31. člen ZSSve

Sodni svet mora v vsakem posameznem primeru glede na dejstva in okoliščine konkretnega primera presoditi, ali je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov po svoji teži in pomenu taka, da utemeljuje izrek sankcije razrešitve. Na ta način mu je zakonodajalec prepustil določeno polje lastne presoje, da lahko ob upoštevanju vseh bistvenih okoliščin konkretnega primera odloči na najprimernejši način. Glede na navedeno je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev, ki ima za posledico razrešitev predsednika sodišča, nedoločen pravni pojem. Nedoločen pravni pojem je namreč usmerjen na opredeljevanje dejanskega stanu v pravni normi. Diskrecijski pravici se približuje, kolikor ima upravni organ pri uporabi (napolnjevanju vsebine) nedoločenega pravnega pojma določeno polje proste presoje. Po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZS se predsednika sodišča razreši funkcije predsednika, če krši ali dopusti kršitev predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev. To pomeni, da se njegova odgovornost vzpostavi na podlagi ugotovljenih kršitev teh predpisov. Predsednik sodišča je namreč kot nosilec obveznosti (dolžnosti) za svoje ravnanje pravno odgovoren, saj je z

Razporejanje sodnikov za sojenje v pomembnejših zadevah, mentorstvo ali dodelitev na sodišče višjega položaja so (dopustne) posledice hitrejšega napredovanja v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu in ne pogoj zanj. ZSS je v petem odstavku 34.a člena zamejil prostor presoje Sodnega sveta in iz prostora proste presoje izključil oceno Sodnega sveta, ki posledice tovrstnega napredovanja šteje kot zakonski pogoj za predlagano napredovanje oziroma kot pogoj, ki bi, če bi bil izpolnjen, prosti preudarek nagnil v prid predlaganemu napredovanju. Sodnik, ki napreduje po četrtem odstavku 34. a člena ZSS, se namreč tem »posledicam« (sojenju v pomembnejših zadevah, mentorstvu...) ne more upreti. Tehtanje navedenih (v času odločanja Sodnega sveta še vedno le potencialnih, bodočih) »posledic« z vidika njihovega vpliva na odločitev o predlaganem napredovanju, ki se, kot je bilo že poudarjeno, sprejme po prostem preudarku, je v nasprotju z zakonom. S tako razlago navedene zakonske določbe je Sodni svet prekoračil meje prostega preudarka, saj je pri oceni izpolnjenosti kriterijev za tovrstno napredovanje upošteval kriterije, ki iz zakona ne izhajajo.

Z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva je za neizbrane kandidate ključno, da jim je zagotovljeno sodno varstvo zoper odločitev o izbiri, iz katere mora izhajati, da kandidat izpolnjuje vse zakonske pogoje in kriterije za opravljanje sodniške funkcije. Obrazložitev odločitve o izbiri mora biti vsebinsko toliko „polna“, da bo neizbrani kandidat lahko preveril potek postopka in izpolnjevanje pogojev, kriterijev oziroma kvalifikacije izbranega kandidata. Obrazložitev izbire že po naravi stvari ni namenjena primerjavi med posameznimi kandidati, ampak utemeljitvi, zakaj je posameznik izbran, zato podatki o ostalih kandidatih vanjo ne sodijo. V primeru, ko je neizbranim kandidatom hkrati z vročitvijo obvestila o neizbiri iz devetega odstavka 18. člena ZSS vročena obrazložena odločba o izbiri oziroma predlog o imenovanju iz 21. člena ZSS (kakršen je obravnavani primer) bi bilo nelogično, da bi Sodni svet, ki je odločil o izbiri enega od kandidatov in razloge za svojo odločitev obrazložil v skladu z zakonskimi kriteriji iz 28. člena ZSS, neizbranim kandidatom (o katerih neizbiri ni odločal), posebej konkretiziral razloge za njihovo neizbiro. Razlogi za izbiro enega kandid

Iz same zasnove postopka imenovanja predsednikov sodišč, ki je namenjena varovanju neodvisnosti sodstva, in prepovedi abrbitrarnosti, izhaja, da bolj kot so mnenja pristojnih o kandidaturi usklajena in argumentirana ter drugačna od odločitve Sodnega sveta, manj je zakonitega prostora za posplošeno in vsebinsko prazno obrazložitev toženca. Pri tem ni nepomembno, da tožnik po zadnjih dveh ocenah sodniške službe, ki sta vsebovali tudi oceno njegovih sposobnosti za opravljanje nalog na vodstvenem delovnem mestu, izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Sodni svet je sicer tožnika po razgovoru pozval k dodatnim pojasnilom v zvezi s sodno statistiko Višjega sodišča, a po tem, ko jih je prejel, ni izrazil nobenih pomislekov niti ni od kandidata zahteval dodatnih pojasnil ali ga vabil na ponovni razgovor, tako da bi bilo mogoče iz razgovora z njim ali pisne komunikacije razbrati razloge za neizbiro. Skopa navedba, da "tožnik ni prepričal potrebnega števila navzočih članov Sodnega sveta, da bo z njegovim (ponovnim) imenovanjem na mesto predsednika Višjega sodišča zagotovljeno najbolj optimalno vodenje navedenega sodišča“, ne omogoča ocene o nearbitrarnosti odločanja.

Toženka je oporo za svojo odločitev našla v pomanjkanju javnega interesa za napredovanje sodnikov v višji sodniški naziv, v katerega je dejansko odela svoje nestrinjanje z zakonsko ureditvijo. To ne more biti sprejemljiv razlog za izpodbijano odločitev. Ta argument je bil uveljavljan že v zadevi U 2/2021. Vrhovno sodišče ga je v sklepu z dne 24. 3. 2021 zavrnilo z obrazložitvijo, da "je javni interes pri tovrstnih predlogih za napredovanje tudi v predvidljivosti pravil o napredovanju sodnikov, ki se kaže v vnaprej določenih primerljivih okoliščinah in kriterijih, ki tako javnosti kot sodnikom pomenijo jasen okvir za napredovanje". Ker ocena sodniške službe personalnega sveta Višjega sodišča v Mariboru v konkretnem primeru ustvarja močno domnevo o utemeljenosti tožničinega hitrejšega napredovanja v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu, bi morala toženka svoje nestrinjanje z oceno v delu, ki zadeva sposobnost opravljanja nalog vodenja sodišča, bolj prepričljivo obrazložiti.

Drži, da imajo člani Sodnega sveta zaradi diskrecijske pravice organa, katerega člani so, zelo široke možnosti pri zastavljanju vprašanj kandidatom; zastavljajo jih lahko tudi izven podatkov, ki izhajajo iz spisovnega gradiva, saj le na tak način lahko pride do izraza ustavna vloga Sodnega sveta v pravosodnem sistemu. Toda povsem brez omejitev pri zastavljanju vprašanj člani Sodnega sveta vendarle niso. Ne starost kandidata ne število (zaporednih) predsedniških mandatov nista izrecno zapisana kot pogoja za predsedniško kandidaturo, a je del diskrecijske pravice Sodnega sveta tudi razprava o vprašanjih, ki so izven vsebine, ki jo nudi zbrano pisno gradivo, in tudi izven presoje formalnih pogojev za kandidaturo. Če bi ne bilo tako, bi bila vloga Sodnega sveta pri imenovanju predsednikov sodišče izvotljena in zmanjšana na uradnikovanje. Po oceni Vrhovnega sodišča člani Sodnega sveta zato kandidatom lahko zastavljajo tudi vprašanja o smiselnosti/primernosti (večkratne) ponovitve mandata, ne glede na to, da zakonske omejitve ni, in to celo v primerih, povezanih s kandidatovo/kino starostjo; če bi šlo, na primer, za kandidata/ko, za katerega/o je bilo v času odločanja Sodnega sv

Vrhovno sodišče se strinja s tožnico, da iz same zasnove postopka imenovanja predsednikov sodišč, ki je namenjena varovanju neodvisnosti sodstva, izhaja, da bolj kot so mnenja pristojnih o kandidaturi usklajena in bolj kot so ta tri mnenja v posamičnem primeru natančno in obširno utemeljena ter drugačna od odločitve Sodnega sveta, manj je zakonitega prostora za manj natančno obrazložitev Sodnega sveta, da bi ta lahko prestala test nearbitrarnosti. Pri tem je pomembno tudi, da je Sodni svet sicer vsa tri mnenja tožnici poslal v vednost, vendar je ni ne na razgovoru ne kasneje seznanil z morebitnimi pomisleki članov Sodnega sveta glede njene kandidature, niti ni od nje zahteval dodatnih pojasnil, tako da bi bilo mogoče iz samega razgovora s tožnico ali pisne komunikacije razbrati razloge za neizbiro. Vrhovno sodišče je zaradi navedenih okoliščin tega primera ocenilo, da skopa navedba, da "tožnica ni prepričala potrebnega števila navzočih članov Sodnega sveta, da bo z njenim (ponovnim) imenovanjem res zagotovljeno najbolj optimalno vodenje navedenega sodišča", ne omogoča ocene o nearbitrarnosti odločanja. Vrhovno sodišče soglaša s toženo stranko, da tožnica nima pravice od So

V primeru rednega napredovanja je Sodni svet pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo predsednika sodišča o uvrstitvi v plačni razred ali o napredovanju v položaj svetnika. Napredovanji, o katerih odloča predsednik sodišča, sta praviloma "avtomatični." Podlaga za odločitev je ocena sodniške službe. Predsednik sodišča je nanjo vezan. Iz nobenega predpisa ne izhaja, da bi smel preverjati njeno procesno in vsebinsko pravilnost. To pa ne velja za Sodni svet ob odločanju o pritožbi zoper predsednikovo odločitev. Stališče Sodnega sveta o vezanosti na oceno sodniške službe bi pomenilo, da je sodno varstvo zoper izpodbijano odločbo, v kateri zaradi tega stališča grajane ocene ni preizkusil, pretirano omejeno. Preizkus bi bil zreduciran le na vprašanje, ali je pravilna odločitev o tožnikovem nenapredovanju glede na oceno sodniške službe, ki bi jo moral Sodni svet sprejeti kot pravilno, čeprav je srž spora ravno v njeni zatrjevani nepravilnosti in čeprav je samostojno ni mogoče izpodbijati kljub temu, da poleg ocene, da sodnik ne ustreza sodniški službi, ocena o neizpolnjevanju kriterijev za napredovanje najbolj poseže v sodnikov položaj in če je vsebinsko napačna, lahko tudi

Ker razlog za izločitev ni v odnosu med tožnico in članico, temveč med tožničino protikandidatko in članico, tožnica predloga za izločitev, ki bi se nanašal na slednji, ni mogla uveljavljati prej, preden je prejela izpodbijano odločitev, iz katere je prvič (uradno) izvedela, kdo je njena protikandidatka. Izločitev člana Sodnega sveta v okviru izločitvenega razloga iz druge alineje drugega odstavka 30. člena ZSSve je na mestu, kadar odnos med članom Sodnega sveta in kandidatom (pozitivno ali negativno) odstopa od običajnih odnosov med sodnicami in sodniki. Utemeljitev izbire najboljšega kandidata od Sodnega sveta ne terja, da opravi primerjavo med vsemi kandidati, saj kandidati, ki sodelujejo v izbirnem postopku, zasledujejo vsak svoj interes in se vsak zase in s sebi lastnimi značilnostmi potegujejo za isto sodniško mesto - postopek izbire kandidata za mesto sodnika tudi nima narave spora med kandidati za sodniško mesto. Odločanje o izbiri kandidata tudi ni odločanje v upravni zadevi v smislu odločanja o pravicah, obveznostih in pravnih koristih, saj ne obstoji pravica biti izvoljen v sodniško funkcijo. Naloga Sodnega sveta pa je, da izbere po lastni oceni najboljšeg

Sodni svet je s stališčem, da se za napredovanje po četrtem odstavku 34.a člena ZSS zahteva sodnikova nadpovprečnost na izrazito višjem nivoju, prekoračil meje prostega preudarka. Ker je hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu ena od (kasnejših) stopenj kariernega napredovanja sodnikov, tako napredovanje lahko pridobi le sodnik, ki je v svoji dotedanji sodniški karieri izpolnil pogoje za druge (predhodne) oblike napredovanja, ki jih predvideva ZSS, med drugim tudi napredovanje na položaj svetnika, ki pomeni enega izmed formalnih pogojev za napredovanje po četrtem odstavku 34.a člena ZSS. Zato zahteva Sodnega sveta, ki je izražena v (načelnem) stališču, da se pri napredovanju po četrtem odstavku 34.a člena ZSS upoštevajo rezultati sodnikovega dela skozi celotno sodniško kariero, ni niti logična niti smiselna in nasprotuje sistematiki napredovanja, kot jo vzpostavlja že zakon. Zakonodajalec je z uzakonjenjem določnih kriterijev v četrtem odstavku 34.a člena ZSS že sam zožil manevrski prostor za uporabo prostega preudarka. Iz tega sledi, da glede sodnika, ki izpolnjuje formalne kriterije, velja močna domneva o utemeljenosti hitrejšega napre

Smiselna uporaba določb ZUP v postopku pred Sodnim svetom, pomeni okoliščinam konkretnega primera prilagojeno uporabo teh določb, ki kar najbolj ustreza naravi in namenu ter posebnostim posameznega instituta in področja, na katerem se uporablja, zato je tudi določbo 9. člena ZUP (načelo zaslišanja strank) treba uporabiti smiselno in ne neposredno. V postopku izbire na mesto Vrhovnega sodnika, izostanek vročitve mnenje sodnikov civilnega oddelka Vrhovnega sodišča neizbranemu kandidatu, ne pomeni, da je bil izbirni postopek nezakonit. Mnenje oddelka o kandidatih ni predvideno z nobenim od predpisov, ki urejajo postopek izvolitve oziroma imenovanja sodnikov, je pa v praksi običajno in uveljavljeno. Ni ga mogoče primerjati z mnenjem predsednika sodišča o ustreznosti kandidata, saj je njegovo mnenje v Zakonu o sodniški služib (ZSS) predvideno kot obvezno, prav tako pa je obvezna njegova vročitev kandidatu, ki lahko poda pripombe. Sodni svet je tožnico seznanil z zaključkom mnenja, ni pa ji ga bil dolžan vročiti in ji tudi ni bil dolžan omogočiti, da se izjavi o tistem delu mnenja, ki se nanaša na opis kvalitet stranke z interesom (kasneje izbranega kandidata).

ZDT-1 nima izrecne določbe, ki bi tožnici dala pravico do dostopa do sodnega varstva zoper izpodbijani akt Vlade. Vendar, ker mora sodišče zagotavljati sodno varstvo tožničine pravice na podlagi 23. člena Ustave v zvezi z njeno zakonsko pravico do napredovanja, Upravno sodišče ugotavlja, da ima tožnica dostop do sodnega varstva v tem sporu preko določbe osmega odstavka 37. člena ZDT-1. Po tem določilu, če ZDT-1 ne določa drugače, se glede napredovanja državnih tožilcev smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodniško službo. ZSS pa v določbi člena 21a, ki ureja vročanje odločbe Sodnega sveta o imenovanju kandidatom, ki so se prijavili na razpisano mesto, pravi, "če je sprožen upravni spor, mora pristojno sodišče odločiti najpozneje v tridesetih dneh." Na tej podlagi ima tudi tožnica pravico, da sproži upravni spor zoper izpodbijani akt Vlade pred pristojnim sodiščem. Upoštevajoč sistematično in jezikovno metodo razlage predpisov po mnenju Upravnega sodišča uvedba ZSSvet nima vpliva na spremembo pristojnosti sodišča, ko gre za napredovanje oziroma imenovanje državnega tožilca na mesto vrhovnega državnega tožilca, kajti zakonodajalec ni vzpostavil potrebne zakonske zve