16. člen ZS
Na način, določen v prejšnjem členu, se dodeljujejo tudi zadeve, v katerih je sodnik po prevzemu zadeve izločen ali katerih ne more pravočasno obravnavati zaradi daljše odsotnosti.
- VSRS Sodba I Ips 41699/2015Vrhovno sodišče RS · 2025
Odločanje o alternativnem načinu izvršitve kazni zapora ne predstavlja zgolj administrativno procesnega oziroma tehničnega opravila, temveč gre za vsebinsko odločanje, ki vpliva na način uresničevanja številnih obsojenčevih ustavnih in konvencijskih pravic. Namen določbe prvega odstavka 129.a člena ZKP, po katerem o takšnem predlogu odloča predsednik senata oziroma sodnik posameznik, ki je izdal sodbo na prvi stopnji, je jasen: sodnik, ki odloča o alternativnem načinu prestajanja kazni je z obsojencem oziroma njegovimi osebnimi okoliščinami seznanjen že iz postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker gre za vsebinsko odločanje, ki, kot že rečeno, močno vpliva na obdolženčev položaj, mora biti zagotovljeno, da v primeru, ko sodnik, ki je izdal sodbo na prvi stopnji, o predlogu za izvršitev kazni zapora ne bo mogel odločati, o tem predlogu odloča zakoniti sodnik v skladu s pravili ZS in Sodnega reda. V obravnavanem primeru, ko se je sodnica, ki je izdala sodbo, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega, upokojila, zadeva ne bi smela biti predodeljena v odločanje vodji oddelka na podlagi letnega razporeda dela sodnikov oziroma na podlagi 165. in 166. člena Sodnega reda, temveč na podlagi splošnih določb 16. v zvezi s 15. členom ZS, oziroma v skladu z abecednim redom začetnic priimkov sodnikov, ki je podrobno določen v določbi 156. člena Sodnega reda.
- VSRS Sodba in sklep U 12/2025-42Vrhovno sodišče RS · 2026
Sodni svet mora v vsakem posameznem primeru glede na dejstva in okoliščine konkretnega primera presoditi, ali je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov po svoji teži in pomenu taka, da utemeljuje izrek sankcije razrešitve. Na ta način mu je zakonodajalec prepustil določeno polje lastne presoje, da lahko ob upoštevanju vseh bistvenih okoliščin konkretnega primera odloči na najprimernejši način. Glede na navedeno je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev, ki ima za posledico razrešitev predsednika sodišča, nedoločen pravni pojem. Nedoločen pravni pojem je namreč usmerjen na opredeljevanje dejanskega stanu v pravni normi. Diskrecijski pravici se približuje, kolikor ima upravni organ pri uporabi (napolnjevanju vsebine) nedoločenega pravnega pojma določeno polje proste presoje. Po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZS se predsednika sodišča razreši funkcije predsednika, če krši ali dopusti kršitev predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev. To pomeni, da se njegova odgovornost vzpostavi na podlagi ugotovljenih kršitev teh predpisov. Predsednik sodišča je namreč kot nosilec obveznosti (dolžnosti) za svoje ravnanje pravno odgovoren, saj je z
- VSL Sklep I Kp 41699/2015Višje sodišče v Ljubljani · 2024
Praviloma o NIK odloča sodnik, ki je izdal sodbo in je obsojenca spoznal. Če zaradi objektivnih razlogov tega sodnika ni, pa to samo po sebi ne utemeljuje potrebe po osebnem kontaktu s sodnikom, ki prevzame odločanje o NIK, saj je ta vezan na pravnomočno obsodilno sodbo in tudi pravnomočno izrečeno kazen ter okoliščine, ki so jo utemeljevale. Kazni sodnik v postopku odločanja o NIK ne spreminja, temveč jo nadomešča, če ugotovi, da za to obstojijo zakonsko določeni pogoji in ustrezne okoliščine na strani obsojenca, kar ni vezano (samo) na neposreden stik z obsojencem, temveč je potrebna primerna poizvedba in angažma s strani sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče zavrača očitek, da se je sodišče prve stopnje oprlo zgolj na okoliščine v času kaznivega dejanja (objektivne okoliščine) in ni upoštevalo osebnih okoliščin obsojenca (subjektivne okoliščine). Sodišče prve stopnje je temeljito presodilo in pretehtalo vse relevantne okoliščine. Na podlagi te celovite presoje je ugotovilo, da objektivne okoliščine primera prevladajo in da cilji kaznovanja iz 45.a člena KZ-1 ne bi bili doseženi, če bi bila obsojenemu določena NIK z družbeno koristnim delo ali zaporna kazen ob koncu t
Sodna praksa
6 odločb navaja ta člen · zadnja 5. 6. 2026Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
Odločanje o alternativnem načinu izvršitve kazni zapora ne predstavlja zgolj administrativno procesnega oziroma tehničnega opravila, temveč gre za vsebinsko odločanje, ki vpliva na način uresničevanja številnih obsojenčevih ustavnih in konvencijskih pravic. Namen določbe prvega odstavka 129.a člena ZKP, po katerem o takšnem predlogu odloča predsednik senata oziroma sodnik posameznik, ki je izdal sodbo na prvi stopnji, je jasen: sodnik, ki odloča o alternativnem načinu prestajanja kazni je z obsojencem oziroma njegovimi osebnimi okoliščinami seznanjen že iz postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker gre za vsebinsko odločanje, ki, kot že rečeno, močno vpliva na obdolženčev položaj, mora biti zagotovljeno, da v primeru, ko sodnik, ki je izdal sodbo na prvi stopnji, o predlogu za izvršitev kazni zapora ne bo mogel odločati, o tem predlogu odloča zakoniti sodnik v skladu s pravili ZS in Sodnega reda. V obravnavanem primeru, ko se je sodnica, ki je izdala sodbo, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega, upokojila, zadeva ne bi smela biti predodeljena v odločanje vodji oddelka na podlagi letnega razporeda dela sodnikov oziroma na podlagi 165. in 166. člena Sodnega reda, temveč na podlagi splošnih določb 16. v zvezi s 15. členom ZS, oziroma v skladu z abecednim redom začetnic priimkov sodnikov, ki je podrobno določen v določbi 156. člena Sodnega reda.
- VSRS Sodba in sklep U 12/2025-42Vrhovno sodišče RS · 5. 6. 2026
Sodni svet mora v vsakem posameznem primeru glede na dejstva in okoliščine konkretnega primera presoditi, ali je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov po svoji teži in pomenu taka, da utemeljuje izrek sankcije razrešitve. Na ta način mu je zakonodajalec prepustil določeno polje lastne presoje, da lahko ob upoštevanju vseh bistvenih okoliščin konkretnega primera odloči na najprimernejši način. Glede na navedeno je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev, ki ima za posledico razrešitev predsednika sodišča, nedoločen pravni pojem. Nedoločen pravni pojem je namreč usmerjen na opredeljevanje dejanskega stanu v pravni normi. Diskrecijski pravici se približuje, kolikor ima upravni organ pri uporabi (napolnjevanju vsebine) nedoločenega pravnega pojma določeno polje proste presoje. Po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZS se predsednika sodišča razreši funkcije predsednika, če krši ali dopusti kršitev predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev. To pomeni, da se njegova odgovornost vzpostavi na podlagi ugotovljenih kršitev teh predpisov. Predsednik sodišča je namreč kot nosilec obveznosti (dolžnosti) za svoje ravnanje pravno odgovoren, saj je z
- VSL Sklep I Kp 41699/2015Višje sodišče v Ljubljani · 4. 6. 2024
Praviloma o NIK odloča sodnik, ki je izdal sodbo in je obsojenca spoznal. Če zaradi objektivnih razlogov tega sodnika ni, pa to samo po sebi ne utemeljuje potrebe po osebnem kontaktu s sodnikom, ki prevzame odločanje o NIK, saj je ta vezan na pravnomočno obsodilno sodbo in tudi pravnomočno izrečeno kazen ter okoliščine, ki so jo utemeljevale. Kazni sodnik v postopku odločanja o NIK ne spreminja, temveč jo nadomešča, če ugotovi, da za to obstojijo zakonsko določeni pogoji in ustrezne okoliščine na strani obsojenca, kar ni vezano (samo) na neposreden stik z obsojencem, temveč je potrebna primerna poizvedba in angažma s strani sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče zavrača očitek, da se je sodišče prve stopnje oprlo zgolj na okoliščine v času kaznivega dejanja (objektivne okoliščine) in ni upoštevalo osebnih okoliščin obsojenca (subjektivne okoliščine). Sodišče prve stopnje je temeljito presodilo in pretehtalo vse relevantne okoliščine. Na podlagi te celovite presoje je ugotovilo, da objektivne okoliščine primera prevladajo in da cilji kaznovanja iz 45.a člena KZ-1 ne bi bili doseženi, če bi bila obsojenemu določena NIK z družbeno koristnim delo ali zaporna kazen ob koncu t
- VSL Sodba II Kp 53889/2014Višje sodišče v Ljubljani · 21. 3. 2023
Temeljni namen instituta krajevne pristojnosti je smiselnost in ekonomičnost izvedbe kazenskega postopka, saj se domneva, da se bo postopek lahko najbolj učinkovito izvedel pred tistim sodiščem, ki je najbližje kraju kaznivega dejanja, storilčevemu prebivališču, ali subsidiarno, pred katerim so že bila opravljena določena procesna dejanja. Prvenstveni namen določbe drugega odstavka 23. člena Ustave je onemogočiti diskrecijski vpliv sodišča in vsakega drugega organa na izbiro sodnika v posamični zadevi. Jasno je, da se institut zakonitega sodnika nanaša na izbiro posameznega in konkretnega sodnika, ki bo izvrševal funkcijo sojenja v določeni zadevi, in zato sam po sebi ni neposredno odvisen od določitve krajevno pristojnega sodišča. Ustava s pravico do nedotakljivosti stanovanja ne varuje stanovanja kot objekta, temveč varuje posameznikovo zasebnost v tem prostoru. Zato je logično, da pri hišni preiskavi ne bo navzoč lastnik stanovanja, temveč v prvi vrsti tisti, v čigar varovano pravico (zasebnost) se posega. To pa je dejanski uporabnik oziroma imetnik stanovanja in drugih prostorov, ne glede na to, ali jih uporablja kot lastnik ali imetnik. Socialna varnost ni razpo
- VSL sodba I Cp 322/2015Višje sodišče v Ljubljani · 30. 3. 2015
Uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi dejstva, ker je v zadevi odločala triažna sodnica, ni podana. V skladu z drugim odstavkom 23. člena Ustave v zadevah sodi lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Zakonski okvir za ureditev triaže predstavlja Zakon o sodiščih, ki v 14. do 17. členu opredeljuje zakonitega sodnika ter pravila glede dodeljevanja zadev.
- VSRS Sklep I R 10/2003Vrhovno sodišče RS · 17. 3. 2003
Neutemeljeno je sklicevanje na smotrnost pri predlogu za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča zaradi združitve dveh pravdnih odškodninskih zadev, če tožeča stranka (predlagatelj) ni izkoristila možnosti, da bi od vsega začetka z isto tožbo tožila obe toženi stranki, vsi v tožbi predlagani dokazi pa izhajajo z območja sodišča, kjer je vložena tožba.