1059. člen OZ

S trditvami o čezmernem prikrajšanju (118. člen OZ), enako pa velja tudi za ostale trditve, ki se nanašajo na napake volje (grožnja – 45. člen OZ, bistvena zmota – 46. člen OZ), ni mogoče utemeljevati zahtevka na ugotovitev neveljavnosti pogodbe, ampak kvečjemu zahtevek za njeno razveljavitev. Pogodba, ki jo obremenjujejo takšne napake, je namreč (le) izpodbojna in ne nična (primerjaj 99. in 2. odstavek 118. člena OZ). Sodišče sicer pazi na ničnost po uradni dolžnosti, vendar to ne pomeni, da zato lahko ugotavlja dejstva, ki jih nobena od pravdnih strank ni navajala.

Tako kot sodišče v OZ nima podlage za spremembo pogodbe o poravnavi, v ZPP nima podlage za spremembo sodne poravnave in sicer ne na podlagi tožbe za razveljavitev in ne na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti. Gre za akt, ki temelji izključno na dispoziciji skleniteljev. Sodišče ga lahko, če je obremenjen z zakonsko določenimi hibami, razveljavi ali ugotovi njegovo ničnost; sklenitelji lahko svoje razmerja nato znova uredijo s sodno poravnavo, ali pa o njem na njihovo zahtevo (2. člen ZPP) v zakonitem postopku in na podlagi ugotovljenih pravno relevantnih dejstev in materialnopravnih predpisov odloči sodišče. Po mnenju Vrhovnega sodišča je tudi sodna poravnava (tako kot pogodba o poravnavi na podlagi 1059. člena OZ) zaradi ničnosti posameznih določil lahko nična v celoti, razen izjemoma, ko je sestavljena iz več delov, ki so med seboj neodvisni, nično določilo pa se nanaša le na katerega od teh delov in ne na celoto.

Poravnava je sestavljena iz dveh neodvisnih delov, zato je poravnava le delno nična. Del poravnave je ničen zaradi kršitve določbe čl. 255 ZGD, ki v 1. odst. določa, da se vložki ne smejo vrniti in ne obrestovati.