64. člen ZS

Sodni svet mora v vsakem posameznem primeru glede na dejstva in okoliščine konkretnega primera presoditi, ali je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov po svoji teži in pomenu taka, da utemeljuje izrek sankcije razrešitve. Na ta način mu je zakonodajalec prepustil določeno polje lastne presoje, da lahko ob upoštevanju vseh bistvenih okoliščin konkretnega primera odloči na najprimernejši način. Glede na navedeno je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev, ki ima za posledico razrešitev predsednika sodišča, nedoločen pravni pojem. Nedoločen pravni pojem je namreč usmerjen na opredeljevanje dejanskega stanu v pravni normi. Diskrecijski pravici se približuje, kolikor ima upravni organ pri uporabi (napolnjevanju vsebine) nedoločenega pravnega pojma določeno polje proste presoje. Po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZS se predsednika sodišča razreši funkcije predsednika, če krši ali dopusti kršitev predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev. To pomeni, da se njegova odgovornost vzpostavi na podlagi ugotovljenih kršitev teh predpisov. Predsednik sodišča je namreč kot nosilec obveznosti (dolžnosti) za svoje ravnanje pravno odgovoren, saj je z

Tožnica je po izpodbijani odločbi za kršitev pri uvrščanju novoizvoljenih sodnikov v plačne razrede odgovorna že zato, ker je po zakonu odgovorna za porabo proračunskega denarja (torej objektivno). Takega stališča Sodnega sveta, ki mu sodišče glede na zgoraj predstavljene predpise lahko le pritrdi, tožnica ne graja. Razhajanje med ugotovitvijo Sodnega sveta, da je tožnica previsoke plačne razrede v tu obravnavnih 12 odločbah določila na lastno pobudo, in trditvijo tožnice, da je to storila zato, ker je sledila strokovnim službam, za presojo njene odgovornosti ni bistveno: glede na njeno izključno in neprenosljivo (razen na podpredsednika sodišča) pristojnost odločati o uvrstitvi sodnikov v plačne razrede in glede na nesporno dejstvo, da je odločitev tudi sprejela, se odgovornosti iz nobenega od navedenih dveh razlogov ne more razbremeniti. Zaradi ocene, da gre v obravnavanem primeru za eno najtežjih kršitev pri opravljanju nalog sodne uprave in da razrešitev predsednice sodišča, ki je zanjo odgovorna, ni nerazumna, ni bistveno, da zakon ne predvideva stopnjevanja ukrepov oziroma milejših ukrepov za manj hude kršitve. Tožnici izrečen ukrep nima narave disciplinske san

V zadevi je sporna odločitev, da se tožnica ne imenuje na mesto predsednice sodišča. Kriteriji, ki jih pri izbiri oziroma imenovanju kandidata upošteva Sodni svet, so primeroma navedeni v tretjem odstavku 62.a člena ZS. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je Sodni svet kot bistven kriterij za izbiro določil sposobnost opravljanja nalog vodstvenega mesta. Navedeni kriterij je v razumni povezavi s predmetom odločanja in mu tožnica kot takemu tudi ne nasprotuje. Nasprotuje zahtevi njegovega izpolnjevanja na ravni nadpovprečnosti, ki pa ji neskladnosti z zakonom in arbitrarnosti ni mogoče očitati. Uspešnost opravljanja sodniške službe je po 1. točki prvega odstavka 62. člena ZS formalni pogoj za imenovanje, zato se sodišče ne strinja s stališčem, da bi toženka kot kriterij za izbiro (med kandidati, ki izpolnjujejo formalne pogoje) ne smela uporabiti višjih zahtev od tistih, ki so kot merila za oceno uspešnega opravljanja sodniške službe določeni v 29. členu ZSS. Glede na vsebino izpodbijane odločbe, se tožnici ne očita nepravilnosti ali nedoslednosti v zvezi z opravljenimi službenimi nadzori, temveč se nasprotno, na podlagi nepravilnosti, ki so bile z njimi ugotovljene, ugotavlj

Predložitev šestletnega strateškega programa dela sodišča je eden od dveh pogojev za imenovanje predsednika sodišča iz 62. člena ZS. Spoštovanje obveznih sestavin strateškega programa iz četrtega odstavka 62. b člena ZS se sicer presoja strogo, ni pa spregled predpisane sestavine razlog za odpravo odločbe. Čim pa je tako, ni v nasprotju z zakonom ne zahtevana dopolnitev programa ne dodatna predstavitev programa na seji Sodnega sveta, saj je oboje dopustno, tako na podlagi smiselne uporabe določb 67. člena ZUP o dopolnitvi vloge kot tudi na podlagi določb ZS, ki se nanašajo na uporabo kriterijev iz 62.a člena. Navedeno potrjujejo tudi določbe četrtega odstavka 62. b člena ZS, po katerih vsebinska pomanjkljivost programa ni razlog za to, da se prijava zavrže, ter dejstvo, da vsebinsko dopolnjevanje vloge po določbah ZS ni izključeno. Okoliščine na strani člana Sodnega sveta, ki jih tožnik zatrjuje v tožbi, niso obvezen izločitveni razlog iz 35. člena ZUP in s tem po določbah, ki se smiselno uporabljajo v zadevnem postopku. Lahko pa (po določbah 37. člena ZUP) zahteva izločitev stranka v postopku. Tožnik izločitve E.E. ni zahteval oziroma je celo izjavil, da je ne bo predla

Tožena stranka je na podlagi izvedenega postopka ocenila, da so podani pogoji za razrešitev predsednika sodišča po 1. točki 1. odstavka 64. člena ZS s tem, ker tožnik v zadevi sodne uprave ni ravnal v skladu s predpisi. S tem, da je tožnik odredil obdelavo pridobljenih telefonskih izpiskov tudi zaradi ugotavljanja medsebojnega telefonskega obveščanja, tudi zaradi odtekanja informacij s sodišča, ne da bi imel predhodno soglasje, je protipravno posegel v pravico zaposlenih do komunikacijske zasebnosti.

V postopku razrešitve funkcije predsednika sodišča, v katerem odloči minister, mora minister pred odločitvijo dati možnost predsedniku sodišča, da se pisno izjavi o vseh okoliščinah, ki zadevajo razrešitveni razlog in mora zahtevati mnenje Sodnega sveta. Če tožnik ni bil seznanjen o vseh okoliščinah razrešitvenih razlogov, s katerimi je bil seznanjen Sodni svet, pomeni, da mu ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh pomembnih okoliščinah, na katere se opira odločba o razrešitvi.