15. člen ZS

Sodni svet mora v vsakem posameznem primeru glede na dejstva in okoliščine konkretnega primera presoditi, ali je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov po svoji teži in pomenu taka, da utemeljuje izrek sankcije razrešitve. Na ta način mu je zakonodajalec prepustil določeno polje lastne presoje, da lahko ob upoštevanju vseh bistvenih okoliščin konkretnega primera odloči na najprimernejši način. Glede na navedeno je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev, ki ima za posledico razrešitev predsednika sodišča, nedoločen pravni pojem. Nedoločen pravni pojem je namreč usmerjen na opredeljevanje dejanskega stanu v pravni normi. Diskrecijski pravici se približuje, kolikor ima upravni organ pri uporabi (napolnjevanju vsebine) nedoločenega pravnega pojma določeno polje proste presoje. Po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZS se predsednika sodišča razreši funkcije predsednika, če krši ali dopusti kršitev predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev. To pomeni, da se njegova odgovornost vzpostavi na podlagi ugotovljenih kršitev teh predpisov. Predsednik sodišča je namreč kot nosilec obveznosti (dolžnosti) za svoje ravnanje pravno odgovoren, saj je z

Zgolj dejstvo, da spis (verjetno pomotoma) ni bil dodeljen po pravilih iz drugega odstavka 156. člena Sodnega reda, še ne predstavlja kršitve pravice do zakonitega sodnika. Napake se namreč dogajajo (tudi te so del naključnosti ob dodeljevanju spisov) in ne morejo povzročiti, da bi bile vse dodelitve spisov od neke napake dalje napačne in nezakonite. Bistveno pa je, da je spis po tistem dodeljen v skladu z vnaprej določenimi objektivnimi merili.

Zakonodajalec je z uzakonitvijo možnosti dodeljevanja zadev z zamikom želel čimbolj izenačiti čas reševanja zadev in tako zagotoviti pravico strank do enakega varstva v postopku (22. člen Ustave) in do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja (prvi odstavek 23. člena Ustave). Ta cilj zakonodajalca je legitimen in s tako zakonsko ureditvijo ni prekomerno posegel v pravico do zakonitega sodnika, če so pravila načina dodeljevanja določena objektivno in vnaprej. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni v nasprotju s pravico do zakonitega sodnika, če so pravila dodeljevanja zadev z zamikom konkretizirana v letnem razporedu dela. Pomembno je, da so tudi ta pravila objektivna in določena vnaprej, da so odredbe vodje oddelka o razlogih za prednostno reševanje zadev transparentne ter je omogočena časovna sledljivost odredbe in dodelitve.

Praviloma o NIK odloča sodnik, ki je izdal sodbo in je obsojenca spoznal. Če zaradi objektivnih razlogov tega sodnika ni, pa to samo po sebi ne utemeljuje potrebe po osebnem kontaktu s sodnikom, ki prevzame odločanje o NIK, saj je ta vezan na pravnomočno obsodilno sodbo in tudi pravnomočno izrečeno kazen ter okoliščine, ki so jo utemeljevale. Kazni sodnik v postopku odločanja o NIK ne spreminja, temveč jo nadomešča, če ugotovi, da za to obstojijo zakonsko določeni pogoji in ustrezne okoliščine na strani obsojenca, kar ni vezano (samo) na neposreden stik z obsojencem, temveč je potrebna primerna poizvedba in angažma s strani sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče zavrača očitek, da se je sodišče prve stopnje oprlo zgolj na okoliščine v času kaznivega dejanja (objektivne okoliščine) in ni upoštevalo osebnih okoliščin obsojenca (subjektivne okoliščine). Sodišče prve stopnje je temeljito presodilo in pretehtalo vse relevantne okoliščine. Na podlagi te celovite presoje je ugotovilo, da objektivne okoliščine primera prevladajo in da cilji kaznovanja iz 45.a člena KZ-1 ne bi bili doseženi, če bi bila obsojenemu določena NIK z družbeno koristnim delo ali zaporna kazen ob koncu t

Vprašanje dvojne kaznivosti je procesna predpostavka za vodenje kazenskega postopka. Načelo iura novit curia (sodišče pozna pravo) velja tudi v primeru tujega prava, zato je sodišče dolžno po uradni dolžnosti pridobiti podatke o tujem pravu ter opraviti presojo identiteto norme. Kraj in čas storitve dejanja nista zakonska znaka kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, saj že zaradi njegove kolektivne narave ni mogoče zahtevati natančno krajevno in časovno opredelitev posameznih dejanj, temveč predstavljata sestavni del opisa kaznivega dejanja, s katerim se obtožencu omogoči uspešno obrambo. Razlogi za sprejetje obtoženčevega priznanja ne sodijo v obrazložitev sodbe. Sodišče se v obrazložitvi omeji zgolj na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Čas prebit v ekstradicijskemu priporu se ne upošteva pri priporu v postopku pred vložitvijo obtožnice (maksimalni čas 6 mesecev), saj določbe 201. in 205. člena ZKP zanj niso uporabljive.

Temeljni namen instituta krajevne pristojnosti je smiselnost in ekonomičnost izvedbe kazenskega postopka, saj se domneva, da se bo postopek lahko najbolj učinkovito izvedel pred tistim sodiščem, ki je najbližje kraju kaznivega dejanja, storilčevemu prebivališču, ali subsidiarno, pred katerim so že bila opravljena določena procesna dejanja. Prvenstveni namen določbe drugega odstavka 23. člena Ustave je onemogočiti diskrecijski vpliv sodišča in vsakega drugega organa na izbiro sodnika v posamični zadevi. Jasno je, da se institut zakonitega sodnika nanaša na izbiro posameznega in konkretnega sodnika, ki bo izvrševal funkcijo sojenja v določeni zadevi, in zato sam po sebi ni neposredno odvisen od določitve krajevno pristojnega sodišča. Ustava s pravico do nedotakljivosti stanovanja ne varuje stanovanja kot objekta, temveč varuje posameznikovo zasebnost v tem prostoru. Zato je logično, da pri hišni preiskavi ne bo navzoč lastnik stanovanja, temveč v prvi vrsti tisti, v čigar varovano pravico (zasebnost) se posega. To pa je dejanski uporabnik oziroma imetnik stanovanja in drugih prostorov, ne glede na to, ali jih uporablja kot lastnik ali imetnik. Socialna varnost ni razpo

Odločitev prvostopenjskega sodišča, da mora toženka povrniti tožnikom njihove pravdne stroške, vsebuje tudi odločitev, da se tožničina zahteva za povrnitev stroškov zavrne. Potrebe po izdaji dopolnilnega sklepa ni. Določb 451. do 453. člena ZPP o prekluzijah ni mogoče razlagati tako strogo, da bi moral tožnik v sporu majhne vrednosti v tožbi oziroma prvi vlogi podati trditve o prav vseh okoliščinah spora oziroma pravnega razmerja, ki bi se lahko izkazale za sporne. Za vtoževanje prispevka v rezervni sklad zadošča, če vloži tožbo le eden od etažnih lastnikov, saj se ne zahteva plačilo na račun ali roke posameznih etažnih lastnikov, temveč na račun rezervnega sklada, ki je skupno premoženje etažnih lastnikov.

Sodišče naroka za obravnavanje predloga za spremembo sklepa o začasni odredbi ni razpisalo, saj v postopku izdaje začasne odredbe ni obligatoren. Postopek za izdajo začasne odredbe mora biti hiter, zaradi česar sodišče ni bilo dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč ob upoštevanju hitrosti postopka le tiste najpomembnejše. Celovit dokazni postopek pa se bo odvijal, ko bo sodišče meritorno odločalo o tožbenih zahtevkih. Materialnopravne določbe ZZZDR in DZ so v delu, ki se nanašajo na pravico do stikov, praktično identične. Glavno materialnopravno vodilo za odločitev o stikih je otrokova največja korist. Varovanje otrokove koristi je namreč bistveno in osrednje načelo postopkov iz razmerij med starši in otroki ter je, ne glede na to, določbe katerega zakona uporabljamo, zato rezultat isti. Tudi pogoj ogroženosti otroka za izdajo začasne odredbe je v obeh primerih isti. Namen stikov je v zagotovitvi zdravega in celostnega razvoja otroka, to je razvoja v samostojno odraslo osebo. Ob tehtanju možnosti, ali se ohrani obstoječe stanje ali zaupa otroke v začasno varstvo in vzgojo očetu, je neuvid matere v nujnost ohranitve vezi med očetom in otroci, zaradi var

Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bila zadeva predodeljena drugi sodnici oziroma ne izhaja nobena zakonska podlaga, ki bi upravičevala izdajo izpodbijanega sklepa o stroških postopka drugi sodnici. S takim postopanjem je bilo kršeno pravilo o sestavi sodišča in zakonitem sodniku.

Drugi odstavek 23. člena Ustave zagotavlja pravico do naravnega oziroma zakonitega sodnika, ko predpisuje, da lahko v zadevi sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Ustavno pravico do sodnega varstva na zakonski ravni varuje tudi določba 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki kot absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka določa tudi takrat, ko je bilo sodišče nepravilno sestavljeno Po 14. členu Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) sodnik izvaja sodno oblast na na enem ali več področjih, na katero oziroma katera je pred začetkom koledarskega leta razporejen z letnim razporedom dela. Način dodeljevanja zadev sodnikom je določen v 15. členu ZS, v 17. členu pa isti zakon odkazuje na natančnejšo ureditev pravil za dodeljevanje zadev v Sodnem redu (v nadaljevanju SR). Splošno pravilo za dodeljevanje zadev (zakoniti sodnik) je bilo v času odločanja na drugostopenjski seji določeno v 160. SR, v 169. členu pa izjema od pravila, da v nujnih zadevah, ko je sodnik, ki mu je zadeva dodeljena, nepredvideno odsoten, je pa že razpisan narok, glavna obravnava ali seja senata, lahko to opravilo prevzame prisotni sodn

Zgolj zato, ker spis posameznemu sodniku ni dodeljen že tistega dne, ko tožba prispe na sodišče, temveč z zamikom po končanem postopku triaže, ni kršeno načelo zakonitega (naravnega) sodnika. Bistveno je, da je tudi v primeru izvajanja projekta triaže in posledične dodelitve zadev s časovnim zamikom upoštevano osnovno načelo, da se spisi dodeljujejo po vnaprej določenih pravilih iz sodnega reda, torej tako, da se spisi najprej razporedijo po datumu vložitve zadeve od najstarejše do najmlajše (pri tem ni bistveno, da se ta razporeditev opravi po zaključku triaže) in se nato razdelijo sodnikom po abecednem vrstnem redu začetnic njihovih premikov.

Določba člena 34/1 ZDSS-1 ne razbremenjuje strank njihovega materialnega in procesnega dokaznega bremena. Tveganje svoje pravdne pasivnosti nosi vsaka stranka sama. Prvi odstavek 34. člena ZDSS-1 je namreč mogoče upoštevati le v primerih, če sodišče po izvedbi vseh predlaganih dokazov ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Takrat se sodišče lahko odloči, da izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Toda v obravnavani zadevi takega položaja ni bilo, saj je prvostopno sodišče že na podlagi predlaganih dokazov, ki jih je izvedlo, sprejelo zaključek o resničnosti obstoja odpovednega razloga. Na podlagi člena 15/5 ZS in člena 160/5 Sodnega reda je bilo v letnem razporedu sodnikov zakonito določeno, da se zaradi triažnega postopka zadeve dodeljujejo z zamikom. Zato ni mogoče pritrditi tožnici, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi kršitve pravice do zakonitega sodnika.

Uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi dejstva, ker je v zadevi odločala triažna sodnica, ni podana. V skladu z drugim odstavkom 23. člena Ustave v zadevah sodi lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Zakonski okvir za ureditev triaže predstavlja Zakon o sodiščih, ki v 14. do 17. členu opredeljuje zakonitega sodnika ter pravila glede dodeljevanja zadev.

Tožeča stranka je že v tožbi navedla, da sta tožnici pripadnici italijanske narodnostne skupnosti in je njun materin jezik italijanščina ter zahtevali, da se jima zagotovi potek postopka v italijanskem jeziku (to pravico imata – 5. člen Zakona o sodiščih ter 60. in naslednji členi Sodnega reda ter 6. člen Zakona o pravdnem postopku). Sodišče bi moralo, ker je glede na tako izjavo treba postopek voditi tudi v italijanskem jeziku, to zaznamovati v vpisniku in na ovitku spisa (61. člen Sodnega reda) ter bi zadeva torej morala biti dodeljena drugi sodnici, tisti, ki je po letnem razporedu določena za reševanje P zadev, ki jih je treba voditi v italijanskem jeziku. Sodišče je bilo nepravilno sestavljeno, gre za uradoma upoštevno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (1. točka 2. odst. 339. člena ZPP).

Zakon o sodiščih v 15. čl. določa, da sodišča v Republiki Sloveniji poslujejo v slovenskem jeziku, na območjih, kjer živita avtohtoni italijanska in madžarska narodna skupnost, pa tudi v italijanskem in madžarskem jeziku, če stranka, ki živi na tem območju, uporablja italijanski oz. madžarski jezik. Tak primer ni podan, tožnika bi morala sodišču glede na določbo 1. odst. 104. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vloge predložiti v slovenskem jeziku, in ker tega nista storila, je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo po določbah 108. čl. ZPP, torej določbah, ki veljajo za nerazumljive vloge, in ker vloge tožnika nista popravila, je sodišče pravilno postopalo, kolikor listin v tujem jeziku ni upoštevalo.

Neutemeljeno je sklicevanje na smotrnost pri predlogu za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča zaradi združitve dveh pravdnih odškodninskih zadev, če tožeča stranka (predlagatelj) ni izkoristila možnosti, da bi od vsega začetka z isto tožbo tožila obe toženi stranki, vsi v tožbi predlagani dokazi pa izhajajo z območja sodišča, kjer je vložena tožba.

Pravica do zakonitega sodnika je ustavna pravica (2. odstavek 23. člena Ustave Republike Slovenije), saj je vsakomur zagotovljena pravica, da mu sodi le sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in sodnim redom, zato prerazporeditev spisa, ki ni opravljena v skladu z določili 15. člena Zakona o sodiščih in 160. člena Sodnega reda, pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 1. točke 2. odst. 339. člena ZPP.