17. člen ZS

Sodni svet mora v vsakem posameznem primeru glede na dejstva in okoliščine konkretnega primera presoditi, ali je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov po svoji teži in pomenu taka, da utemeljuje izrek sankcije razrešitve. Na ta način mu je zakonodajalec prepustil določeno polje lastne presoje, da lahko ob upoštevanju vseh bistvenih okoliščin konkretnega primera odloči na najprimernejši način. Glede na navedeno je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev, ki ima za posledico razrešitev predsednika sodišča, nedoločen pravni pojem. Nedoločen pravni pojem je namreč usmerjen na opredeljevanje dejanskega stanu v pravni normi. Diskrecijski pravici se približuje, kolikor ima upravni organ pri uporabi (napolnjevanju vsebine) nedoločenega pravnega pojma določeno polje proste presoje. Po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZS se predsednika sodišča razreši funkcije predsednika, če krši ali dopusti kršitev predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev. To pomeni, da se njegova odgovornost vzpostavi na podlagi ugotovljenih kršitev teh predpisov. Predsednik sodišča je namreč kot nosilec obveznosti (dolžnosti) za svoje ravnanje pravno odgovoren, saj je z

Vprašanje dvojne kaznivosti je procesna predpostavka za vodenje kazenskega postopka. Načelo iura novit curia (sodišče pozna pravo) velja tudi v primeru tujega prava, zato je sodišče dolžno po uradni dolžnosti pridobiti podatke o tujem pravu ter opraviti presojo identiteto norme. Kraj in čas storitve dejanja nista zakonska znaka kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, saj že zaradi njegove kolektivne narave ni mogoče zahtevati natančno krajevno in časovno opredelitev posameznih dejanj, temveč predstavljata sestavni del opisa kaznivega dejanja, s katerim se obtožencu omogoči uspešno obrambo. Razlogi za sprejetje obtoženčevega priznanja ne sodijo v obrazložitev sodbe. Sodišče se v obrazložitvi omeji zgolj na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Čas prebit v ekstradicijskemu priporu se ne upošteva pri priporu v postopku pred vložitvijo obtožnice (maksimalni čas 6 mesecev), saj določbe 201. in 205. člena ZKP zanj niso uporabljive.

Zakon o sodiščih (ZS) opredeljuje zakonitega sodnika in temeljna pravila za dodeljevanje zadev. V 17. členu določa, da podrobnejša pravila za dodeljevanje zadev določa Sodni red.

Temeljni namen instituta krajevne pristojnosti je smiselnost in ekonomičnost izvedbe kazenskega postopka, saj se domneva, da se bo postopek lahko najbolj učinkovito izvedel pred tistim sodiščem, ki je najbližje kraju kaznivega dejanja, storilčevemu prebivališču, ali subsidiarno, pred katerim so že bila opravljena določena procesna dejanja. Prvenstveni namen določbe drugega odstavka 23. člena Ustave je onemogočiti diskrecijski vpliv sodišča in vsakega drugega organa na izbiro sodnika v posamični zadevi. Jasno je, da se institut zakonitega sodnika nanaša na izbiro posameznega in konkretnega sodnika, ki bo izvrševal funkcijo sojenja v določeni zadevi, in zato sam po sebi ni neposredno odvisen od določitve krajevno pristojnega sodišča. Ustava s pravico do nedotakljivosti stanovanja ne varuje stanovanja kot objekta, temveč varuje posameznikovo zasebnost v tem prostoru. Zato je logično, da pri hišni preiskavi ne bo navzoč lastnik stanovanja, temveč v prvi vrsti tisti, v čigar varovano pravico (zasebnost) se posega. To pa je dejanski uporabnik oziroma imetnik stanovanja in drugih prostorov, ne glede na to, ali jih uporablja kot lastnik ali imetnik. Socialna varnost ni razpo

Tožnica je v dopolnitvi tožbe za vsak posamezen mesec navedla skupni znesek stroškov upravljanja in znesek, ki je odpadel na toženko, ter priložila razdelilnike, iz katerih jasno izhaja tudi ključ delitve teh stroškov. S tem je po oceni višjega sodišča zadostila svojemu trditvenemu bremenu (212. člen ZPP). Čeprav v dopolnitvi tožbe res ni dobesedno navedla ključa delitve, je bil ta očitno pregledno naveden v priloženih razdelilnikih. Zato bi bilo v zadevi, kot je ta, po oceni višjega sodišča prisiljeno stališče, da je to nezadostno z vidika prvega odstavka 7. člena in 212. člena ZPP. Strogo ločevanje trditev od ostalega procesnega gradiva, zlasti dokaznega, je namreč v funkciji bistveno bolj temeljne potrebe, da se da o tožbi racionalno razpravljati (da toženka ve, pred čim naj se brani, in sodišče, o čem naj sodi). O tem, kakšen je ključ delitve stroškov upravljanja, pa ni bilo nobene dileme in je bilo to mogoče po dopolnitvi tožbe takoj jasno in brez ostanka spoznati. Zgolj zatrjevanje abstraktnega zakonskega dejanskega stanu (izpolnitev obveznosti s plačilom) za obrazloženost ugovora izpolnitve ne zadošča. Za konkretiziranost ugovora bi morala podati trditve, kdaj in na

Določba 158. člena SR dopušča, da se zaradi daljše sodnikove odsotnosti ali preobremenjenosti njegove že dodeljene zadeve dodelijo ostalim sodnikom na sodnem oddelku oziroma pravnem področju. Sklep o stroških, izdan na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZPP, je mogoče šteti za vmesni sklep o stroških. Po njegovi pravnomočnosti so stranke postopka in sodišče nanj vezani. Ugovorov materialnopravne narave (v obravnavanem primeru: o uporabi krivdnega načela za plačilo pravdnih stroškov) nimajo več in jih tudi sodišče ne more več obravnavati. Odločati je mogoče le še o vprašanjih, ki se nanašajo na višino odmerjenih stroškov.

V primeru, ko je treba opraviti nujno procesno dejanje, sodnik pa je odsoten, po določbah letnega razporeda na obravnavanem sodišču predsednica sodišča z odredbo dodeli zadevo drugemu sodniku, in sicer samo za opravo nujnega procesnega dejanja. Po vrnitvi sodnika, kateremu je bila zadeva prvotno dodeljena, pa obravnava zadevo ta sodnik. V postopku zavarovanja se odloča s stopnjo verjetnosti. O predlogu za izdajo začasne odredbe se praviloma odloča že v fazi, kot celota relevantnih okoliščin še ni natančno in dokončno identificirana. Če se sodišče odloči za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe že pred vročitvijo nasprotni stranki in brez naroka, kot je upoštevaje predlog predlagatelja storilo v obravnavani zadevi, odloča le v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo ponudi predlagatelj. Kontradiktornost se vzpostavi šele kasneje – v ugovornem in nadaljnjem postopku. Razpis naroka v zavarovalnih zadevah je izjema. Tudi pri regulacijskih odredbah je potrebna povezanost vsebine začasnega zavarovanja z obravnavano terjatvijo. Izdati jo je mogoče le v primerih, ko je to edini možni način za preprečitev ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo

V predmetni zadevi je sodnica, ki je o zadevi razsodila, dne 20. 8. 2020 glavno obravnavo opravila in se je ta tudi začela znova. Kršitev načela neposrednosti pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tedaj, kadar sprejme odločbo sodnik, ki na glavni obravnavi sploh ni sodeloval, kar pa ni primer v tej zadevi. Spremembe Letnega razporeda dela med letom so dovoljene, če se pri sodišču izprazni ali zasede eno ali več sodniških mest, če jih narekujejo spremembe v pripadu zadev in drugih primerih, ki jih določi zakon ali jih predvidi sodni red (osmi odstavek 71. člena ZS), sodni red pa tem razlogom dodaja tudi daljšo sodnikovo odsotnost (tretji odstavek 154. člena). Sodišče prve stopnje je pravilno in utemeljeno zaključilo, da je vozilo ob nakupu imelo skrito stvarno napako (prevelika poraba olja in obraba batov in batnih obročkov), za katero tožnici kot kupcu odgovarja tožena stranka kot prodajalec.

V obravnavani zadevi je sodila sodnica, izbrana po pravilih, vnaprej določenih z zakonom, sodnim redom in letnim razporedom sodišča, zato strankama ni bila kršena pravica iz drugega odstavka 23. člena Ustave. Tožeča stranka je konkretizirala in dokazno podprla pravno relevantna dejstva v zvezi z iztoževano terjatvijo (iz naslova upravljanja in obratovanja večstanovanjskega objekta). S tem je prevalila trditveno breme na toženo stranko, ki bi morala trditvam tožeče stranke konkretizirano nasprotovati.

Drugi odstavek 23. člena Ustave zagotavlja pravico do naravnega oziroma zakonitega sodnika, ko predpisuje, da lahko v zadevi sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Ustavno pravico do sodnega varstva na zakonski ravni varuje tudi določba 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki kot absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka določa tudi takrat, ko je bilo sodišče nepravilno sestavljeno Po 14. členu Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) sodnik izvaja sodno oblast na na enem ali več področjih, na katero oziroma katera je pred začetkom koledarskega leta razporejen z letnim razporedom dela. Način dodeljevanja zadev sodnikom je določen v 15. členu ZS, v 17. členu pa isti zakon odkazuje na natančnejšo ureditev pravil za dodeljevanje zadev v Sodnem redu (v nadaljevanju SR). Splošno pravilo za dodeljevanje zadev (zakoniti sodnik) je bilo v času odločanja na drugostopenjski seji določeno v 160. SR, v 169. členu pa izjema od pravila, da v nujnih zadevah, ko je sodnik, ki mu je zadeva dodeljena, nepredvideno odsoten, je pa že razpisan narok, glavna obravnava ali seja senata, lahko to opravilo prevzame prisotni sodn

Uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi dejstva, ker je v zadevi odločala triažna sodnica, ni podana. V skladu z drugim odstavkom 23. člena Ustave v zadevah sodi lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Zakonski okvir za ureditev triaže predstavlja Zakon o sodiščih, ki v 14. do 17. členu opredeljuje zakonitega sodnika ter pravila glede dodeljevanja zadev.

Neutemeljeno je sklicevanje na smotrnost pri predlogu za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča zaradi združitve dveh pravdnih odškodninskih zadev, če tožeča stranka (predlagatelj) ni izkoristila možnosti, da bi od vsega začetka z isto tožbo tožila obe toženi stranki, vsi v tožbi predlagani dokazi pa izhajajo z območja sodišča, kjer je vložena tožba.