200. člen ZKP

Odločitev o združitvi dveh kazenskih postopkov vodenih zoper obtoženca, na škodo treh različnih oškodovank je prvostopenjsko sodišče oprlo na določbo 32. člena ZKP, po kateri je v primeru, če je ista oseba obdolžena več kaznivih dejanj in je za nekatere od njih pristojno okrajno sodišče, za drugo pa okrožno sodišče, pristojno okrožno sodišče (prvi odstavek 32. člena ZKP). Iz določbe petega odstavka istega člena pa izhaja, da se v takem primeru praviloma izvede enoten postopek in izda ena sama sodba. V skladu z določbo osmega odstavka navedenega člena, o združitvi postopka odloča sodišče, ki je pristojno za enoten postopek; zoper sklep s katerim je bila odrejena združitev postopka ali zavrnjen predlog za združitev postopka, pa ni pritožbe. Pri tem navajanje pritožnice, da je šlo v zadevi okrožnega sodišča vodeni zoper obtoženca za priporno zadevo, in združitev te zadeve z nepriporno, nima nobenega upoštevnega pomena.

Vrhovno sodišče je v načelnem pravnem mnenju, ki je bilo sprejeto na občni seji dne 19. decembra 2000 zavzelo stališče, da lahko po vložitvi obtožnice pripor traja največ dve leti do izreka sodbe sodišča prve stopnje. Zaključek, da je z obsodilno sodbo mišljena sodba sodišča prve stopnje in ne pravnomočna sodba, temelji na jezikovni razlagi določbe petega odstavka 207. člena ZKP ter sistematični in logični razlagi zakonskih določb o priporu (207. člen in 361. člen ZKP). Besedilo določbe petega odstavka 207. člena ZKP je jasno in dolžino trajanja pripora po vložitvi obtožnice omejuje na zakonski maksimum dveh let. S citirano določbo je varovan prav položaj, da v primerih, ko je po razveljavitvi prvostopenjske sodbe (na novo) odrejen pripor, skupno prestajanje pripora po vloženi obtožnici ne preseže dveh let. Pri presoji, ali je sodišče v obravnavanem primeru kršilo določbo petega odstavka 207. člena ZKP, je relevanten čas trajanja pripora od vložitve obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje.

ZPKZ Dob, kjer obtoženi B. B. prestaja zaporno kazen, je z dopisom z dne 31. 3. 2025 pritožbeno sodišče obvestil, da spremstva obtoženca na pritožbeno sejo zaradi kadrovskih težav ne bodo mogli izvršiti. Sodišče druge stopnje je s sklepom z dne 31. 3. 2025 odločilo, da se obtoženemu B. B. udeležba na pritožbeni seji omogoči preko videokonferenčne povezave, saj je ocenilo, da so splošno znane kadrovske težave zavodov za prestajanje kazni zapora v Republiki Sloveniji, še zlasti pa v ZPKZ Dob, ki močno otežujejo oziroma onemogočajo privedbe obtožencev na sodišča, upravičen razlog za neizvršitev spremstva obtoženega B. B. in predstavljajo okoliščine, ki objektivno onemogočajo uspešno izvedbo pritožbene seje (2. točka prvega odstavka 304.a člena ZKP) ter posledično obtožencu prisotnosti na pritožbeni seji ni mogoče zagotoviti drugače kot z videokonferenco. Nadalje je upoštevalo, da je v predmetni kazenski zadevi zoper soobtoženega A. A. odrejen pripor in je dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da postopajo posebno hitro (drugi odstavek 200. člena ZKP). Po oceni pritožbenega sodišča obtoženemu B. B. z izvedbo pritožbene seje preko videokonferenčne povezave

Četudi drži, da je bilo v fazi predobravnavnega naroka razpisanih 11 narokov in zaslišanih devet prič, ne gre spregledati, da je od zadnjega predobravnavnega naroka dne 16. 10. 2024 do izdaje sklepa o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov dne 3. 3. 2025 preteklo slabih pet mesecev. Morebitno ravnanje pravosodne svétnice ali strojepisk (daljši čas izdelave prepisa zvočnega posnetka zaslišanja prič), ki se iz docela neznanih razlogov pojavljajo v razlogih izpodbijanega sklepa, nikakor ne opravičuje trajanja pripora, upoštevaje, da sme pripor trajati najkrajši potrebni čas in da je dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, ter organov, ki jim dajejo pravno pomoč, da postopajo posebno hitro, če je obdolženec v priporu (drugi odstavek 200. člena ZKP). Merila za presojo, kaj je razumen čas, so v primeru odvzema prostosti strožja kot v primeru sojenja na prostosti. Če pristojni organi v kazenskem postopku ne postopajo hitro, pa tega ni mogoče upravičiti na podlagi posebnih okoliščin postopka ali ravnanja pripornika, je treba priprtega izpustiti na prostost (Odločbi US RS, Up-123/95, točka 39 in Up-155/95, točka 11). Zakonsko določen maksimum trajanja pripora (dve let

Glede na navedeno drži, da zagovornica ni imela možnosti seznanitve s predlogom za podaljšanje pripora pred izdajo sklepa o podaljšanju pripora. Skladno z drugim odstavkom 205. člena ZKP pa bi ji morala biti dana možnost, da na tak predlog odgovori. Ker ji ta možnosti ni bila dana, je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, pravico do obrambe, in sicer do izjave, pri kateri vpliva na zakonitost sklepa ni treba izkazati.

Ob ugotovljeni in zanesljivo izkazani visoki stopnji ponovitvene nevarnosti obeh obtožencev, oceni, da naj bi jima izvrševanje kaznivih dejanj predstavljalo dodaten vir za preživljanje in dejstvu na katerega opozarja državna tožilka in sicer, da ju naj ne bi, kot izhaja iz ugotovljene utemeljenosti suma v predmetni zadevi od izvrševanja kaznivih dejanj odvrnila niti okoliščina, da sta v preizkusni dobi po izrečenih jima pogojnih sodbah in da obravnavana kazniva dejanja kažejo, da naj bi kazniva dejanja po teži stopnjevala, je treba pritrditi državni tožilki, da ukrep hišnega pripora po 199.a členu ZKP ne daje zadostnega jamstva, da se bosta v bodoče vzdržala izvrševanja kaznivih dejanj in da bo torej s hišnim priporom moč zagotoviti varnost ljudi in njihovega premoženja.

Pri odločanju o podaljšanju pripora ni nobene potrebe po vnovičnem obširnem naštevanju posameznih obdolžencu očitanih izvršitvenih ravnanj in še manj po ponavljanju celotnega dokaznega gradiva, ki je vsebinsko povzeto že v predhodnih pravnomočnih sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora. Bistveno je, da Vrhovno sodišče utemeljen sum kot prvi pogoj za podaljšanje pripora (znova) presodi, da pri tem upošteva zlasti morebitne nove okoliščine, ki so nastale med postopkom in ki lahko omajejo obstoj zahtevanega dokaznega standarda, ter da svojo odločitev obrazloži na način, ki po eni strani obrambi omogoča seznanitev z razlogi za podaljšanje pripora, po drugi strani pa nudi zadostno podlago za naknadno presojo njene zakonitosti.

Povzetim pritožbenim navedbam višje sodišče pritrjuje in ocenjuje, da za podaljšanje pripora obdolženki ni več pogojev oziroma ni več podana visoka in konkretna stopnja resne nevarnosti, da bi obdolženka na prostosti kazniva dejanja ponavljala, kar pomeni, da ni več izpolnjen pogoj neogibnosti hišnega pripora. Poleg pritožbeno izpostavljenih in s konkretnimi razlogi utemeljenih subjektivnih okoliščin na strani obdolženke, je pomembna okoliščina za presojo in oceno višjega sodišča tudi in predvsem še teža obdolženki očitanega kaznivega dejanja.

Za vložitev pritožbe zoper sklep, s katerim se odloča o pripornem statusu, ne velja splošni 15 dnevni rok iz drugega odstavka 400. člena ZKP, temveč specialen, tri dnevni rok iz četrtega odstavka 200. člena ZKP.

O trajanju pripora je sodišče prve stopnje navedlo le določene po njegovi oceni objektivne okoliščine, ki so preprečevale hitrejše obravnavanje zadeve, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da objektivne ovire za posebno hitro postopanje ne morejo iti v škodo obtožencev, saj je pravica do sojenja v razumnem roku vsakomur, ki mu je odvzeta prostost, zagotavlja tudi tretji odstavek 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Iz te določbe izhaja, da je treba po poteku določenega časa, četudi sta še vedno podana utemeljen sum in priporni razlog begosumnosti, pripornika izpustiti, če mu ni mogoče zagotoviti sojenja v razumnem času.

Sodišče je s tem, ko je o zadevi odločalo, izdelalo odločbo in jo vročilo strankam med sodnimi počitnicami, ravnalo skladno z določbami Zakona o sodiščih in ZKP.

Glede na dosedanji potek kazenskega postopka, glede na dosedanje trajanje osebnih omejevalnih ukrepov, zlasti pa glede na pričujoči zastoj v postopku, ko ni moč trditi, da so razlogi za takšno trajanje postopka in za zastoj v postopku morebiti na strani strank v postopku, ni moč govoriti o spoštovanju določila drugega odstavka 200. člena ZKP.

V fazi odreditve ekstradicijskega pripora preiskovalni sodnik preveri le, če prošnja za izročitev ustreza pogojem iz 523. člena ZKP in so hkrati podani razlogi za pripor iz 201. člena tega zakona. Izpolnitev obeh pogojev šele omogoča preiskovalnemu sodniku, da odredi ekstradicijski pripor oziroma stori druge ukrepe, da zagotovi navzočnost tujca, razen če je že iz same prošnje za izročitev očitno, da izročitev ni dopustna (tretji odstavek 524. člena ZKP). Le v primeru, ko bi bilo na podlagi prošnje za izročitev določeni državi prosilki prima facie razvidno, da bo izročitev tujca tej državi v ekstradicijskem postopku zavrnjena, odreditev ekstradicijskega pripora ne bi bila skladna z zakonom.

Ob ugotovljenih zakonskih pogojih za odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti vložnica zahteve ne more uspeti z zatrjevanjem, da je obdolžencu kratena pravica do zdravljenja. Z odreditvijo pripora se sicer res lahko poseže tudi v druge ustavno zavarovane pravice obdolženca, vendar pa gre primarno za poseg v pravico do osebne svobode, glede katerega je sodišče pretehtalo, da je varnost ljudi in njihovega premoženja zaradi obdolženčevega ravnanja ogrožena do te mere, da odtehta poseg v pravico do njegove osebne svobode. Sicer pa je zdravstveno varstvo zagotovljeno tudi obdolžencu skladno z od 31. do 34. člena Pravilnika o izvrševanju pripora.

V prosti domeni stranke je, na kakšen način bo znotraj pritožbenega roka izkoristila pravico do pritožbe, znotraj pritožbenega roka lahko pritožbo tudi dopolni, popravi ali nadomesti. Čas vložitve ne vzpostavlja fikcije o izteku pritožbenega roka, zaradi katere bi moralo sodišče prve stopnje takoj poslati pritožbo v reševanje višjemu sodišču. Vložitev pritožbe tudi ne nalaga dolžnosti sodišču prve stopnje, da bi jo preverjalo v luči vsebinske izčrpanosti in ugotavljalo, ali jo bo pritožnik še dopolnjeval, kot to zmotno nakazuje zagovornik. Procesna določba prvega odstavka 207. člena ZKP, ki jo zagovornik v zahtevi izpostavlja, ureja drugačen procesni položaj, kot je obravnavan v tej zadevi. Po citirani določbi mora višje sodišče o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, ki jo mora priprti vložiti v 24 urah, odločiti v 48 urah, medtem ko časovnega okvirja odločanja višjega sodišča o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora ob vložitvi obtožnice, ki jo je treba vložiti v treh dneh po vročitvi sklepa, citirana določba ZKP (drugi odstavek 272. člena) ne določa.

Sodišču prve stopnje je s tem, ko je izdalo izpodbijani sklep, s katerim je ugodilo predlogu tožilstva in je pripor podaljšalo tudi po vložitvi obtožbe, ne da bi počakalo na iztek roka, ki ga je imela obramba za odgovor na predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora, prekršilo obdolženkino pravico do izjave. Sodišče prve stopnje je obdolženki onemogočilo aktivno sodelovanje pri odločanju o podaljšanju začasnega zavarovanja in ji s tem odvzelo možnost, da se v postopku izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Na ravni utemeljenega suma so podana pravno odločilna dejstva, ki kažejo na zakonski znak izkoriščanja prostitucije. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu argumentacijo, da je podan utemeljen sum, da so obdolženci storili kaznivo dejanje zlorabe prostitucije ponovilo in tudi preverilo, ali so se v vmesnem času od predhodno izdanega sklepa okoliščine v zvezi z utemeljenim sumom spremenile, da bi ga omajale ali ovrgle, in zaključilo, da temu ni tako, s čimer je jasno izrazilo svojo oceno, da je utemeljen sum še vedno podan.

Napačna pravna podlaga, ki jo je okrožno državno tožilstvo navedlo v predlogu za podaljšanje pripora po vložitvi obtožnice, ne vpliva na zakonitost izpodbijanega sklepa. Tudi če državno tožilstvo v predlogu za podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice ne bi navedlo pravne podlage za podaljšanje pripora, to ni ovira, da sodišče pripora zoper obdolženca ne bi podaljšalo, če so za to podani pogoji in je predlog za podaljšanje pripora ustrezno obrazložen.

Zoper sklep, s katerim je pritožbeno sodišče odločalo o pritožbi državnega tožilca zoper sklep prvostopenjskega sodišča o odpravi pripora, pritožba ni dovoljena. V izreku odločitve je pritožbeno sodišče res zapisalo, da se zoper obtoženega odredi pripor, vendar za tako odločitev ni bila podana zakonska podlaga, saj pripor zoper obtoženega ni bil pravnomočno odpravljen. Z odpravo odločitve pritožbenega sodišča prvostopenjskemu sodišču je odločitev o zavrnitvi predloga zagovornika za odpravo pripora obtoženemu postala pravnomočna. S tem je bila izčrpana pravica do pravnega sredstva obtoženega zoper navedeno odločitev. Obtoženemu je bila tekom postopka omogočena pravica do dvostopenjskega odločanja, omogočena pa mu je bila tudi podaja izjave o pritožbenih navedbah pred odločitvijo drugostopenjskega sodišča.

Dejstvo, da v obravnavanem primeru sklep o podaljšanju pripora ne vsebuje navedbe časa trajanja pripora, torej v nobenem primeru ne pomeni kršitve določb kazenskega postopka. Ker neposredna obtožnica ni bila vložena, državno tožilstvo pa je od zahteve za razširitev preiskave odstopilo, je sodišče izdalo sklep, s katerim je zavrglo zahtevo za razširitev preiskave. To pomeni, da preiskava v konkretni zadevi ni bila razširjena, obtožnica pa je bila vložena po končani kazenski preiskavi.