351. člen OZ

Pravilen je tudi zaključek izpodbijane sodbe, da se narava vtoževane terjatve po sklenitvi pogodbe iz leta 2018 ni spremenila. Ker je prišlo po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje s to pogodbe le do spremembe dinamike odplačila obveznosti po pogodbi iz leta 2008 in do pristopa družbe A. d. o. o., k toženčevemu dolgu po pogodbi iz leta 2008, gre še vedno za terjatev iz naslova zakupnine po pogodbi iz leta 2008, za katero velja triletni zastaralni rok iz 351. člena OZ.

Bistvene lastnosti občasnih terjatev so, da izvirajo iz istega pravnega naslova (v konkretnem primeru najemne pogodbe s kasnejšimi aneksi), a je mogoče s posamezno terjatvijo vseeno samostojno razpolagati, da je njihova višina določljiva oziroma določena in da dospejo periodično. Najemnine v obravnavani zadevi zapolnijo vse navedene značilnosti. Kot je sodišče jasno obrazložilo, je zastaranje terjatev iz zakupnine (najemnine) posebej urejeno s 351. členom OZ iz razloga izenačitve položaja med najemninami, ki dospejo v plačilo v enkratnem znesku ter najemninami, ki dospejo v plačilo občasno, da ne bi najemnine, ki izpolnjujejo pogoje za občasne terjatve (in zato zanje velja triletni zastaralni rok) zastarale v krajšem roku, od najemnin določenih v enkratnem znesku. Ob obrazloženem je pravilen nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da za občasne terjatve velja 348. člen OZ, ki določa kdaj zastara sama pravica, iz katere slednje izvirajo. Namen te določbe je varstvo dolžnika, v izogib nakopičenju njegovih dospelih terjatev. Četrti odstavek 301. člena ZFPPIPP določa (pravna fikcija), da upnikov predlog za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka vsebuje tudi izjavo o um

Ker se po določbi 365. člena OZ zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe pred sodiščem, takšno pretrgano zastaranje po določbi tretjega odstavka 369. člena OZ pa začne znova teči, ko je spor končan,torej v vmesnem času ne teče.

Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je začel zastaralni rok teči tedaj, ko je tožnik ugotovil, da naj bi toženka povzročila določene poškodbe, kar izhaja iz dopisa "pregled stanja" z dne 26. 1. 2015. Najemnik se je namreč z najemno pogodbo zavezal, da bo po prenehanju pogodbe najemodajalcu izročil prostore v stanju, v kakršnem jih je najel.

Neutemeljeno je pritožbeno razlogovanje, da glede na 3. alinejo 17. člena najemne pogodbe le-te ni mogoče odpovedati zaradi neplačil izven obdobja zadnjih dvanajstih mesecev pred vložitvijo tožbe oziroma pred izdajo sodbe. Da navedeno stališče pritožnika ne vzdrži kritične presoje, kaže že okoliščina, da je pred vložitvijo tožbe skladno s tretjim odstavkom 103. člena SZ-1 treba najemniku dati rok za odpravo kršitev. Bistvo določenega obdobja dvanajstih mesecev za podanost krivdnega razloga za odpoved najemne pogodbe je namreč zamejitev obdobja, v katerem morata izostati dve plačili. Navedeno dodatno utemeljuje tudi okoliščina, da je kršitev podana, če najemnik ne plača dveh zaporednih mesečnih obrokov ne glede na obdobje dvanajstih mesecev. Pravico, da se izjavi, stranka v pravdnem postopku uresničuje s pisnimi vlogami ter z navajanjem na glavni obravnavi in ta pravica z odločitvijo sodišča, da ne izvede dokaza z zaslišanjem strank (in priče), v nobenem primeru ne more biti prekršena, saj pri omenjeni pravici ne gre za to, da se stranko zasliši kot dokaz.

Po določbi prvega odstavka 314. člena OZ se lahko dolg pobota z zastarano terjatvijo, vendar le, če takrat, ko so stekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila zastarana. Tako dovoljuje pobotanje nezastarane terjatve z nasprotno terjatvijo, ki je bila v trenutku, ko je bila podana pobotna izjava, že zastarana ob predpostavki, da nasprotna terjatev še ni bila zastarana takrat, ko so se stekli pogoji za pobot. Da se ta določba uporabi tudi v primeru, ko se pobotni ugovor uveljavlja v pravdi, je stališče, sprejeto v sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

Zmanjšanje odškodnine je namreč boniteta, ki je namenjena varstvu dolžnika in ne upnika, pri čemer je namen instituta zastaranja v tem, da sili stranki, da uredita sporno razmerje in s tem varuje dolžnika pred trajnim negotovim pravnim položajem iz izjalovljenega pogodbenega razmerja.

Tožnica je dejstvo, da je toženec dejansko bival v najetih prostorih od 10. 4. 2010 naprej dokazovala tudi s pričama B. B. in A. A. Navedena dokazna predloga je sodišče prve stopnje zavrnilo kot nepotrebna, češ da je kasnejše nebivanje toženca pri tožnici ugotovljeno z drugimi, tudi listinskimi dokazi. V takšnem primeru, ko je tožnica z navedenima dokaznima predlogoma želela dokazovati nasprotno, in sicer da je toženec v najetih prostorih bival tudi od 10. 4. 2010 dalje, zavrnitev dokaznih predlogov iz razloga, da se je sodišče že na podlagi drugih dokaznih predlogov prepričalo, da toženec od poletja 2010 pri tožnici ni bival, pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno.

V primeru, ko lastnik dobaviteljem plača stroške, ki se nanašajo na stanovanje, oddano v najem (in ne gre za etažno lastnino), se najemnik ne more sklicevati na enoletni zastaralni rok do dobavitelja. Dolg izvorno namreč ni najemnikov, temveč lastnikov. Lastnikova zahteva do najemnika, da mu povrne znesek stroškov, ki jih je plačal dobaviteljem za najeto stanovanje, lahko temelji bodisi na najemni pogodbi bodisi na neupravičeni obogatitvi, v vsakem primeru pa je zastaralni rok pet let.

Da (na podlagi medsebojno sklenjene Pogodbe o nastanitvi študenta-študentke v dijaški dom v študijskem letu 2013/2014) vtoževani zneski predstavljajo najemnino in da zato ti (upoštevaje v določbi 351. člena OZ za tovrstne terjatve predviden triletni zastaralni rok) ob vložitvi predloga za izvršbo še niso zastarali, je v celoti prepričljivo (pravilno) pojasnilo že sodišče prve stopnje. Okoliščina, da naj bi toženka račun prejemala mesečno, na pravno naravo vtoževanih zneskov ne vpliva.

Sodišče prve stopnje je štelo, da je po „prenehanju najemne pogodbe“, to je od 23. 11. 2012 (stečaj) do avgusta 2014, ko je tožena stranka prodala svojih 5/6 nepremičnine, zahtevek utemeljen po 198. členu OZ oziroma da je tožena stranka obogatena. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da ima pritožba prav, ko opozarja na 248. člen ZFPPIPP. Z začetkom stečajnega postopka pridobi stečajni dolžnik pravico odpovedati najemne in zakupne pogodbe, ki jih je sklenil pred začetkom stečajnega postopka z enomesečnim odpovednim rokom.

Ker najemna pogodba še vedno velja, se je sodišče prve stopnje v zvezi z ugovorom zastaranja pravilno sklicevalo na triletni zastaralni rok.

Tožnica (ki je bila v zadevi P 135/2007 tožena stranka), je v tisti zadevi dne 20.1.2005 vložila laično vlogo, naslovljeno z "Ugovor tožene stranke na sklep št. 001 I 2004/01524, podrejeno pobotni ugovor in nasprotna tožba". Naslov vloge ne omogoča zaključka, da je bila nasprotna tožba vložena le kot pobotni ugovor. Da nasprotna tožba ni bila vložena kot pobotni ugovor, še bolj jasno izhaja iz vsebine te vloge.

Odškodninska terjatev šteje za zapadlo z nastankom škode in takrat jo je že mogoče uveljavljati. Zastaranje pravice sodno uveljavljati takšno terjatev začne teči z dnem, ko oškodovanec izve za vse elemente, na podlagi katerih je mogoče opredeliti škodo, in ko izve za tistega, ki jo je povzročil. Zastaralni rok odškodninske terjatve torej začne teči, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in povzročitelja, ne pa od dneva, ko je izvedel za višino škode oziroma odgovornost povzročitelja škode.

Po 351. členu OZ pa terjatev zakupnine (najema), ne glede na to, ali se plačuje občasno ali v enkratnem skupnem znesku, zastara v treh letih. Navedena specialna določba OZ, torej izključuje določbe OZ o enoletnem zastaranju določenih terjatev.