8. člen ZSSve

Sodni svet mora v vsakem posameznem primeru glede na dejstva in okoliščine konkretnega primera presoditi, ali je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov po svoji teži in pomenu taka, da utemeljuje izrek sankcije razrešitve. Na ta način mu je zakonodajalec prepustil določeno polje lastne presoje, da lahko ob upoštevanju vseh bistvenih okoliščin konkretnega primera odloči na najprimernejši način. Glede na navedeno je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev, ki ima za posledico razrešitev predsednika sodišča, nedoločen pravni pojem. Nedoločen pravni pojem je namreč usmerjen na opredeljevanje dejanskega stanu v pravni normi. Diskrecijski pravici se približuje, kolikor ima upravni organ pri uporabi (napolnjevanju vsebine) nedoločenega pravnega pojma določeno polje proste presoje. Po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZS se predsednika sodišča razreši funkcije predsednika, če krši ali dopusti kršitev predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev. To pomeni, da se njegova odgovornost vzpostavi na podlagi ugotovljenih kršitev teh predpisov. Predsednik sodišča je namreč kot nosilec obveznosti (dolžnosti) za svoje ravnanje pravno odgovoren, saj je z

Postopek izbire sodnika in predsednika sodišča spada med postopke, za katere veljajo zahteve iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). V primeru, ko država kandidatom v postopku imenovanja zagotavlja sodno varstvo, čeprav v omejenem obsegu, je tako tudi po praksi ESČP pri odločanju v teh zadevah treba upoštevati standarde poštenega postopka iz 6. člena EKČP. Temu sledi tudi Ustavno sodišče, ki zagovarja, da mora sodni svet kot poseben ustavni organ (131. člen Ustave) imeti pri odločanju široko polje proste presoje, vendar mora prav zaradi tega posebej paziti, da so v tem postopku zagotovljena jamstva poštenega postopka iz 22. člena Ustave. Postopek, v katerem se kandidat poteguje za sodniško mesto, mora biti pošten: skladen z ustavo, zakonit in transparenten, izbira pa utemeljena na objektivnih merilih. Po praksi ESČP je ob očitku nepoštenosti postopka treba ugotoviti, ali je bil postopek v celoti, vključno z načinom zbiranja in predložitve dokazov, pošten v smislu prvega odstavka 6. člena EKČP, zlasti tudi z vidika pravice stranke do izjave. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je Sodni svet zato, ker tožnici pred ustnim razgovorom in odlo

Nepristranskost sodišča je treba ocenjevati ne le po njenih učinkih (na primer po odsotnosti kršitev procesnih pravic ene izmed strank, po vplivu (ne)pristranskosti na odločitev o glavni stvari), temveč tudi po njenem zunanjem izrazu, namreč, kako lahko vprašanje razmerja pristranskosti oziroma nepristranskosti razumejo stranke v konkretnem postopku. Za razliko od prej veljavnega Sodnega reda, trenutno veljavni Sodni red izrecno določa, kje sedi obdolženec. Tako ni nobenega dvoma, da je njegovo mesto na sodnikovi desni strani. Zgolj izjemoma, kadar sodnik določi drugače, lahko obdolženec sedi drugje. Vprašanje, ali je obdolženec sposoben sodelovati na glavni obravnavi, je torej predmet presoje sodišča, ne pa obdolženčeve osebne odločitve. Procesno postopanje sodnika in vrsta odločitve, ki jo sodnik sprejme v okviru svojih pristojnosti, ne glede na to, ali so pravilne ali ne, same po sebi, brez navedbe dodatnih okoliščin, ki bi kazale na pristranskost sodnika, ne morejo biti podlaga za njegovo izločitev. Zlorabo postopkovnih pravic v zvezi s podajanjem predlogov za prenos krajevne pristojnosti je mogoče obravnavati enako kot zlorabo pravic v zvezi z zahtevami za i