VSRS Sodba I Ips 50189/2010-228

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 300,00 EUR sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah je s sodbo z dne 25. 8. 2014 obsojena S. Š. in R. H. spoznalo za kriva poskusa storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi z 22. in 25. členom KZ in jima na podlagi 50. člena KZ izreklo pogojni obsodbi, v katerih jima je določilo kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencema naložilo nerazdelno plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Obsojencema je na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP sodišče naložilo tudi nerazdelno plačilo premoženjskopravnega zahtevka Zavarovalnici Triglav, d. d., v znesku 643,86 EUR. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 5. 5. 2015 pritožbo zagovornika obsojenega R. H. zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Kršitev kazenskega zakona je po njegovih navedbah podana, ker opis kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje ne vsebuje vseh zakonskih znakov obsojencu očitanega kaznivega dejanja goljufije. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka zagovornik uveljavlja z navedbami o očitnem nasprotju med izrekom in razlogi sodbe, o nezakonitosti dokazov, na katere se opira sodba in o kršitvi pravice do obrambe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva ni utemeljena, saj sodišči očitanih jima kršitev nista storili.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi v strnjeni obliki ponavlja navedbe iz vložene zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5Sodišče je obsojenca spoznalo za kriva poskusa storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena v zvezi z 22. in 25. členom KZ, ker sta z namenom, da bi R. H. pridobil protipravno premoženjsko korist, z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin poskušala spraviti v zmoto predstavnike Zavarovalnice Triglav, OE XY, da bi R. H. izplačali odškodnino. To sta storila tako, da je S. Š. dne 14. 12. 2006 ob 22.38 z že poškodovanim osebnim avtomobilom VW Passat, reg. št. CE ..., v Z., v bližini hiše številka 41, namerno zapeljala s ceste in trčila v drevo, z namenom, da bi R. H. iz naslova kasko zavarovanja po zavarovalni polici številka 4405679738 uveljavljal odškodnino tudi za poškodbe, ki so na avtomobilu nastale že prej v neznanih okoliščinah. R. H. je nato dne 20. 12. 2006 pri Zavarovalnici Triglav, OE XY, vložil zahtevek za izplačilo odškodnine na izpolnjenem obrazcu „Prijava škodnega primera iz zavarovanja avtomobilskega kaska“, v katerem sta lažno navedla, tako kot ob ogledu policistom PP Slovenske Konjice, S. Š., da je s ceste zapeljala, ker je pred avto pritekla srna in da so na avtomobilu nastale poškodbe po celem prednjem delu vozila, kakor jih je R. H. dne 20. 12. 2006 pokazal cenilcu, ki je ocenil škodo v višini 4.361,42 EUR, do izplačila katere pa ni prišlo, saj so na zavarovalnici prevaro odkrili ter izplačilo zavrnili. Po Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska Zavarovalnice Triglav, kasko zavarovanje krije škodo zaradi uničenja ali poškodovanja zavarovanih stvari, ki nastane kot posledica presenetljivih in od zavarovančeve ali voznikove volje neodvisnih dogodkov, ne krije pa niti škode za namerno povzročene poškodbe niti škode, ki je nastala v neznanih okoliščinah.

6Obsojenčev zagovornik kršitev kazenskega zakona uveljavlja z navedbami, da izpodbijana sodba zakonskih znakov obsojencu očitanega kaznivega dejanja ne razlikuje in da v opisu dejanja obsojenčev namen pridobitve protipravne premoženjske koristi ni ustrezno zajet. Glede na dejstvo, da je imel obsojenec za uporabo v prometni nesreči udeleženega vozila sklenjeno pogodbo o lizingu, ni mogoče zaključiti, da je obsojenec zasledoval protipravno premoženjsko korist že z golim izvrševanjem drugih zakonskih znakov očitanega mu kaznivega dejanja. V opisu dejanja bi po stališču zagovornika moralo biti izrecno navedeno, da se je obsojenec z očitanim ravnanjem poskušal izogniti plačilu stroškov popravila vozila, ki bi jih v primeru dokončanega kaznivega dejanja kril lizingodajalec oziroma na njegov račun zavarovalnica. Zagovornik dodaja, da četudi bi se štelo, da je opis kaznivega dejanja popoln, pa dejanje, ki se očita obsojencu, že po logiki stvari ne more izpolnjevati zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije. Poškodovano vozilo je bilo namreč v času storitve očitanega kaznivega dejanja last lizingodajalca, družbe F., d. o. o., v korist katerega je bila sklenjena tudi zavarovalna polica kasko zavarovanja, zato obsojenec premoženjske koristi sploh ni mogel zasledovati, saj ni bil odškodninski upravičenec.

7Kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ je podano, če storilec z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Določba torej jasno določa, da je kaznivo dejanje podano le v primeru, če storilec ob izpolnitvi preostalih zakonskih znakov tega kaznivega dejanja deluje s posebnim namenom, da si na protipravni način pridobi premoženjsko korist zase ali za koga drugega. Ker je storilčev namen neločljivo povezan z izvršitvenima dejanjema, govorimo o goljufivem namenu. Ta je bodisi obogatitveni bodisi oškodovalni, pri čemer je obogatitveni goljufivi namen, torej namen sebi ali drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist, podan, kadar oseba, ki zasleduje določeno premoženjsko korist, za povečanje lastnega ali tujega premoženja nima pravne podlage in se tega tudi zaveda. Z drugimi besedami, če je oseba po civilnem pravu upravičena terjati določen denarni znesek, potem o goljufivem namenu ni mogoče govoriti. Kot vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, mora biti tudi goljufivi namen storilca oziroma obdolženca v sodbi konkretno opisan. Zoper nekonkretizirane očitke se obdolženec namreč ne more braniti.

8Navedbam zagovornika, da (obogatitveni) goljufivi namen obsojenca v izpodbijani sodbi ni opisan in razpoznaven, ni mogoče pritrditi. Kot zgoraj predstavljeno, izpodbijana sodba v izreku obsojencema jasno očita, da je obsojena S. Š. povzročila fingirano prometno nesrečo prav z namenom, da bi obsojenec iz naslova kasko zavarovanja vozila uveljavljal odškodnino tudi za poškodbe, ki so na vozilu nastale že prej v neznanih okoliščinah. Ob tem, da je sodišče opisalo tudi izvršitvena dejanja obsojencev, je v opisu dejanja tudi jasno navedlo, da pravna podlaga za uveljavljanje odškodnine ni bila podana. Splošni pogoji zavarovalnice namreč določajo, da kasko zavarovanje ne krije škode za namerno povzročene poškodbe in škode, ki nastane v neznanih okoliščinah. Dejstvo, da obsojenec v času storitve kaznivega dejanja ni bil lastnik v fiktivni prometni nesreči udeleženega vozila, se glede na povedano pokaže kot nepomembno. Ker iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, zagovornikovim navedbam o kršitvi kazenskega zakona ni mogoče pritrditi.

9Med zatrjevanimi procesnimi kršitvami zagovornik izpostavlja, da se izpodbijana pravnomočna sodba opira na dokaze, na katere se v skladu z določbami ZKP ne bi smela opirati (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), in sicer na strokovno mnenje sodnega izvedenca prometne stroke D. T. ter na poročilo D. P. o fiktivno prikazani prometni nesreči, ki sta bili izdelani za potrebe internega postopka zavarovalnice, v katerem obsojenec ni sodeloval in mu niso bila zagotovljena jamstva kazenskega postopka.

10ZKP ne vsebuje določbe, ki bi sodišču izrecno prepovedovala, da sodbo opre na strokovno mnenje, ki je bilo pred začetkom kazenskega postopka izdelano za eno izmed strank kazenskega postopka. Vendar pa iz vsebine 248. člena ZKP, ki določa, da sodišče odredi izvedensko delo takrat, kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno dobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje, izhaja, da mora sodišče v takem primer odrediti, da to delo opravijo izvedenci in se ne more sklicevati na strokovno mnenje, ki je bilo s strani sodnega izvedenca izdelano za eno izmed strank postopka. Tako strokovno mnenje namreč ni izvedenstvo po ZKP, četudi ga je pripravil sodni izvedenec.(1) Vendar pa to ne pomeni, da strokovno mnenje v takem primeru predstavlja nedovoljen dokaz, ki bi ga moralo sodišče iz spisa izločiti in nanj ne bi smelo opreti sodne odločbe. Gre za dokaz, ki ga sodišče lahko šteje kot del navedb ene izmed strank postopka, in ki ga v končni fazi ocenjuje po načelu proste presoje dokazov. Zato v obravnavani zadevi niti v delu, ko je sodišče prve stopnje poudarilo, da je do enakih zaključkov kot trije izvedenci, katerim je sodišče sledilo, prišel tudi D. T., o kršitvi določb ZKP ni mogoče govoriti. Zagovornikova navedba, da gre za nedovoljena dokaza tudi iz razloga, ker obsojencu v postopku pred zavarovalnico niso bila zagotovljena jamstva kazenskega postopka, pa je očitno neutemeljena, saj morajo biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ta jamstva zagotovljena v kazenskem postopku. Da obsojenec v kazenskem postopku teh jamstev ne bi bil deležen, pa zagovornik ne zatrjuje.

11Zagovornik kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja tudi z navedbo, da se sodba ne bi smela opirati na izvedenski mnenji izvedencev za raziskave prometnih nesreč, dr. N. Č. in prof. dr. F. K., ki sta bili izdelani za potrebe zadevnega kazenskega postopka. V zvezi z izvedenskim mnenjem dr. N. Č. navaja, da je izvedenec v preteklosti sodeloval z zavarovalnicami, zaradi česar je podan utemeljen dvom v njegovo nepristranskost. Zagovornik izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje že iz tega razloga pribaviti kazenski spis Okrajnega sodišča v Celju K 94/2009, ne pa, da je dokazni predlog obrambe zavrnilo s pavšalno obrazložitvijo, da se izvedenčeva ne-pristranskost ugotavlja v vsakokratnem kazenskem postopku. Slednje velja še toliko bolj glede na bistveno nasprotje med njegovim izvedenskim mnenjem in izvedenskim mnenjem dr. I. C., ki mu sodišče ni sledilo. Kot trdi zagovornik, velja enako tudi za izvedensko mnenje izvedenca prof. dr. F. K., ki si je med drugim dovolil oceno, da je do nezgode prišlo tako, da je bilo že pokvarjeno vozilo potisnjeno k drevesu, s čimer je prestopil zakonsko določen obseg svojih nalog.

12Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. V katerih primerih se sodba ne sme opirati na izvid in mnenje izvedenca je izrecno določeno v prvem odstavku 251. člena ZKP. Morebitna pristranskost izvedenca oziroma izkazani dvom v nepristranskost izvedenca med temi primeri nista navedena. Obstoj okoliščin, ki zbujajo dvom v nepristranskost izvedenca, pa pomeni izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, ki se na podlagi prvega odstavka 44. člena ZKP smiselno uporablja tudi za izvedence. Ker v primeru zatrjevanja okoliščin, ki utegnejo vzbuditi dvom v nepristranskost izvedenca, ne gre za absolutno, temveč za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP,(2) mora vložnik zahteve za varstvo zakonitosti zatrjevati ter izkazati tudi vpliv kršitve na zakonitost sodne odločbe.

13V zvezi z zagovornikovo navedbo o pristranskosti sodnih izvedencev, je že sodišče druge stopnje izčrpno pojasnilo, da dvoma v nepristranskost sodnega izvedenca v konkretnem postopku ni mogoče vzbuditi s pavšalnim zatrjevanjem, da je izvedenec v preteklosti sodeloval z zavarovalnicami. Zagovornik sicer to svojo navedbo podkrepi s predlogom po pridobitvi kazenskega spisa Okrožnega sodišča v Celju, vendar tudi ta njegova navedba ostaja na ravni pavšalnega zatrjevanja, saj v vloženi zahtevi z ničimer ne pojasni, čemu bi moralo sodišče prve stopnje zadevni kazenski spis priskrbeti. Iz vsebine zahteve tudi ni jasno razvidno, v čem naj bi izvedenec prof. dr. F. K., ki naj bi ocenil, da je bilo že pokvarjeno vozilo potisnjeno k drevesu, presegel obseg svojih nalog oziroma ravnal pristransko. Poleg tega, da gre za dejansko ugotovitev, ki je načeloma lahko predmet izvedenskega dela, pa iz izvedenskega mnenja prof. dr. I. P. in prof. dr. F. K. z dne 24. 12. 2013 oziroma iz zapisnika z zaslišanja prof. dr. F. K. na glavni obravnavi dne 19. 5. 2014 ne izhaja, da bi izvedenec podal izjavo z vsebino, kot jo citira obsojenčev zagovornik. In nenazadnje je bil prav obsojenčev zagovornik tisti, ki je izvedenca na glavni obravnavi spraševal, če je možno, da bi bilo osebno vozilo potisnjeno k drevesu. Sodišče prve stopnje je v sodbi natančno ocenilo verodostojnost vseh izvedenskih mnenj in izčrpno pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izvedenska mnenja izvedencev dr. N. Č., prof. dr. I. P. in prof. dr. F. K. ter zakaj ni sledilo izvedenskemu mnenju dr. I. C., pri čemer se na izjavo prof. dr. F. K., ki jo v zahtevi citira zagovornik, sodba sploh ne opira. Na podlagi povedanega sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je sodbo oprlo na dokaze, ki bi morali biti iz spisa izločeni.

14Zagovornik uveljavlja tudi relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP zaradi nezakonite zavrnitve dokaznega predloga obrambe po dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. P. K. Glede na naknadno izpovedbo priče E. A. na glavni obravnavi dne 25. 8. 2014, ko je slednji pojasnil izvor svojih poškodb, bi moralo sodišče po stališču zagovornika izvedensko mnenje nujno dopolniti, saj je izvedenec dolžan podati izvid in mnenje tudi o subjektivno zaznanih poškodbah s strani priče, in ne le o poškodbah, ki so objektivno izkazane z zdravstveno dokumentacijo. Ker sodišče prve stopnje predlogu obrambe ni ugodilo, drugostopenjsko sodišče pa je odločitev nižjega sodišča potrdilo, je prišlo po navedbah zagovornika do nedopustnega posega v obsojenčevo pravico do obrambe in kršitve določb kazenskega postopka. Takšna kršitev pa naj bi glede na zakonska pravila o načinu dokazovanja z izvedenci (252. in 253. člen ZKP) pomembno vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

15Navedbi zagovornika, da je izvedenec, če je to zajeto v obseg njegovih nalog, dolžan podati izvid in mnenje tudi o subjektivno zaznanih poškodbah s strani določene osebe, ni mogoče oporekati. Ni pa mogoče pritrditi navedbam zagovornika, da bi moralo sodišče v obravnavanem primeru po zaslišanju priče E. A. dokazni postopek z izvedencem dopolniti, saj kot je presodilo že sodišče druge stopnje, okoliščine tega primera niso terjale dopolnitve izvedenskega mnenja, in sicer zato, ker je bila s strani obsojencev ter priče zatrjevana poškodba v zapisu ob obisku pri dežurnem zdravniku povsem neopredeljena, ker je priča zdravniško pomoč iskala relativno pozno, ker pri kirurgu v Splošni bolnišnici Celje, kamor je bila priča napotena ravno zaradi te poškodbe, slednja sploh ni omenjena, ker je bila potreba po obisku zdravnika vprašljiva, če naj bi poškodbo oskrbela že obsojenka, in ker sta oba obsojenca izpostavljala, da je bila policija na kraj dejanja klicana ravno zaradi poškodovanosti priče, kar pa policistoma sploh ni bilo predstavljeno ter z njune strani niti ne zabeleženo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje in upoštevaje, da se je v obravnavani zadevi izvedenec medicinske stroke dr. P. K.nr opredelil do vseh poškodb oziroma bolečin E. A., tudi do zatrjevane rane oziroma poškodbe na čelu, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe, da se izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke dr. P. K. dopolni.

16Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z utemeljitvijo, da iz opisa dejanja izhaja, da je obsojenec poskušal spraviti v zmoto predstavnike zavarovalnice, da bi mu izplačali odškodnino, medtem ko je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe zapisalo, da do izplačila odškodnine obsojencu v konkretnem primeru ne bi prišlo niti v primeru utemeljenega zahtevka za povračilo škode iz naslova sklenjenega kasko zavarovanja ali dokončanega kaznivega dejanja. Odškodnina bi bila namreč v vsakem primeru izplačana lastniku vozila, obsojenec pa bi bil kot uporabnik vozila le oproščen stroškov popravila vozila.

17Peti odstavek 420. člena ZKP jasno določa, da se sme vložnik zahteve za varstvo zakonitosti na kršitve iz prvega odstavka tega člena sklicevati zgolj v primeru, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Ker zagovornik kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo ni uveljavljal, v zahtevi pa tudi ne navaja, da mu to ne bi bilo omogočeno, Vrhovno sodišče očitka protispisnosti zaradi materialnega neizčrpanja pravnih sredstev ni presojalo.

C.

18Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, zahteva pa je vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

19Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Višino sodne takse je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), pri čemer sodna taksa temelji na tarifnih številkah 7112, 7152 in 7301 Taksne tarife. Pri izračunu je Vrhovno sodišče upoštevalo podatke o premoženjskem stanju obsojenca, razvidnem iz sodbe sodišča prve stopnje, ter trajanje in zapletenost postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

----

(1) Horvat, mag. Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 567.

(2) Gl. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 67/97 z dne 8. 7. 1999.