VSL sodba II Cp 3211/2015

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni tako, da se v točki III. izreka znesek za 1. tožnico namesto 11.975,76 EUR nadomesti s pravilnim zneskom „27.610,72 EUR“ in v točki IV. izreka za drugotožnico znesek 5.987,88 EUR nadomesti s pravilnim zneskom „13.805,36 EUR“.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka, odmerjena na 1.442,00 EUR v roku 15 dni in v primeru zamude z zamudnimi zakonitimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo prvotožnici 11.754,56 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2013 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pod II. izreka je delno ugodilo tožbenemu zahtevku drugotožnice in toženi stranki naložilo plačilo 5.877,28 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2013 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Delno je ugodilo ugotovitvenemu zahtevku pod III., da obstoji terjatev prvotožnice do tožene stranke v višini 11.975,76 EUR in višji zahtevek zavrnilo. Pod IV. je delno ugodilo ugotovitvenemu zahtevku drugotožnice do tožene stranke v višini 5.987,88 EUR in višji tožbeni zahtevek zavrnilo. V naslednjih točkah izreka je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnic, da se v pravdi pred Okrožnim sodiščem v Celju izgubi pravni učinek, kolikor je to potrebno za izterjavo denarne terjatve tožnic kot upnic do dolžnice I. F. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati prvotožnici 36.167,17 EUR s pripadki in drugotožnici 18.080,87 EUR s pripadki. Zavrnilo je podredni zahtevek k zahtevku pod 1.3.2., drugi podredni zahtevek, tretji podredni zahtevek. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek pod točko 3.1. in podredni zahtevek k temu (XI.). O stroških je odločilo, da vsaka krije svoje stroške.

2Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Sodbo napada v zavrnilnem delu pod I. do III., v celoti pod V. do XI. in v stroškovnem delu. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Ponavlja, da je postavila dokončni modificirani zahtevek iz 4. pripravljalne vloge. Uveljavlja plačilo pripadajočega deleža najemnine za industrijski kompleks G., katerega solastnici sta tožnici do 1/6, prvotožnica do ½, drugotožnica pa do ¼ svojega dednega deleža. Predmet zahtevka je najemnina za celotno obdobje od 1. 10. 2002 do izdaje sodbe, kar je tožeča stranka razdelila v tri ločene zahtevek: pod točko 1. zahteva povrnitev pripadajočega deleža zneska 54.248,04 EUR, ki ga je tožena stranka plačala v letih 2002 in 2003 skrbnici I. F. kot predplačilo najemnine za prvo obdobje od 1. 10. 2002 do poračuna navedenega zneska, to je vključno marec 2008 (66 mesecev), katerega je tožena stranka po uvedbi stečaja dobila neupravičeno vrnjenega s strani I. F. Pod 2. točko zahteva ugotovitev obstoja nepoplačane terjatve iz stečajne mase iz naslova najemnine, kolikor je zapadla do uvedbe stečaja 23. 11. 2002, ki še ni pokrita s predplačilom najemnine, kar pomeni za čas od aprila 2008 do vključno novembra 2012 (56 mesecev). Pod točko 3. pa zahteva najemnine od uvedbe stečajnega postopka do izdaje sodbe, kar pomeni 33 mesecev. Prva najemna pogodba je bila 1996 med družbo T., d. d. in toženo stranko kot najemnikom, pri čemer so dediči zakoncev A. vstopili v mesto najemodajalca do 1/6. S predpogodbo 23. 10. 2002 pa je skrbnica I. F. dogovorila vračunavanje po tej predpogodbi prejetega zneska, saj glavna pogodba ni bila sklenjena. Zato ne drži ugotovitev sodišča, da naj bi dediči zakoncem A. po skrbnici I. F. sklenili predpogodbo šele 23. 10. 2002. Najemna pogodba je veljala še naprej in bila realizirana. Najemna pogodba z uvedbo stečajnega postopka ni prenehala veljati. Po 23. členu ZPSPP in 248. členu ZFPPIPP je določeno, da je uvedba stečaja le specialen odpovedni razlog, ko ga stečajni upravitelj izkoristi. Tega tožena stranka ni zatrjevala. Zato najemna pogodba še ni prenehala veljati, saj ni bila sporazumno razvezana. Najemno pogodbo bi stečajni upravitelj lahko odpovedal s soglasjem stečajnega sodišča, česar še do danes ni storil. Sodišče je pravilno ugotovilo višino mesečne najemnine pripadajoče dedičem in sicer 812,98 EUR. To tudi zahteva tožeča stranka in to je tudi potrjeno s strani izvedenca. Zmotno pa sodišče odšteje nekakšne stroške prispevka za stavbno zemljišče, zavarovalne premije, obresti in druge stroške. To je v nasprotju z določbo drugega odstavka 589. člena ZOR in po 62. členu Zakona o stavbnih zemljiščih. To plača najemnik. Sodišče je ugotovilo, da naj bi bilo to dogovorjeno v najemni pogodbi kot splošen dogovor, ki naj bi veljal ves čas. To je preseglo trditveno podlago strank, saj nobena tega ni trdila. Gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in do kršitve poštenega sojenja po 22. členu Ustave in 8. členu EKČP. Iz 3. točke sporazuma z dne 20. 11. 2002 izhaja, da sta se pogodbeni stranki dogovorili le o enkratnem pobotu takratnih medsebojnih terjatev. Šlo je le za dogovor med skrbnico denacionaliziranega premoženja do 1/6 in T., d. d. kot enkratni dogovor o pobotu in sicer prva je terjala denarno terjatev iz naslova celotne najemnine, druga stranka pa stroške, ki jih je v določenem obdobju plačala za kompleks. T., d. d. je prejel celotno najemnino in ne zmanjšano za stroške. Sicer ne oporeka toženi stranki, da bi ji povrnila ustrezen delež vseh nezastaranih stroškov. Vendar to ni predmet tega postopka. Zato sodišče ne bi smelo zneska nižati. Zmotno je stališče sodišča, da je predpogodba z dne 23. 10. 2002 z aneksi v celoti veljavna oziroma pravno učinkovita. Ta pogodba ni bila zavezujoča za vse dediče in ne v tistem delu, kolikor je presegla redno upravljanje skrbnika premoženja. To velja za zavezo, da bodo vsi dediči po zaključenem zapuščinskem postopku prodali svoj solastniški delež do 1/6. Zato je presoja sodišča v nasprotju z določbami 67. člena ZDen in 189. in 190. člena OZ ter 1. alinejo 191. člena ZZZDR. Zato je predpogodba lahko zavezujoča za vse dediče le v delu, v kolikor je bilo dogovorjeno, da če pogodba ne bo sklenjena, se znesek 54.248,04 EUR poračuna v najemnino. To pa je za 66 mesecev. Zmotno meni sodišče, da tožeča stranka v tej pravdi ne more ugovarjati veljavnosti predpogodbe z dne 23. 10. 2002, ker v pravdi ni I. F. Tožeča stranka uveljavlja ničnost posameznih določb kot predhodno vprašanje. Sicer bi bilo stališče v nasprotju s 13. členom ZPP. Predmet zahtevka pod točko 1. je znesek 54.248,04 EUR, ki je bil plačan skrbnici v letih 2002 in 2003 kot predplačilo najemnine za 66 mesecev. Nato pa je stečajni upravitelj zahteval vrnitev denarja in I. F. je to vrnila. Sodišče je delno ugodilo temu zahtevku, vendar iz naslova uporabnine, ki je tožeči stranki pripadala od uvedbe stečaja do avgusta 2014. To je sicer predmet 3. točke modificiranega zahtevka. Sodišče pa podredni zahtevek po 1. točki šteje za neutemeljen. Tožeča stranka meni, da je bila stečajna masa po vrnitvi tega zneska neupravičeno obogatena in to na račun denarnih sredstev, ki so predstavljala premoženje tožeče stranke in ne osebno premoženje I. F. I. F. je ta znesek hranila v imenu in za račun dedičev kot skrbnic po tretjem odstavku 67. člena ZDen. Zato sodišče napačno sklepa, da ta znesek ni premoženje dedičev. Izpolnitev zakonitemu zastopniku pomeni izpolnitev zastopancu. Zato je zmotno sklepanje sodišča, da vrnjeni denar v stečajno maso ne predstavlja premoženja dedičev. I. F. tega premoženja ni izročila novemu skrbniku CSD XXX, ali svojim sodedičem. Zato je v letu 2013 prišlo do premika premoženja in to že v času, ko je bila I. F. razrešena kot skrbnica. Zato ni pomembno, ali je ta znesek species ali genus. Gre za zahtevek iz neupravičene obogatitve. Tožena stranka več kot 10 let sama uporablja sporni kompleks in zato ni plačala. I. F. je bila razrešena pred vračilom denarja v stečajno maso. Ne bi smela vrniti tega denarja. Tudi če tožena stranka tedaj ni vedela, da je I. F. razrešena kot skrbnica, to ni pravno pomembno. Po 1. točki modificiranega zahtevka je tožeča stranka postavila podredni zahtevek in sicer iz paulijanske tožbe po 255. členu OZ. To so zahtevki pod točki I.3.1. in I.3.2. Gre za primer, če bi sodišče presodilo, da je I. F. po uvedbi stečaja vrnila svoj denar in ne denar dedičev. Sodišče je ta zahtevek zavrnilo zaradi neizkazane neplačljivosti I. F. To pa ni pravilno po drugem odstavku 255. členu OZ. I. F. nima nepremičnin, nima vrednostnih papirjev ali denarja. Sodišče se je zadovoljilo s tem, da ima ¼ zapuščine in to naj bi bilo 252.500,00 EUR. Tožeča stranka je pojasnila, da skupna vrednost zapuščine zakoncev A. ne presega 400.000,00 EUR in tako dobi I. F. zgolj 100.000,00 EUR. Ker imajo tožniki do I. F. terjatev 489.634,82 EUR, je ugovor tožene stranke, da ima I. F. premoženje, nepravilno. Sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov in preizkusilo zatrjevanja tožeče stranke o dejanski vrednosti pripadajoče dediščine I. F. Zato sodba o tem nima razlogov. Pod točko 1.4., podredno 1.5., je tožeča stranka uveljavljala podredno paulijanski zahtevek proti stečajni masi. Gre za zahtevek po členu 300 ZFPPIPP o neplačanih terjatvah do stečajnega dolžnika. Sodišče je ugotovitev obstoja nepoplačane terjatve dedičev iz naslova najemnine za obdobje rabe pred začetkom 3-letnega roka pred uvedbo stečaja, zavrnilo zaradi zastaranja. Vendar to ne velja vsaj v delu, v kolikor je tožena stranka za dolgovano najemnino I. F. plačala 54.248,04 EUR, kar je od oktobra 2002 do vključno marca 2008. Po ustaljeni sodni praksi ne more nastopiti zastaranje, dokler dolžnik daje upniku videz, da bo svoj dolg plačal. Vse do poziva stečajnega upravitelja I. F. je bilo videti, da bo obveznost tožene stranke za nazaj plačana s prejetim zneskom I. F. na račun dedičev. Dediči do 2013 niso imeli pravice terjati tega plačila od tožene stranke. Zato zastaranje ni teklo. Pod točko 2. zahtevka je tožeča stranka po 300. členu ZFPPIPP uveljavljala najemnino za obdobje pred uvedbo stečaja, ki ni bila pokrita s predplačilom. Sodišče je neupravičeno znižalo najemnino na 665,32 EUR brez trditvene podlage in dokaznega predloga. Sodišče je zmotno štelo, da je ta terjatev po 17. 12. 2006 zastarana. Tožena stranka je ugovarjala zastaranje zgolj za čas pred 17. 12. 2006 in ne kasneje. Zato bi sodišče moralo prisoditi najemnino do uvedbe stečaja in po 812,98 EUR mesečno. Zato bi sodišče moralo zahtevku pod točko 2. ugoditi v celoti. Pod točko 3. zahtevka tožeča stranka zahteva najemnino oziroma uporabnino za čas od uvedbe stečaja do konca postopka. Gre za strošek stečajnega postopka po 354. in 9. točki drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP. Iz sodbe izhaja, da je zahtevek delno utemeljen, vendar ga sodišče v celoti zavrne. Lahko pa gre za uporabnino 736,66 EUR, kar z vidika tožeče stranke ni sporno. V vmesnem času tožena stranka ni opustila industrijskega kompleksa. Zato najemna pogodba ni prenehala veljati in je veljala še naprej. Nato pa je tožena stranka brez soglasja tožeče stranke izročila nepremičnino kupcem. Gre za opustitev rabe, ki še ne pomeni, da ni uporabnine. Zato bi ji sodišče moralo naložiti plačilo uporabnine tudi za obdobje od uvedbe stečaja do zaključka glavne obravnave, to je za 2 leti in 9 mesecev. Odločitev o stroških je napačna.

3Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožeča stranka v svojih številnih zahtevkih uveljavljala 2 podlagi, ki pa se med seboj delno prekrivata: trdila je, da je tožena stranka plačala I. F. najemnine do 2008 (poračunanih 54.248,04 EUR za čas od okt. 2002 do 2008) in ker tožeča stranka teh najemnin ni prejela, ker jih je skrbnica vrnila, je to zahtevala kot neplačane najemnine. Po drugi strani pa ponovno zahteva ta znesek od tožene stranke, ker naj bi z vračilom 54.248,04 EUR, bila stečajna masa obogatena. Sodišče prve stopnje pa se je lotilo teh zahtevkov tako, da je najprej ugotovilo, kaj se je sploh dogajalo. Sodišče prve stopnje je izločilo tožbeni zahtevek proti I. F. in da v tem delu ni pritožbe pravdnih strank. Med postopkom je tudi postalo jasno (s pravnomočnima sklepoma o dedovanju po zakoncema H. in I. A.), da sta tožnici dedinji in kolikšen je njun dedni delež glede na 1/6 vrnjenega premoženja iz denacionalizacije. Med pravdnima strankama ni spora o tem, da je bila v času postopka denacionalizacije in vse do razrešitve skrbnica za poseben primer določena I. F. (po 67. členu ZDen, 211. člen ZZDR). Med pravdnima strankama tudi ni spora o tem, da je bila 22. 2. 1996 sklenjena najemna pogodba, po kateri je tedanji najemodajalec (denacionalizacijski zavezanec) T., d. d. sklenil s toženo stranko najemno pogodbo za celoten kompleks nepremičnin. Dediči po obeh denacionalizirancih pa so lastniki do 1/6 tega premoženja. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je I. F. v takih okoliščinah in na podlagi odločbe po 67. členu ZDen, imela pravico vstopiti v to najemno pogodbo za 1/6 z naslovom „Predpogodba“ z dne 23. 10. 2002 (priloga A21). Pritožbeno sodišče sicer opozarja, da obseg pooblastil skrbniku za poseben primer po 67. členu ZDen pripadajo posli rednega upravljanja oziroma enake pravice, kot jih ima začasni skrbnik zapuščine po 131. členu Zakona o dedovanju(1). Ni dvoma, da I. F. ni imela pravice v imenu in za račun ostalih dedičev prodati 1/6 podedovanega premoženja. Vendar je vstopila v že obstoječo najemno pogodbo s toženo stranko in zato pritožbeno sodišče meni, da v teh okoliščinah in v skladu z določbo 24. člena ZDen, je lahko veljavno pristopila k že sklenjeni pogodbi oziroma za dediče sklenila pogodbo z naslovom „Predpogodba“. Sodišče prve stopnje se je sicer odveč ukvarjalo z veljavnostjo predpogodbe, ki je bila namenjena kot predpogodba k prodajni pogodbi. Do prodaje ni prišlo, kljub temu, da so bili sklepani aneksi in podaljšan čas predpogodbe. Tožeča stranka trdi in to sodišče sprejema, da je bila sklenjena najemna pogodba.

6Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo vsebino pogodbe, z naslovom „Predpogodba“ in jo označilo kot najemno. S pogodbo je bil določen predmet in najemnina. Sodišče prve stopnje je izračunalo višino najemnine glede na trditve tožeče stranke in ugovore tožene ter glede dokazov v spisu. Pri tem je tožeča stranka trdila in v pritožbi ponavlja, da je najemnina 812,98 EUR in da je sodišče mimo trditvene podlage tožene stranke to najemnino znižalo. Pritožbeno sodišče nato odgovarja, da je tožena stranka ugovarjala med drugim tudi višini najemnine. Tožena stranka je med drugim opozarjala na sklenjeni aneks št. 1, pri čemer naj bi se najemnina zmanjšala na 750,00 EUR in DDV, od česar je bilo treba odšteti stroške (elektriko, vodo, komunalije, telefon, nadomestilo stavbnega zemljišča). To pomeni, da je sodišče prve stopnje na podlagi predpogodbe z obračunom stroškov pravilno štelo, da je bilo dogovorjeno, da je od najemnine treba odšteti stroške. Pritožbeno sodišče se s tem izračunom strinja. Tako se izkaže, da je bila najemna pogodba veljavno sklenjena oziroma so dediči vstopili v to pogodbo s predpogodbo 23. 10. 2002 za najemnino 665,32 EUR mesečno. Pritožba ima tudi prav, kot trdi, da je ves čas trdila, da je pogodba trajala vse do konca tega sojenja oz. najemnina do avgusta 2015. Tožena stranka ni po stečajnem upravitelju odpovedala pogodbe z uvedbo stečaja in ni niti trdila, da bi to stečajni senat zahteval ali odobril. Zato je po določbi 248. člena ZFPPIPP najem tekel dalje. Tožena stranka ni obvestila tožeče stranke o prodaji nepremičnin (svojih 5/6). Po prodaji (v pravdi) ni tožeči stranki odpovedala najemne pogodbe. Zato je le ta tekla dalje. Teza tožene stranke, da je odpovedala predpogodbo za nakup 1/6 nepremičnine, se je izkazala za napačno. Vendar tudi takrat tožena stranka najemne pogodbe ni odpovedala. Tožena stranka je ugovarjala zastaranje terjatve in do 17. 12.2006. Sodišče prve stopnje je napačno in mimo ugovora štelo, da je 3-letni zastaralni rok za plačilo zakupnine (351. člen OZ). Zastarana terjatev obstoji. Če je tožena stranka ugovarjala zastaranje le do 17.12.2006, na kar opozarja pritožba (prim. tudi navedbe tožene stranka na l. št. 28), ne more sodišče upoštevati drugačnega zastaralnega roka, pa čeprav ga določa 351. člen OZ. Tako se izkaže, da terjatev ni zastarana za čas od 17.12. 2006 dalje do avgusta 2015. Sodišče prve stopnje je sicer zmotno štelo, da je najemna pogodba prenehala veljati z dnem uvedbe stečaja, to je 23. 11. 2012.

7Sodišče prve stopnje je štelo, da je po „prenehanju najemne pogodbe“, to je od 23. 11. 2012 (stečaj) do avgusta 2014, ko je tožena stranka prodala svojih 5/6 nepremičnine, zahtevek utemeljen po 198. členu OZ oziroma da je tožena stranka obogatena. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da ima pritožba prav, ko opozarja na 248. člen ZFPPIPP. Z začetkom stečajnega postopka pridobi stečajni dolžnik pravico odpovedati najemne in zakupne pogodbe, ki jih je sklenil pred začetkom stečajnega postopka z enomesečnim odpovednim rokom. V danem primeru tožena stranka ni trdila, da bi najemno pogodbo odpovedala. Tožena stranka je trdila, da je od pogodbe odstopila zato, ker ni bila sklenjena prodajna pogodba. Sodišče je tudi ugotovilo, da tožena stranka ni izročila 1/6 solastnega premoženja tožeči stranki, ampak je kompleks nepremičnin uporabljala dalje, vse do prodaje avgusta 2014. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni vložila pritožbe. Zato je merodajen izračun sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izvedeniškega mnenja in podatkov v spisu ugotovilo, da bi bil utemeljen obogatitveni zahtevek za 1/6 celotnega kompleksa 734,66 EUR mesečno. To je višji znesek kot je izračunana najemnina (665,32 EUR mesečno). Vendar se tožena stranka ni pritožila in ker ne more odločiti v škodo pritožniku, je pritožbeno sodišče za ta čas potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Gre za obdobje od decembra 2012 do avgusta 2014, ki ga sodba imenuje „uporabnina“. Prvotožnici je tako treba plačati 11.754,56 EUR, drugotožnici pa 5.877,28 EUR, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2013 dalje do plačila. Pritožbeno sodišče se ni ukvarjalo z dajatveno obliko tožbenega zahtevka. Tožena stranka se ne pritožuje in očitno je šlo za nadaljevanje dela dolžnika oziroma veljavnost najemne pogodbe po 248. členu ZFPPIPP. To je odločitev sodbe iz točke I. in II.

8Pritožba sicer analizira sodbo in vztraja pri pristopu, da zahteva tako neplačano najemnino kot tudi vračilo 54.248,04 EUR. Pritožbeno sodišče odgovarja, da gre tožeči stranki najemnina od sklenitve „predpogodbe“ do avgusta 2015. Ker tožena stranka najemne pogodbe ni odpovedala, na pogodbo med strankama ne vpliva odsvojitev 5/6 nepremičnine tožene stranke trteji osebi. Tožeča stranka terja svoj del najemnine. Sicer bi bila lahko najemnina za tožečo stranko škoda (tožeča stranka to imenuje uporabnina), saj je tožena stranka ni o tem obvestila in ji po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni vrnila njenega solastnega dela stvari. Tako je tožena stranka dolžna plačati najemnine za čas nezastaranih najemnin, ki še niso bile upoštevane (od januarja 2007 do novembra 2012). To je najemnina za 71 mesecev po 665,32 EUR, kar znese 47.237,70 EUR za 1/6. Za čas od decembra 2012 do avgusta 2014 je sodišče prve stopnje prisodilo kot „uporabnina“. Ostane torej čas od avusta 2014 do avgusta 2015; 12 mesecev po 665,32 EUR pa znese za 1/6 7.983,84 EUR. Prvo tožnica je tako upravičena iz naslova najemnin (brez „uporabnin (iz točke I izreka) za 1/2 delež 23.618,80 EUR (prvo obdoje od dec. 2006 do nov. 2012) in 3.991,92 EUR (za čas od avg. 2014 do avg. 2015) ali skupaj 27.610,72 EUR. Drugo tožnica pa 1/4 ali za prvo obdoje 11.809,40 EUR in za drugo še 1.995,96 ali skupaj 13.805,36 EUR. Zato je bilo treba v tem delu pritožbi obeh ugoditi in sodbo delno spremeniti v točki II in IV izreka tako, kot izhaja iz izreka (5. alinea 358. člena ZPP).

9Tako se izkaže, da tožeča stranka nima prav, ko od tožene stranke zahteva še znesek 54.248,04 EUR, ki ga je I. F. vrnila v stečajno maso. Zato ima sodišče prve stopnje prav, ko pravi, da v primeru, da kakšen del najemnine (zastaranje) tožeča stranka ni prejela od I. F., bo to morala zahtevati od nje. Ker tožena stranka uveljavlja v tem delu najemnino kot terjatev, ki pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje zastarana, ne more te terjatve izterjati od tožene stranke kot obogatitev. Tako ni ugotovljeno, da bi I. F. ali kasnejši skrbnik za poseben primer, iz računa dediča plačala toženi stranki 54.248,04 EUR.

10Pritožba še meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da v konkretnem primeru ne more iti za paulijansko tožbo po 255. členu OZ. Za tožečo stranko so to zahtevki pod točko 1.3. in 1.3.2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima I. F. proti tožnicama položaj dolžnice. Zato je tudi analiziralo, kaj vse pripada I. F. po zapuščinskem postopku. Ugotovilo je, da pred Okrožnim sodiščem v Celju teče med tožnicama in I. F. pravda za 489.624,82 EUR. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da če bi obstajala terjatev tožnic do 54.248,04 EUR, bi tožnicama pripadal ustrezni delež 40.686,03 EUR. Za vrednost zapuščinskega postopka pa sta dedinji ocenili, da je 100.000,00 EUR. Sodišče je tudi ugotovilo, da sta tožnici pred Okrožnim sodiščem v Celju uspeli z izdajo začasne odredbe na zadržanje ustreznega dela pokojnine I. F. in na njene nematerializirane vrednostne papirje. Zato je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da dolžnica ima premoženje in da niso izpolnjeni pogoji za paulijansko tožbo.

11Za del najemnin, ki je zastaran, pa tožnici ne moreta uspeti proti toženi stranki. Pritožbeno sodišče poudarja, da tožeča stranka ni uveljavljala tožbene podlage, da obstoji odškodninska odgovornost stečajnega upravitelja, ker naj bi (neutemeljeno) zahteval vrnitev 54.248,04 EUR. Tožena stranka tako ni pasivno legitimirana. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi vse druge tožbene zahtevke, saj skupnost dedičev ne obstaja več. Pritožba tega dela ne obrazloži.

12Tako se izkaže, da sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in da ti niso med seboj v nasprotju. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na kar opozarja pritožba in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba v preostanku pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Izrek o stroških temelji na določbi 154. in 165. člena ZPP. Pritožnici sta uspeli le deloma. Zato pritožbeno sodišče ni spreminjalo odločitve o stroških na prvi stopnji (2. odstavek 154. člena ZPP). Priznalo pa je polovico stroškov za pritožbo, sodne takse in DDV, polovico od 2.884,40 EUR, kar je 1442,00 EUR. Ker je tožeča stranka zahtevala zamudne obresti od stroškov, ji le te pripadajo v primeru zamude.

-------------

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 156/1999, II Ips 870/2009.