VSRS Sodba XI Ips 49827/2013-910

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

A.

1Vrhovno sodišče je s sklepom II Kr 49827/2013 z dne 12. 3. 2014 zoper obdolžena J. S. in M. P. ter drugih pet soobdolžencev, ob ugotovljenem utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 187. člena KZ-1, na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za en mesec, to je vključno do 14. 4. 2014.

2Zoper sklep Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora z dne 12. 3. 2014 sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila zagovornik obdolženega J. S. in zagovornica obdolženega M. P., kot navajata uvodoma, iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zagovornica obdolženega P. pa tudi iz razloga kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlagata, da njunima zahtevama za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora zavrne, obdolžena pa izpusti na prostost.

3Na zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki se je v odgovoru osredotočila predvsem na zahtevi za varstvo zakonitosti, ki sta ju zagovornika vložila zoper sklep o podaljšanju pripora ob vložitvi obtožnice. Vrhovna državna tožilka navaja, da sta zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeni in predlaga njuno zavrnitev.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolženčevima zagovornikoma in obdolžencema, ki se o njem nista izjavila. Zagovornik obdolženega S. v izjavi z dne 29. 9. 2014 vztraja pri navedbah, podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti, zagovornica obdolženega P. pa se o odgovoru ni izjavila.

B.

5Zagovornica obdolženega P. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da utemeljen sum glede kaznivih dejanj, ki naj bi jih storil obdolženi P., ni podan. Vložnica navaja, da priče, ki so bile doslej zaslišane v preiskavi, niso potrdile obstoja utemeljenega suma. Zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP; kršitev naj bi bila v tem, da so razlogi sklepa Vrhovnega sodišča z dne 12. 3. 2014 glede utemeljenega suma v zvezi s kaznivimi dejanji, ki naj bi jih storil obdolženi P., pomanjkljivi in nerazumljivi.

6Vrhovno sodišče je v točki 7 obrazložitve sklepa o podaljšanju pripora z dne 12. 3. 2014 obrazložilo, da je obstoj utemeljenega suma, da so (vsi) obdolženci, torej tudi obdolženi P., storili kazniva dejanja, ki se jim očitajo, izkazan s pravnomočnim sklepom o uvedbi kazenske preiskave, ki tekom preiskave (kljub drugačnim navedbam zagovornice) doslej ni bil z ničemer omajan. Vrhovno sodišče je v izpodbijanem sklepu z dne 12. 3. 2014 (ob sklicevanju na sklep Vrhovnega sodišča II Kr 49827/2013 z dne 13. 1. 2014) pojasnilo, da se v postopku o podaljšanju pripora sodišče omeji le na ugotovitve, ali iz zbranih dokazov izhajajo dejstva in okoliščine, ki z določeno stopnjo verjetnosti omogočajo sklepanje, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Utemeljen sum glede kaznivih dejanj, katerih storitev se očita obdolženemu P., izhaja iz izsledkov tajnega opazovanja, hišne preiskave, ki je bila opravljena pri obdolženem P., osebne preiskave obdolženega P., fotografij, zapisnikov o prevzemu predmetov, poročil o preiskavi - analize snovi, obvestil, zbranih v tujini, določeni izsledki izvajanja tajnega opazovanja pa so bili tudi video-dokumentirani. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da so razlogi sklepa Vrhovnega sodišča z dne 12. 3. 2014 o obstoju utemeljenega suma konkretni, jasni in razumljivi, zato kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Zagovornica z drugačnim vrednotenjem dokazov in podatkov, ki so bili podlaga za uvedbo preiskave ter z nestrinjanjem s presojo, da je utemeljen sum podan, uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7Zagovornica navaja, da pri obdolženem P. niso podane okoliščine, ki utemeljujejo obstoj ponovitvene nevarnosti. Po navedbah zagovornice je (enako kot v sodbi Vrhovnega sodišča XI Ips 25671/2012 z dne 30. 8. 2012) dejanja obdolženega P. nadzorovala policija, obdolženec pa dejanj ni mogel storiti brez tajnih policijskih delavcev, ki so izvrševali elemente kaznivega dejanja. Razlogi Vrhovnega sodišča o obstoju ponovitvene nevarnosti so neindividualizirani, ker se nanašajo na več obdolžencev. Zagovornica še navaja, da v sklepu Vrhovnega sodišča ni obrazloženo konkretno ravnanje obdolženega P., iz katerega bi izhajala kontinuiteta njegovega ravnanja. Ker sklep Vrhovnega sodišča nima (jasnih) razlogov o odločilnih dejstvih, zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP.

8Vrhovno sodišče ugotavlja, da je glede kaznivih dejanj, katerih storitev se očita obdolženemu P., podana ponovitvena nevarnost. Vrhovno sodišče je v izpodbijanem sklepu z dne 12. 3. 2014 navedlo, da pri vsakem obdolžencu, s tem pa tudi pri obdolženemu P., obstajajo tako objektivne (velika teža kaznivih dejanj, način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bila izvrševana, dolžina časovnega obdobja in njihova frekvenca) kot tudi subjektivne okoliščine (vztrajnost, intenzivnost in trdna odločenost izvrševati tovrstna kazniva dejanja), ki kažejo na visoko nevarnost ponovitve kaznivih dejanj (točki 9 in 10 obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča z dne 12. 3. 2014). Vrhovno sodišče je v sklepu z dne 12. 3. 2014 obstoj ponovitvene nevarnosti za vse obdolžence utemeljilo ob sklicevanju na sklep Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora z dne 13. 1. 2014, pri čemer je navedlo konkretne okoliščine, ki pri vsakem izmed obdolžencev kažejo na visoko nevarnost ponovitve kaznivih dejanj. Dejstvo, da je Vrhovno sodišče za obdolženega P. enako kot za obdolžene G., R. in S. obrazložilo, da na njihovo nevarnost kaže kontinuiteta njihovega delovanja, ne pomeni, da ponovitvena nevarnost za obdolženega P. ni konkretizirana in individualizirana, ampak takšna obrazložitev pomeni zgolj to, da je pri vseh obdolžencih podana enaka okoliščina (kontinuiteta delovanja), kar je logično in izkustveno sprejemljivo, ker so bili vsi obdolženci člani iste hudodelske združbe, v kateri so izvrševali kazniva dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog. Iz navedenega izhaja, da izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča vsebuje (dovolj jasne) razloge o odločilnih dejstvih, zato kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Navedbe zagovornice po vsebini predstavljajo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, kar predstavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9Zagovornica obdolženega P. ponovno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in navaja, da Vrhovno sodišče ni pojasnilo, zakaj je potrebno dati večji pomen človekovim pravicam odjemalcev drog do zagotovitve njihove varnosti kot obdolženčevi pravici do osebne svobode in sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Gre za pomanjkljivo in neobrazloženo podaljšanje pripora, zato obdolženemu P. posledično niso zagotovljena pravna jamstva (25. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS). Po navedbah zagovornice iz izpodbijanega sklepa glede obdolženega P. ne izhaja nujnost in neizogibna potrebnost podaljšanja pripora za zagotovitev varnosti ljudi in potek kazenskega postopka.

10Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljane kršitve niso podane. V točki 10 obrazložitve sklepa o podaljšanju pripora z dne 12. 3. 2014 je Vrhovno sodišče zaključilo, da navedene objektivne in subjektivne okoliščine kažejo na nevarnost, da bi obdolženci (tudi obdolženi P.), če bi bili izpuščeni na prostost, ponavljali tovrstna kazniva dejanja. Vrhovno sodišče je obrazložilo, da vse te okoliščine kažejo, da je pripor pri obdolžencih še vedno neogibno potreben in sorazmeren omejevalni ukrep v primerjavi z ustavno zagotovljeno pravico posameznika do osebne svobode, saj ni videti učinkovitega načina, kako preprečiti, da ne bi z izvrševanjem kaznivih dejanj prometa s prepovedano drogo ogrožali življenja in zdravja ljudi - potencialnih odjemalcev mamil. Vrhovno sodišče je z navedeno obrazložitvijo pojasnilo, da človekove pravice potencialnih odjemalcev mamil do zagotovitve njihove varnosti pretehtajo nad obdolženčevimi človekovimi pravicami, zato kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Vrhovno sodišče je v isti točki obrazložitve sklepa ugotovilo, da je (zaradi preprečitve izvrševanja kaznivih dejanj prometa s prepovedano drogo) podaljšanje pripora nujno in neogibno potrebno za zagotovitev varnosti ljudi. Zagovornica uveljavlja kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS, pri čemer Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornica zgolj navaja ustavno pravico do pravnega sredstva, ki naj bi bila z izpodbijanim pravnomočnim sklepom kršena, ne da bi konkretno navedla, v čem naj bi bila kršitev. Vrhovno sodišče takšne pavšalne in nekonkretizirane navedbe ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

11Zagovornica obdolženega P. in zagovornik obdolženega S. nadalje v zahtevah za varstvo zakonitosti navajata dva očitka in sicer: 1) vložnika uveljavljata kršitev 200. člena ZKP in pravice do sojenja v razumnem roku oziroma brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena URS, ker sodišče ni ravnalo v skladu z dolžnostjo, da v pripornih zadevah postopa posebno hitro in je v sodnem postopku prišlo do zastojev, ki jih gre pripisati izključno neaktivnosti sodišča; in 2) vložnika trdita, da ni mogoče pritrditi izpodbijanemu pravnomočnemu sklepu, da rok enega meseca, za kolikor je Vrhovno sodišče obdolžencema podaljšalo pripor, predstavlja razumen rok, in tudi ne presoji sodišča, da obdolžencema ni bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

12V zvezi s prvo uveljavljano kršitvijo Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje, da se sme po določbi četrtega odstavka 420. člena ZKP med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora, zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora pa le v primeru podaljšanja s sklepom senata Vrhovnega sodišča (drugi odstavek 205. člena ZKP) in v primeru podaljšanja po vložitvi obtožnice (drugi odstavek 272. člena ZKP). Za razliko od prvega odstavka 420. člena ZKP, ki dopušča vložitev zahteve za varstvo zakonitosti tudi zoper sodni postopek, ki je tekel pred pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, po citirani določbi četrtega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vložiti zoper prejšnje sklepe sodišča oziroma postopek, ki je tekel pred pravnomočnim sklepom o odreditvi ali podaljšanju pripora. Vložnik lahko torej v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo vlaga zoper pravnomočen sklep, s katerim je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 205. člena ZKP obdolžencu podaljšalo pripor, uveljavlja samo tiste kršitve, ki so nastale pri odločanju Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora, ne pa tudi kršitev, ki so bile storjene po preiskovalnem sodniku pri opravljanju procesnih dejanj v fazi preiskave, razen če so te kršitve vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. V takšnem primeru je podan razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep, pod pogojem, da ta kršitev predstavlja enega od zakonsko naštetih razlogov za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz prvega odstavka 420. člena ZKP. Zagovornica obdolženega P. v zvezi z uveljavljano kršitvijo 200. člena ZKP pojasnjuje, da je bilo vse od uvedbe preiskave (v obdobju petih mesecev), opravljeno zaslišanje zgolj šestih prič, ne pa tudi zaslišanje tajnih policijskih delavcev, ki so ga zagovorniki sicer predlagali 5. 2. in 6. 2. 2014, državni tožilec pa je že v zahtevi za preiskavo z dne 17. 10. 2013 predlagal, da se zaradi odreditve zaščitnih ukrepov za tajne policijske delavce opravi narok po 240.a členu ZKP. Sodišče je predlogu tožilstva ugodilo s sklepom 13. 2. 2014, torej po preteku več kot štirih mesecev. Zagovornik obdolženega S. pa v zvezi s kršitvijo 200. člena ZKP navaja, da je po prvem sklepu Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora z dne 13. 1. 2014 preiskovalna sodnica v dveh mesecih opravila dva naroka in sicer 6. 2. ter 6. 3. 2014, torej enega na mesec. Po navedbah zagovornika ni nobenega razloga, da je narok za zaslišanje tajnih policijskih delavcev razpisan šele 19. 3. 2014, torej mesec in pol po podanih dokaznih predlogih obrambe za njihovo zaslišanje. Kot izhaja iz povzete vsebine, vložnika trdita, da je do kršitev 200. člena ZKP prišlo v fazi preiskave, ker preiskovalna sodnica v obravnavani priporni zadevi procesnih dejanj ni opravljala v skladu z dolžnostjo posebno hitrega postopanja, kot ji to nalaga drugi odstavek 200. člena ZKP. Po prvem odstavku 23. člena URS, ki ureja pravico do sodnega varstva, ima vsakdo pravico, da o obtožbah proti njemu odloči sodišče brez nepotrebnega odlašanja. Kriteriji razumnega časa v primeru pripora morajo biti še strožji, saj gre istočasno za poseg v človekovo svobodo še pred pravnomočnostjo sodbe, torej v času, ko za osebo velja tudi domneva nedolžnosti, določena v 27. členu URS. Zaradi tega morajo državni organi v tem primeru postopati posebej skrbno in hitro. K takemu ravnanju jih je izrecno zavezal tudi zakonodajalec. Člen 200 ZKP določa, da sme pripor trajati najkrajši potrebni čas, določa pa tudi dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, in organov, ki jim dajejo pravno pomoč, da postopajo posebno hitro, če je obdolženec v priporu. Opustitev te dolžnosti, kot pravilno navajata vložnika zahtev, pomeni kršitev drugega odstavka 200. člena ZKP. V tem primeru je potrebno presojati vpliv ugotovljene kršitve na zakonitost izpodbijanega sklepa (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornica obdolženega P. v zahtevi za varstvo zakonitosti ni izkazala vpliva uveljavljane kršitve na zakonitost izpodbijanega sklepa. Zagovornik obdolženega S. pa glede vpliva uveljavljane kršitve na zakonitost izpodbijanega sklepa navaja zgolj svoje teoretično stališče, da je „odsotnost dolžnega posebno hitrega postopanja sodišča prve stopnje, kakor zgoraj predstavljeno in izhaja iz samega kazenskega spisa, toliko bolj izrazna in upoštevna okoliščina pri ponovnem odločanju (o podaljšanju pripora, op. sodišča) Vrhovnega sodišča, kot pa v primeru podaljšanja pripora do treh mesecev, ki je v pristojnosti sodišča prve stopnje“, iz katerega pa po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče ugotoviti, ali in kako je očitana kršitev 200. člena ZKP vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa.

13Očitek kršitve dolžnosti posebno hitrega postopanja iz drugega odstavka 200. člena ZKP je pomemben z vidika presoje utemeljenosti druge očitane kršitve. V zvezi s to kršitvijo Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje, da iz 23. člena URS in tretjega odstavka 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki določa, da je treba priporniku soditi v razumnem roku ali pa ga izpustiti, izhaja, da zgolj obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja in pripornega razloga (ponovitvene nevarnosti) po poteku določenega časa ne more več utemeljevati nadaljnjega trajanja pripora. Zato je po določenem času trajanja pripora sodišče dolžno presojati ne le, ali še obstajajo razlogi in neogibna potrebnost za poseg v osebno svobodo priprtega, ampak tudi, ali je trajanje pripora še v okviru razumnega časa ali pa že presega razumno dolžino, ki jo zahteva določba prvega odstavka 23. člena URS. Pri presoji razumnega časa trajanja pripora je treba upoštevati posebne okoliščine konkretnega kazenskega postopka, ki se nanašajo na ravnanje obdolženca, naravo in značilnosti posamezne zadeve ter ravnanje sodišča. Te okoliščine je sodišče, ko je odločalo o podaljšanju pripora v predmetni zadevi, tudi upoštevalo. Iz poteka tega kazenskega postopka, kot je razviden iz kazenskega spisa, izhaja, da teče kazenski postopek zoper sedem obdolžencev, zaradi večih kaznivih dejanj neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1 (in pri obdolžencu N. še zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 187. člena KZ-1). Obdolžencema in ostalim petim soobdolžencem je bil pripor odrejen s sklepom dne 17. 10. 2013, ki je postal pravnomočen dne 22. 10. 2013. Dne 17. 10. 2013 je državni tožilec podal zahtevo za preiskavo zoper vseh sedem obdolžencev. O tej zahtevi je preiskovalna sodnica odločila s sklepom z dne 7. 11. 2013. Dne 18. 10. 2013 je bila s strani preiskovalnega sodnika izdana odredba za izvedbo ukrepov po 149.b členu ZKP. Dne 7. 11. 2013 je preiskovalna sodnica odredila izdelavo dveh izvedenskih del, dne 18. 12. 2013 pa je izvedla narok, na katerem so bile zaslišane vse štiri priče (P. S., B. M., M. V. in A. S.), katerih zaslišanje je predlagal državni tožilec v zahtevi za preiskavo (list. št. 967). Dodatni dokazni predlog za zaslišanje ostalih treh prič (N. R., N. F. in P. B.) je državni tožilec predlagal dne 20. 12. 2013, dne 23. 12. 2013 pa je bil podan še dokazni predlog za ponovno zaslišanje obdolženca R. Preiskovalna sodnica je obdolženega R. zaslišala dne 28. 1. 2014. Dne 5. 2. 2014 je preiskovalna sodnica izdala sklep za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, dne 6. 2. 2014 pa je zaslišala priči N. R. in P. B. Zagovorniki so predloge za zaslišanje tajnih policijskih delavcev št. 7049, 7085 in 7099 podali (šele) 5. 2. in 6. 2. 2014. Preiskovalna sodnica je dne 12. 2. 2014 izdala odredbo za preiskavo elektronskih naprav po členu 219.a ZKP, dne 13. 2. 2014 pa je izdala sklep za zaščito prič - tajnih policijskih delavcev št. 7049, 7085 in 7099. Dne 6. 3. 2014 je preiskovalna sodnica zaslišala pričo N. F., narok za zaslišanje tajnih policijskih delavcev pa je bil določen dne 19. 3. 2014. Državni tožilec je dne 7. 11. 2013 podal predlog za podaljšanje pripora še za dva meseca. Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Ks 49827/2013 z dne 14. 11. 2013 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju I Kp 49827/2013 z dne 21. 11. 2013 vsem sedmim obdolžencem pripor podaljšal še za dva meseca, to je do 14. 1. 2014. Vrhovno sodišče je s sklepom II Kr 49827/2013 z dne 13. 1. 2014 pripor podaljšalo še za dva meseca, to je do vključno 14. 3. 2014, nato pa je z izpodbijanim sklepom z dne 12. 3. 2014 pripor podaljšalo še za en mesec, to je do vključno 14. 4. 2014. Pri tem je Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu navedlo konkretne razloge, ki narekujejo podaljšanje pripora še za en mesec. Gre za obsežno zadevo, v postopku je potrebno opraviti še določena procesna dejanja (zaslišati tajne policijske delavce št. 7049, 7085 in 7099), kar terja določen čas, potreben čas za preučitev zadeve pa je potrebno omogočiti tudi državnemu tožilcu, da bo sprejel eno od odločitev, predvidenih v drugem odstavku 184. člena ZKP.

14Po presoji Vrhovnega sodišča iz zgoraj povzetih procesnih dejanj ni mogoče ugotoviti tolikšnih vrzeli (zastojev) v postopku, ki bi utemeljevala očitek zahtev, da je bila obdolžencema kršena pravica iz 23. člena URS. Dejanja v postopku si sledijo kontinuirano in brez večjih časovnih presledkov, ki bi jih bilo mogoče pripisati ravnanju sodišča. Sodišče je v izpodbijanem sklepu utemeljeno izpostavilo, da je objektivni razlog za dolžino trajanja postopka predvsem v obsežnosti kazenske zadeve, v kateri gre za večje število obdolžencev. Obdolžencem se očitajo kazniva dejanja, ki jih je zakonodajalec že glede na predpisano kazen uvrstil med težja, družbi nevarna dejanja, katerih težo povečuje še dejstvo, da naj bi bila storjena v hudodelski združbi, njihov predmet pa je velika količina zdravju nevarnih in škodljivih drog (amfetamin in kokain). Glede na to je zadeva zahtevna tudi v dokaznem smislu. Po presoji navedenega Vrhovno sodišče meni, da izpodbijanemu sklepu ni mogoče očitati, da pripor glede na posebnost in naravo zadeve traja nerazumno dolgo. Glede na to, in ker je sodišče na podlagi vseh ostalih v podatkih spisa izkazanih relevantnih okoliščin ugotovilo nadaljnji obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ter presodilo, da je podaljšanje pripora tudi neogibno potrebno za varnost ljudi, ni mogoče sprejeti niti stališča zahtev, da je sodišče s tem, ko je obdolžencema podaljšalo pripor še za en mesec, kršilo 205. člen ZKP in 19., 20. ter 32. člen URS.

15S trditvami, da bi sodišče omenjena procesna dejanja ob zahtevani aktivnosti sodišča, kot mu jo nalaga drugi odstavek 200. člena ZKP, lahko opravilo že pred podaljšanjem pripora, pa vložnika ne uveljavljata kršitev pravil kazenskega postopka, temveč podajata subjektivno oceno okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri odločanju o podaljšanju pripora, in je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče v izpodbijanem sklepu. S tem pa vložnika uveljavljata razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

16Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

17Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.