189. člen OZ

Namen Direktive 2004/48/ES je bil zagotoviti minimalen, vendar standarden niz ukrepov, postopkov in pravnih sredstev, ki omogočajo učinkovito uveljavljanje pravic intelektualne lastnine v civilnih postopkih. Nadalje iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da Direktiva 2004/48/ES določa minimalni standard glede spoštovanja pravic intelektualne lastnine in državam članicam ne preprečuje, da določijo ukrepe, ki zagotavljajo večje varstvo. Direktiva 2004/48/ES se tako uporablja, kot izhaja iz njenega člena 2(1), brez poseganja v sredstva, ki jih ali jih lahko določa nacionalna zakonodaja, če so lahko ta sredstva ugodnejša za imetnike pravic.

Direktiva se ne osredotoča na obliko in se ne opredeljuje za določeno vrsto zastopanja (v smislu direktnega ali indirektnega zastopanja), ampak podaja definicijo kolektivne organizacije. Zato tudi v 4. členu ZKUASP ni mogoče videti zapovedi, po kateri bi bila kolektivna organizacija vselej neposredni zastopnik imetnikov pravic, ki nastopa "v njihovem imenu". Ni mogoče prezreti očitnega namena nacionalnega in evropskega zakonodajalca, da se tudi v primerih kabelske retransmisije zaradi velikega števila avtorjev in razpršenosti s podelitvijo ustreznega pooblastila kolektivni organizaciji omogoči učinkovito, ekonomično in hitro sodno uveljavljanje avtorskih in sorodnih pravic. Ob dobesednem (in napačnem) upoštevanju določila 4. člena ZKUASP pa bi nastal ravno nasproten učinek. Iztoževana terjatev nima pogodbene podlage. Tožeča stranka je zahtevala plačilo nadomestila za uporabo in ne izpolnitve pogodbe. Dolžnost mesečnega plačila nadomestila za uporabo pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih za leto 2016 in višina mesečne obveznosti za navedeno leto ne izhaja niti iz kakšnega drugega pravnega akta ali sporazuma. Trditveno in dokazno breme o

Postavljena vrvica (lega, slaba vidljivost, brez opozorila) predstavljala veliko tveganje za nastanek poškodb, predvsem voznikov dvoslednih vozil, ter veliko tveganje za nastanek nesreč, ko je potrebno, da se voznik vključi nazaj v promet z vzvratno vožnjo na glavno cesto. Vrvica tudi ni bila dobro vidna (slaba odbojnost) in ni bilo nobenega predhodnega opozorila, kot je običaj, da se v prometu s pravočasnimi opozorilnimi znaki označuje fizične ovire na cesti. V primerih, ko so površine v zasebni lasti, ima upravitelj oz. lastnik bencinskega servisa sicer pravico zapreti dostop na zasebno zemljišče, vendar mora to storiti na način, ki ne ogroža varnosti udeležencev cestnega prometa. V primeru teme in zavijanja motornega kolesa, ko luč v ovinku slabše osvetljuje pot pred voznikom, bi moral tožnik hitrost dodatno zmanjšati. Zgolj vožnja znotraj dovoljene hitrosti ni dovolj. Od povprečno skrbnega človeka se pričakuje večja prilagodljivost danim razmeram.

Za presojo, ali je bil tožnik začasno napoten na delo v tujino ali pa je bil na službeni poti, je v obravnavanem primeru bistveno, da je bilo usposabljanje tožnika njegova edina delovna naloga v tujini na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi in da je predstavljalo opravljanje njegovega rednega dela. Dejstvo, da je bil tožnik na izobraževanju, v okoliščinah konkretnega primera še ne pomeni, da ni bil začasno napoten na delo v tujino. Izobraževanja oziroma usposabljanja delavca res praviloma ni mogoče šteti za napotitev delavca na delo v tujino, ampak gre praviloma za službeno pot. Vendar pa to ne velja v konkretnem primeru, saj je izobraževanje oziroma usposabljanje tožnika predstavljalo njegovo edino delovno nalogo v tujini v okviru pogodb o zaposlitvi in s tem njegovo redno delo. V tem primeru je zato treba tožnika obravnavati kot napotenega delavca na podlagi 208. člena ZDR-1, in sicer tako glede dela v Avstriji kot tudi glede dela v Švici.

Oškodovanec lahko po pravilih, ki veljajo v primeru neupravičene pridobitve, tudi po zastaranju pravice zahtevati odškodnino od odgovorne osebe zahteva, naj mu odstopi tisto, kar je dobila z dejanjem, s katerim je bila povzročena škoda (189. člen OZ). Takšen zahtevek zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku (346. člen OZ). Oškodovanec lahko izbira pravno podlago, na kateri bo uveljavljal odpravo svojega prikrajšanja. Čeprav gre za isti dolg, se odškodninski zahtevek in zahtevek za vrnitev pridobljene koristi v svojem nastanku ne izključujeta in tudi zastaranje enega je neodvisno od zastaranja drugega.

Pri služnostih v javno korist, kjer je služnostni upravičenec skoraj vedno pravna oseba, omejitev trajanja take služnosti ne bi bila združljiva z namenom zagotavljanja nemotenega delovanja javne infrastrukture, saj se ta večinoma postavlja za obdobje, daljše od trideset let. Specialna in sektorska zakonodaja zato omogočata ustanovitev služnosti za nedoločen čas, točneje za čas, potreben za gradnjo oziroma postavitev, vzdrževanje in obratovanje javne infrastrukture. Predmet verzijskega zahtevka so lahko načeloma le tiste koristi, ki so nastale „na škodo“ prikrajšanega. Če je dobiček pretežno ali izključno posledica vloženega dela, sredstev ali lastnosti obogatenega, ta praviloma ne more biti predmet obogatitvenega zahtevka. Za tak primer gre tudi v konkretni zadevi, saj tožnica take koristi (najemnine), kakršno je pridobil toženec zaradi specifike storitev, ki jih opravlja (javne elektronske komunikacijske storitve), ne bi mogla doseči, saj sama teh storitev ne izvaja, poleg tega je RTV pretvornik, ki je bil (oziroma prostor na njem) oddan v najem, postavil toženec.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

V danem primeru vsebinski temelj odgovornosti zavarovanke tožeče stranke predstavlja določba 187. člena OZ. Tožeča stranka je bila namreč naročnik izvedbe gradbenih del. Vendar pa 187. člen OZ ni samostojna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti naročitelja in izvajalca del na nepremičnini, temveč je samo podlaga za (v odnosu do oškodovanca) solidarno odgovornost naročitelja za škodo v zvezi z izvajanjem del na nepremičnini, za katero odgovarja izvajalec teh del (gre torej za posebno obliko odgovornosti za ravnanje drugega). Naročiteljeva odgovornost je torej odvisna od odškodninske odgovornosti izvajalca. V primeru, ko naročnik v razmerju do tretjega (oškodovanca) izpolni svojo solidarno zavezo, ima pravico od vsakega drugega dolžnika zahtevati, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj (prim. prvi odstavek 188. člena OZ). To pomeni, da svoj regresni zahtevek lahko naslovi tako na dejanskega povzročitelja škode (tj. odgovornega za škodo; v obravnavanem primeru naj bi bila po trditvah tožeče stranke to družba S. d. o. o. oziroma podizvajalec), kot tudi na družbo, s katero ima podizvajalec sklenjeno podjemno pogodbo (v tem primeru družbo A. d. o. o.). Podjemnik namreč od

Delo, pri katerem se je tožnik poškodoval, to je centriranje in vijačenje težkih kovinskih prečnih nosilcev na kovinske stebre na višini 5 m, pri čemer je bila višina tožnikovega stojišča na lestvi cca. 2,5 m, je nevarno delo, pri katerem je tveganje za nastanek škode večje od običajnega. Za škodo, ki nastane pri opravljanju nevarnega dela, pa v skladu s 150. členom OZ odgovarja tisti, ki se z njim ukvarja, to je tožena stranka. Ob ugotovljenih okoliščinah, ki so prispevale k nezgodi in ugotovitvah, da tožnik zaradi neravnega terena lestve ni mogel postaviti v položaj v obliki črke A, da je ravnal tako, kot je bilo pri toženi stranki običajno, da ga ta na drugačen oziroma pravilen način ni opozorila in da direktor tožene stranke ni opravljal nadzora glede varnega opravljanja dela, tožena stranka ni dokazala, da je bil škodni dogodek izključno posledica ravnanja tožnika (nepravilne postavitve lestve na kovinsko konstrukcijo), ki ga tožena stranka ni mogla niti predvideti niti preprečiti (drugi odstavek 153. člena OZ), niti, da je tožnik prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ).

Preventivna funkcija odškodninskega prava tudi v luči splošnega načela neminem laedere ne seže tako daleč, da bi lahko oškodovanec zgolj zato, ker mu je nastala škoda na zemljišču, ki je sicer namenjeno tudi splošni rekreaciji oziroma uporabi širšemu krogu ljudi oziroma uporabnikov, od njegovega lastnika oz. upravljalca lahko terjal povrnitev škode. Na športnih rekreativnih površinah, kot so tudi športni stadioni, so postavljene lahko različne ovire oziroma naprave, namenjene prav uporabi takšnih objektov v športne in rekreativne namene, kot njihovi normalni sestavni oziroma funkcionalni deli. Le teh ob odsotnosti ustreznih predpisov oziroma običajev ni treba posebej zavarovati, uporabniki pa jih morajo upoštevati na ta način, da poskrbijo tudi za lastno varnost oz. za varno uporabo rekreativnih in športnih površin. To pa seveda predpostavlja tudi uporabo objektov, kakršen je stadion, v skladu s predpisanim režimom oziroma pravili v času, ko je vidljivost zadostna za normalno uporabo in seveda ob potrebni skrbnosti. Pričakuje se skrbnost povprečno skrbnega uporabnika, če te ni, se ravnanje lastnika oziroma upravljalca takšnega objekta ne obarva s protipravnostjo. Odgovor na dopu

Če tožnik meni, da mu je bila škoda povzročena tudi z ravnanjem drugih oseb in ne le tistih, glede katerih je že pridobil pravnomočni izvršilni naslov, lahko tudi od teh zahteva plačilo odškodnine. Tožniku sicer ista škoda ne sme biti dvakrat povrnjena, vendar to ne pomeni, da njena povrnitev ne sme biti (solidarno) naložena vsem osebam, ki so jo povzročile. Vsak dolžnik solidarne obveznosti upniku odgovarja za celotno obveznost - šele z izpolnitvijo enega izmed njih (in ne že z naložitvijo plačila odškodnine enemu od njih) pa bodo tudi ostali prosti svoje izpolnitve (395. člen OZ).

Tožnik je kot zaposleni pri toženi stranki opravljal delo menjave strešne kritine in pri sestopu padel s transportne lestve v globino približno štiri metre. Uporaba transportne lestve pri toženi stranki je bila ustaljena in običajna za prevoz ne le materiala, ampak tudi delavcev. Od tožnika ni bilo mogoče življenjsko pričakovati, da bo v nasprotju z ustaljenim načinom dela za sestop s strehe uporabljal navadno lestev, pa čeprav mu je bila ta sicer na voljo. Glede na to, da je tožena stranka vedela za nepravilnosti pri opravljanju dela, bi morala poskrbeti za ustrezen nadzor ali pa za sprejem drugih ukrepov, s katerimi bi bodisi preprečila bodisi sankcionirala nepravilno opravljanje dela. Gola prepoved nepravilne uporabe transportne lestve in neuporabe varnostnih pripomočkov ne more imeti za posledico 50 % soprispevka tožnika k nastanku škode, zlasti ne ob dejstvu, da so na tak način ravnali vsi zaposleni delavci. Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča tožnik k nastanku škode prispeval zgolj v obsegu 10 %. Pri presoji odškodnine iz naslova izpada dohodka v obliki denarne rente je odločilno, kakšno delo je oškodovanec opravljal tedaj, ko mu je škodni dogodek povz

Tožena stranka tožniku ni zagotavljala varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu (delavci s tožnikom po navodilih tožene stranke niso smeli komunicirati, tožena stranka tožniku ni zagotavljala ustreznega dela,...), zaradi katerega je tožnik (tako izhaja iz ugotovitev izvedenca psihiatrične stroke) utrpel škodo. Zato je podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Tako škoda v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot tudi škoda v obliki duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic, ne glede na to, ali sta uveljavljani v dveh ločenih tožbenih zahtevkih ali pa v enem skupnem, sta pravno priznani obliki škode v skladu s prvim odstavkom 179. člena OZ. To velja tudi za spor o trpinčenju na delovnem mestu, v katerem lahko delavec toži za odškodnino za povrnitev vseh pravno priznanih oblik škode, ki jih priznava prvi odstavek 179. člena OZ, kot tudi za povrnitev škode v obliki duševnih bolečin zaradi trpinčenja na delovnem mestu, ki jo priznava 8. člen ZDR-1.

D. zavarovalnica kot podružnica tuje gospodarske družbe nima sposobnosti biti stranka po določbi prvega odstavka 76. člena ZPP. Prav tako ne obstaja noben poseben predpis, ki bi določal drugače in bi tako navedena podružnica pridobila to sposobnost na podlagi drugega odstavka 76. člena ZPP. Ker je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo zoper D. zavarovalnico kot drugo toženo stranko, čeprav ta ne more biti pravdna stranka, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da prvo tožena stranka za škodo tožniku odgovarja po načelu objektivne odgovornosti, ker je profilirka, na kateri je tožnik opravljal delo, ki je privedlo do njegove poškodbe, nevarna stvar oziroma delo na njej nevarna dejavnost. Tožnik je moral pločevino, navito na kolut, poravnati in zaščiti z zaščitno folijo, v ta namen pa pločevino z rokami voditi do profilirnih valčkov, skozi katere je nato pločevina šla, pri tem pa se prevlekla z zaščitno folijo. To pomeni, da je tožnik moral z rokami poseči v neposredno bližino delujočega stroja.

Za obstoj odškodninske odgovornosti delodajalca zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi morajo biti kumulativno podane štiri predpostavke: protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in krivda povzročitelja škode. Pri tem je bistveno, da za protipravnost delodajalčevega ravnanja ne zadostuje gola nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak je termin predpisan hujšim zlorabam instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno materialnopravno stališče, da je protipravnost ravnanja tožene stranke podana že s tem, ker razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni izkazan. To za protipravnost ravnanja, kot rečeno, ne zadostuje. Tožnik je navajal dejstva, ki bi, če bi se izkazala za resnična, predstavljala podlago za ugotovitev protipravnosti ravnanja tožene stranke. Obstoja teh dejstev pa sodišče prve stopnje zaradi zmotno zavzetega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo.

V primeru zdravniške napake, torej delu, ki ni v skladu z merili, ki jih predpisuje 45. člen ZZDej, je protipravnost v kršitvi zdravniške doktrine, kodeksa medicinske deontologije oziroma drugih strokovnih in etičnih kodeksov in sodna praksa doslej od tega stališča (ki pa odstopa od mnenja nekaterih teoretikov), zaradi katerega se posledično odškodninski zahtevki zaradi zdravniških napak obravnavajo kot civilni delikt, praktično ni odstopala.

Premoženjska škoda zaradi kršite pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po ZVPSBNO se presoja po OZ-u in 4. členu in 16. členu ZVPSBNO. Ker je tožnik dokazal, da je gospodaril s svojim denarjem tako, da je redno vezal hranilne vloge na banki, zaradi predolgega sojenja pa je izkazal, da ni mogel s tem denarjem gospodariti od 1. 5. 2003 do 9. 7. 2007, ko je dolžnikov dolžnik plačal njegove plače, je izkazal s tem izgubo na zaslužku. Na podlagi ugotovitev, da ni šlo za posebej komplicirane zadeve, da je bil tožnik aktiven in da je šlo celo za prednostne zadeve, bi zadeva morala biti rešena tako, da bi se postopek končal in tožnik prejel denar v dveh letih

Krivda voznika, ki v križišču izsili prednost pri zavijanju v levo, je bistveno večja od krivde nasproti vozečega voznika, ki s preveliko hitrostjo (80km/h ob omejitvi 50 km/h) pripelje po prednostni cesti. Za nastalo nesrečo je zavarovanec tožene stranke odgovoren v 80%, prispevek tožnika pa je 20%.

Če se v trgovini uporablja viličar, mora voznik viličarja (posebej) paziti, da z viličarjem ne poškodujejo strank, čeprav je lahko kupcem znano, da se viličarji uporabljajo.