega opustil. Meni, da argumentacija Sodnega sveta, da je dodeljevanje spisov zadeva sodne uprave, nima podlage v določbah ZS in ZS-1. Trdi, da je treba vsako odločitev predsednika sodišča, ki predstavlja uresničevanje ustavne in zakonske pravice stranke do zakonitega sodnika in varstvo katere je dopustno uveljavljati z vsemi pravnimi sredstvi, obravnavati kot sojenje in ne kot sodno upravno odločitev, pri čemer se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča I Up 726/2007. Sodnemu svetu očita, da se ni opredelil do navedene odločbe Vrhovnega sodišča in do navedb o sodniški imuniteti, ki po mnenju tožnika pred odgovornostjo in sankcijami varuje tudi predsednika sodišča. Ne strinja se z oceno Sodnega sveta, da gre pri razlogu za razrešitev predsednika po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZS za ugotavljanje objektivne in ne krivdne odgovornosti, saj ZS te oblike odgovornosti izrecno ne določa. Ker je tudi glede preostalih razlogov za razrešitev predvideno ugotavljanje krivde, ni razloga, da bi bilo glede obravnavanega razloga drugače. Trdi, da odločanje po pravilih objektivne odgovornosti zanj predstavlja odločbo presenečenja, ki mu je onemogočila učinkovito izjavljanje. Sodni svet bi ga moral v okviru materialnopravnega procesnega vodstva seznaniti s pravno podlago oziroma mu razkriti svoj, nepričakovan pravni pogled na zadevo. Zaradi opustitve takšnega vodenja zadeve mu ni bila zagotovljena učinkovita pravica do izjave v postopku, s čimer je Sodni svet storil bistveno kršitev pravil postopka in kršil 22. člen Ustave.

3. Tožnik Sodnemu svetu očita tudi napačno uporabo materialnega prava glede tega, katera dejanja je mogoče časovno presojati v postopku razrešitve. Trdi, da se mu v izpodbijani odločbi očitata tudi kršitvi, ki naj bi bili storjeni v letu 2018 in 2019, torej v prvem mandatu, ki ga je tožnik zaključil v aprilu 2020. Iz določb ZS pa ne izhaja, da bi se lahko v razrešitvenem postopku ugotavljale tudi morebitne kršitve ki so bile storjene pred (ponovnim) imenovanjem na to funkcijo. Če je Sodni svet pri ponovnem imenovanju tožnika na funkcijo predsednika sodišča presodil, da ni ovir za njegovo imenovanje, takšne odločitve ne more retroaktivno spremeniti na podlagi spremenjenega stališča v obravnavani zadevi.

4. Tožnik trdi še, da je bilo zaradi postopkovnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Navaja, da Sodni svet izvršitvenega ravnanja v zvezi z zadevo XI Pg 1384/2018 vsebinsko ni ugotovil, še manj konkretiziral. Očitek v zvezi z zaobidom pravil o predodeljevanju zadev v primeru združitve spisov je razviden šele iz izpodbijane odločbe. Trdi, da je Sodni svet prekoračil svoja pooblastila in pristojnosti ter sprejel zaključke, ki nimajo povezave z dodeljevanjem konkretne zadeve, poleg tega pa je očitek glede neustreznosti LRS 2018 neutemeljeno razširil še na letni razpored dela na pravdnem in družinskem oddelku in gre v tem delu za odločbo presenečenja, ker v postopku ni imel možnosti za izjasnitev in predlaganje dokazov. Ne strinja se z oceno Sodnega sveta, da LRS 2018 krši 161. člen Sodnega reda, saj ta ureja le situacijo, ko o združitvi odloča sodnik, ki obravnava starejšo zadevo. Navedena ocena je tudi v nasprotju s pravnomočno sodbo I Cpg 58/2020. Pojasnjuje, da sklep o združitvi dveh gospodarskih zadev temelji izključno na 300. členu ZPP in 161. člena Sodnega reda ter letnega razporeda dela ne omenja. V zvezi z zadevo I Ips 41699/2015 navaja še, da določba prvega odstavka 156. člena Sodnega reda ni prepovedovala pravila v letnem razporedu dela, da predsednik določi za posamezno podpodročje le enega sodnika. Meni, da je nedopustno okoliščine kršitve presojati ex tunc, izhajajoč iz sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 41699/2015 in sodbe ESČP X in drugi proti Sloveniji, ki sta bili sprejeti več let po tem, ko naj bi tožnik ravnal nepravilno, saj z navedenimi odločbami ob sprejemu letnih razporedov dela in izdaji odredbe v zadevi IV P 1570/2018 ni razpolagal, ampak je izhajal le iz splošnih načel, predpisov s področja dodeljevanja in razporejanja sodnikov ter običajne prakse, ki se je oblikovala na sodiščih.

1. Sodni svet je vložil odgovor na tožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožbe. Poudarja, da predlog za uvedbo postopka po 64. členu ZS ni procesna predpostavka, ker ZS nima določbe, s katero bi bila predlagalna pristojnost za postopek razrešitve predsednika sodišča ločena od pristojnosti Sodnega sveta, da o razrešitvi odloči. V zvezi s tožbenim očitkom o kršitvi načela prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari navaja, da je bil v obravnavanem primeru seznanjen z novimi podatki, med drugim z odločbo ESČP v zadevi X in ostali proti Sloveniji, zato ni šlo za ponovno odločanje o isti stvari. Glede očitka o kršitvi pravice do obrazložene odločbe Sodni svet navaja, da se materialnopravno izhodišče o objektivni odgovornosti za pravilno (pre)dodeljevanje zadev od klasične subjektivne odgovornosti za kršiteljevo ravnanje in/ali škodo razlikuje po odsotnosti krivdnega odnosa do morebitne kršitve, zato se Sodni svet do tožnikovih navedb glede skrbnosti pri razlagi prava dodeljevanja zadev, skrbi za enakomerno obremenitev sodnikov in usklajevanja s pravico do sojenja v razumnem roku, ni bil dolžan opredeliti. Pojasnjuje, da je ob uvedbi postopka po 64. členu ZS deloval na podlagi objektivnih razlogov, ki so strokovni in preverljivi, ter s predhodnim tožnikovim sodelovanjem pri razjasnjevanju relevantnih okoliščin razrešitvenega razloga po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZS. Navaja, da dokumentirani postopki v zadevi izkazujejo izključno strokovno in nepristransko izvrševanje nadzornih pristojnosti Sodnega sveta na področju dodeljevanja zadev, tožnik pa se je izčrpno pisno in ustno izjasnil o vseh pravno relevantnih dejstvih. Sodni svet poudarja, da postopek ugotavljanja okoliščin za razrešitev s funkcije predsednika sodišča po 64. členu ZS ni kazenski niti disciplinski postopek, tožnikove navedbe pa spadajo na področje kazenskega procesnega prava. Poleg tega navaja, da glede postopka razrešitve s funkcije predsednika sodišča niti ZSSve niti ZS ne določata formalne oblike niti vsebine sklepa o začetku postopka po 64. členu ZS. Pojasnjuje, da to, zakaj je do kršitve prišlo, ni pravno odločilno. Nasprotuje očitku arbitrarnosti postopka, saj je bil tožnik seznanjen z vsemi dokumenti, na podlagi katerih je odločil Sodni svet. Navaja, da z določitvijo in sprejemom letnega razporeda dela predsednik sodišča zagotavlja udejanjanje ustavno zagotovljene pravice do poštenega sojenja, zato subjektivna odgovornost pri morebitni kršitvi ne zadošča. Zavrača trditve o sodniški imuniteti, saj se varstvo sodnikov ne razteza na situacije, v katerih zakon določa uveljavljanje njihove odgovornosti za kršitve, storjene pri opravljanju službenih dolžnosti. Meni tudi, da ZS izrek sankcije razrešitve predsednika sodišča v nobeni določbi ne zamejuje na kršitve iz obdobja veljavnega predsedniškega mandata, poleg tega Sodni svet ob odločanju o tožnikovi kandidaturi za drugi mandat predsednika sodišča ni bil seznanjen z vsemi okoliščinami. Vztraja, da je svojo odločitev v okviru upravičenega prostega preudarka utemeljil na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in pri tem uporabil relevantno pravno podlago.

1. V tej zadevi teče postopek pred Vrhovnim sodiščem kot pred sodiščem prve stopnje po 36. členu ZSSve. Zato, da bi omogočilo strankama postopka možnost predstavitve njunih dejanskih in pravnih naziranj in srečanje v procesno enakovrednem položaju pred neodvisnim sodiščem z namenom, da se na podlagi neposrednega ustnega in javnega obravnavanja zbere in oceni dokazno gradivo, potrebno za rešitev spora, je Vrhovno sodišče opravilo glavno obravnavo.

1. Sodišče je izvedlo dokazni postopek z vpogledom v listinske dokaze, ki sta jih v spis vložili stranki postopka, in sicer je prebralo vse listine v spisu in prilogah spisa označene z A1 - A15 in B1 - B5, priloženi spis toženke z opravilno številko Su 190/2025, s priloženimi spisi Su 511/2018, Su 58/2020 in Su 114/2023.

2. Zavrnilo je dokazne predloge za zaslišanje tožnika, prič Antona Panjana, bivšega predsednika Višjega sodišča v Ljubljani, bivše ministrice za pravosodje Andreje Katič, predsednika Vrhovnega sodišča in predsednikov oziroma bivših predsednikov okrožnih sodišč v Republiki Sloveniji Špele Jakopič, Tatjane Plut, Branke Drozg, Petre Giacomelli, Jasne Murgel, Branka Palatina, Simona Došna, Albine Hrnec Pečnik, Samante Nussdorfer, Gorana Klavore in Nataše Kosec kot tudi predlog za vpogled v tožnikov osebni spis zaradi seznanitve s celotno sodniško in predsedniško kariero. Dokazni predlog za zaslišanje tožnika namreč ni substanciran, saj iz njega ne izhaja, glede katerih pravno relevantnih dejstev je bil predlagan. Dejstva v zvezi z nadzorom tožnika in ravnanjem predsednikov drugih sodišč, za dokazovanje katerih je bilo predlagano zaslišanje bivšega predsednika Višjega sodišča v Ljubljani, bivše ministrice za pravosodje, predsednika Vrhovnega sodišča in predsednikov oziroma bivših predsednikov okrožnih sodišč v Republiki Sloveniji, pa za odločitev niso pravno pomembna, saj niso relevantna ne za presojo dopustnosti vodenja postopka tožnikove razrešitve, ne obstoja očitanih kršitev, niti tožnika morebiten obstoj teh dejstev ne more razbremeniti (nekrivdne) odgovornosti ali vplivati na presojo primernosti njegove razrešitve. Enako velja za predlagan vpogled v tožnikov osebni spis.

1. Tožnik je z vlogo z dne 14. 5. 2026 glede na nove okoliščine, in sicer dejstvo, da je Sodni svet 16. 4. 2026 na mesto predsednice Okrožnega sodišča v Ljubljani z odločbo Su 441/2025-27 imenoval okrožno sodnico Dašo Pogorevc Filipič, spremenil tožbo in namesto odprave izpodbijane odločbe Sodnega sveta predlagal, da se ugotovi njena nezakonitost. Sodni svet je na glavni obravnavi 29. 5. 2026 spremembi tožbe nasprotoval.

2. Tožnik lahko ves čas postopka do odločitve sodišča prve stopnje svojo tožbeno zahtevo spremeni in prilagodi morebitnim drugačnim okoliščinam, če s tem ne zahteva nekaj več od tistega, kar je v tožbi že zahteval in ne poseže v dele upravne odločbe, ki so že postali pravnomočni, ker s tožbo niso bili izpodbijani. Tako lahko tožnik spremeni (ali dopolni) svojo tožbeno zahtevo za odpravo akta tudi v ugotovitveno tožbo, če bi zaradi spremenjenih okoliščin želel, da sodišče o tem odloči, saj to ne posega v pravno varovani položaj drugih strank upravnega spora.⁴ Glede na navedeno je Vrhovno sodišče spremembo tožbe z dne 14. 5. 2026 dovolilo.

1. Tožba ni utemeljena.

1. Tožnik v vlogi z dne 14. 5. 2026 navaja, da je izpodbijana nezakonita odločba Sodnega sveta povzročila resen poseg v njegovo osebno in profesionalno integriteto. Pravni interes za ugotovitveno tožbo utemeljuje z odpravo posega v osebnostne pravice ter v pridobitvi pravnega temelja za uveljavljanje odškodnine (iz naslova posega v čast in dobro ime ter zaradi plačila razlike v plači), ki mu je nastala zaradi nezakonitega ravnanja Sodnega sveta. Sodni svet je na glavni obravnavi nasprotoval pravnemu interesu za ugotovitveno tožbo in predlagal njeno zavrženje.

2. Iz 3. in 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter tudi ustaljene sodne prakse nedvomno izhaja, da je v upravnem sporu za vsako tožbo, ki jo vloži posameznik oziroma pravna oseba, treba izkazati pravni interes, potrebo po pravnem varstvu njegovega oziroma njenega položaja. Tisti, ki uveljavlja sodno varstvo, mora vselej izkazati, da si lahko s tem izboljša svoj pravni položaj. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da ZUS-1 za ugotovitveno tožbo v upravnem sporu zahteva le splošni pravni interes, ki je v tem, da se varuje pravni položaj tožnika, posebnega kvalificiranega pravnega interesa pa ne zahteva.⁵ Po presoji Vrhovnega sodišča je tožnik potrebni pravni interes za ugotovitveno tožbo izkazal, saj je zatrjeval, da je bilo z nezakonito izpodbijano odločbo Sodnega sveta poseženo v njegove pravice in pravne koristi.

   Uvodna izhodišča presoje

1. Po določbi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZS se predsednika sodišča razreši funkcije predsednika, če krši ali dopusti kršitev predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev (2. poglavje tega zakona).

1. Vrhovno sodišče je v zvezi z razrešitvijo predsednika sodišča po 1. točki prvega odstavka 64. člena ZS že pojasnilo, da namen zakonodajalca gotovo ni bil, da se predsednika sodišča razreši s funkcije že zaradi prav vsake, tudi najmanjše oziroma najlažje kršitve, kot bi lahko izhajalo (zgolj) iz jezikovne razlage.⁶ Enako velja tudi za razrešitev predsednika sodišča na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZS. Sodni svet mora v vsakem posameznem primeru glede na dejstva in okoliščine konkretnega primera presoditi, ali je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov po svoji teži in pomenu taka, da utemeljuje izrek sankcije razrešitve. Na ta način mu je zakonodajalec prepustil določeno polje lastne presoje, da lahko ob upoštevanju vseh bistvenih okoliščin konkretnega primera odloči na najprimernejši način. Glede na navedeno je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev, ki ima za posledico razrešitev predsednika sodišča, nedoločen pravni pojem. Nedoločen pravni pojem je namreč usmerjen na opredeljevanje dejanskega stanu v pravni normi. Diskrecijski pravici se približuje, kolikor ima upravni organ pri uporabi (napolnjevanju vsebine) nedoločenega pravnega pojma določeno polje proste presoje.⁷

2. Po presoji Vrhovnega sodišča stališče, da ima Sodni svet v navedenem okviru določeno polje lastne presoje, utrjuje tudi poseben položaj Sodnega sveta. Sodni svet je namreč po Ustavi eden izmed garantov sodniške neodvisnosti in opravlja pomembno vlogo pri konstituiranju sodne oblasti. Tudi na zakonski ravni je nanj naslovljeno varovanje samostojnosti in neodvisnosti sodne veje oblasti ter poleg tega skrb za zagotavljanje kakovosti dela sodišč in sodnikov ter javnega ugleda sodstva (prvi odstavek 2. člena ZSSve). Sodni svet ravna tako, da se varuje in krepi zaupanje v sodno vejo oblasti ter integriteto sodstva (drugi odstavek 2. člena ZSSve). Poleg tega je sestava Sodnega sveta odsev sodelovanja sodne, izvršilne in zakonodajne veje oblasti. V strukturi delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno vejo oblasti ima Sodni svet posebno mesto, ta njegov položaj pa se odraža na vseh področjih izvajanja njegovih pristojnosti, tako pri imenovanju sodnikov in predsednikov sodišč (pri katerem mu je podeljena diskrecijska pravica) kot tudi pri odločanju o njihovi razrešitvi. ZSSve določa tudi, da je Sodni svet samostojen in neodvisen državni organ. Odloča oblastno-avtoritativno in strokovno avtonomno. Zakonska ureditev položaja in pristojnosti Sodnega sveta je odsev stremljenj h krepitvi položaja Sodnega sveta kot pomembnega akterja pri uravnavanju razmerij med posameznimi vejami oblasti, ko gre za konstituiranje sodne oblasti in položaj sodnikov kot nosilcev sodne veje oblasti; pa tudi njegove odgovornosti pri spodbujanju učinkovitosti in kakovosti sojenja.⁸

1. Po ZUP in praksi Vrhovnega sodišča mora upravni organ vedno popolno ugotoviti dejansko stanje. V odločbi mora navesti vsa dejstva, pomembna za zakonito in pravilno odločbo, dokaze, ki utemeljujejo obstoj teh dejstev in presojo nasprotujočih si dokazov. Ne glede na to, kako določene pojme je zakonodajalec uporabil pri opisu zakonskega dejanskega stanja, sodišče polno presoja pravilnost dokazne ocene. Drugače pa je pri presoji subsumpcije ugotovljenega dejanskega stanja pod pravno normo z nedoločenimi pravnimi pojmi. Tu je sodna presoja po stališču Ustavnega sodišča praviloma bolj zadržana in se omeji na preizkus, ali je upravni organ merila za konkretiziranje nedoločenega pravnega pojma uporabil v očitnem nasprotju z vrednostnimi opredelitvami zakona. Tem strožja pa mora biti zato v teh primerih presoja spoštovanja pravil postopka. To vključuje tudi zahtevo po obrazložitvi upravne odločbe, ki mora biti tem bolj tehtna in prepričljiva, kolikor bolj je presoja sodišča zadržana.⁹

2. Sodni nadzor v upravnem sporu je torej glede razlage nedoločenih pravnih pojmov, ki jo poda uprava, vsebinsko omejen. Sodišče glede na svojo funkcijo zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva pravic v navedeno lahko poseže samo, če je pri tem uprava prestopila meje dovoljenega, torej prekoračila zakonski okvir razlage takega nedoločenega pravnega pojma, oziroma če presodi, da glede na ustaljene metode razlage prava temu pojmu take vsebine ni mogoče dati. Enako velja glede pravne subsumpcije ugotovljenih dejstev pod tako ugotovljeni zakonski dejanski stan, saj je pravna kvalifikacija upoštevnih dejstev neločljivo povezana z izvrševanjem pooblastila, ki ga je prek nedoločenega pravnega pojma upravi podelil zakonodajalec. V takem primeru je ob kršitvi pravil razumnega in logičnega sklepanja sodišče pooblaščeno, da v pravilnost navedene subsumpcije poseže.¹⁰

3. Iz mnenja Posvetovalnega sveta evropskih sodnikov (CCJE) je razvidno, da mora biti vsaka predčasna razrešitev predsednika sodišča predmet jasno določenega postopka in jamstev z jasnimi ter objektivnimi merili. Postopek mora biti transparenten, tveganje za kakršen koli politični vpliv pa mora biti odločno izključeno. Predsednik je lahko razrešen s položaja le ob upoštevanju (kot minimum) tistih jamstev in postopkov, ki bi veljali pri obravnavi razrešitve rednega sodnika.¹¹ Tudi iz prakse ESČP izhaja, da gre razrešenemu predsedniku sodišča varstvo po 6. členu EKČP v primeru nepoštenosti postopka razrešitve.¹²

   Presoja okoliščin konkretnega primera

• Glede zatrjevane kršitve 129. člena ZUP

1. Tožnik v tožbi navaja, da je Sodni svet v zadevi IV P 1570/2018 že odločal o vprašanju kršitve pravice do zakonitega sodnika in na 38. seji 19. 3. 2020 sprejel sklep, da v konkretnem primeru razlogi za ukrepanje Sodnega sveta v okviru pristojnosti po ZSSve niso podani, zato je ponovno odločanje o istem dejanskem in pravnem vprašanju z vidika prepovedi odločanja o isti stvari nedopustno in krši 129. člen ZUP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre v primeru navedenega sklepa Sodnega sveta zgolj za stališče, ki ga je Sodni svet sprejel na podlagi vloge stranke. Navedeni sklep ni upravni akt, saj Sodni svet v njem vsebinsko ni odločil o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Na takšno stališče, ki ni bilo sprejeto v upravnem postopku in nima posledic upravne odločbe, pa Sodni svet ni vezan z vidika prepovedi odločanja o isti stvari.

   Glede začetka postopka po uradni dolžnosti

2. Tožnik s sklicevanjem na odločbe Ustavnega sodišča (pri čemer kot relevantno izpostavlja odločbo Ustavnega sodišča U-I-445/18 z dne 14. 10. 2021) Sodnemu svetu očita kršitev načela nepristranskega in neodvisnega odločanja ter s tem 22. in 23. člena Ustave ter 6. člena EKČP z navedbo, da je Sodni svet postopek o razrešitvi tožnika uvedel na svojo pobudo oziroma po uradni dolžnosti, česar ne omogočata niti ZS niti ZSSve, hkrati pa je v zadevi tudi odločil. Da je Sodni svet pobudnik obravnavanega postopka utemeljuje z ugotovitvijo, da v spisu Sodnega sveta ni formalnega predloga za uvedbo postopka.

3. V 4. alineji prvega odstavka 23. člen ZSSve določa pristojnost Sodnega sveta, da imenuje in razreši predsednike in podpredsednike sodišč, razen predsednika in podpredsednika Vrhovnega sodišča. Vendar niti v ZS niti v ZSSve ni določbe, ki bi kot pogoj za začetek postopka razrešitve predsednika (okrožnega) sodišča določala podajo predloga oziroma pobude (upravičenega) predlagatelja oziroma pobudnika. Takšen pogoj je zakonodajalec v ZS predvidel le za razrešitev predsednika Vrhovnega sodišča, ki se lahko razreši na predlog ministra za pravosodje.¹³ Da bi bila pristojnost Sodnega sveta odločiti o razrešitvi predsednika (okrožnega) sodišča po uradni dolžnosti, omejena s predlogom (upravičenega) predlagatelja, ne izhaja niti iz določbe 31. člena ZSSve, ki v drugem odstavku določa, da Sodni svet odloča na podlagi pisnih predlogov in predloženih dokazil (enako določbo ima tudi drugi odstavek 36. člena poslovnika Sodnega sveta). Iz zakonske ureditve pristojnosti Sodnega sveta (drugi odstavek 64. člena ZS), da od predsednika sodišča višje stopnje zahteva poročilo o kršitvah oziroma dejstvih, ki se nanašajo na razloge za razrešitev predsednika sodišča, je mogoče utemeljeno zaključiti, da Sodni svet o morebitnem začetku postopka in sami razrešitvi predsednika sodišča odloči po uradni dolžnosti. Ker gre v obravnavani zadevi za upravni postopek in ne disciplinski, v katerem sta predlagalna in odločevalska funkcija izrecno ločeni (med Sodni svet in Disciplinsko sodišče), se tožnik v zvezi s kršitvami 22. in 23. člena Ustave ter 6. člena EKČP neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-445/18 z dne 14. 10. 2021.¹⁴ Prav tako za obravnavano zadevo ni relevantna sodna praksa ESČP, ki jo v navedeni zadevi citira Ustavno sodišče (tožnik pa v tožbi), saj se ta v različnih okoliščinah nanaša na dvojno vlogo sodnika v kazenskih postopkih. Na drugačno presojo ne vplivata niti odločbi Ustavnega sodišča I Up 217/15 z dne 7. 7. 2016 in Up-1094/18 z dne 21. 2. 2019, saj nista primerljivi z obravnavano zadevo.¹⁵

4. Tožnik v tožbi tudi navaja, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, katera konkretno so pisanja strank in odločbe sodišč, ki so bili podlaga za začetek postopka, zaradi česar mu je kršena pravica do obrazložene odločbe in s tem 22. člen Ustave ter 6. člen EKČP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je iz izpodbijane odločbe v zadostni meri razvidno, v zvezi s katerimi konkretnimi sodnimi zadevami in odločbami sodišč, ki so bile podlaga za sklep o začetku postopka ugotavljanja obstoja okoliščin po 64. členu ZS, Sodni svet pritožniku očita kršitev pravice do zakonitega sodnika.¹⁶ Vprašanje, katere stranke so na Sodni svet naslovile pisanja in kakšna je vsebina pisanj teh strank, na podlagi katerih se je Sodni svet odločil za začetek postopka razrešitve pritožnika, pa glede na dejstvo, da je razrešitev predsednika sodišča avtonomna pristojnost Sodnega sveta, ne vpliva na zakonitost odločitve.¹⁷ Na podlagi navedenega so neutemeljene tožbene navedbe glede zatrjevane kršitve Ustave ter EKČP, ki se nanašajo na nekonkretiziranost podlag za začetek postopka razrešitve.

5. Tožnik trdi še, da je bil Sodni svet na dan uvedbe postopka 17. 4. 2025 lahko seznanjen le s sodbo ESČP X in drugi proti Sloveniji, ne pa tudi s sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 41699/2015 z dne 27. 3. 2025, saj mu je Vrhovno sodišče ni posredovalo, javno objavljena pa je bila šele 23. 4. 2025. Glede na to, da iz sklepa Sodnega sveta z dne 17. 4. 2025 izhaja, da se je Sodni svet z navedeno sodbo seznanil, trdi, da je Sodni svet dokaze pridobival v nasprotju z 8. členom ZSSve¹⁸. Zatrjuje kršitve 22. in 23. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je Sodni svet glede na navedbe v odgovoru na tožbo z navedeno sodbo seznanil preko članka, objavljenega v Pravni praksi dne 17. 4. 2025, nato pa tudi s sámo sodbo, ki mu je bila istega dne osebno dostavljena. Da je bila navedena sodba Vrhovnega sodišča osebno dostavljena predsednici Sodnega sveta, izhaja tudi iz uradnega zaznamka v spisu Sodnega sveta. Namen 8. člena ZSSve je zagotovitev dostopa Sodnega sveta do podatkov, ki jih potrebuje za izvajanje svojih pristojnosti in nalog, pri čemer navedenega člena ni mogoče razlagati tako, da Sodni svet omejuje pri pridobitvi podatkov na drug način.

   Glede zatrjevane kršitve pravice do izjave

6. Upoštevaje ustavno načelo o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave) ima oseba, o kateri se vodi postopek razrešitve, pravico, da je pred izdajo odločbe seznanjena z vsemi okoliščinami, ki zadevajo razrešitveni razlog. Razrešena oseba ima pravico vedeti za razloge, zaradi katerih je razrešena, da se o njih lahko že v postopku izjavi oziroma jim ugovarja in da ji je s tem omogočeno učinkovito sodno varstvo, če se ga kasneje posluži.¹⁹ K takemu ravnanju zavezuje tudi določba 64. člena ZS, ki v tretjem odstavku določa, da mora biti predsedniku sodišča v postopku razrešitve dana možnost, da se pisno izjavi o vseh okoliščinah, ki zadevajo razrešitveni razlog.

7. Neutemeljene so tožbene navedbe, da so bile zaradi vsebinske nedefiniranosti očitanih kršitev (opis katerih je Sodni svet podal na seji 17. 4. 2025), tožnikove možnosti za celovito in vsebinsko izjasnitev okrnjene oziroma v znatni meri onemogočene. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil tožnik pred izdajo odločbe seznanjen z vsemi odločilnimi okoliščinami, ki zadevajo razrešitveni razlog iz 3. točke prvega odstavka 64. člena ZS, o vseh teh okoliščinah pa se je lahko tudi izjavil. Tožnik v tožbi že sam navaja, da je bil seznanjen, da se postopek vodi zaradi treh kršitev oziroma dopustitve kršitev predpisov, ki urejajo dodeljevanje zadev (Sodni red in drugi procesni predpisi), torej je bil seznanjen s pravno podlago za razrešitev. V zvezi s kršitvami, ki sta jih ugotovila ESČP v sodbi X in drugi proti Sloveniji in Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 41699/2015, so relevantne okoliščine razvidne iz samih sodb (v njih je opisano tako ravnanje tožnika, in sicer sprejem LRS 2023 in izdaja pisne odredbe o predodelitvi spisov, kot tudi določbe predpisov, ki jih je s temi ravnanji kršil). V zvezi z očitanimi kršitvami v zadevi XI Pg 1384/2018 tožnik sam trdi, da je bil seznanjen s povzetki trditev strank v zadevi, prav tako pa iz spisa Sodnega sveta izhaja, da se je na pisanja strank v zadevi XI Pg 1384/2018 odzval z dopisom Su 28/2018 z dne 2. 11. 2018, kar pomeni, da so mu bili očitki v zvezi s to zadevo znani. Poleg tega iz upravnega spisa Sodnega sveta izhaja, da je tožnik na poziv Sodnega sveta za izjavo in pojasnila Su 190/2025 z dne 10. 1. 2025 odgovoril 7. 2. 2025, nato pa se je na dopis Sodnega sveta o možnosti pisne izjave v postopku razrešitve Su 190/2025 z dne 23. 5. 2025 odzval še z obsežnimi pojasnili z dne 6. 11. 2025. Poleg navednega je tožnik na podlagi vabila Sodnega sveta na sejo v zvezi s postopkom razrešitve podal še dodatne izjasnitve in predlagal dodatne dokaze z dopisom z dne 29. 10. 2025, ob tem pa se je do očitanih kršitvah v posameznih zadevah opredelil še na ustni obravnavi 6. 11. 2025. Glede na vse navedeno torej tožniku ni bila kršena pravica do izjave.

8. Tožnik trdi tudi, da odločanje po pravilih objektivne odgovornosti zanj predstavlja odločbo presenečenja, ki mu je onemogočila učinkovito izjavljanje. Meni, da bi ga moral Sodni svet v okviru materialnopravnega procesnega vodstva seznaniti s pravno podlago oziroma mu razkriti svoj, nepričakovani pravni pogled na zadevo. Zaradi opustitve takšnega vodenja zadeve, mu ni bila zagotovljena učinkovita pravica do izjave v postopku, s čimer je Sodni svet storil absolutno bistveno kršitev pravil postopka in kršil 22. člen Ustave. Kot opozarja že Sodni svet v odgovoru na tožbo, je iz prepisa zvočnega posnetka ustne obravnave 6. 11. 2025 razvidno, da se je tožnik o objektivni odgovornosti izrekel in zavrnil odstop s funkcije na tej podlagi. Tudi sicer pa tožnik z zatrjevanjem kršitve v okviru materialnoprocesnega vodstva uveljavlja relativno bistveno kršitev postopka, pri tem pa ne pojasni, kako je ta kršitev vplivala oziroma bi lahko vplivala na pravilnost izpodbijane odločbe (torej katerih drugih pravno relevantnih dejstev in okoliščin, ki jih v postopku še ni navajal, zaradi zatrjevane kršitve materialnopravnega procesnega vodstva ni mogel navesti).

9. Tožnik trdi še, da je Sodni svet prejudiciral končno odločitev s tem, da je predsednika Višjega sodišča pozval, naj izdela poročilo o ugotovljenih kršitvah in da dejstva niso sporna. Te navedbe so neutemeljene, saj iz poziva Sodnega sveta Višjemu sodišču v Ljubljani z dne 24. 4. 2025 izhaja, da je bil predsednik navedenega sodišča pozvan na posredovanje poročila o kršitvah in ne ugotovljenih kršitvah. Na drugačno presojo ne vpliva zapis na zadnji strani poziva, da naj predsednik Višjega sodišča v Ljubljani pripravi poročilo o ugotovljenih kršitvah, saj je nesporno, da je sodišče v dveh zadevah, glede katerih je bil predsednik Višjega sodišča pozvan na podajo poročilo, ugotovilo kršitve.

   Glede obrazloženosti izpodbijane odločbe

10. Tožnik Sodnemu svetu očita, da se ni opredelil do njegovih ugovorov, podanih v izjasnitvah z dne 11. 6. 2025 (pravilno 6. 11. 2025) in 29. 10. 2025, vendar pri tem ne navede, do katerih konkretnih navedb se Sodni svet ni opredelil, zato se Vrhovno sodišče do teh tožbenih navedb in zatrjevane kršitve 22. člena Ustave in 6. člena EKČP ne more opredeliti. Glede tožbenih navedb, da se Sodni svet ni opredelil do dokazov, ki jih je predložil 6. 11. 2025 na ustni predstavitvi,²⁰ pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da ti niso relevantni za presojo obstoja očitanih kršitev, niti ga ugotovitve o njegovem ravnanju v drugih primerih ne morejo razbremeniti odgovornosti, zato se Sodnemu svetu do njih ni bilo treba opredeliti po vsebini. V zvezi z relevantnostjo teh dokazov pri presoji primernosti razrešitve pa iz izpodbijane odločbe izhaja ocena Sodnega sveta, da ugotovljene kršitve pravice do zakonitega sodnika sodijo med težje in se ponavljajo, zato jih ne glede na razloge kršitev, ni mogoče dopuščati. S tem je tožnikove navedbe in predlagane dokaze glede na pomen oziroma težo ugotovljenih kršitev presodil kot nebistvene.

11. Prav tako tožnik v zvezi z očitkom, da ga Sodni svet ni seznanil s končno ugotovljenimi dejstvi v postopku in ga ni pozval na možnost dodatne izjave glede dejstev, pomembnih za izdajo odločbe (tožnik trdi, da je podal le eno izjavo o domnevnih kršitvah 23. 5. 2025, vendar iz navedenega kot tudi iz spisa Sodnega sveta izhaja, da je podal še dve - 29. 10. 2025 in 6. 11. 2025) ne navede, s katerimi dejstvi ni bil seznanjen. Glede trditev, da tožnik ni bil seznanjen z mnenji ministrice za pravosodje in predsednika Vrhovnega sodišča, niti ni bil poučen o možnosti odziva na njuno vsebino, Vrhovno sodišče dodaja, da iz samih navedb tožnika v tožbi izhaja, da se je s temi pisanji seznanil iz razrešitvenega spisa, ki ga je prejel v elektronski obliki 11. 8. 2025, torej pred izdajo izpodbijane odločbe, in se je imel možnost do teh mnenj tudi izjaviti.

    Glede obravnave pred Sodnim svetom

12. Tožnik Sodnemu svetu očita tudi, da se ni opredelil do njegovega predloga, da izvede obravnavo. Sodni svet v odgovoru na tožbo navaja, da je bila ustna obravnava opravljena, kar izhaja tudi iz spisa Sodnega sveta (opravljena je bila 6. 11. 2025), na njej pa se je tožnik ponovno opredelil do svoje odgovornosti in očitanih kršitev.

1. ZS v 2. poglavju določa, da sodnik izvaja sodno oblast na enem ali več pravnih področjih, na katero oziroma katera je pred začetkom koledarskega leta razporejen z letnim razporedom dela (14. člen ZS). Na posameznem pravnem področju, na katero sta razporejena dva ali več sodnikov, se zadeve dodeljujejo posameznim sodnikom po dnevnem zaporedju vložitve začetnega procesnega akta, upoštevaje abecedni red začetnic priimkov sodnikov (15. člen ZS). Na način, določen v 15. členu ZS, se dodeljujejo tudi zadeve, v katerih je sodnik po prevzemu zadeve izločen ali katerih ne more pravočasno obravnavati zaradi daljše odsotnosti (16. člen ZS). Sodni red določa podrobnejša pravila za dodeljevanje zadev (17. člen ZS). Med drugim določa tudi, da letni razpored sodnikov, s katerim se določijo podrobnejša pravila za dodeljevanje zadev, za naslednje koledarsko leto določi predsednik sodišča (prvi odstavek 154. člena in šesti odstavek 156. člena).

2. V drugem odstavku 23. člena Ustave je določeno, da lahko o pravicah in dolžnostih vsakogar sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Umestitev Sodnega reda v navedeno določbo pomeni, da gre za predpis, ki ima z vidika predpisovanja in načina uresničevanja človekove pravice enako pravno naravo kot zakon, s katerim se na podlagi drugega odstavka 15. člena Ustave lahko določi način uresničevanja človekove pravice, torej pravice do zakonitega sodnika.²¹ Na zakonski ravni je torej področje dodeljevanja zadev urejeno z ZS in Sodnim redom. Podrobnejša pravila pa predsednik sodišča določi še z letnim razporedom sodnikov, ki mora biti skladen z navedenimi akti in Ustavo.

3. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je letni razpored sodnikov akt sodne uprave.²² Z njim se zagotavljajo pogoji za redno izvajanje sodne oblasti, v povezavi s pravili o dodeljevanju zadev pa letni razpored sodnikov določa vnaprejšnja objektivna pravila za izbiro sodnikov za odločanje v konkretni zadevi, kar je ključno za zagotavljanje pravice do zakonitega sodnika.²³ Morebitna neskladnost sprejetega letnega razporeda sodnikov s predpisi o dodeljevanju zadev zato lahko pomeni kršitev predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev, ki je razlog za razrešitev predsednika sodišča na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZS.

4. Predsednik sodišča ima poleg pristojnosti, da v skladu s predpisanimi pravili sprejme letni razpored sodnikov, tudi pristojnost, da v določenih primerih v skladu s pravili Sodnega reda že dodeljene zadeve z odredbo predodeli drugim sodnikom (157. - 160. člen Sodnega reda). Takšno pisno odredbo je tožnik nesporno izdal v zadevi IV P 1570/2018. V zvezi z navedenim ravnanjem so neutemeljene tožbene navedbe, da gre pri predodelitvi zadeve po vsebini ravnanja za sojenje, saj zgolj okoliščina, da je odločitev tožnika kot predsednika sodišča predmet sodnega varstva v okviru vloženih pravnih sredstev, ne spreminja narave njegovega ravnanja, to je odločanja o sodno upravni zadevi. Drugačna presoja ne izhaja niti iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 726/2007, na katero se sklicuje tožnik. Ker torej ne gre za sojenje, so nerelevantne tožbene navedbe o sodniški imuniteti.

5. Morebitna neskladnost odredbe o predodelitvi zadev z določbami Sodnega reda prav tako lahko pomeni kršitev predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev, ki je razlog za razrešitev predsednika sodišča na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZS (in ne 1. točke prvega odstavka tega člena, po kateri se predsednika sodišča med drugim razreši tudi, če zadev sodne uprave ne opravlja v skladu s predpisi). Gre namreč za specialnejšo določbo, ki kot razlog za razrešitev izrecno predvideva prav kršitev teh predpisov. Posledično je neutemeljena tudi tožbena navedba, da je v izpodbijani odločbi zaradi napačne pravne opredelitve kršitve prišlo do nasprotja med izrekom in obrazložitvijo.

1. Posvetovalni svet evropskih sodnikov (CCJE) v mnenju glede vloge predsednikov sodišč poudarja, da je temeljna dolžnost predsednikov sodišča, da vedno deluje kot varuh neodvisnosti in nepristranskosti sodnikov in sodišča kot celote. Ključnega pomena je, da predsedniki sodišč upravljajo sodišča ob strogem spoštovanju temeljnih načel sodne oblasti. Če sodelujejo pri dodeljevanju zadev sodnikom, morajo delovati v skladu z vnaprej določenimi objektivnimi merili in v transparentnem postopku ter posameznemu sodniku ne smejo odvzemati zadev, če za to nimajo utemeljenih razlogov.²⁴

2. Po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZS se predsednika sodišča razreši funkcije predsednika, če krši ali dopusti kršitev predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev. To pomeni, da se njegova odgovornost vzpostavi na podlagi ugotovljenih kršitev teh predpisov. Predsednik sodišča je namreč kot nosilec obveznosti (dolžnosti) za svoje ravnanje pravno odgovoren, saj je za kršitev njegovih obveznosti predvidena sankcija. Ne gre torej za objektivno ali subjektivno (krivdno) odgovornost na podlagi splošnih pravil o civilni odškodninski odgovornosti, ampak za ugotavljanje obstoja kršitve predpisov (vzrok), za katero je kot pravna posledica predvidena razrešitev (posledica). Posledično so tožnikove navedbe o tem, da bi moral Sodni svet pri ugotavljanju njegove odgovornosti ugotavljati njegov krivdni odnos do ugotovljenih krštev, neutemeljene.

1. V obravnavanem postopku ni sporno, da je ESČP v zadevi X in drugi proti Sloveniji ugotovilo, da je tožnik s pisno odredbo o predodelitvi spisov v zadevi IV P 1570/2018 kršil 15. in 17. člen ZS ter 158. člen Sodnega reda. Tožnik ne zanika, da je navedeno pisno odredbo izdal. Nesporno je tudi, da je Vrhovno sodišče v zadevi I Ips 41699/2016 ugotovilo, da obravnavana določba LRS 2023 nima pravne podlage v Sodnem redu niti ni skladna s 23. členom Ustave. Tožnik v zvezi s to zadevo navaja, da je bil zaradi nove vloge stranke odprt nov spis, ki je bil dodeljen na podlagi prvega odstavka 156. člena Sodnega reda²⁵. Meni, da ta določba ni prepovedovala, da predsednik sodišča v letnem razporedu dela določi za posamezno podpodročje le enega sodnika. Pravilo, ki ga je sprejel, naj bi sledilo tudi načelu naključnosti. S temi navedbami tožnik ne nasprotuje pravilnemu zaključku Vrhovnega sodišča v navedeni sodbi, da je določba LRS 2023 v neskladju z zakonom in Ustavo, ker pri odčrtanih zadevah ne razlikuje med vsebinskimi in nevsebinskimi (administrativnimi) odločitvami, s čimer je bilo omogočeno, da je tudi vse vsebinske odločitve sprejemal le en (vnaprej določen) sodnik in ne zakoniti sodnik na podlagi splošnih določb 16. v zvezi s 15. členom ZS, oziroma v skladu z abecednim redom začetnic priimkov sodnikov, ki je določen v 156. členu Sodnega reda.

2. V zvezi z zadevo XI Pg 1384/2018 Vrhovno sodišče zavrača tožbene navedbe, da je Sodni svet z opravljanjem presoje skladnosti LRS 2018 s Sodnim redom in 23. členom Ustave samovoljno posegel v pravnomočno odločitev, ker naj bi se o tem vprašanju že izreklo Višje sodišče v Ljubljani z odločbo I Cpg 58/2020 z dne 17. 2. 2021 (s katero je odločalo o pritožbi zoper sodbo v zadevi XI Pg 1384/2018). Predmeta odločanja Višjega sodišča in Sodnega sveta sta bila namreč povsem različna. Višje sodišče je presojalo, ali je prišlo do postopkovne kršitve po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitve pravice do zakonitega sodnika iz drugega odstavka 23. člena Ustave, Sodni svet pa, ali je bila kršitev pravil o dodeljevanju zadev takšna, da terja razrešitev predsednika sodišča. Višje sodišče v Ljubljani v navedeni zadevi kršitev ni ugotovilo. Presodilo je, da sta bili ob združitvi zadev obe zadevi na podlagi (sporne) določbe LRS 2018 utemeljeno dodeljeni razpravljajoči sodnici v zadevi XI Pg 1384/2018, s tem pa je bil omogočen namen določb ZPP in Sodnega reda o združitvi pravd in s tem povezanim predodeljevanjem zadev, ki je v ekonomičnosti in pospešitvi postopka.²⁶ Navedeno sodišče se torej ni opredelilo do tega, ali je sporna določba LRS 2018 skladna s 161. členom Sodnega reda (in posledično s 23. členom Ustave). Tudi če bi to presojo opravilo, pa Sodni svet pri oceni, ali so podani pogoji za razrešitev predsednika sodišča na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZS, na takšno presojo na podlagi določb ZUP ne bi bil vezan.²⁷

3. Neutemeljene so tožnikove navedbe, da ga je Sodni svet v zvezi z zadevo XI Pg 1384/2018 spoznal za (objektivno) odgovornega za ravnanja, ki mu v postopku niso bila nikoli očitana in da mu je bila zaradi pavšalnega očitka že tekom postopka onemogočena primerna obramba pravic in pravnih koristi. Že iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da se je tožnik glede domnevne neustreznosti LRS 2018 izrekel in podal svojo razlago določb 161. člena Sodnega reda in 300. člena ZPP.²⁸ V zvezi s tem je neutemeljena tudi tožbena navedba, da je Sodni svet glede neustreznosti LRS 2018 neutemeljeno razširil očitek še na letni razpored dela na pravdnem in družinskem oddelku in gre v tem delu za odločbo presenečenja, ker v postopku ni imel možnosti za izjasnitev in predlaganje dokazov. Glede na ugotovljeno (izkoriščeno) možnost izjave o sporni določbi LRS 2018, zgolj navedba Sodnega sveta v izpodbijani odločbi (na strani 3), da je bilo isto pravilo oblikovano tudi za pravdni in družinski oddelek Okrožnega sodišča, ne vpliva na drugačno odločitev.

4. Po presoji Vrhovnega sodišča so neutemeljene tudi tožbene navedbe, da določba LRS 2018 ni v neskladju s 161. členom Sodnega reda. V prvem odstavku 161. člena Sodnega reda je namreč določeno, da se, če je zoper isto osebo ali udeleženca vloženih več procesnih aktov in sodnik, ki vodi najstarejšo zadevo, odloči, da se bodo zadeve združile zaradi enotnega obravnavanja, vse zadeve dodelijo temu sodniku. Pravilo, da se vse zadeve predodelijo sodniku, ki je sprejel sklep o združitvi zadev, če je bila odločitev o združitvi več zadev sprejeta potem, ko so bile posamezne zadeve že dodeljene več sodnikom, že samo po sebi nasprotuje navedeni določbi Sodnega reda (da sklep o združitvi zadev sprejme le sodnik, ki vodi najstarejšo zadevo). Tožnik ima sicer prav, da se je sodnica v navedeni zadevi pri izdaji sklepa o združitvi zadev sklicevala samo na 300. člen ZPP, vendar pa je do pridružitve starejšega spisa njeni zadevi nedvomno prišlo zgolj in samo na podlagi navedene določbe LRS 2018. S takšno pridružitvijo starejšega spisa k mlajšemu je bila sodniku, ki mu je bil dodeljen starejši spis, brez utemeljenih razlogov odvzeta zadeva. Vrhovno sodišče zato pritrjuje ugotovitvi Sodnega sveta, da je tožnik s sprejemom sporne določbe LRS 2018 zaobšel pravila o predodeljevanju zadev in s tem omogočil oziroma dopustil kršitev predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev.

1. Tožbene navedbe, da je Sodni svet v razrešitvenem postopku nedopustno ugotavljal kršitve, ki so bile storjene že v prvem mandatu tožnika, so neutemeljene. Glede na to, da so bile kršitve v zvezi z ravnanji v letih 2018 in 2019 ugotovljene šele po tožnikovem imenovanju na funkcijo predsednika sodišča za drugi mandat, jih Sodni svet pri ponovnem imenovanju tožnika za predsednika sodišča ni mogel upoštevati. To pa ne pomeni, da te kršitve ne morejo biti razlog za razrešitev tožnika s funkcije v drugem mandatu. Ker gre za kršitve, ki se tožniku očitajo v zvezi z izvrševanjem njegove funkcije predsednika, te lahko vplivajo na izgubo zaupanja Sodnega sveta v primernost tožnika za opravljanje funkcije predsednika sodišča, zato jih je dopustno upoštevati vse dokler predsednik sodišča opravlja to funkcijo oziroma do zaključka njegovega mandata.

1. Tožnik Sodnemu svetu očita, da ga je na podlagi ugotovljenih kršitev razrešil ex lege, pri čemer poudarja, da je razrešitev predsednika glede na urejen mehanizem nadzora nad organizacijskim poslovanjem sodišča (65.a - 67. člen ZS) le ena od sankcij, ki pa ni edina. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da sklicevanje na ukrepe službe za nadzor organizacije poslovanja sodišč, ki deluje v okviru ministrstva, pristojnega za pravosodje, in po določbah ZS skrbi za nadzor nad organizacijo poslovanja sodišč, ni utemeljeno, saj izostanek nadzora v drugih postopkih ne preprečuje Sodnemu svetu, da predsednika sodišča razreši na podlagi pristojnosti, ki mu je podeljena z ZS. Prav tako na to pristojnost Sodnega sveta ne vpliva možnost nadzora predsednika višjega sodišča nad opravljanjem zadev sodne uprave. Sodni svet tožnika tudi ni razrešil ex lege zgolj na podlagi ugotovljenih kršitev, temveč je v okviru ugotavljanja primernosti ukrepa razrešitve opravil tehtanje in ovrednostil pomen ter težo ugotovljenih kršitev kot bo razvidno v nadaljevanju obrazložitve.

1. Kot izhaja iz 21. in 22. točke obrazložitve je sodna kontrola nad odločanjem Sodnega sveta v postopku razrešitve predsednika sodišča, v katerem mu je pri razlagi nedoločenega pravnega pojma dopuščeno določeno polje lastne presoje, zadržana in v tem pogledu podobna sodni kontroli nad uporabo prostega preudarka. Sodna presoja je omejena zlasti na presojo vprašanja, ali Sodni svet meril za konkretiziranje nedoločenega pravnega pojma ni uporabil v očitnem nasprotju z vrednostnimi opredelitvami zakona. Sodišče v okviru sodne kontrole te meje prostega preudarka ne sme nadomestiti z lastnim, saj bi šlo v tem primeru za kršitev načela delitve oblasti.²⁹ Odločbe, pri katerih je upravnemu organu odprt določen manevrski prostor lastne presoje, morajo biti izdane v okviru in v skladu z namenom zakonskega pooblastila. Da bi sodišče lahko presojalo zakonitost odločbe upravnega organa, izdane po prostem preudarku, mora biti v njej navedena ocena zakonskega dejanskega stanja, dejansko stanje, pomembno za zakonito in pravilno odločbo, dokazi, ki utemeljujejo obstoj teh dejstev, in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju.³⁰ Vse navedeno je treba upoštevati tudi v obravnavanem primeru.

2. Po presoji Vrhovnega sodišča je Sodni svet v izpodbijani odločbi o razrešitvi pravilno ugotovil vsa relevantna dejstva, in sicer kršitve predpisov v zvezi z dodeljevanjem treh konkretnih zadev (43. - 46. točka obrazložitve sodbe), svoje preudarke v zvezi s presojo primernosti sankcije razrešitve pa je glede na okoliščine v zvezi z ugotovljenimi kršitvami tudi zadostno utemeljil, zato ta ni arbitrarna in omogoča sodni preizkus. V obravnavani zadevi je Sodni svet po ugotovitvi kršitev ocenil, da je načelo zakonitega sodnika za neodvisnost in nepristranskost sodišč tako temeljnega pomena, da njegovih kršitev, ki sodijo med najtežje, sploh če se ponavljajo v različnih oblikah in na različnih pravnih področjih, ni mogoče dopuščati, in sicer ne glede na razloge za te kršitve. Ker je bilo v treh zadevah ugotovljeno, da je zaradi tožnikove razlage določb o dodeljevaju zadev prišlo do kršitve načela zakonitega sodnika, ki predstavlja enega od ustavnih jamstev poštenega sodnega postopka in ključen element zaupanja javnosti v sodstvo, je Sodni svet ocenil, da je tožnik izgubil zaupanje v primernost za vodenje sodišča.

3. V skladu z omejitvami iz 49. točke obrazložitve po presoji Vrhovnega sodišča Sodni svet meril za presojo primernosti tožnikove razrešitve, in sicer teže ugotovljenih kršitev, pomembnosti kršenih pravic glede na njihovo ustavno varstvo, številčnosti ugotovljenih kršitev in njihovo pojavnost na različnih pravnih področjih, ni uporabil v očitnem nasprotju z vrednostnimi opredelitvami zakona. V obravnavani zadevi je ključno, da sta število kršitev in njihova teža vplivala na to, da je Sodni svet izgubil zaupanje, da bo tožnik do konca mandata ustrezno opravljal naloge sodne uprave, kar je tudi predpostavka za zaupanje javnosti v sodstvo. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča bi tožnikova ravnanja lahko krnila zaupanje v sodstvo, skrb za ohranjanje in krepitev tega zaupanja pa je po 2. členu ZSSve ne le pristojnost, pač pa tudi dolžnost Sodnega sveta. V okoliščinah konkretnega primera presoja Sodnega sveta, da tožnik ne uživa več zaupanja za nadaljnje vodenje sodišča, opravljena na podlagi navedenih meril, torej ni očitno napačna, nelogična ali nerazumna. Glede na navedeno je bilo po presoji Vrhovnega sodišča polje lastne presoje pri oceni pomena in teže kršitev uporabljeno v okviru pooblastila in za namen, za katerega je bil Sodnemu svetu podeljen.

4. Sodni svet v obravnavani zadevi meja svojega pooblastila torej ni prekoračil niti zlorabil.³¹ S tem ko tožnik navaja, da je Sodni svet pri odločitvi o razrešitvi prekomerno težo poveril kasneje spremenjenemu stališču glede vprašanja razporejanja sodnikov, se v bistvenem ne strinja z ovrednotenjem ugotovljenih kršitev predpisov o dodeljevanju zadev, kar pa spada v polje lastne presoje Sodnega sveta, ki samostojno, strokovno avtonomno z dvotretjinsko večino, ocenjuje izpolnjevanje pogojev za uveljavljanje odgovornosti predsednika sodišča po 64. členu ZS. Pravilnost oziroma smotrnost uporabe polja lastne presoje ni del presoje v upravnem sporu zoper tovrstno odločitev, temveč Vrhovno sodišče presoja le, ali je bila odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z njegovim namenom.³² Tem kriterijem pa, kot že navedeno, izpodbijana odločba zadosti.

1. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je Vrhovno sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1. Tožnik je dne 20. 4. 2026 vložil predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je predlagal, da Vrhovno sodišče do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odloži izvršitev in vročanje odločbe o imenovanju nove predsednice Okrožnega sodišča v Ljubljani, Sodnemu svetu prepove vročitev navedene odločbe in vsa nadaljnja postopkovna dejanja, ki bi povzročila pravnomočnost in izvršljivost odločbe o njenem imenovanju, v primeru, da ji je bila odločba že vročena, pa naj Sodnemu svetu prepove ugotovitev dokončnosti in pravnomočnosti ter izvršljivosti odločbe o njenem imenovanju. Na glavni obravnavi dne 29. 5. 2026 je tožnik navedeni predlog umaknil. Zaradi umika predloga za izdajo začasne odredbe je sodišče ob smiselni uporabi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na začasno odredbo.

   K IV. točki izreka

2. Skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS‑1 je Vrhovno sodišče odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

-------------------------------
¹ Glej določbo 10. točke III. poglavja, ki se nanaša na gospodarski oddelek Razporeda sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani za leto 2018 z dne 24. 9. 2018.
² Glej določbo 29. točke III. oddelka poglavja, ki se nanaša na kazenski oddelek Razporeda sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani za leto 2023.
³ Vrhovno sodišče je v navedeni sodbi presodilo, da bi morala biti zadeva predodeljena na podlagi določb 16. v zvezi s 15. členom ZS oziroma v skladu z abecednim redom začetnic priimkov sodnikov, ki je določen v 156. členu Sodnega reda.
⁴ Sklep Vrhovnega sodišča I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016, 22. točka.
⁵ Sklepa Vrhovnega sodišča I Up 290/2024 z dne 7. 5. 2025, 11. točka obrazložitve, I Up 168/2017 z dne 5. 3. 2019, 20. točka obrazložitve.
⁶ Glej sodbo Vrhovnega sodišča U 4/2021 z dne 12. 7. 2021, 42. točka obrazložitve.
⁷ Janez Čebulj: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 1. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 109.
⁸ O posebnem položaju Sodnega sveta glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča U 3/2022 z dne 30. 8. 2022.
⁹ Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-84/94, z dne 11. 7. 1996, točki 17 in 18. Glej tudi Šturm, Vezanost uprave pri prostem preudarku, Javna uprava, letnik 32, št. 2/1996, str. 205.
¹⁰ Glej sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 182/2017 z dne 9. 10. 2019, 22. in 24. točka obrazložitve.
¹¹ CCJE, Mnenje št. 19 (2016): Vloga predsednikov sodišč, tč. 46 in 47.
¹² Glej sodbo ESČP v zadevi Denisov proti Ukrajini z dne 25. 9. 2016, točke 73-78.
¹³ V šestem odstavku 64. člena ZS je določeno, da ne glede na določbe petega odstavka tega člena, odloči o razrešitvi predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Državni zbor, na obrazložen predlog ministra, pristojnega za pravosodje, po poprejšnjem obrazloženem mnenju sodnega sveta in občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Sodni svet in Vrhovno sodišče Republike Slovenije ministru, pristojnemu za pravosodje, posredujeta obrazloženo mnenje najpozneje v roku 30 dni po prejemu zahteve ministra.
¹⁴ V navedeni zadevi je Ustavno sodišče presodilo, da zakonska ureditev, ki tudi v primerih, ko pobudo za uvedbo disciplinskega postopka poda Sodni svet, dopušča, da v disciplinskem postopku, v katerem se odloča o odgovornosti posameznega sodnika, sodelujejo člani disciplinskega sodišča, ki so hkrati tudi člani Sodnega sveta, ne izpolnjuje standarda objektivne nepristranskosti.
¹⁵ V prvi je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev 22. člena Ustave, ker Upravno sodišče očitkov stranke o kršitvi načela nepristranskosti članic Sodnega sveta ni presojalo po vsebini, v drugi pa je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev 22. člena Ustave, ker je uradna oseba v isti zadevi odločala v dveh različnih nezdružljivih vlogah (sprva kot pooblaščenec oziroma pravni svetovalec stranke, nato pa je kot uradna oseba izdala sklep o preiskavi).
¹⁶ Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je Sodni svet sprejel sklep o začetku postopka ugotavljanja obstoja okoliščin po 64. členu ZS, ker se je med daljšim obdobjem seznanil s pisanji strank sodnih postopkov in z odločbami sodišč, da je bilo v zadevah IV P 1570/2018 in I Ips 41699/2015, ki ju je obravnavalo Okrožno sodišče v Ljubljani, ugotovljena kršitev pravice do zakonitega sodnika, v zadevi XI Pg 1384/2018 pa je bil to očitek pritožbe, ki jo je ESČP sprejelo v obravnavo.
¹⁷ Tudi Vrhovno sodišče je v sodbi VIII Ips 78/2015, v kateri je presojalo zakonitost razrešitve direktorja, navedlo, da ob tem, da ne Zakon o zavodih ne Statut zavoda ne določata zakonitega predlagatelja, ki bi edini lahko predlagal razrešitev direktorja in je odločitev o tem avtonomna pristojnost Sveta zavoda, ki jo lahko sprejme brez posebnega predloga, dejstvo, kdo da pobudo za to, ne vpliva na zakonitost odločitve.
¹⁸ Ta v drugem odstavku določa, da Sodni svet pisno zahteva posredovanje posameznega spisa in v zahtevi navede razloge ter določi primeren rok. Po pregledu vsebine se na spisu označi kdo in kdaj ter na kateri zakonski podlagi ga je pregledal in se ga takoj vrne pristojnemu sodišču. V tretjem odstavku določa, da do ostalih zbirk podatkov iz prvega odstavka tega člena Sodni svet dostopa neposredno, na način, da se v njih označi, kdo in kdaj ter na kateri zakonski podlagi je dostopal do njihove vsebine. V četrtem odstavku določa, da morajo drugi državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil sodnemu svetu na njegovo pisno zahtevo z navedbo razlogov zagotoviti podatke in informacije iz njihove pristojnosti.
¹⁹ Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča II Up 4/2003 z dne 26. 2. 2004.
²⁰ Kot izhaja iz tožbe gre za seznam izdanih odredb o predodelitvi zadev v času obeh predsedniških mandatov, seznam vseh izvedenih nadzorov Službe za nadzor poslovanja sodišč, ki je nadzorovala dodeljevanje in predodeljevanje zadev, in ni zaznala nepravilnosti niti ni posredovala kakšnih vsebinskih napotil, dejstva, da zaradi sodb ESČP, ki so ugotovile kršitev 6. EKČP v letu 2024, ni bil sankcioniran noben sodnik ali predsednik sodišča, zadnje tri ocene sodišče službe, ki izkazujejo, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje.
²¹ Tako tudi Čebulj, J. (2019): Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica, str. 207. Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 41699/2015 z dne 27. 3. 2025, 12. točka obrazložitve.
²² Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 48/2019 z dne 18. 1. 2021, 12. točka obrazložitve.
²³ Glej predlog Zakona o sodiščih (ZS-1), EVA 2023-2030-0029, str 65.
²⁴ CCJE, Mnenje št. 19 (2016): Vloga predsednikov sodišč, tč. 7, 14 in 21.
²⁵ Ta določa, da se na posameznem pravnem področju, na katerem je razporejen le en sodnik, vse zadeve dodeljujejo temu sodniku.
²⁶ Glej 7. točko sodbe in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 58/2020 z dne 17. 12. 2021.
²⁷ Upravni organ je na podlagi 149. člena ZUP v primeru, da gre za vprašanje, ali sta podana kaznivo dejanje in storilčeva kazenska odgovornost, pri ugotavljanju dejanskega stanja vezan le na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je obtoženec spoznan za krivega.
²⁸ Iz odločbe o razrešitvi na strani 4 izhaja tožnikovo stališče, da 161. člen Sodnega reda ureja le situacijo, ko o združitvi odloča sodnik, ki obravnava starejšo zadevo, če pa o združitvi zadev odloča sodnik, ki vodi mlajšo zadevo, kar naj bi omogočal 300. člen ZPP, pa 161. člen Sodnega reda ne izključuje drugačnega pravila o določitvi vodilnega spisa.
²⁹ Glej Šturm, Vezanost uprave pri prostem preudarku, Javna uprava, letnik 32, št. 2/1996, str. 171.
³⁰ Glej Šturm, L. v Šturm, L. (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, 2002, str. 1018.
³¹ Ustavno sodišče je v 14. točki odločbe Up-84/94 z dne 11. 7. 1996 že pojasnilo, da gre za zlorabo pooblastila, ko upravni organ zavestno ali po pomoti pooblastila ne uporabi v smislu zakona ali ko ga pri odločanju vodijo drugi motivi in interesi, kot so opredeljeni z zakonom; za primere prekoračitve pooblastila pa, ko upravni organ zmotno meni, da je upravičen odločati po prostem preudarku, ali ko izbere pravno posledico, ki je zakon ne omogoča.
³² Glej tudi 35. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča U 3/2022 in 28. točko sodbe Vrhovnega sodišča U 2/2022.