211. člen ZZZDR-UPB1

Zatrjevana in ugotovljena je bila neutemeljena uporaba tuje stvari, ki je omejevala in onemogočala tožnici izvrševanje lastninsko pravnih upravičenj (da bi imela nepremičnino v svoji rabi - izključni posesti) in z njo prosto razpolagala (jo oddajala v najem). S tem je (vsaj) potencialno oziroma hipotetično prikrajšanje tožeče stranke izkazano. Na drugi strani je dovolj zatrjevana obogatitev na strani tožene stranke in vzročna zveza med njima.

Tako kot pri institut začasnega zastopnika v smislu določila 82. člena ZPP, ki je primerljiv z institutom skrbnika za poseben primer, se v skladu z drugim odstavkom 182. člena ZZZDR oziroma sedaj 242. člen DZ, skrbništvo (za posebne primere) lahko poveri tudi ustrezni pravni osebi. Ustrezna pravna oseba pa ni le tista pravna oseba, ki se s skrbništvom lahko ukvarja v okviru svoje dejavnosti, za katero je registrirana. Lahko je katera koli pravna oseba, ki lahko kakovostno opravlja naloge skrbnika. Sodišče prve stopnje je ob tem, ko je A. postavilo za skrbnika za posebni primer, pojasnilo razloge za postavitev, med katere je navedlo, da leži nepremičnina na njenem območju in da ima zato kot upnica interes, da poskrbi zanjo. Sodišče druge stopnje pa ob tem še dodaja, da je ena izmed nalog občine upravljanje z občinskimi nepremičninami, zato je prepričano, da bo pritožnica naloge skrbnika za posebni primer strokovno opravljala in kakovostno poskrbela za zapuščino zapustnika.

Vodilo za imenovanje skrbnika za posebne primere je predvsem korist otroka in dejstvo, da bo upošteval in ravnal v korist svojega varovanca. Pri imenovanju skrbnika za posebne primere se po sodni praksi upoštevajo želje varovanca, če jih lahko izrazi, in želje sorodnikov, če je to varovancu v korist. Če to ni v nasprotju z otrokovo koristjo, se za skrbnika za posebne primere imenuje tudi njegov sorodnik.

Toženec bi kot skrbnik moral vse prejete koristi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju prenesti na tožnico, saj je njegovo skrbništvo za poseben primer iz denacionalizacijske odločbe takrat dejansko prenehalo. Stroški tožeče stranke z zavrnjenim delom zahtevka so nastali kot posledica nestrinjanja tožene stranke z delnim umikom tožbe, zato je neprivolitev tožene stranke v umik tožbe potem, ko je izpolnila tožbeni zahtevek, šteti za zakrivljeno ravnanje oziroma krivdno povzročitev stroškov tožeči stranki.

V primeru neupoštevanja varovankine izjave, da ne želi imeti nameščene posteljne ograjice, bi prišlo do kršitve pravice do svobode gibanja (32. člen Ustave) v povezavi s 35. členom Ustave, ki zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.

Izročilna pogodba za nepremičnine, ki jo je tretja toženka (leta 2005) sklenila kot omejeno poslovno sposobna (starejša od 15 let), sicer brez potrebnega dovoljenja staršev in sodelovanja skrbnika, je izpodbojna in ni nična. Pravico zahtevati razveljavitev takšne pogodbe ima samo mladoletna oseba oziroma v njenem imenu zakoniti zastopnik. Nična ali neobstoječa je tista pogodba, ki jo sklene poslovna popolnoma nesposobna oseba, torej mladoletnik pred dopolnjenim 15 letom starosti, medtem ko je pogodba, ki jo brez odobritve zakonitega zastopnika sklene poslovno omejeno sposobna oseba (mladoletnik po 15 letu starosti) le izpodbojna. Posel, ki ga sklene omejeno poslovno sposoben mladoletnik (starejši od 15 let) ni v nasprotju s 108. kot tudi ne s 111. členom ZZZDR, saj na podlagi omenjene izročilne pogodbe ni prišlo do osvojitve ali obremenitve premoženja tretje toženke; ravno nasprotno je toženka pridobila premoženje (nepremičnino), četudi obremenjeno s stvarno služnostjo stanovanja in obligacijsko obveznostjo preživljanja dveh oseb. Prav tako navedena pogodba ni v nasprotju s 123. členom ZZZDR, saj se z njo ni spreminjalo obveznosti, ki sta jo imela prva dva toženca do

Pri odločanju o postavitvi osebe pod skrbništvo mora biti sodišče pozorno tudi na določbo drugega odstavka 267. člena DZ, saj ta določa, drugače kot prej veljavni 211. člen ZZZDR, da skrbnika za posebne primere ni mogoče imenovati, ko so podani pogoji za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo, razen če zakon določa drugače. Glede na okoliščine tega primera je prvostopenjsko sodišče očitno presodilo, da bodo koristi in pravice tožnice ustrezno in hitreje varovane z imenovanjem skrbnika za poseben primer, ki ga po določbi 268. člena DZ v sodnem postopku lahko postavi tudi sodišče in je to lahko tudi CSD. Ker se tožnica pritožuje zgolj v smeri, da sploh ne potrebuje skrbnika za poseben primer (torej še manj skrbnika za odrasle), se tudi pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali so bili v obravnavani zadevi sploh izpolnjeni pogoji za postavitev skrbnika za poseben primer, ali pa za postavitev trajnejše oblike skrbništva.

Odločba, s katero se oseba postavlja pod skrbništvo, je namenjena izključno varstvu pravic in pravnih koristi te osebe. Zato ima slednja pravico do pritožbe zoper tovrstno odločitev, pa naj gre za prvo odločitev o postavitvi pod skrbništvo, kot tudi za določitev kolizijskega skrbnika. Kadar so podani utemeljeni razlogi za postavitev skrbnika za posebni primer, ga po 212. členu ZZZDR v sodnem postopku lahko postavi sodišče in je to lahko tudi CSD, ki ima v nadaljevanju vse možnosti, da sam pooblasti odvetnika in s tem zagotovi varovancu kvalitetno strokovno zastopanje.

Sodišče mora, kadar je v drugem sodnem postopku verjetno izkazano, da ena od strank postopka ni procesno sposobna, na podlagi prve točke prvega odstavka 206. člena ZPP, praviloma prekiniti postopek in na podlagi tretjega odstavka 57. člena ZNP-1 pristojnemu okrajnemu sodišču predlagati, naj po uradni dolžnosti začne postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo. Sedaj veljavni DZ v drugem odstavku 267. člena celo določa, da skrbnika za posebni primer ni mogoče imenovati v primerih, ko so podani pogoji za postavitev otroka pod skrbništvo oziroma ko so podani pogoji za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo, razen če zakon določa drugače. Po 82. členu ZPP lahko sodišče stranki, če ni pravdno sposobna, pa nima zakonitega zastopnika, izjemoma na predlog ene od strank postavi začasnega zastopnika. Vendar se mora sodišče zavedati, da s postavitvijo začasnega zastopnika stranki dejansko omeji pravico do izjavljanja v postopku (22. člen Ustave), zato mora najprej opraviti strogi test sorazmernosti. Sodišče mora tako pretehtati, ali je glede na okoliščine obravnavanega primera zaradi varstva ustavne pravice ene stranke do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave) utemel

Skrbnik zapuščine pri skrbi za zapuščino razpolaga z zapuščinskimi stvarmi in pravicami le v okviru redne uprave in ohranitve zapuščine, za ravnanje, ki presega okvir rednega poslovanja in upravljanja zapuščine, pa mora imeti soglasje centra za socialno delo.

Sodišče prve stopnje se je s postavitvijo skrbnika za posebni primer izognilo zahtevam ZPP o postavitvi začasnega zastopnika. Iz razlogov izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati, da bi centru za socialno delo predlagalo postavitev zakonitega zastopnika, skrbnika ali skrbnika za posebni primer (in bi tak postopek predlogo trajal); skrbnika za posebni primer pa je postavilo tudi ne da bi izvedlo postopek, kakršnega za postavitev pod skrbništvo predvideva ZZZDR. Pritožbeno sodišče ne izključuje povsem možnosti, da bi sodišče postavilo skrbnika za posebni primer (če se bo v nadaljevanju postopka res pokazalo, da tožnica ne razume pomena svojih dejanj in ne zmore oblikovati ali izraziti prave volje, ter CSD ne bo postavil skrbnika), a opozarja, da bo morala biti v tem primeru raven vsebinske presoje pogojev za postavitev in primernosti osebe skrbnika takšna, kot je pred CSD. Stranki pa morajo biti ob tem tudi zagotovljene pravice, ki ji jih daje ZZZDR v postopku postavitve skrbnika. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica ni sposobna razumeti pomena svojih dejanj in oblikovati prave volje ter ustrezno skrbeti za varstvo svojih pravic in koristi v pravdnem postopku.

Skrbnik zapuščine je tudi skrbnik za posebni primer v smislu ZZZDR, zanj veljajo tudi določbe ZZZDR, ki urejajo pravni položaj skrbnika. Po določbi 180. člena ZZZDR se za skrbnika postavi oseba, ki ima osebne lastnosti in sposobnosti, potrebne za opravljanje dolžnosti skrbnika in ki privoli, da bo skrbnik. Sodna praksa je enotna, da se privolitev nanaša le na fizično osebo, ki se postavi za skrbnika, ni pa potrebna privolitev v primeru, ko se za skrbnika postavi center za socialno delo. Prav tako ni ovire, da sodišče kot skrbnika za posebni primer ne bi postavilo centra za socialno delo.

Pravilna je materialnopravna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obveznost toženke kot skrbnice denacionaliziranega premoženja, da obveznice hrani do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, ko so znani dediči in njihovi dedni deleži. Oseba, ki prevzame naloge skrbnika, mora kot dober gospodar vedeti, kakšna je njegova naloga. Toženka je s tem, ko je navedeno obveznost prekršila, ravnala protipravno, s čimer je tožnici povzročila škodo.

Pritožba CSD P. je utemeljena iz razloga prirejenosti upravnega postopka in nepravdnega sodnega postopka ter ustavnega načela delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave Republike Slovenije. Sodišče zato ne more postavljati nalog upravnim organom. Sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da je CSD P. brez privolitve postavilo za skrbnika za posebni primer, četudi je menilo, da CSD ni izpolnil svoje dolžnosti iz 211. člena ZZZDR. Prav tako ni bilo podlage za naložitev skrbništva po drugem odstavku 131. člena ZD, kar je pravica CSD, ne dolžnost. Pritožbeno sodišče je zato njegovi pritožbi moralo ugoditi.

Odobritev opravljenih procesnih dejanj ni nujno izrecna ali pisna, ampak je lahko tudi konkludentna; kolizijski skrbnik (CSD) pa je s svojimi konkludentnimi ravnanji v preteklosti jasno izrazil, da želi pravdo nadaljevati. Pravica izpodbijati očetovstvo je otrokova samostojna pravica, ki ne more biti prisilno zvezana s hkratnim uveljavljanjem pravice do ugotovitve očetovstva po 92. členu ZZZDR. Sodišče mora opraviti tehtanje med pravico mladoletne tožnice do ohranitve statusa in pravico do poznavanja identitete svojih naravnih staršev, v kateri je zaobjeto tudi upravičenje do ukinitve pravne vezi z domnevnim staršem, ki ne ustreza realnosti.

V postopku (delnega) odvzema poslovne sposobnosti, zlasti v primeru kadar ta teče za odvzem poslovne sposobnosti osebi v zvezi s sodnimi in upravnimi postopki, mora že pristojni CSD postaviti taki osebi skrbnika.

Sodišče prve stopnje v predmetnem postopku ni postavilo izvedenca, ampak je (le) pridobilo mnenje izvedenca, ki je bilo izdelano glede pravdne sposobnosti tožnice v drugem (v bistvenem podobnem) postopku in na podlagi tega mnenja tožnici postavilo skrbnika za poseben primer, ne da bi pred izdajo izpodbijanega sklepa tožnici mnenje vsaj vročilo. Pritožnica utemeljeno opozarja, da bi ji moralo sodišče prve stopnje (tudi) v tekočem postopku omogočiti pravico do izjave oziroma dokaze o (ne)obstoju njene pravdne sposobnosti izvesti tudi v predmetnem postopku. Izvedba dokaza po uradni dolžnosti pomeni le, da lahko sodišče prve stopnje postavi izvedenca brez predloga stranke (in to v vsakem posameznem postopku), ko pa je postavljen, tudi za tak dokaz veljajo vsa pravila o izvajanju dokazov. Stranka ima pravico sodelovati pri izvedbi dokaza in podati pripombe na mnenje, ki jih mora sodišče obravnavati. To velja za vsak posamezni postopek, v katerem se ugotavlja procesna sposobnost stranke.

Novi lastnik nepremičnine s tem, ko pridobi s hipoteko obremenjeno nepremičnino, pridobi tudi položaj zastavnega dolžnika in z njim v izvršilnem postopku procesni položaj dolžnika. Upoštevajoč pravila ZIZ, ki jasno določajo, kdo je lahko dolžnik in ob kakšnih pogojih je po dovolitvi izvršbe dopustna sprememba osebe dolžnika, je treba položaj novega lastnika kot dolžnika določiti z izdajo sklepa o nadaljevanju izvršbe. Smiselna uporaba navedene določbe pri tem narekuje, da v primeru, ko pride do spremembe lastništva na predmetu izvršbe tekom izvršilnega postopka, vstopi njen novi lastnik v izvršbo glede tega predmeta izvršbe kot (realni) dolžnik poleg dosedanjega dolžnika, ki ohrani položaj osebnega dolžnika. Nasploh velja, da se postavi začasni skrbnik zapuščine, če je potrebno, da se uredijo pravice in obveznosti, ki zadevajo zapuščino. Začasni skrbnik skrbi za zapuščino v korist vseh dedičev, zastopa dediče v razmerjih, ki se tičejo zapuščine ter skrbi, da se zapuščina ohrani za (prave) dediče. Ker pa je skrbnik zapuščine po ZZZDR skrbnik za posebne primere, veljajo glede njegovega pravnega položaja tudi določbe tega zakona.

Zaradi v 205. členu ZPP taksativno naštetih dogodkov, nastalih med postopkom, se postopek prekine na podlagi samega zakona. Gre za taksativno naštete primere prenehanja stranke med pravdo, prenehanja delovanja sodišča zaradi vojne ali drugih vzrokov ali če drug zakon tako določa. ZPP v 206. členu omogoča tudi prekinitev postopka po sklepu sodišča, če so za to izpolnjeni zakonsko izpolnjeni razlogi. Eden od njih je reševanje predhodnega vprašanja, kadar sodišče sklene, da ga ne bo reševalo samo. Sposobnost biti stranka in procesna sposobnost ter v tem okviru pravilnost zastopanja, vključno z dovoljenjem za opravo predpravdnih dejanj, sta procesni predpostavki. Od njunega obstoja je odvisna dopustnost tožbe in končno odločba. Če procesne predpostavke niso izpolnjene in pomanjkljivosti niso odpravljive, sodišče namreč tožbo zavrže.

Tožniku je bila poslovna sposobnost delno odvzeta, ker je bilo ugotovljeno, da pri njem obstaja psihična motnja kverulantske paranoje, ki med drugim izključuje tožnikovo sposobnost ocene, ali bi bila sprožitev konkretnega sodnega postopka v njegovo korist. V takšnem primeru za pravilno zaščito resničnih interesov osebe skrbi postavljeni skrbnik - v obravnavani zadevi skrbnik za posebni primer, ki ima zato pravico in dolžnost, da v konkretnem primeru presodi, ali je določeno dejanje potrebno in smiselno za varstvo tožnikovih pravic.