14. člen ZS

Sodni svet mora v vsakem posameznem primeru glede na dejstva in okoliščine konkretnega primera presoditi, ali je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov po svoji teži in pomenu taka, da utemeljuje izrek sankcije razrešitve. Na ta način mu je zakonodajalec prepustil določeno polje lastne presoje, da lahko ob upoštevanju vseh bistvenih okoliščin konkretnega primera odloči na najprimernejši način. Glede na navedeno je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev, ki ima za posledico razrešitev predsednika sodišča, nedoločen pravni pojem. Nedoločen pravni pojem je namreč usmerjen na opredeljevanje dejanskega stanu v pravni normi. Diskrecijski pravici se približuje, kolikor ima upravni organ pri uporabi (napolnjevanju vsebine) nedoločenega pravnega pojma določeno polje proste presoje. Po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZS se predsednika sodišča razreši funkcije predsednika, če krši ali dopusti kršitev predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev. To pomeni, da se njegova odgovornost vzpostavi na podlagi ugotovljenih kršitev teh predpisov. Predsednik sodišča je namreč kot nosilec obveznosti (dolžnosti) za svoje ravnanje pravno odgovoren, saj je z

Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je bilo sodišče nepravilno sestavljeno ali če je pri izrekanju sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi ali je bil s pravnomočno odločbo izločen iz sojenja. V skladu z določbo prvega odstavka 392. člena ZKP je posledica te postopkovne kršitve vedno razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Citirana določba 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP varuje ustavno pravico do sodnega varstva, opredeljeno v drugem odstavku 23. člena Ustave. Ta zagotavlja, s tem, ko predpisuje, da lahko v zadevi sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom, pravico do naravnega oziroma zakonitega sodnika. V skladu s 14. členom Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), ki je umeščen v drugo poglavje ZS z naslovom "zakoniti sodnik", sodnik izvaja sodno oblast na enem ali več pravnih področjih, na katero oziroma katera je pred začetkom koledarskega leta razporejen z Letnim razporedom dela. Drugi odstavek 36. člena ZS predpisuje, da sodnik opravlja sodniško funkcijo na sodišču, z

Začasne odredbe spadajo med ukrepe za varstvo koristi otroka (159. člen Družinskega zakonika), postopki za odločanje o ukrepih za varstvo koristi otroka pa so po zakonu nujni (100. člen Zakona o nepravdnem postopku).

Vprašanje dvojne kaznivosti je procesna predpostavka za vodenje kazenskega postopka. Načelo iura novit curia (sodišče pozna pravo) velja tudi v primeru tujega prava, zato je sodišče dolžno po uradni dolžnosti pridobiti podatke o tujem pravu ter opraviti presojo identiteto norme. Kraj in čas storitve dejanja nista zakonska znaka kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, saj že zaradi njegove kolektivne narave ni mogoče zahtevati natančno krajevno in časovno opredelitev posameznih dejanj, temveč predstavljata sestavni del opisa kaznivega dejanja, s katerim se obtožencu omogoči uspešno obrambo. Razlogi za sprejetje obtoženčevega priznanja ne sodijo v obrazložitev sodbe. Sodišče se v obrazložitvi omeji zgolj na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Čas prebit v ekstradicijskemu priporu se ne upošteva pri priporu v postopku pred vložitvijo obtožnice (maksimalni čas 6 mesecev), saj določbe 201. in 205. člena ZKP zanj niso uporabljive.

Temeljni namen instituta krajevne pristojnosti je smiselnost in ekonomičnost izvedbe kazenskega postopka, saj se domneva, da se bo postopek lahko najbolj učinkovito izvedel pred tistim sodiščem, ki je najbližje kraju kaznivega dejanja, storilčevemu prebivališču, ali subsidiarno, pred katerim so že bila opravljena določena procesna dejanja. Prvenstveni namen določbe drugega odstavka 23. člena Ustave je onemogočiti diskrecijski vpliv sodišča in vsakega drugega organa na izbiro sodnika v posamični zadevi. Jasno je, da se institut zakonitega sodnika nanaša na izbiro posameznega in konkretnega sodnika, ki bo izvrševal funkcijo sojenja v določeni zadevi, in zato sam po sebi ni neposredno odvisen od določitve krajevno pristojnega sodišča. Ustava s pravico do nedotakljivosti stanovanja ne varuje stanovanja kot objekta, temveč varuje posameznikovo zasebnost v tem prostoru. Zato je logično, da pri hišni preiskavi ne bo navzoč lastnik stanovanja, temveč v prvi vrsti tisti, v čigar varovano pravico (zasebnost) se posega. To pa je dejanski uporabnik oziroma imetnik stanovanja in drugih prostorov, ne glede na to, ali jih uporablja kot lastnik ali imetnik. Socialna varnost ni razpo

Nadomeščanje članov pritožbenih senatov zaradi njihove kratkotrajne odsotnosti (npr. za posamičen sejni dan zaradi bolniške odsotnosti ali dopusta) je skladno s predpisi in pravico do naravnega sodnika in poštenega sojenja pod pogojem, da so tudi za te primere vnaprej določena in spoštovana pravila za določitev drugega sodnika - člana senata. Ker so bili v postopku po izločeni nasprotni tožbi prejudicialne narave pravnomočno zavrnjeni vsi tožbeni zahtevki, je sodišče v tem postopku lahko odločilo le o zahtevkih, ki se opirajo na drugačno dejansko podlago, torej je v tem postopku odločalo o drugih (dejanskih in pravnih) vprašanjih. Tudi senat pritožbenega sodišča, ki je odločal v tej zadevi, ni kakorkoli presojal pravilnost ali zakonitost sodbe v zadevi, v kateri je bilo odločeno o prejudicialnem pravnem razmerju. Zato ni mogoče šteti, da je sodnica, ki je izdala sodbo v prejudicialni zadevi, v tej zadevi sodelovala v postopku pred sodiščem prve stopnje, kar bi po 5. točki 70. člena ZPP narekovalo njeno izločitev iz odločanja v pritožbenem postopku v tej zadevi. Za utemeljitev kršitve pravice do nepristranskega sojenja ne zadošča zgolj navedba, da je isti sodnik sodel

Sodišče naroka za obravnavanje predloga za spremembo sklepa o začasni odredbi ni razpisalo, saj v postopku izdaje začasne odredbe ni obligatoren. Postopek za izdajo začasne odredbe mora biti hiter, zaradi česar sodišče ni bilo dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč ob upoštevanju hitrosti postopka le tiste najpomembnejše. Celovit dokazni postopek pa se bo odvijal, ko bo sodišče meritorno odločalo o tožbenih zahtevkih. Materialnopravne določbe ZZZDR in DZ so v delu, ki se nanašajo na pravico do stikov, praktično identične. Glavno materialnopravno vodilo za odločitev o stikih je otrokova največja korist. Varovanje otrokove koristi je namreč bistveno in osrednje načelo postopkov iz razmerij med starši in otroki ter je, ne glede na to, določbe katerega zakona uporabljamo, zato rezultat isti. Tudi pogoj ogroženosti otroka za izdajo začasne odredbe je v obeh primerih isti. Namen stikov je v zagotovitvi zdravega in celostnega razvoja otroka, to je razvoja v samostojno odraslo osebo. Ob tehtanju možnosti, ali se ohrani obstoječe stanje ali zaupa otroke v začasno varstvo in vzgojo očetu, je neuvid matere v nujnost ohranitve vezi med očetom in otroci, zaradi var

Tožba v upravnem sporu je prva priložnost, ob kateri lahko zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja navede dejstva in predlaga dokaze kot stranka v postopku. To pomeni, da je stališče toženca v odgovoru na tožbo, da tožnik v upravnem sporu ne more navajati dejstev in dokazov, ki jih ni navedel že v upravnem postopku, zmotno. Razkritje podatkov, ki so brez ustrezne interpretacije potencialno zavajajoči, pomeni možnost diskreditacije sodnika in - kar je po presoji sodišča bistvenega pomena za nemoteno delovanje sodstva - njegovih odločitev, ki bi bile s tem izpostavljene vrednotenju po kriterijih, ki ne izhajajo iz kvalitete argumentov, navedenih v obrazložitvi. Zakon pri tem izrecno varuje tako strokovno, kot tudi človeško avtoriteto sodnika kot bistveno za opravljanje sodniške funkcije. Krnjenje te avtoritete, do katerega lahko pripelje objava podatkov, ki so po povedanem nepopolni in zato potencialno zavajajoči, zato lahko pomeni slabitev funkcije sodnika kot nosilca sodnega odločanja. Gre torej za posledice, ki očitno lahko vplivajo na izvrševanje funkcij sodstva kot neodvisne veje oblasti.

Za odločanje o predlogu tožnika za prenos pristojnosti na drugo sodišče ni pravne podlage. Ker za odločitev o pritožbi v upravnem sporu ni drugega stvarno pristojnega sodišča, Vrhovno sodišče takega sodišča sploh ne more določiti. Če bi bilo sodišče pri svojem odločanju vezano na ničen upravni akt bi bilo to nezdružljivo z načelom pravne države (2. člen Ustave) pa tudi z načelom delitve oblasti (3. člen Ustave). To velja tudi v obravnavanem primeru spora po 4. členu ZUS-1, saj je prav vprašanje ničnosti akta izhodišče sodne presoje v tem upravnem sporu, od katere je odvisna odločitev sodišča in je torej vključeno v obseg tega upravnega spora. Pravno neizvršljiva je tako odločba, ki vsebuje dispozitiv, ki nasprotuje pravnemu redu in to seveda do take mere, da je glede na z odločbo dovoljeno oziroma zapovedano dejanje ali ukrepanje veljavna ustavna oziroma zakonska ureditev sama po sebi ovira za možnost izvršitve priznane pravice ali naložene obveznosti. Presoja tega ničnostnega razloga pa ni vprašanje konkretnega dejanskega stanja in okoliščin v konkretni zadevi, temveč soočanja posamične ter konkretne pravne norme iz izreka upravne odločbe z abstraktnimi in splošnimi

Uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi dejstva, ker je v zadevi odločala triažna sodnica, ni podana. V skladu z drugim odstavkom 23. člena Ustave v zadevah sodi lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Zakonski okvir za ureditev triaže predstavlja Zakon o sodiščih, ki v 14. do 17. členu opredeljuje zakonitega sodnika ter pravila glede dodeljevanja zadev.

Predodelitev ni bila arbitrarna, pač pa je temeljila na zakonu in Sodnem redu, in je bila zato skladna s 23. členom URS, ki določa, da mora biti sodnik izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s Sodnim redom. Glede na to, da sta bili pravdni stranki v istovrstnem pogodbenem razmerju v daljšem časovnem obdobju pred obdobjem, na katerega se nanašajo vtoževani računi, in da je tožeča stranka v tem obdobju toženi stranki zaračunavala dobavljeno kurilno olje po enaki ceni in z enakimi rabati, kot so bili predhodno dogovorjeni s prodajno pogodbo, se kot običajna in primerna šteje cena, ki je bila z realizirano (pisno) pogodbo med strankama že dogovorjena.

Letni razpored dela sodnikov je akt sodne uprave. Sodniku, ki je bil z razporedom dela sodnikov razporejen na drug oddelek sodišča, ni kršena nobena pravica, saj Zakon o sodiščih v nobeni določbi, tudi ne v določbi 2. odstavka 36. člena, ne zagotavlja sodniku pravice, da sodniško funkcijo opravlja na določenem oddelku.

Neutemeljeno je sklicevanje na smotrnost pri predlogu za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča zaradi združitve dveh pravdnih odškodninskih zadev, če tožeča stranka (predlagatelj) ni izkoristila možnosti, da bi od vsega začetka z isto tožbo tožila obe toženi stranki, vsi v tožbi predlagani dokazi pa izhajajo z območja sodišča, kjer je vložena tožba.

Pravica do zakonitega sodnika je ustavna pravica (2. odstavek 23. člena Ustave Republike Slovenije), saj je vsakomur zagotovljena pravica, da mu sodi le sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in sodnim redom, zato prerazporeditev spisa, ki ni opravljena v skladu z določili 15. člena Zakona o sodiščih in 160. člena Sodnega reda, pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 1. točke 2. odst. 339. člena ZPP.