355. člen ZFPPIPP

Upravitelj je po oceni višjega sodišča ustrezno pojasnil, da je strokovnega pomočnika najel zato, ker za opravljeno storitev nima potrebnih znanj in izkušenj. Pojasnila upravitelja zadoščajo za presojo, da gre za storitev, za katero je potrebno posebno strokovno znanje s področij, ki niso predmet strokovnega izpita za opravljanje funkcije upravitelja.

Strošek zavarovanja upraviteljeve odgovornosti ni strošek stečajnega postopka.

Z izdajo soglasja sodišča za plačilo stroškov stečajnega postopka se upravitelj ne razbremeni odgovornosti za pravilno posredovanje podatkov o obstoju terjatev, ki spadajo med občasne stroške stečajnega postopka (tretji odstavek 102. člena ZFPPIPP). Sodišče preveri temelj in višino plačil, v kolikor se tekom postopka izkažejo kot sporna. Znesek, ki je predmet tega pritožbenega postopka, se nanaša občasne stroške stečajnega postopka, povezane z vlaganji v nepremičnino v lasti dolžnika, ki so v predlogu upraviteljice specificirani do te mere, da sodišče prve stopnje ni imelo utemeljenega razloga za dvom v njihov temelj in višino, s priloženimi specificiranimi računi in delovnimi nalogi izvajalcev pa so tudi izkazani. Upoštevajoč vsebino predloga in njemu priloženih listin je imel pritožnik vse potrebne podatke, da bi lahko kateremu koli od stroškov oporekal tako po vsebini kot po višini. Takšnega ugovora ni vložil, dvoma v upraviteljičin predlog pa tudi ni vzbudil s pavšalnim pritožbenim očitkom, da so priglašeni stroški nespecificirani in neizkazani.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka razpolaga z zadostnimi sredstvi za takojšnje plačilo sodne takse, njeno stališče, da iz stečajne mase teh stroškov sploh ne sme plačati, pa ni pravilno. Zato zahteva za plačilo sodne takse tudi ne more pomeniti nedopustne omejitve ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

Zakon kot stroške stečajnega postopka določa tudi pravdne stroške. Za plačilo teh obveznosti stečajni upravitelj potrebuje sklep sodišča o soglasju k plačilu stroškov. Za presojo utemeljenosti izdaje soglasja k plačilu stroškov stečajnega postopka zadošča, da je sodišče prve stopnje razpolagalo s podatkoma, za kateri konkretni postopek gre in ali gre za stroške iz 6. točke drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP.

V tem postopku ni mogoč preizkus utemeljenosti upraviteljeve odločitve, da je sprožil ustrezne postopke, niti presoja, ali so podane predpostavke za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Za presojo utemeljenosti izdaje soglasja k plačilu stroškov postopka zadošča, da ima sodišče podatek, za kateri konkretni postopek gre in ali gre za stroške iz 6. točke drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP.

Izjema od splošne prepovedi dovolitve izvršbe zoper insolventnega dolžnika je izvršba na podlagi sodne odločbe, izdane o zahtevku, katerega predmet je terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka. Stroški stečajnega postopka so obveznosti stečajnega dolžnika, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka, razen tistih obveznosti, za katere zakon določa, da se plačajo iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upnikov.

Zgolj nestrinjanje upnika s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem upravitelja ne morejo biti razlog za njegovo razrešitev, njihovo pravilnost oziroma zakonitost pa lahko upnik uveljavlja z ustreznimi pravnimi sredstvi zoper posamezno odločitev, o utemeljenosti katerih odloči sodišče, ne pa v okviru instituta razrešitve upravitelja. Da so stroški nepotrebni, bi moral upnik zatrjevati ob izdaji sklepov za soglasje k stroškom postopka, ne šele v fazi, ko se ti sodni postopki zaključujejo in so bili stroški pravdanja že plačani. Iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi pritožnik ali katerikoli drugi upnik uspešno izpodbijal sklepe sodišča prve stopnje, ki je podalo soglasje k stroškom.

Upravitelj v stečajnem postopku vodi posle insolventnega dolžnika v skladu s potrebami postopka (drugi odstavek 97. člena ZFPPIPP), nagrada za delo upravitelja pa načeloma vključuje nadomestila za vse storitve, ki so potrebne za izvedbo njegovih nalog. Iz nabora potrebnih storitev so med drugim izvzete tiste, ki zahtevajo posebno strokovno znanje s področij, ki niso predmet strokovnega izpita za opravljanje funkcije upravitelja, ali ki jih je v posameznem postopku treba opraviti v takem obsegu, da jih ne more opraviti upravitelj sam (103. člen ZFPPIPP). Takšne storitve lahko upravitelj odda v delo drugi osebi, njihovo plačilo pa ima značilnost stroškov stečajnega postopka (354. člen ZFPPIPP). Pri odločanju o soglasju k njihovemu plačilu (prvi odstavek 357. člena ZFPPIPP) stečajno sodišče presoja namembnost in potrebnost stroškov, ki morajo biti v funkciji uresničevanja upraviteljevih nalog, ta pa mora presojo omogočiti z utemeljitvijo svojega predloga za soglasje k plačilu posameznega stroška. Zakon kot stroške stečajnega postopka določa tudi pravdne stroške. Zastopanje stečajnega dolžnika pred sodiščem ne spada v okvir storitev, ki so vključene v nagrado upravitelja, saj

Stroški pisarniškega poslovanja po 21. členu Pravilnika se morajo neposredno nanašati na konkreten stečajni postopek. Takšni pa niso stroški amortizacije pritožničine pisarniške opreme ter stroški njene internetne povezave, računalniške opreme, ogrevanja, najema njene pisarne ipd., kot tudi ne stroški z zavarovanjem njene odškodninske odgovornosti. Ti stroški so fiksni, nastajajo neodvisno od obsega upraviteljevega dela, tako da niso neposredno povezani s konkretnimi postopki.

Ni mogoče pritrditi pritožnici, da so stroški amortizacije njene opreme, stroški njenega poslovnega prostora (najemnina, elektrika, komunala ipd.) in strošek premije za zavarovanje njene odgovornosti „podobni izdatki“ iz 21. člena Pravilnika. V tem smislu navedenega pojma v skladu z določili ZFPPIPP in Pravilnika po presoji višjega sodišča ni mogoče razumeti. Vsi stroški, primeroma našteti v 21. členu Pravilnika, se namreč nanašajo na izdatke, ki so v neposredni povezavi z opravljanjem nalog in pristojnosti, ki jih ima upravitelj v posamičnem stečajnem postopku. Gre torej za izdatke, ki upravitelju nastanejo med oziroma zaradi posamičnega stečajnega postopka. Med primeroma naštetimi stroški ni nobenega takšnega izdatka, ki ga ima upravitelj zato, da lahko opravlja svojo dejavnost in mu nastaja neodvisno od posamičnega stečajnega postopka. Ker pravno urejen primer zajema drugo (in ne podobno) vrsto stroškov, pri razlagi pojma „podobni izdatki“, kot jo ponuja pritožnica, ni mogoče ostati v mejah pravnega pravila iz 21. člena Pravilnika in v teh mejah najti merila, ki utemeljuje sklepanje po podobnosti. Ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da je potrebno četrti odstavek

Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo predlogu stečajne upraviteljice in ji dalo soglasje za plačilo nagrade odvetniški družbi za sestavo odgovora na tožbo A. A. za ugotovitev obstoja njegove terjatve do dolžnika.

Pritožnica uveljavlja, da obsojenec zgoraj navedeno sodbo izpodbija z izrednim pravnim sredstvom, ki če mu bo ugodeno, bo to pomenilo končanje izvršbe (po 76. členu ZIZ), sredstva zanjo pa bodo na škodo stečajne mase samo potratena in je zato izvršba preuranjena. Vendar pravnomočnost sodbe kot izvršilnega naslova tipično zagotavlja trdnost presoje, da je upniku terjatev prisojena upravičeno in da zato za njeno uveljavitev sme poseči po premoženju dolžnika, tj. začeti in voditi izvršbo. Večina izvršb se vendarle ne konča na način iz 76. člena ZIZ, zato zgolj zaradi visečnosti izrednega pravnega sredstva same po sebi izvršbe ni mogoče imeti za prenagljeno.

Upniki stroškov stečajnega postopka niso stranke stečajnega postopka, saj je ta namenjen poplačilu upnikov za njihove terjatve, ki so nastale do začetka stečajnega postopka. Upnik stroškov stečajnega postopka pravnega varstva ne more iskati v stečajnem postopku, temveč lahko svojo terjatev uveljavlja zgolj v posebnem pravdnem postopku. Upravitelj v svoji pritožbi podrobno razlaga, kako je s tem, ko je angažiral odvetnika, dosegel, da se je stečajna masa tej zadevi povečala in so bili upniki sploh kaj poplačani. Pritožbeno sodišče odgovarja, da takšne navedbe niso bistvene. Določbe ZFPPIPP o občasnih stroških postopka so povsem jasne in upravitelj mora pridobiti predhodno soglasje sodišča, da takšne stroške kasneje lahko poplača.

Ker so bili stroški vzdrževanja posestva, ki predstavlja posebno stečajno maso, vključeni v pravnomočen predračun stroškov stečajnega postopka, v fazi odločanja o razdelitvi posebne razdelitvene mase ni več mogoče presojati potrebnosti in koristnosti teh stroškov. To velja tudi za že nastale tekoče stroške stečajnega postopka, za izplačilo katerih upravitelj ni potreboval soglasja sodišča po drugem odstavku 357. člena ZFPPIPP. Gre za pristojnost in odgovornost stečajnega upravitelja. Ker pa je predračun stroškov stečajnega postopka zgolj okvir predvidenih stroškov, mora stečajno sodišče preveriti, ali so navedeni stroški dejansko nastali. To zahteva, da upravitelj v predlogu načrta razdelitve posebne razdelitvene mase utemelji temelj in višino dejansko nastalih stroškov. Zgolj sklicevanje na pravnomočen predračun stroškov stečajnega postopka temu ne zadosti, saj ta predstavlja le oceno bodočih stroškov. Tudi potni stroški upravitelja so lahko v predračunu stroškov stečajnega postopka predvideni le okvirno, v predlogu načrta razdelitve posebne razdelitvene mase pa jih je potrebno specificirati glede na namen in po višini, tako da je mogoče preveriti, ali gre za dejansko nas

V skladu z drugim odstavkom 60. člena ZFPPIPP mora zahtevek za priznanje terjatve vsebovati v primeru, če upnik v postopku zaradi insolventnosti poleg glavnice terjatve uveljavlja stroške, ki so mu nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, zneske teh stroškov. V skladu s šestim odstavkom 60. člena ZFPPIPP pa v primeru, če zahtevek za priznanje terjatve ne vsebuje zneska stroškov iz 3. točke drugega odstavka tega člena, se za prijavo terjatve ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč velja, in nasproten dokaz ni dovoljen, da upnik v postopku zaradi insolventnosti ne uveljavlja teh stroškov.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je v tej zadevi odločilno dejstvo, da je bila sporna provizija plačana v okviru prodaje premoženja v stečajnem postopku, ki je potekala po ZFPPIPP, in da ni šlo za prodajo na prostem trgu. Kupci premoženja v stečaju nimajo pravice vplivati na pogoje prodaje, kamor upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje spadata sporna višina provizije druge toženke in njena prevalitev na kupca. Gre za strošek stečajnega postopka, ki je bil (le) prevaljen na kupca, in z vidika kupca gre (le) za del kupnine oziroma za prodajni pogoj, pri čemer tožnica ni problematizirala dejstva, da je bila z višino provizije seznanjena, in trditve, da vsak kupec vnaprej ekonomsko oceni, koliko bo namenil za nakup v stečaju, ter stroške vračuna. Povedano drugače, gre za prodajni pogoj, ki je z vidika prodajalca inkorporiran v kupnino in kateremu posledično ni več moč nasprotovati le z izpodbijanjem tega segmenta kupnine. Gre za kupnino, ki je sestavljena iz cene, ki jo je prva toženka (prodajalka) prejela za prodano stvar, in transakcijskih stroškov (npr. sporne provizije druge toženke), ki jo je prevalila na kupca v stečaju.

Ob pomanjkljivih listinskih dokazih zgolj izpovedba zakonitega zastopnika, ki naj bi na roke plačal 100.000,00 EUR gotovine izvajalcu, posojila pa kot zakoniti zastopnik ni zavedel v bilancah tožnice, čeprav bi to moral storiti, ni primeren dokaz, posebno še ob nezadostni substanciranosti dokaznega predloga za zaslišanje glede vira (relativno visokega) denarnega zneska. S predlagano spremembo v Predlogu ZFPPIPP-H se glede na z novelo ZFPPIPP-E spremenjeni 268. člen odpravlja redakcijska nedoslednost. Z navedeno novelo je bil namreč vsebinsko spremenjen četrti odstavek 268. člena tako, da mora v primeru, če zahtevek druge pogodbene stranke za vračilo delne izpolnitve zaradi pobota po drugem odstavku navedenega člena ne preneha v celoti, druga pogodbena stranka terjatev za plačilo razlike prijaviti v stečajnem postopku in se ta terjatev plača iz razdelitvene mase po pravilih tega zakona o plačilu terjatev upnikov. Glede na spremenjeno pravilo o plačilu razlike, če terjatev po opravljenem pobotu le delno preneha, je določba 3. točke tretjega odstavka 355. člena, ki določa plačilo razlike po četrtem odstavku 268. člena po pravilih za plačilo občasnih stroškov, neustrezna oziro