VSRS Sodba II Ips 358/2013, II Ips 359/2013, II Ips 360/2013, II Ips 361/2013, II Ips 362/2013, II Ips 363/2013, II Ips 364/2013, II Ips 365/2013, II Ips 3

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

1Okrožno sodišče v Novi Gorici je v zadevi P 215/2006 pravdi pravnomočno razsodilo, da je Mestna občina Nova Gorica (v nadaljevanju MONG)– in ne v zemljiški knjigi na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) vpisana tožena stranka, lastnica parcele št. ... k.o. ..., v naravi parkirne hiše z oznako A v sklopu stanovanjskega kompleksa ..., ter da je lastninsko pravico pridobila z lastninjenjem družbene lastnine na podlagi Zakona o javnih gospodarskih službah (v nadaljevanju ZJGS). Drugostopenjsko sodišče je tako odločitev potrdilo, Vrhovno sodišče pa je revizijo tožene stranke zavrnilo.(8)

2Predmet spora je bilo še večje število drugih nepremičnin, na katerih je MONG s tožbami v več ločenih postopkih zahtevala ugotovitev »svoje« lastninske pravice ter ugotovitev ničnosti pravnih poslov, na podlagi katerih so tožene stranke pri teh nepremičninah pridobile lastninsko, stavbno ali služnostno pravico, ugotovitev neveljavnosti vknjižbe le-teh in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja in sicer od družbe A. d.d. - v likvidaciji (v nadaljevanju A.) ter od družb, ki so bodisi od prvotoženke kot njihove ustanoviteljice v obliki stvarnih vložkov bodisi od njihovih singularnih pravnih naslednikov pridobile posamezne nepremičnine: B. d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o., E. d.o.o.(9), F. d.o.o., G. d.o.o. (izbrisana iz sodnega registra), H. d.o.o. (izbrisana iz sodnega registra), I. d.o.o. (izbrisana iz sodnega registra), J. d.o.o. (izbrisana iz sodnega registra), K. d.o.o.(10), L. d.o.o. in M. d.o.o.(11) Sporne nepremičnine v naravi predstavljajo javne površine v Novi Gorici in zemljišča, na katerih so zgrajeni objekti, naprave in omrežja javne gospodarske komunalne infrastrukture, vključno s temi objekti in napravami.

3MONG in vse zgoraj navedene družbe so 19. 5. 2013 pod opravilno številko P 358/2007 pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici sklenile sodno poravnavo v vseh sporih, ki so bili predmet sodnih postopkov, poleg tega pa so z njo uredile tudi nekatera razmerja, glede katerih tožbe niso bile vložene.

4Vrhovno državno tožilstvo je zoper sodno poravnavo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Izpodbija jo v delu, v katerem je v točkah 4.1., 4.2. in 4.3. dogovorjena višina odškodnin in odmen, ki jih mora MONG plačati ostalim strankam poravnave in znotraj tega o načinu in roku plačila. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev procesnih pravil iz 6. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo četrtega odstavka 306. člena istega zakona, ki je, meni, podana, ker je sodišče dovolilo poravnavo glede zahtevkov, s katerimi stranke poravnave ne morejo razpolagati. Uveljavlja tudi, da je zmotno uporabljeno materialno pravo, ker je izpodbijani del poravnave sklenjen v nasprotju s prvim odstavkom 1053. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi z tretjim odstavkom 2. člena Zakona o javnih financah (v nadaljevanju ZJF) in šestim odstavkom 10.a in 10.d člena Zakona o financiranju občin (v nadaljevanju ZFO-1).

Navaja, da so predmet sodne poravnave zemljišča, ki jih je A. vložilo kot stvarni vložek v devet projektnih družb, te pa so postale zemljiškoknjižne lastnice teh zemljišč, ki bi morala po ZJGS pripasti MONG; štiri od teh družb so še vedno v 100 %-ni lasti A., zato je bila poravnava sklenjena brez odškodninske obveznosti do tretjih oseb, poslovni deleži v ostalih petih družbah pa so bili preneseni na dobroverne tretje osebe, ki bi lahko od MONG in A. terjale odškodnino zaradi izgube temeljnih sredstev (kapitala) in izgube zaslužka, družba B. d.o.o. pa je v dobri veri z A. kot zemljiškoknjižno lastnico sklenila odplačno pogodbo o ustanovitvi stavbne pravice. MONG se je zavezala plačati odškodnino: (i) A. kot investitorju in izvajalcu javne komunalne infrastrukture; (ii) družbi B. d.o.o. za izbris odplačno ustanovljene stavbne pravice na zemljišču, ki bi moralo pripasti MONG, pa je bila pri njem vpisana lastninska pravica v korist A. ter (iii) družbam C. d.o.o., D. d.o.o., E. d.o.o., F. d.o.o. in K. d.o.o. za terjatve tretjih oseb do MONG in A., ker so poslovne deleže v teh družbah pridobile v dobri veri in v zaupanju v zemljiško knjigo glede lastništva nepremičnin, in sicer v skupnem znesku 3.089.276,50 EUR v 120 dneh, po poteku tega roka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi že od sklenitve poravnave dalje, zaradi poplačila teh obveznosti pa mora kot proračunski porabnik izpeljati ustrezne postopke in sprejeti rebalans proračuna ter zagotoviti dolžniško financiranje.

MONG bi se po določbi 10.a člena ZFO-1 lahko zadolžila le ob predhodnem soglasju ministra, pristojnega za finance, soglasja pa pred sklenitvijo sodne poravnave ni niti zahtevala, zato je izpodbijani del poravnave v nasprotju s prisilnimi predpisi in ga sodišče ne bi smelo dopustiti.

Kršeno je bilo načelo učinkovite in gospodarne rabe proračunskih sredstev iz tretjega odstavka 2. člena ZJF, ker poravnava ni bila sklenjena pod pogojem predhodnega soglasja ministra oziroma brez odloga njenega učinkovanja do izpolnitve zakonskih pogojev za pridobitev dolžniškega financiranja; s tem je MONG v nasprotju z določbami 14. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZIntPK) sprejela nerazumno tveganje, da bo dolžna izpolniti obveznosti iz poravnave iz njenega premičnega in nepremičnega premoženja, če ji ne bo uspelo pridobiti sredstev z zadolžitvijo – tudi plačati zamudne obresti že od sklenitve poravnave in ne šele od nastopa zamude dalje. Tako ravnanje je v nasprotju z moralo in zato nedopustno.

MONG je svoje lastninske zahtevke na vseh zemljiščih in objektih javne infrastrukture, ki so bili predmet vseh pravd, utemeljevala z določbami 76. člena ZGJS, kar so ji stranke poravnave v poravnavi priznale. Priznale so ji originarno pridobitev lastninske pravice z dnem uveljavitve ZGJS 2. 7. 1993, kot je bilo odločeno v (edini pred sklenitvijo poravnave pravnomočno končani) zadevi P 215/2006, ki jo je potrdilo Višje sodišče v Kopru s sodbo Cp 750/2009, revizijo zoper le-to pa je Vrhovno sodišče zavrnilo s sodbo II Ips 213/2010. Ne glede na priznano izvirno pridobitev lastninske pravice se je MONG zavezala plačati družbi A. odškodnino, češ da je slednja financirala in zgradila javno infrastrukturo v Kareju ... To pa ob izvirni pridobitvi lastninske pravice po določbah 72. člena ZGJS ne utemeljuje v točki 4.2. poravnave sprejete zaveze, ker ta temelji na zmotnem prepričanju, da med strankama obstoji pravno razmerje (1057. člen OZ). Med njima tudi ni moglo nastati pravno razmerje, ki bi MONG zavezovalo plačati odškodnino družbi B. d.o.o. zaradi izbrisa stavbnih pravic na zemljiščih v izvirni lasti MONG: za morebitno prikrajšanje le-te bi lahko odgovarjala le njena pogodbena partnerka – družba A. Enako velja glede odškodnine, ki se jo je MONG zavezala plačati petim družbam, ki jih je ustanovilo A., pa ob sklepanju poravnave niso bile več v njegovi lasti: tudi tem družbam bi za njihova morebitna prikrajšanja lahko odgovarjalo le A. in ne MONG, ki na njihov račun ni bila brez podlage obogatena in proti njim ni ravnala protipravno. Tako se pokaže, da je MONG obveznosti do navedenih petih družb in do družbe B. d.o.o. prevzela na podlagi pravil o prevzemu dolga po 427. členu OZ, kar je v nasprotju z 10.b členom ZFO-1, ki je prisilen predpis in občinam prepoveduje prevzemati dolgove. Predmet izpodbijanega dela poravnave je bila torej pravica, s katero MONG ne more razpolagati (1053. člen OZ).

5Tožeča stranka je vložila odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti v vseh zadevah. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj jo zavrže, podredno pa, naj jo zavrne. Odgovore so podale tudi tožene stranke A.,(12) C. d.o.o.,(13) N. d.o.o.,(14) B. d.o.o.,(15) F. d.o.o.,(16) E. d.o.o.,(17) G. d.o.o.(18) in L. d.o.o.(19). Vse, razen N. d.o.o., ki ni bila skleniteljica sodne poravnave in zahtevi za varstvo zakonitosti pritrjuje,(20) primarno menijo, da zahteva ni dovoljena, podredno pa, da je neutemeljena. Odgovori vseh strank, razen tistih, ki jih je vložilo A., so dovoljeni. Odgovori A. so nedovoljeni zato, ker jih je vložil stečajni upravitelj, ki ni izkazal, da bi imel opravljen pravniški državni izpit, zaradi česar ni imel postulacijske sposobnosti. Po določbah tretjega in četrtega odstavka 86. člena ZPP namreč lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, sama pa le, če ima (oziroma če ima njen zakoniti zastopnik) opravljen pravniški državni izpit.

6Zahteva za varstvo zakonitosti je dovoljena, a ni utemeljena.

O dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti v zvezi z zadevo P 215/2006 Okrožnega sodišča v Novi Gorici

7Sodno poravnavo lahko izpodbijajo stranke in sicer iz razlogov, določenih v drugem odstavku 392. člena ZPP: zaradi napak volje, zaradi sodelovanja sodnika, ki bi moral biti ali je bil izločen in zaradi kršitev pravil o pravdni sposobnosti in o zastopanju. Ne morejo pa stranke sodne poravnave izpodbijati iz ničnostnih razlogov.(21) Iz ničnostnih razlogov razpolaganja strank v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo lahko po določbi četrtega odstavka 385. člena ZPP sodno poravnavo izpodbija le državni tožilec z zahtevo za varstvo zakonitosti.(22)

8MONG meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti v delu, ki se nanaša na s pravnomočno sodbo zaključeno zadevo P 215/2006 Okrožnega sodišča v Novi Gorici, nedovoljena iz dveh razlogov: zaradi izčrpanosti rednih in izrednih pravnih sredstev in ker »sodne poravnave zaradi nagibov pri sklenitvi ni mogoče le delno razveljaviti, kot uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti.«

9Zahteva za varstvo zakonitosti je vložena zoper sodno poravnavo in ne zoper sodbo, zoper katero so bila redna in izredna pravna sredstva res izčrpana. Zoper sodno poravnavo (enako kot zoper sodbe, izdane na podlagi dispozitivnih dejanj strank) pa je zahteva za varstvo zakonitosti z določbo četrtega odstavka 385. člena ZPP izrecno dovoljena. Tudi, če bi okoliščina, da je bila poravnava sklenjena potem, ko je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno, pomenila kršitev procesnih pravil o sklepanju sodne poravnave,(23) ne bi bila ovira za dovoljenost zoper njo vložene zahteve za varstvo zakonitosti. Sicer pa v konkretni zadevi na odločitev niti ne bi mogla vplivati, saj zahteva za varstvo zakonitosti sodne poravnave iz tega procesnega razloga ne izpodbija, Vrhovno sodišče pa se pri odločanju omeji izključno na preizkus kršitev, ki ki jih uveljavlja državno tožilstvo (prvi odstavek 391. člena ZPP).

O dovoljenosti zahteve v zvezi z ostalimi zadevami

10Državni tožilec ne zahteva razveljavitve sodne poravnave v celoti; tožeča stranka na podlagi stališča, da je to mogoče le, ko je izpodbijani del sodne poravnave neodvisen od njenega preostalega dela, v konkretnem primeru pa ni tako,(24) predlaga zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti tudi iz tega razloga. Neutemeljeno. Vprašanje se ne nanaša na morebitno nedopustnost izpodbijanja sodne poravnave, pač pa na (vsebinsko) utemeljenost zahteve po (le) delni razveljavitvi.

O neutemeljenosti zahteve

11Sodna poravnava je mešana materialnopravna in procesna pogodba.(25) Materialnopravna zato, ker z njo stranke uredijo svoja civilnopravna razmerja, s katerimi smejo razpolagati, procesna pa zato, ker jo pisno sklenejo v postopku pred sodiščem, ker je kot pogodba materialnega prava hkrati procesno dejanje strank, s katerim se konča že začet ali prepreči bodoč sodni spor o njenem predmetu in ker ima kvalitete pravnomočne sodbe in v primeru, ko je z njo dogovorjena spolnitev, tudi izvršilnega naslova.(26)

12Sodno poravnavo lahko izpodbijajo stranke s tožbo kot izrednim pravnim sredstvom zaradi napak volje, zaradi sodelovanja sodnika, ki je bil ali bi moral biti izločen ter zaradi kršitve pravil o pravdni spodobnosti in o zastopanju (392. člen ZPP), državno tožilstvo pa lahko zoper njo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi razpolaganja v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo (četrti odstavek 385. člena ZPP). Ne more pa državni tožilec uveljavljati drugih razlogov, na primer tistih, iz katerih je dovoljeno z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati pravnomočno sodbo (prvi odstavek 387. člena ZPP).

13Zahteva za varstvo zakonitosti sodne poravnave ne izpodbija v celoti. Ne izpodbija niti njenih posameznih neodvisnih delov. Izpodbija le tisti del poravnave, ki MONG za s sodno poravnavo pridobljene koristi (priznanje lastninske in služnostne pravice, razbremenitev pridobljenih nepremičnin z izbrisom stavbnih pravic...) nalaga plačilo denarne odmene in zakonskih zamudnih obresti ter določa način in roke plačila za oboje. Povedano drugače: poravnava naj obvelja glede vseh pravic in koristi, ki so jih ostale stranke poravnave prenesle na MONG, razveljavi pa naj se tisti njen del, ki pridobiteljico zavezuje k plačilu;(27)

čeprav formalno predlaga, naj se sodna poravnava v izpodbijanem delu razveljavi, glede na pravkar opisan obseg napadenega dela državno tožilstvo v resnici predlaga njeno spremembo.

14Sodno poravnavo ali njen posamezen neodvisen del je mogoče na podlagi tožbe za razveljavitev le razveljaviti, na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti pa le ugotoviti njeno ničnost,(28) ni pa je mogoče spremeniti. Poravnava je dispozitiven način ureditve razmerja med strankami, katerega izid ni nujno skladen z zakonskimi pravicami in obveznostmi strank iz tega razmerja (skladen mora biti le s prisilnimi predpisi in moralo) in z razumno pričakovano odločitvijo sodišča. Nasprotno: medtem ko mora (in sme) odločitev sodišča temeljiti le na subsumpciji dejanskih ugotovitev pod ustrezen materialnopravni predpis, je za poravnavo kot institut materialnega prava ključno, za sodno poravnavo kot procesni institut pa dopustno in običajno, vzajemno popuščanje strank (1050. člen in prvi odstavek 1051. člena OZ, prvi odstavek 306. člena ZPP) in s tem vsaj delen odmik od rezultata, ki bi ga dala dosledna uporaba materialnega prava, in sicer iz razlogov oziroma motivov, ki so lahko za sojenje nepomembni.

15Tako kot sodišče v OZ nima podlage za spremembo pogodbe o poravnavi, v ZPP nima podlage za spremembo sodne poravnave in sicer ne na podlagi tožbe za razveljavitev in ne na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti. Gre za akt, ki temelji izključno na dispoziciji skleniteljev. Sodišče ga lahko, če je obremenjen z zakonsko določenimi hibami, razveljavi ali ugotovi njegovo ničnost; sklenitelji lahko svoje razmerja nato znova uredijo s sodno poravnavo, ali pa o njem na njihovo zahtevo (2. člen ZPP) v zakonitem postopku in na podlagi ugotovljenih pravno relevantnih dejstev in materialnopravnih predpisov odloči sodišče. Ne more pa sodišče s sodno odločbo prisilno poseči v sodno poravnavo tako, da bi jo spremenilo. Tak poseg bi z razvrednotenjem načela avtonomije strank in načela dispozitivnosti, ki je njegov procesni odraz, nasprotoval temeljem pravnega reda.

16Po mnenju Vrhovnega sodišča je tudi sodna poravnava (tako kot pogodba o poravnavi na podlagi 1059. člena OZ) zaradi ničnosti posameznih določil lahko nična v celoti, razen izjemoma, ko je sestavljena iz več delov, ki so med seboj neodvisni, nično določilo pa se nanaša le na katerega od teh delov in ne na celoto. Obravnavan primer nedvomno ni tak in zahteva česa takega niti ne trdi. To pa pomeni, da je mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti le zoper sodno poravnavo v celoti ali njen samostojen, vendar neodvisen del in v tem obsegu tudi ugotoviti ničnost, ni pa mogoče zahtevati ugotovitve ničnosti zgolj posameznih določb poravnave.

17Zahteva je neutemeljena že zato, ker je vložena le zoper posamezne določbe sodne poravnave (konkretno točke 4.1., 4.2. in 4.3.), ki ne predstavljajo samostojnega oziroma neodvisnega dela. In ker se z njo namesto ugotovitve ničnosti zahteva (delna) razveljavitev, bi bila neutemeljena tudi, če bi bila vložena zoper sodno poravnavo v celoti ali zoper njen neodvisen samostojen del.

Stroški postopka

18Ko zavrne izredno pravno sredstvo, mora Vrhovno sodišče odločiti o stroških, ki so nastali v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Temeljno načelo stroškovne odločitve je načelo uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP): stranki, ki v postopku z izrednim pravnim sredstvom uspe, mora stroške povrniti stranki, ki je v tem postopku propadla. Zakon izhaja iz v sodni praksi najbolj pogostega položaja, ko pravno sredstvo vloži stranka postopka zoper sodno odločbo. Položaj, ko izredno pravno sredstvo vloži državni tožilec, ni posebej urejen.

19Če pravdni stranki na zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo odgovorita, Vrhovno sodišče stroške odgovora tiste stranke, v katere korist je odločilo, naloži v plačilo nasprotni stranki.

20Obravnavan primer je drugačen: zahteva za varstvo zakonitosti je bila vložena zoper sodno poravnavo, v odgovoru so ji nasprotovale tako tožeča kot vse tožene stranke in v postopku so uspele. Princip zaveze plačila stroškov ene stranke v breme druge pravdne stranke zato ne pride v poštev. Ker je tako, vsaka stranka sama krije stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

-----

...

Op. št. (8): V zvezi s to odločitvijo je bila po podatkih spisa 28. 1. 2013 pod opr. št. 9725/13 vložena tožba na Evropsko sodišče za človekove pravice.

Op. št. (9): Družba je bila 10. 10. 2013 izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve k prevzemni E. d.o.o., po pogodbi o pripojitvi z dne 18. 9. 2013.

Op. št. (10): Družba je bila 10. 10. 2013 izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve k prevzemni E. d.o.o., po pogodbi o pripojitvi z dne 18. 9. 2013.

Op. št. (11): Zadeve P 305/2007, P 357/2007, P 358/2007, P 36/2008, P 138/2012, P 229/2012, P 230/2012, P 231/2012, P 232/2012, P 233/2012, P 234/2012, P 235/2012, P 236/2012, P 237/2012, P 238/2012 in Pg 634/2012 Okrožnega sodišča v Novi Gorici.

Op. št. (12): V zadevah od II Ips 364/2013 do II Ips 373/2013 (ne pa tudi v zadevah II Ips 358/2013 do II Ips 363/2013).

Op. št. (13): V zadevah II Ips 359/2013 in II Ips 370/2013.

Op. št. (14): V zadevi II Ips 359/2013.

Op. št. (15): V zadevah II Ips 360/2013 do II Ips 363/2013, II Ips 371/2013 in III Ips 107/2013.

Op. št. (16): V zadevi II Ips 360/2013.

Op. št. (17): V zadevah II Ips 361/2013, II Ips 367/2013.

Op. št. (18): V zadevi II Ips 366/2013.

Op. št. (19): V zadevi II Ips 373/2013.

Op. št. (20): Od A. je kupila stavbno pravico na parceli ... k.o. …., ki je v naravi parkirna hiša, nato pa je MONG vložila lastninsko tožbo zoper A. Med pravdo je N. d.o.o. prenesla stavbno pravico na družbo C. d.o.o. in ta je bila kot nosilka pravice vključena v sodno poravnavo in z njo dovolila izbris stavbne pravice proti plačilu 430.000 EUR.

Op. št. (21): Tako sodbi II Ips 40/2010 in II Ips 184/2012.

Op. št. (22): O pravnem vprašanju, ali lahko zahteva ugotovitev ničnosti sodne poravnave (poleg državnega tožilca) tudi tretji, ki ni bil stranka sodne poravnave, se Vrhovno sodišče še ni izreklo; za odločitev v obravnavani zadevi to vprašanje ni pomembno.

Op. št. (23): Konkretno pravila iz prvega odstavka 306. člena ZPP, da lahko stranke sklenejo sodno poravnavo o spornem predmetu kadar koli med postopkom pred sodiščem. Betetto, N. in Galič, A., v Ude, L. in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 32, menita, da po pravnomočnosti sodbe sodne poravnave ni več mogoče skleniti; razmerja lahko stranke uredijo pogodbeno, tudi s poravnavo, a ta ne more imeti nobenih procesnih učinkov, ima pa materialnopravne učinke. Nasprotno Triva, S., v Triva, S. in Dika, M., Građansko parnično procesno pravo, VII. izmjenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2004, stran 571; meni, da je sklenitev sodne poravnave dopustna tudi po pravnomočnosti sodbe: čeprav stranke s svojim sporazumom ne morejo odvzeti eksistence pravnomočni sodbi, ni dvoma, da lahko tudi po pravnomočnosti sodbe s svojimi dovoljenimi dispozitivnimi dejanji uredijo svoja pravna razmerja drugače, kot so urejena s sodbo.

Op. št. (24): V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Op. št. (25): Tako Triva, S. in Dika, M., v Građansko parnično procesno pravo, VII. izmjenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2004, stran 570 in 573 (kar povzemata tudi Betetto, N. in Galič, A., v Ude, L. in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 30).

Op. št. (26): Nobenega dvoma ni o tem, da je sodna poravnava izvršilni naslov. Morebiten pomislek v pravilnost stališča, da ima lastnosti pravnomočne sodbe za konkreten primer ni relevanten.

Op. št. (27): Če bi stranke tak dogovor same vnesle v sporno poravnavo, le-ta sploh ne bi bila poravnava: po določbi tretjega odstavka 1051. člena OZ ne gre za poravnavo in ne veljajo pravila o poravnavi, če samo ena stranka popusti drugi, če na primer pripozna pravico druge stranke.

Op. št. (28): Sodne poravnave zaradi ničnosti ni dopustno izpodbijati. V starejši sodni praksi je sicer res zaslediti tudi primere, ki bi lahko izkazovali nasprotno, vendar pa je bila sodna praksa glede dopustnosti tožbe, s katero se uveljavlja ničnost sodne poravnave, dokončno poenotena z odločitvijo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 40/2010. V navedenem primeru je bilo pojasnjeno, da je sodišče, pred katerim je sodna poravnava sklenjena, dolžno na ničnostne razloge paziti po uradni dolžnosti. Uveljavljanje ničnostnih razlogov po sklenitvi sodne poravnave bi namreč, za razliko od uveljavljanja izpodbojnih razlogov, sodišče postavilo v položaj, ko bi moralo znova presojati nekaj, kar je že presodilo (obstoj ničnostnih razlogov). Na takšen način bi stranka dosegla ponovno sojenje o isti stvari. Če je sodišče ničnostne razloge prezrlo, je sodno poravnavo mogoče izpodbijati le še z zahtevo za varstvo zakonitosti. Enako sodba II Ips 184/2012.