184. člen ZKP

Vsi navedeni in časovno razširjeni očitki tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavljajo popolnoma nove in drugačne historične dogodke, ki se v preiskavi na zahtevo državne tožilke zoper obdolženko niso obravnavali in glede katerih zato oškodovanec kot tožilec ni upravičeni tožilec, zato subsidiarne obtožbe z dne 3. 7. 2025 v tem delu ni mogoče dopustiti, temveč bi jo bilo treba glede navedenih (časovno in vsebinsko razširjenih) očitkov, ki niso bili predmet opisa, v zvezi s katerim je državna tožilka z vlogo z dne 29. 5. 2025 odstopila od kazenskega pregona, na podlagi drugega odstavka 277. člena ZKP1 zavreči.

Preiskava se ne konča s sodno odločbo, temveč z dopisom, s katerim preiskovalni sodnik pošlje sodni spis državnemu tožilcu. Slednje praviloma stori po spoznanju, da je dejansko stanje zadeve v zadostni meri razjasnjeno, da tožilcu omogoča odločitev o nadaljevanju postopka z vložitvijo obtožnice oziroma z odstopom od pregona. Vendar pa je preiskovalni sodnik izrecno omejen z drugim stavkom prvega odstavka 184. člena ZKP, kadar je obdolženec v priporu in pripora pred vložitvijo obtožnice ni več dopustno podaljšati. Časovno je omejen tudi državni tožilec (tretji odstavek 184. člena ZKP), ki mora obtožnico, v kateri predlaga podaljšanje pripora, vložiti najmanj 5 dni pred iztekom pripora. Iz pritožbenih navedb zagovornic je jasno, da ocena o domnevni nezakonitosti dokazov predpostavlja podrobno razčiščevanje okoliščin v zvezi z zatrjevano nezakonitostjo, zato ni mogoče soglašati z obrambnim stališčem, da je že na prvi pogled jasna nezakonitost dokazov. Zagovornik ne more uspeti z navedbami, da je bila hudodelska združba razbita, prepovedana droga zasežena, obdolženec pa nima ne sredstev za nadaljevanje očitanih kaznivih dejanj ne možnosti in povezav, da bi lahko ponovno

Ob izpolnitvi vseh drugih predpostavk se lahko izkaže, da je pripor s sklepom Vrhovnega sodišča RS nujno podaljšati tudi zato, da se tožilcu omogoči čas za oceno o vložitvi obtožnice. Nenazadnje je čas, ki ga mora imeti tožilec po koncu preiskave za odločitev o vložitvi obtožnice, zakonsko urejen v 184. členu ZKP.

Priloge poročila v dopolnitev kazenske odvadbe, vložene v spis po končani preiskavi in vložitvi obtožnice, niso nedovoljeni dokazi. Sodišče je dolžno odgovoriti na resno in argumentirano pobudo za prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti zakona, vendar ne nujno v sklepu o predlogih za izločitev dokazov. Dokazni standard za odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa po prvem odstavku 149.b člena ZKP je neustaven.

Učinek pretrganja zastaranja ima lahko tudi predlog za pridobitev bančnih podatkov po 156. členu ZKP, vendar pa je pri tem potrebno ugotoviti, na katerega storilca se predlog nanaša in na katero konkretno kaznivo dejanje. Zaključki sodišča prve stopnje, da se predlog tožilstva in odredba sodišča za pridobitev bančnih podatkov nanašata na drugo kaznivo dejanje in ne na kaznivo dejanje, ki je predmet tega kazenskega postopka, so pravilni.

Pravna dobrina, ki se ščiti s kaznivim dejanjem šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1, je delavčevo dostojanstvo. Namen je torej varovati delavca pred vsemi oblikami šikaniranja, trpinčenja in nadlegovanja, tudi spolnega, na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Šikaniranje se lahko izvršuje na vertikalni ravni, ko sta storilec in oškodovanec v hierarhičnem razmerju v okviru delovnega procesa, pa tudi na horizontalni ravni, ko sta si storilec in oškodovanec v prirejenem položaju. Že na podlagi jezikovne razlage zakonskega znaka na delovnem mestu ali v zvezi z delom je moč sklepati, da ni nujno, da sta storilec in oškodovanec zaposlena pri istem delodajalcu, predvsem pa to potrjuje namenska razlaga. Glede na raznolikost delovnega procesa in vanj vključenih deležnikov, delavčevo dostojanstvo pri opravljanju dela namreč ne bi moglo biti ustrezno varovano, če bi bilo inkriminirano izključno šikaniranje s strani oškodovančevih sodelavcev, zaposlenih pri istem delodajalcu kot oškodovanec, ne pa tudi drugih delavcev, s katerimi oškodovanec sodeluje v okviru opravljanja nalog na svojem delovnem mestu oziroma aktivnosti v zvezi z delom. Preiskava se načeloma

Ker je preiskava končana, je za odločitev o trajanju pripora lahko relevantno le vprašanje, ali je nadaljnji pripor nujen zaradi tožilčeve ocene o vložitvi obtožnice. V tej fazi postopka pripora ni mogoče podaljšati onkraj roka za vložitev obtožnice po končani sodni preiskavi.

Okoliščina, da o zahtevah obrambe za izločitev dokazov še ni bilo pravnomočno odločeno, nima nobenega vpliva na zaključek preiskave.

Če je obdolženec v priporu in pripora pred vložitvijo obtožnice ni več mogoče podaljšati, preiskovalni sodnik pošlje spise državnemu tožilcu najpozneje 15 dni pred iztekom pripora. Za dokončano obliko kaznivega dejanja po prvem odstavku 134. člena KZ-1 zadošča (poleg odvzema prostosti) zgolj namen storilca, da „drugega prisili, da nekaj stori, opusti ali trpi“, za storitev kaznivega dejanja po drugem odstavku 134. člena KZ-1 pa še grožnja s hudo telesno poškodbo ugrabljene osebe.

Odobrena BPP se je nanašala le na kazensko preiskovalno zadevo, ki se je vodila pod navedeno opravilno številko, in ne na kazensko zadevo I K 30492/2018, v zvezi s katero je bila izdana odločba Bpp 40/2018 z dne 30. 7. 2018. Zato se je po presoji sodišča končala z zaključkom preiskovalnega postopka, torej ko je preiskovalni sodnik spoznal, da je stanje stvari v preiskavi zadosti razjasnjeno in poslal spise državnemu tožilcu; ta mora v petnajstih dneh predlagati dopolnitev preiskave ali vložiti obtožnico ali pa izjaviti, da odstopa od pregona.

Ne glede na dopolnitev preiskave po vloženi obtožnici je stvarno pristojna za odločanje o predlogu za začasno zavarovanje predsednica senata (prvi odstavek 502.a člena ZKP) in ne preiskovalni sodnik. Izven primerov iz 181. člena ZKP se preiskava kot faza kazenskega postopka nikoli ne konča s sodno odločbo, temveč s spoznanjem preiskovalnega sodnika, da je stanje stvari v zadevi v zadostni meri razjasnjeno (prvi odstavek 184. člena ZKP). To je pomembno z vidika sistematične razlage določb zakona, sicer dopolnitev preiskave ne bi bila mogoča, ampak bi morala biti preiskava znova (z novim sklepom) uvedena. Zadržki zunajobravnavnega senata, sodišča prve stopnje niso v ničemer zavezovali, pa je to pri oceni utemeljenosti suma smelo izhajati tudi iz ugotovitev preiskovalne sodnice, obrazloženih v pravnomočnem sklepu X K 4856/2016 z dne 16. 5. 2017, s katerim je bila zoper obdolženega uvedena preiskava. Ko pritožniki zatrjujejo, da obdolženi ni pridobil nobene koristi ter da je to potrjeno z zgornjim strokovnim mnenjem, ne upoštevajo dosedanjih razlogov sodišč, po katerih pridobitve koristi v tej fazi kazenskega postopka ne gre ocenjevati kot dokazanega dejstva, temveč zgolj ko

Po pravilni razlagi sodišča prve stopnje se namreč lahko pridobljeno gradivo uporabi le, v kolikor je kazenski pregon pričet v okviru dveh let, pri čemer sama izjava tožilstva, da bo nadaljevalo kazenski pregon, ne zadostuje. Navedena razlaga je skladna z obrazložitvijo odločbe Ustavnega sodišča U-I-246/2014, po kateri gola izjava o nadaljevanju oz. začetku kazenskega pregona ne zadostuje, temveč mora državni tožilec v roku dveh let po koncu izvajanja PPU začeti kazenski pregon zoper osumljenca. Iz komentarja ZKP mag. Štefana Horvata (stran 51) jasno izhaja, da državni tožilec začne kazenski pregon s tem, da poda sodišču zahtevo za preiskavo (prvi odstavek 168. člena ZKP) ali vloži neposredno obtožnico (šesti odstavek 170. člena ZKP) oz. obtožni predlog (prvi odstavek 430. člena ZKP). Takšna razlaga izhaja tudi iz točke 26. odločbe Ustavnega sodišča, zato je povsem pravilen zaključen preiskovalne sodnice, da državna tožilka v obravnavani zadevi kazenskega pregona ni začela znotraj dveletnega roka.

Ko je preiskovalni sodnik končal preiskavo 20.11.2017, je državna tožilka 22.11.2017 iz utemeljenih razlogov predlagala podaljšanje pripora še za 15 dni. Ta možnost izhaja iz prvega odstavka 184. člena ZKP, ki določa, da če je obdolženec v priporu in pripora pred vložitvijo obtožnice ni več mogoče podaljšati, preiskovalni sodnik pošlje spis državnemu tožilcu najpozneje 15 dni pred iztekom pripora. Po nasprotnem razlogovanju je to določbo mogoče razumeti (tudi) tako, da je dopustno, če so izpolnjeni pogoji, pripor podaljšati tudi po končani preiskavi pred vložitvijo obtožnice, če je podaljšanje še v roku določenem v drugem odstavku 205. člena ZKP.

Nepravočasen preizkus pripornih razlogov po vložitvi obtožnice, sicer lahko pomeni kršitev obdolženčeve pravice do osebne svobode, ki ima za posledico, da sklep o podaljšanju pripora ne more učinkovati za nazaj, to je za čas, ko je bil obdolženec v priporu brez sodne odločbe. Ni pa mogoče zavzeti stališča, da je zgolj zaradi te zamude pri odločanju o podaljšanju pripora nezakonit tudi sklep o njegovem podaljšanju in da bi moralo sodišče zaradi tega pripor odpraviti. Prekoračitev petdnevnega roka za vložitev obtožbe s predlogom za podaljšanje pripora (tretji odstavek 184. člena ZKP in drugi odstavek 205. člena ZKP) ni sankcionirana z odpravo pripora. Zahteva po obrazloženosti odločb instančnih sodišč je v primerih, ko je odgovor na očitke vlagatelja pravnega sredstva vsebovan že v odločbi nižjega sodišča, instančno sodišče pa s temi argumenti soglaša, nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb. Vendar pa mora tudi v takem primeru iz sodbe instančnega sodišča izhajati, da se je sodišče z navedbami strank seznanilo in jih obravnavalo. Resda pa za stranko kazenskega postopka podoben pristop ne bi bil primeren, saj se pravno sredstvo šteje za neobrazloženo

Vrhovno sodišče ob presojanju predloga za podaljšanje pripora še za tri mesece ne odloča o izločitvi postopka.

S tem, ko sodišče obdolžencu ni omogočilo, da bi se seznanil s predlogom višje državne tožilke (glede odločitve o pritožbi) in do njega zavzel stališče, je sodišče kršilo obdolženčevo pravico iz 22. člena Ustave. Glede na strožje kriterije presojanja razumnega časa v pripornih zadevah ter glede na dolžnost iz drugega odstavka 200. člena ZKP, bi moralo sodišče, potem ko je preteklo petnajst dni, odkar je državno tožilstvo prejelo spis, obvestiti državno tožilstvo, da je prekoračilo rok iz drugega odstavka 184. člena ZKP. Opustitev takšnega ravnanja pomeni kršitev dolžnostnega ravnanja sodišča iz drugega odstavka 200. člena ZKP.

Odvetnik, ki je v določeni zadevi dodeljen za izvajanje brezplačne pravne pomoči, sme v okviru dodeljene brezplačne pravne pomoči opraviti le storitve, ki so zajete v odločbi o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Če opravi kake druge storitve, to ne more storiti v breme organa za brezplačno pravno pomoč oziroma javnih sredstev. Po določbah 40. člena ZBPP se mora napotnica vrniti takoj po končani opravi storitev brezplačne pravne pomoči oziroma najkasneje v roku 8 dni od dneva, ko je napotnica popolna. Če je za vrnitev napotnice zadolžen odvetnik, le-ta v primeru, ko ta rok ni upoštevan, do plačila storitev brezplačne pravne pomoči ni upravičen.

Preizkus ali so še dani razlogi za pripor po vloženi obtožnici v primeru, ko je obdolženec v priporu, ni podaljšanje pripora v smislu in način, ki ga določa 205. člen ZKP. Gre za preizkus po uradni dolžnosti, ki mora biti opravljen v treh dneh od prejema obtožnice in zanj ni potreben poseben predlog državnega tožilca. Po načelo enakosti in kontradiktornosti v kazenskem postopku je potrebno v primeru, ko državno tožilstvo v obtožnici predlaga, da se pripor zoper obdolženca podaljša, obdolženca in zagovornika seznaniti s predlogom državnega tožilstva in jima omogočiti, da se izjavita o predlogu. Z odločanjem o podaljšanju pripora ob vložitvi obtožnice pred iztekom roka, ki ga je dalo zagovorniku za odgovor na predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora je sodišče prve stopnje sicer kršilo obdolženčevo pravico do obrambe v smislu 2. odstavka 371. člena ZKP, vendar kršitev ni vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe o podaljšanju pripora.

Ni pravilno stališče, da se pripor ne sme podaljšati zato, da se državnemu tožilstvu omogoči preučitev zadeve po končani preiskavi zaradi odločitve, ali naj se postopek nadaljuje ali ustavi. S pravnomočnostjo sklepov o preiskavi je ugotovljena utemeljenost suma in bi bil drugačen zaključek mogoč le, če bi med preiskavo zbrani dokazi tak sklep omajali. V skladu z določbo 4. odstavka 420. člena ZKP se z zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi ali podaljšanju pripora ne more uveljavljati kršitev postopka, ki naj bi bile domnevno storjene pred izdajo izpodbijanega sklepa oziroma napake ali pomanjkljivosti prejšnjih sklepov o odreditvi ali podaljšanju pripora oziroma zavrnitvi pritožb zoper te sklepe.

Ker je državno tožilstvo prejelo spis po končani preiskavi dne 27.7.2004, mora imeti na razpolago instrukcijski rok petnajstih dni, ki ga določa 2. odstavek 184. člena ZKP, zato je Vrhovno sodišče obdolženemu podaljšalo pripor prav v skladu s tem rokom za vložitev obtožnice. Ne morejo pa biti razlogi za nadaljnje podaljšanje pripora okoliščine, ki so povezane z letnim dopustom državnega tožilca.