1053. člen OZ

Tožnika je onemogočalo tudi dejstvo, da toženka sploh ni vodila evidenc delovnega časa, čeprav je bila to njena dolžnost. Res bi lahko svoje evidence vodil tudi tožnik, vendar pa mu tega, da ni vodil svojih evidenc (predložil pa je v tej zvezi izpolnjene potne naloge in podatke v zvezi s CMR) ni možno šteti v škodo, zlasti pa ne na drugi strani toženko razbremeniti dokazovanja, da je tožniku plačala vse opravljene ure dela (kar je sicer, kot to izpostavlja tudi Vrhovno sodišče RS, običajno breme delodajalca v sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za opravljeno delo). Toženka se v dokazovanje tega niti ni spuščala, temveč je zgolj vztrajala, da je v mednarodnem prometu splošna praksa, da se šoferje plačuje po kilometrih in da zato tožniku ničesar ne dolguje. Pri tem je glede na pritožbene navedbe dodati, da je delavcu potrebno zagotoviti plačilo po pravilih delovnega prava in ne po pravilih, ki temu nasprotujejo (plačilo po kilometrih). Plačilo za delo, ki bi bilo dogovorjeno v povezavi s prevoženimi razdaljami, ni dopustno, v konkretnem primeru pa tudi sicer ni bilo dogovorjeno, kot to povsem neizkazano in zato neutemeljeno trdi toženka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je

Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tudi terjatev delavca zoper delodajalca za plačilo odškodnine za škodo, ki je delavcu nastala pri delu ali v zvezi z delom, terjatev iz delovnega razmerja (odškodninska odgovornost delodajalca je določena v 179. členu ZDR-1. Predmet poravnave pa je lahko vsaka pravica, s katero lahko kdo razpolaga (prvi odstavek 1053. člena OZ). Poravnava ima naravo pogodbe o medsebojnih pravicah in obveznostih strank, kar enako velja za sporazum med delavcem in delodajalcem. Sporazum o prenehanju delovnega razmerja je torej pogodba med delavcem in delodajalcem o medsebojnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja. Predmet takega sporazuma je tako lahko tudi zapadla terjatev oziroma dolg iz naslova odškodnine za škodo, ki jo je utrpel delavec pri delu. Gre za terjatev, s katero delavec lahko razpolaga, saj ne gre za kogentno določeno pravico iz delovnega razmerja.

Ker se je tožnik s sporazumom veljavno odpovedal vsem do datuma podpisa zapadlim denarnim terjatvam do tožene stranke, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je pravilno štelo, da se je tožnik s podpisom sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki ga ni izpodbijal, odpovedal v tem sporu vtoževanim terjatvam iz naslova dnevnic in dodatka za delovno dobo. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je sporazum veljaven in ustvarja učinke med strankama. Nepoznavanje vseh okoliščin pred podpisom sporazuma (tožnik je trdil, da sporazuma ni prebral), je lahko razlog za izpodbojnost sporazuma, vendar bi moral tožnik v skladu z drugim in tretjim odstavkom 16. člena ZDR-1 napake volje uveljavljati v roku 30 dni od dneva, ko je izvedel za razloge izpodbojnosti (subjektivni rok) oziroma v roku do enega leta od dneva, ko je bila pogodba (sporazum) sklenjena. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da določba sporazuma, da stranki druga do druge nimata več nobenih finančnih zahtevkov iz naslova zapadlih obveznosti iz delovnega razmerja, ni nična in ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (86. člen OZ). Upoštevaje načelo, da mor

Glede na vsebino sporazuma je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da se tožeča stranka ni odpovedala zahtevku za plačilo odškodnine v višini 16.000,00 EUR. Bistveno je, da sta stranki ob sklenitvi sporazuma vedeli za to terjatev tožeče stranke in da je tožeča stranka tožencu pred podpisom sporazuma izstavila račun za nastalo škodo. Glede na to, da sta terjatvi toženca in tožeče stranke, v sporazumu natančno opredeljeni, ni razlogov, da se v sporazum ne bi vnesla tudi navedena terjatev tožeče stranke, ki je bila v času sklepanja sporazuma znana in po višini opredeljena. Zato je mogoče zapis v sporazumu, da se z razveljavitvijo pogodbe o zaposlitvi smatra, da so med podpisnikoma tega sporazuma razveljavljena tudi vsa ostala razmerja, razlagati tako, da se je s tem tožeča stranka odpovedala zahtevku iz naslova odškodnine za izgubljeno pošiljko.

Glede na to, da je tožnik s podpisom izrazil svoje soglasje k sklenitvi pogodbe, niso utemeljene pritožbene navedbe, da med strankama ni bilo soglasja volj za sklenitev dogovora o odpovedi zahtevkom iz delovnega razmerja, oziroma da je pogodba neveljavna, ker bi bila lahko takšna klavzula veljavna le v primeru, če bi stranki predhodno ugotovili obveznost oziroma terjatve, dogovorili način izpolnitve in potem zaključili, da nimata drugih zahtevkov oziroma se jim odpovedujeta. Delodajalec se ne more sklicevati na to, da ure, ki jih delavec porabi na delu in ki presegajo polni delovni čas, ne predstavljajo nadur v smislu določbe 144. člena ZDR-1, ker naj bi delodajalec evidentiral delovni čas le zaradi takšne zakonske zahteve. Delodajalec se ne more sklicevati na to, da delavec svojega dela ne opravlja učinkovito ali pa da je delo novinarja kreativno in samostojno delo ter da zato prisotnost v prostorih toženke ne predstavlja časa, ki ga novinar dejansko vloži v določeno oddajo ali prispevek.

Stranki nista bili dolžni v sporazumu izrecno navajati vse pravice, ki bi tožniku teoretično lahko pripadale iz delovnega razmerja, ter zatem ugotoviti, da se je tožnik tem pravicam odpovedal, temveč zadošča, da sta navedli, da glede ostalih pravic stranki ne obstoji nobena obveznost toženke. Takšna opredelitev predmeta pogodbe zadošča za veljavnost sporazuma v smislu določbe 15. člena OZ, s katerim se je tožnik odpovedal zahtevkom iz delovnega razmerja, ki jih sedaj uveljavlja v tem postopku.

Tožnik se je lahko s sporazumom o prenehanju delovnega razmerja veljavno odpovedal le zapadlim terjatvam iz naslova delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje pa zapadlosti vtoževanih terjatev ni ugotavljalo, saj je izhajalo iz napačnega materialnopravnega stališča, da je za veljavno odpoved terjatvam iz delovnega razmerja odločilno že, da so te nastale pred podpisom sporazuma.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova nadur in regresa za letni dopust. Svojo odločitev je pravilno oprlo na sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 10. 2017, ki sta ga podpisali stranki tega postopka. V njem tožnik kot delavec potrjuje, da mu je toženka kot delodajalec poravnala vse obveznosti na podlagi pogodbe o zaposlitvi, da nima do delodajalca nobenih zahtevkov, niti zapadlih niti nezapadlih, ter da se s podpisom tega sporazuma odpoveduje vsem morebitnim nadaljnjim zahtevkom do delodajalca.

Splošni predpostavki za nastanek dolžnikove zamude sta zapadlost ali dospelost terjatve in neizpolnitev. Stranki sta v točki 3.4. sporazuma podaljšali rok izpolnitve oziroma zapadlost terjatve iz naslova regresov za letni dopust za leta 2014 do 2017 do konca leta 2018. Ker tožena stranka ni bila v zamudi z izpolnitvijo obveznosti pred 1. 1. 2019, do tega dne tožnik ni upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti. Po 179. členu OZ v krog pravno priznanih oblik nepremoženjske škode, za katere je mogoče oškodovancu prisoditi denarno odškodnino, med drugim spadajo duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Pravilna je presoja sodišča, da tožnik v tem sporu ni dokazal posega v osebnostne pravice. V pritožbi izpostavlja, da zaradi večletnega neplačevanja regresa ni mogel na dopust in da je tožena stranka posegla v pravico tožnika do zdravja in plačanega letnega dopusta. Dejstvo, da tožena stranka tožniku ni izplačala regresa za letni dopust več let zaporedoma, samo po sebi še ne pomeni okrnitve pravice do zdravja in duševne integritete ter plačanega letnega dopusta.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki je zavrnitev zahtevka iz naslova nadur in vračila odtegnjenih zneskov od plače oprlo na Sporazum o medsebojnih obveznostih, ki sta ga tožnik in tožena stranka podpisala po tem, ko je tožniku pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. V tem sporazumu sta se stranki strinjali, da je delodajalec izpolnil vse obveznosti do delavca (III. točka sporazuma) in da soglašata, da je ta sporazum odraz njune prave volje ter da po podpisu tega sporazuma druga do druge nimata več nikakršnih finančnih zahtevkov iz naslova obveznosti iz delovnega razmerja (IV. točka sporazuma). V V. točki sporazuma sta stranki zapisali tudi, da s podpisom tega dogovora izjavljata, da sta seznanjeni z vsebino tega dogovora in njihovimi posledicami ter da izjavljata, da odraža njuno pravo voljo. Bistveno je, da je Vrhovno sodišče RS v razveljavitvenem sklepu VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019 zavzelo stališče, da se delavec zgolj vnaprej ne more veljavno odpovedati pravici iz delovnega razmerja, medtem ko s pravico, ki jo je že pridobil oziroma s terjatvijo, ki je ž

Delavec se vnaprej pravici, ki mu gre po zakonu, ne more veljavno odpovedati. S pravico, ki jo je že pridobil, oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, pa lahko prosto razpolaga in se ji tudi "odpove" tako, da je pač ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delodajalcem v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena ZPP, o njej poravna ali sporazume.

Delavec se vnaprej pravici, ki mu gre po zakonu, ne more veljavno odpovedati. S pravico, ki jo je že pridobil, oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, pa lahko prosto razpolaga in se ji tudi "odpove" tako, da je pač ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delodajalcem v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena ZPP, o njej poravna ali sporazume.

Delavec se ne more vnaprej veljavno odpovedati pravici, ki mu gre po zakonu, s pravico, ki jo je že pridobil, oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, pa lahko prosto razpolaga in se ji tudi "odpove" tako, da je pač ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delodajalcem v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena ZPP, o njej poravna ali sporazume. Kot izhaja iz prvega odstavka 1053. člena OZ, je lahko predmet poravnave vsaka pravica, s katero lahko kdo razpolaga. Poravnava ima naravo pogodbe o medsebojnih pravicah in obveznostih strank, kar enako velja za sporazum med delavcem in delodajalcem. V skladu s prvim odstavkom 82. člena OZ se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, pri razlagi spornih določil pa je po drugem odstavku treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava.1 Glede na to, da sta stranki sporni sporazum sklenili po tem, ko je bila tožniku pogodba o zaposlitvi (že) odpovedana, torej po tem, ko so zapadle že vse vtoževane terjatve iz naslova plače, bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do vsebine sporazuma (ne pa jo zgolj povzeti) ter ne bi smelo ugoditi zahtevku z golim skliceva

Stranki sta sporazum, da so poravnane vse medsebojne obveznosti, sklenili po tem, ko je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana, torej po tem, ko so zapadle že vse vtoževane terjatve. Zato bi se moralo sodišče druge stopnje opredeliti do vsebine sporazuma (ki ga tožnik zaradi morebitnih napak volje ne izpodbija) in ne bi smelo zavrniti toženke z golim sklicevanjem na ustavno odločbo o prepovedi vnaprejšnje odpovedi odpravnini. V premoženjskopravnem delovnem sporu ne veljajo pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo za delo preko polnega delovnega časa, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo in v potrditev teh dejstev ponuditi dokaze. Dokazno breme, da je poravnal vse obveznosti do delavca iz naslova delovnega razmerja je res na delodajalcu, vendar šele, ko delavec dokaže, da je ta obveznost nastala. Konkretno to pomeni, da mora delavec dokazati, da je opravil delo preko polnega delovnega časa in koliko. Absurdno je očitati toženki, da ni dokazala, da je tožniku plačala vse nadure, oziroma da jih je opravil manj, kot zatrjuje, saj je toženka dokazovala, da je ure, ugotovljene na podlagi evidence, ki jo je po

Res je, da je pravnomočna (dajatvena) sodba izvršilni naslov, ki upniku omogoča, da po pravilnih izvršilnega postopka doseže njeno prisilno izpolnitev. Ker pa je tudi v postopku izvršbe vodilno načelo dispozitivnosti, je od upnika odvisno, ali bo izterjal, kar mu je bilo prisojeno. Pravnomočna sodba sicer veže pravdni stranki, vendar le dotlej, dokler se ne sporazumeta drugače. Tudi judikatne terjatve so namreč lahko predmet poravnave (prvi odstavek 1053. člena OZ). Upnik in dolžnik se torej lahko veljavno sporazumeta drugače, kot je odločilo sodišče.

Ker sta stranki sklepali najemno pogodbo za določen čas, je bila (sedaj sporna) dolžnost dolžnika po izpraznitvi stanovanja odvisna zgolj in samo od nastopa razveznega roka, tj. preteka dogovorjenih šestih mesecev (63. v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena OZ). Gre za pogodbeno formulacijo, ki se nanaša na nastop bodočega, objektivno gotovega dejstva – potek (relativno kratkega) časa – in je kot taka v tolikšni meri nesporna, da je za njeno uveljavitev možna opredelitev neposredne izvršljivosti.

Poravnava je dvostranski pravni posel (pogodba) o spremembi spornega ali negotovega razmerja. Na njeni podlagi nastanejo nove pravice in obveznosti, kar pomeni, da ima poravnava konstitutivne učinke, saj se pravice iz prejšnjega razmerja ne morejo več uveljaviti. Enake učinke ima glede pravice do odškodnine tudi poravnava, ki jo je na podlagi zavarovanja pred odgovornostjo s tožnico sklenila toženkina zavarovalnica (964. in 965. člen OZ).

Notarski zapis je lahko izvršilni naslov za vse obveznosti iz pogodbe o najemu poslovnega prostora za določen čas. Notarski zapis ni izvršilni naslov za denarno terjatev, katere višina in zapadlost v njem nista določeni.