50. člen KZ

Tudi predmet, ki sodi v skupno premoženje zakoncev se na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 vzame. Pri odločitvi je potrebno upoštevati namen določbe osmega odstavka 308. člena KZ-1, ki je v onemogočanju, da bi storilec vozilo uporabil za izvršitev novega kaznivega dejanja. Uporaba predmetov v skupni lastnini temelji na zaupanju med zakoncema, da bo vsak od njiju v času, ko predmet uporablja, to počel zakonito. Če to zaupanje eden od zakoncev zlorabi in pride do položaja, ko se predmet po njegovi krivdi uniči ali do položaja, ko s skupnim predmetom stori kaznivo dejanje, zaradi česar se posledično predmet z izrekom varnostnega ukrepa s sodno odločbo odvzame, ima to lahko za posledico zahtevek drugega zakonca zoper njega, ne more pa dejstvo, da gre za skupno premoženje imeti za posledico, da se ukrep, ki je po zakonu obvezen, ne bi izrekel.

Pritožnik z navedbami, da v izreku izpodbijane sodbe ni konkretizirano domnevno preslepitveno ravnanje obtoženega, uveljavlja kršitev kazenskega zakona v povezavi s kršitvijo načela zakonitosti. Pri tem se sklicuje na spremenjeno sodno prakso Vrhovnega sodišča v zvezi s kaznivim dejanjem poslovne goljufije, sodbo I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, s katero je Vrhovno sodišče odstopilo od dotedanje sodne prakse o konkretizaciji zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije, vendar izpodbijana sodba po presoji pritožbenega sodišča ne obravnava enake procesne situacije. V citirani sodbi namreč opis dejanja ni bil konkretiziran do te mere, da bi bil z dejstvi in okoliščinami opisan tudi zakonski znak preslepitev drugega, tako da ni bilo mogoče ločiti med tem, ali gre za kazensko ali za civilnopravno razmerje. V obravnavanem primeru je zakonski znak preslepitve drugega najprej zapisan v abstraktnem delu opisa dejanja, nato pa je v konkretnem delu opisa opredeljen še z navedbo konkretnega ravnanja obtoženca, in sicer: "da ne obtoženec ne C. C. tega namena [plačati računov] nikoli nista imela, marveč je bil njun namen le, da se v obdobju, dokler zloraba ne bo odkrita, pr

V teoriji in sodni praksi sta za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, izoblikovani dve temeljni načeli, in sicer načelo konkretnosti ter načelo alternativnosti. V skladu s prvim načelom je potrebno pri ugotavljanju, kateri zakon je za storilca milejši, upoštevati konkreten primer, ki ga sodišče obravnava, kar pomeni, da je potrebno upoštevati le-tiste določbe obeh zakonov, ki bi se uporabile v konkretni zadevi in nato primerjati rezultat uporabe starega ter novega zakona. V skladu z načelom alternativnosti pa je treba uporabiti bodisi stari bodisi novi zakon, ne pa morebiti kombinacije obeh. V nekaterih izjemnih situaciji je dovoljen odstop od tega načela, saj se v določenih primerih ni mogoče izogniti uporabi kombinacije dveh ali več zakonov. Vrhovno sodišče je v svoji judikaturi odstop od načela alternativnosti dopustilo v primerih, ko je prvostopenjsko sodišče odločalo o predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe, s katero je bila obsojencu izrečena kazen zapora. Prav tako je odstop od načela alternativnosti dopustilo v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve stranske denarne kazni (tako sodba Vrhovneg

244. člen KZ, zakonski znak po drugem odstavku, opis kaznivega dejanja. Zagovornik ima prav, da opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v obtožbi in izreku izpodbijane sodbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po drugem odstavku 244. člena KZ, saj ni navedeno, da je obdolžencu šlo za to, da sebi ali komu drugemu pridobi tako premoženjsko korist ali drugemu povzroči tako premoženjsko škodo. Gre torej za specifičen in jasno določen zakonski znak, ki poleg samostojnega znaka velike premoženjske koristi ali velike premoženjske škode, pomeni kvalifikatorno obliko kaznivega dejanja po drugem odstavku 244. člena KZ. Opredeljuje namreč subjektivni znak obdolženčeve volje oziroma posebnega namena (motiviranega naklepa), da drugemu pridobi veliko premoženjsko korist ali povzroči veliko premoženjsko škodo. Ugotavljanje tega namena je predmet dokazne presoje sodišča, ugotovitve in zaključki v zvezi s tem pa obligatorni oziroma nujni sestavni del obrazložitve sodbe. Zato je ta zakonski znak nujni sestavni del opisa kaznivega dejanja v kvalificirani obliki po drugem odstavku 244. člena KZ, saj sicer opis ne zajema vseh zakonskih znakov tega kaznivega dejanja.

Davčni organ na podlagi 24. člena ZIN je dolžan vsebino podane prijave po uradni dolžnosti preveriti, za kar je zadoščala že sama prijava brez priloženih listin, ki naj bi bile pridobljene protipravno. Davčni organ bi na podlagi same prijave, brez priloženih listin, prišel do podatkov, na katerih temeljijo očitana kazniva dejanja, zato uveljavljane ustavne kršitve in bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP niso podane. Obstoj kaznivega dejanja davčne zatajitve ni vezan na davčno odločbo, s katero bi bile ugotovljene kršitve predpisanih davčnih obveznosti. Ugotovljena prekoračitev zakonskega (instrukcijskega) roka za pisno izdelavo sodbe nedvomno predstavlja kršitev določila prvega odstavka 363. člena ZKP, ki pa v konkretnem primeru ni bistvena, saj zagovornica ni izkazala, da bi ta kršitev kakor koli vplivala ali mogla vplivati na pravilnost ali zakonitost izpodbijane sodbe. V adhezijskem postopku ni mogoče prisoditi premoženjskopravnega zahtevka, ki bi se nanašal na plačilo terjatve iz naslova neplačanega davka oziroma ker glede te terjatve ni mogoč pravni naslov iz posebne pravde, zato določite

Državni tožilec lahko v ponovnem postopku z obtožbo razpolaga kot v prvem sojenju, ne glede na to, da se zoper kasneje razveljavljeno sodbo ni pritožil. Aktivna legitimacija za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka se presoja po pravilih civilnega prava in ne po določbi 144. člena ZKP (v konkretnem primeru zavarovalnica ne more prevzeti kazenskega pregona kot oškodovanec kot tožilec, saj njena premoženjska pravica s kaznivim dejanjem ni bila prekršena ali ogrožena, lahko pa priglasi zahtevek kot pravni naslednik oškodovancev, saj nanjo z izplačilom odškodnine preide pravica do povračila škode).

Dejstvo, da je po izdaji sklepa o izvršbi prišlo do statusnega preoblikovanja samostojne podjetnice v enoosebno d. o. o. in prenosa premoženja nanjo, je predmet civilnopravnega razmerja in zato na obveznost obsojenca izpolniti v pogojni obsodbi naloženi pogoj nima vpliva.

Tudi po poteku preizkusne dobe preklic pogojne obsodbe ni obligatoren – sodišče ne bo preklicalo pogojne obsodbe obsojencu, ki posebnega pogoja zaradi objektivnih ovir ni mogel izpolniti. Ne more pa sodišče po preteku preizkusne dobe obsojencu podaljšati roka za izpolnitev obveznosti ali obveznost nadomestiti z drugo ustrezno obveznostjo.

Sposobnost pristopiti na glavno obravnavo in sposobnost učinkovite obrambe sta lahko, čeprav povezani, še vedno dve samostojni sposobnosti, zaradi česar je treba včasih vedeti, kaj je tisto, kar je posameznikov prihod na sodišče neposredno onemogočalo in kaj je preprečevalo, da bi se pred obtožbo učinkovito branil.

Zloraba zaupanja je kot kaznivo dejanje iz 220. člena KZ od 1. 11. 2008 inkriminirano kot izneverjenje v 215. členu KZ-1. Za obravnavani primer pomembna razlika je le, da je bilo pritožnikovo dejanje prej del temeljnega kaznivega dejanja, sedaj pa je to njegova posebna – kvalificirana oblika, vendar še vedno z enakim kaznovalnim okvirjem.

Pregon na predlog ni samostojna – posebna vrsta kazenskega pregona, kot denimo pregon na zasebno tožbo, ampak del pregona po uradni dolžnosti.

Bit inkriminacije iz prvega odstavka 234. a člena Kazenskega zakonika je v delni ali celotni neizpolnitvi obveznosti, ter posledično nastali škodi, ki se praviloma kaže v zmanjšanju ali izgubi premoženja.

Državni tožilec v predlogu za izdajo kaznovalnega naloga ne more predlagati izreka kazenskih sankcij izven tistih, navedenih v drugem odstavku 445a člena ZKP, oziroma sodišče, ki je v celoti vezano na predlog državnega tožilca za izdajo kaznovalnega naloga, ne more izreči drugih ali drugačnih kazenskih sankcij od tistih, ki jih je predlagal državni tožilec.

Povrnitev škode, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem in jo je kot poseben pogoj mogoče naložiti v pogojni obsodbi, ne more zajemati tudi zamudnih obresti.

Zgolj dejstvo, da so sodniki kolegi oškodovančeve žene, ne more biti razlog za dvom v nepristranskost vseh sodnikov višjega sodišča.

Pritožbena navedba, da se obdolženec preživlja izključno z izvrševanjem kaznivih dejanj premoženjske narave in da do premoženjske koristi prihaja z izsiljevanjem, nima podlage v podatkih kazenskega spisa. Obdolženec je bil namreč spoznan za krivega storitve enega kaznivega dejanja izsiljevanja ter nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije, pri čemer pogojne obsodbe, ki je izbrisana iz kazenske evidence, ni mogoče upoštevati, saj bi bil v nasprotnem primeru izbris obsodb iz kazenske evidence brez pomena.

Zapisnik te komisije je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot vsak drug dokaz v kazenskem postopku in ni bilo dolžno ugoditi predlogu za zaslišanje njene predsednice MD, kot navaja pritožba, saj ni šlo za procesno situacijo, ko sodišče na glavni obravnavi na zahtevo stranke zasliši pričo, ki je bila v kazenskem postopku že zaslišana oziroma izvedenca, ki je podal pisni izvid in mnenje. Upoštevati je potrebno, da je obdolženec vpisal v račun lažne podatke, ko je navedel dela, ki niso bila opravljena, ob tem višino zneska na računu, in da je bil račun podlaga za ravnanje soobdolženca, ki je ta znesek neupravičeno nakazal z žiro računa Krajevne skupnosti Petišovci na račun svoje žene. Glede na navedeno bi bil zaključek, da gre za dejanje majhnega pomena, nepravilen, in zato pritožba, ko uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ni utemeljena.

1. Vpliv iz prvega odstavka 269. člena KZ je vezan na posameznikov uradni ali družbeni položaj in je lahko izkoriščan tako tedaj, ko je storilec neposredno nadrejen uradi osebi, kot tedaj, ko takšnega razmerja med njima ni in tudi, ko ne delujeta znotraj istega družbenega podsistema. 2. Smisel inkriminacije iz prvega odstavka 269.a člena KZ je v preprečevanju koruptivnih ravnanj, še preden je uradno dejanje opravljeno oziroma bi moralo biti opravljeno in ne šele tedaj, ko so ta ravnanja dosegla hotene učinke.

Zagovornik obdolženca uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ko navaja, da bi bilo potrebno dejanje obdolženca šteti kot družbeno manj nevarno dejanje, saj je obdolženi mlajši polnoletnik nekaznovan, dejanje je storil zato, ker je bil zaljubljen, pa tudi posledic dejanja ni. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da z navedenim v bistvu zagovornik meri na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ko meni, da bi bilo potrebno obdolženčevo dejanje oceniti kot dejanje majhnega pomena iz člena 14 KZ. Pritožba v tej smeri pa po oceni pritožbenega sodišča ne more biti uspešna.

Obdolženec je gojil trinajst sadik konoplje, torej prepovedano drogo, ki jo je vzgajal z namenom, da iz nje pridobi marihuano, kar niso okoliščine, zaradi katerih bi bilo obdolženčevo ravnanje mogoče opredeliti kot dejanje majhnega pomena po 14. členu KZ, tudi če škodljive posledice niso bile povzročene, ker konoplja še ni bila uporabljena kot droga.