20. člen URS

Izpodbijanje stališč, ki so v sodni praksi Vrhovnega sodišča že ustaljena, ne more biti uspešno. Utrjeno je namreč, da se v primeru, ko je pripor odrejen zaradi pripornega razloga begosumnosti - drugače kot to velja pri ponovitveni nevarnosti - (i) test sorazmernosti v ožjem smislu praviloma ne zahteva in (ii) da v okviru tega pripornega razloga subjektivnih okoliščin ni treba posebej ugotavljati.

Za odreditev pripora mora biti podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, kar je v konkretnem primeru izpolnjeno (že) z ugotovitvijo obstoja utemeljenega suma storitve temeljne oblike obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Tudi sicer pa pravna opredelitev obdolženčevega ravnanja v konkretnem primeru za odločanje o priporu ni bistvena, saj sta obe modaliteti kaznivega dejanja po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1 po predpisani kazni izenačeni v posebnem minimumu (tri leta zapora), v razponu pa imata obe predpisano visoko zaporno kazen (do deset let zapora za temeljno obliko in do petnajst let zapora za kvalificirano obliko kaznivega dejanja), kar pomeni, da spadata obe dejanji glede na predpisano kazen med težja kazniva dejanja.

Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi sprejema odločitev sodišč, ki sta jo sprejeli v sklopu presoje neogibne potrebnosti in sorazmernosti ukrepa. Pri tem sta ustrezno tehtali med ogrožanjem varnosti ljudi (vključno s premoženjem ljudi kot eksistenčno podlago posameznika) na eni strani in posegom v osebno svobodo obdolženca na drugi. Ob upoštevanju ustavnosodnega stališča, da je poseg v premoženje kot eksistenčno podlago mogoče presojati tudi glede na način storitve kaznivega dejanja, sta razumno poudarili predvsem naslednje ključne okoliščine, na podlagi katerih sta sprejeli zaključek, da je poseg v osebno svobodo obdolženca neogibno potreben in sorazmeren: (i) visoka vrednost odvzetih stvari v skupni višini 25.000,00 EUR; (ii) izvršitev kaznivega dejanja v sostorilstvu; (iii) izvršitev je bila dobro organizirana, vnaprej pripravljena in načrtovana; (iv) kaznivo dejanje je bilo izvršeno tudi zelo hitro in premišljeno, saj so bili vsi trije storilci zamaskirani, oblečeni v temna oblačila, na kombiju pa je bila nameščena odtujena registrska tablica.

Navedbe vložnika predstavljajo novoto, saj izpostavlja (procesno) dejstvo, ki je nastalo po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa, kar je iz polja presoje Vrhovnega sodišča izključeno.

Vrhovno sodišče o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora odloča ex post in ima lahko zato - kot prvo sodišče - pred seboj celovito podobo odzivanja pristojnih organov na obravnavan dogodek. V okoliščinah danega primera je zato mogoče (šele sedaj) ugotoviti, da v izpodbijanem sklepu ni opredeljeno, katera okoliščina je bila odločilna, da so sodišča za obdolženega pripor odredila, niso pa tega storila za ostale domnevne udeležence obravnavanega dejanja. Vložnik zahteve in vrhovna državna tožilka kot tako okoliščino zatrjujeta njegovo polnoletnost in hkrati poudarjata, da nastop polnoletnosti 20 dni pred kaznivim dejanjem ne more biti odločilna razlikovalna okoliščina. Vrhovno sodišče iz izpodbijanega sklepa ne more prepoznati, ali je prav polnoletnost tista okoliščina, ki je vodila do drugačne odločitve (ali pa morda kakšna druga). Prav to pa pomeni, da v razlogih izpodbijanega sklepa ni razlogov o okoliščinah, ki so bile odločilne za drugačno obravnavanje obdolženca.

Pripor zoper mladoletnika je izjemen osebni omejevalni ukrep. Za presojo neogibne potrebnosti se morajo aplicirati še strožja merila kot v postopkih zoper polnoletne storilce, argumentirano pa je treba ugotoviti, ali istega cilja (zagotovitev varnosti ljudi) res ni mogoče doseči z milejšimi ukrepi.

Vsebinski aspekt proste dokazne ocene je obče oziroma objektivno sprejemljiv, če je sprejemljiv "za vsakega razumnega človeka iz časa in prostora, v katerem je izdana z njo utemeljena sodna odločba". Ob upoštevanju časovnih predpostavk - dejanja bi naj bila storjena med 24. do 26.1.2022; prepoznava je bila opravljena 1.2.2022 - in okoliščin, da je tožnik že večkrat bil v kazenskih postopkih in da je uživalec mamil, v tem času pa se je nahajal tudi v kletnih prostorih (prepoznal ga je A. A.), četudi je stanovalec tega bloka, sodišče druge stopnje ne dvomi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je bilo zadoščeno dokaznemu standardu utemeljenih razlogov za sum. Razlaga materialnopravne predpostavke "brez zakonskega razloga" (odvzeta prostost) mora temeljiti na takšnih okoliščinah, ki utemeljujejo odškodninsko predpostavko protipravnosti ravnanja državnega organa, kar se opravi s primerjavo standarda ravnanja, ki velja na področju preiskave kaznivih dejanj (abstraktno, objektivno merilo presoje oziroma primerjave). Ravnanje bo torej "zakonito" in s tem izključena protipravnost, če je policija ravnala "lege artis", če je torej upoštevala uveljavljene, strokovne, običajne

Preiskava se ne konča s sodno odločbo, temveč z dopisom, s katerim preiskovalni sodnik pošlje sodni spis državnemu tožilcu. Slednje praviloma stori po spoznanju, da je dejansko stanje zadeve v zadostni meri razjasnjeno, da tožilcu omogoča odločitev o nadaljevanju postopka z vložitvijo obtožnice oziroma z odstopom od pregona. Vendar pa je preiskovalni sodnik izrecno omejen z drugim stavkom prvega odstavka 184. člena ZKP, kadar je obdolženec v priporu in pripora pred vložitvijo obtožnice ni več dopustno podaljšati. Časovno je omejen tudi državni tožilec (tretji odstavek 184. člena ZKP), ki mora obtožnico, v kateri predlaga podaljšanje pripora, vložiti najmanj 5 dni pred iztekom pripora. Iz pritožbenih navedb zagovornic je jasno, da ocena o domnevni nezakonitosti dokazov predpostavlja podrobno razčiščevanje okoliščin v zvezi z zatrjevano nezakonitostjo, zato ni mogoče soglašati z obrambnim stališčem, da je že na prvi pogled jasna nezakonitost dokazov. Zagovornik ne more uspeti z navedbami, da je bila hudodelska združba razbita, prepovedana droga zasežena, obdolženec pa nima ne sredstev za nadaljevanje očitanih kaznivih dejanj ne možnosti in povezav, da bi lahko ponovno

V obtožnici se kot dokaz za utemeljenost očitkov, predlaga izvedbo dokazov v enakem obsegu kot izhaja iz kazenske ovadbe in ne vsebuje predloga za zaslišanje tujcev, ki bi potrdili bistvene očitke, ki so znak obravnavanega kaznivega dejanja, kot je vsebovan v obtožnici. Tudi izpodbijani sklep se v ključnem delu obtožnice (glede sostorilstva in namena pridobitve premoženjske koristi) izključno opira na izjave tujcev, ki pa, kot je bilo že v zgoraj navedenih sklepih pritožbenega sodišča pojasnjeno, niso dokaz, ki bi lahko privedli do obsodilne sodbe. Kot je iz teorije in sodne prakse znano, gre le za tako imenovani "pomožen dokaz", ki je s kasnejšo izpovedbo priče o vsebini le tega, lahko potrjen ali ne. Uradni zaznamek o izjavi tujcev, kar obtožnica predlaga kot dokaz na glavni obravnavi, torej ne more nadomestiti izpovedbe priče v kazenskem postopku in na tak način predstavljati dokaza, na katere bi sodišče oprlo svojo odločitev. V obravnavani zadevi ni bilo pogoje za vložitev neposredne obtožnice oziroma niso bili podani pogoji za soglasje preiskovalnega sodnika k predlogu državne tožilke naj se ne opravi preiskava. Na podlagi 170. člena ZKP lahko preiskovalni sodnik da s

Presoja obstoja utemeljenega suma glede storitve kaznivega dejanja, pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in sorazmernosti za podaljšanje pripora po vloženi obtožbi.

Sodišče prve stopnje ni spregledalo tega, da obtoženec doslej res še ni bil obsojen za kaznivo dejanje, je pa na drugi strani izpostavilo obtoženčevo agresivnost, brutalnost, nepredvidljivost ter nekritičnost kot tudi brezkompromisnost iz šestega odstavka 7. točke pritožbeno izpodbijanega sklepa in tudi posest orožja in eksploziva, kar so gotovo okoliščine, ki kažejo na resno in konkretno nevarnost, da bi obtoženec kaznivo dejanje ponovil. Pritožbeno zatrjevana obtoženčeva priljubljenost in marljivost se nujno relativizira ob spoznanju, da je obtoženec utemeljeno osumljen dveh kaznivih dejanj umora.

Sodišče prve stopnje ves čas govori le o utemeljenem sumu storitve obdolženki očitanih kaznivih dejanj. Le-ta je tudi po sodbi pritožbenega sodišča podan, zaradi česar ne more biti govora o kršitvi domneve nedolžnosti.

Zagovornik je dne 25. 11. 2023 sodišču posredoval odgovor na predlog za podaljšanje pripora, ki ga je Okrožno državno tožilstvo v Celju vložilo dne 23. 11. 2023. Tako se kot protispisna izkaže pritožbena trditev, da zagovornik odgovora na predlog za podaljšanje pripora ni podal.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo, da se z uporabo tega osebnega omejevalnega ukrepa zasleduje, ne le zagotavljanje varnosti konkretne oškodovanke, temveč tudi varnost drugih morebitnih žrtev, to je zlasti mladoletnih otrok, s katerimi bi lahko obdolženec prišel v stik. Te nevarnosti pa tudi po sodbi pritožbenega sodišča, s pritožbeno predlaganimi osebnimi omejevalnimi ukrepi, ni moč preprečiti.

Zaključek o utemeljenem sumu sodišče prve stopnje gradi na dejstvu, da je obtožnica, ki je bila vložena zoper obtoženca, postala pravnomočna in da je že razpisan predobravnavni narok v tej zadevi. Spisovno gradivo ne kaže, da bi se sodišče po nastopu pravnomočnosti obtožnice soočalo z novimi dejstvi oziroma dokazi, ki bi bili relevantni za drugačno presojo utemeljenosti suma. Le-teh pa tudi pritožnica ne navaja, zato ne more računati na uspeh z obširno pritožbeno polemiko, katere bistvo je lastna dokazna ocena tekom preiskave priskrbljenih dokazov in s katero skuša pod vprašaj postaviti zaključek sodišča prve stopnje, da je utemeljen sum, da je obtoženec storil očitani mu kaznivi dejanji, še vedno podan.

Že sam pritožnik izraža prepričanje, da bo (šele) s sodbo ustrezno obrazloženo, kako in na kakšen način je prišlo do samega dogodka in temu lahko pritožbeno sodišče zgolj pritrdi, saj ni dvoma, da bi izrekanje o pritožbeno izpostavljenih vprašanjih presegalo okvire tega pritožbenega postopka, ko se ugotavlja zgolj to, ali je podana večja verjetnost, da je obtoženec storil kaznivo dejanje kot se mu očita, ali ga ni storil in ko se ugotavlja, ali je obtoženec ponovitveno nevaren in ali je moč to ponovitveno nevarnost preprečiti z milejšimi ukrepi.

Milejši ukrep prepovedi približevanja, izrečen obdolžencu, doslej ni bil učinkovit, kar končno priznava tudi pritožba, ko na svoj način skuša prikazati razloge za obdolženčevo kršitev tega ukrepa. Po drugi strani pa pritožba tudi ne ponudi odgovora na vprašanje, v kakšnih (krajevnih) okoliščinah bi bilo morebiti mogoče izvajati hišni pripor. Vsaj za zdaj se kot edina možnost kaže izvrševanje hišnega pripora na naslovu obdolženčevega bivanja, ki pa je tudi kraj storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ko torej ta možnost izvrševanja hišnega pripora, druge pa obramba ne ponudi, ponovno ne gre skupaj s ciljem, ki naj bi ga hišni pripor zasledoval.

Ob izkazani obtoženčevi izraziti ponovitveni nevarnosti in tudi begosumnosti, se tudi po sodbi sodišča druge stopnje izkaže pripor kot edini v poštev prihajajoč ukrep za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti in tudi za preprečitev ponovitvene nevarnosti in da drugi milejši ukrepi, tudi hišni pripor, katerega se pritožnik dotakne na povsem načelni ravni, ne pridejo v poštev.

Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je obdolženec državljan članice Evropske unije in v zvezi s tem pritožbeno sodišče dodaja, da državljanstvo članice EU ni okolišina, ki bi avtomatsko negirala obdolženčevo begosumnost.

Ravnanj obrambe ni mogoče na splošno označiti za zavlačevalna, niti ni mogoče v številčnosti obrambnih ravnanj na splošno prepoznati prispevek obrambe k trajanju pripora. Hkrati tudi ocena, ali pripor traja (ne)razumno dolgo, ne sporoča, da nekatera od obrambnih prizadevanj niso prerasla v zlorabo procesnih pravic (in da se sodišča nanje niso dolžna odzvati; 15. člen ZKP). Presoja razumnosti trajanja pripora sporoča le, ali so se sodišča na obrambna procesna dejanja – zavlačevalna ali ne – odzvala s skrbnostjo, ki jo narekuje dejstvo, da je obdolženec v priporu. Prepoved nadaljnjega dela sodnika, katerega izločitev se zahteva, ne pomeni neizogibno tudi zastoja kazenskega postopka. ZKP namreč dopušča, da procesna dejanja, s katerimi ni mogoče odlašati, opravi drug sodnik v skladu s prvim odstavkom 43. člena in tretjim odstavkom 40. člena ZKP. Vrhovno sodišče sme pripor podaljšati še za nadaljnje tri mesece (drugi odstavek 20. člena Ustave), kar sporoča, da Vrhovno sodišče pripora, ki na podlagi odločb drugih sodišč ne bo trajal tri mesece, ne sme podaljšati.