1051. člen OZ

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Ugovor znižanja plačila je dovoljen le proti zahtevku izvajalca za plačilo za opravljano delo pod pogojem da je naročnik izvajalca pravočasno in pravilno obvestil o obstoju napak pri delu glede katerega zahteva plačilo, ne pa tudi proti zahtevkom izvajalca za plačilo na drugih pravnih podlagah. Terjatev zapade v plačilo, ko bi upnik lahko na podlagi materialnega prava ali dogovora zahteval njeno plačilo. Enostransko zapoznelo izdajanje računov v nasprotju z dogovori in poslovnimi običaji med pravdnima strankama na zapadlost terjatev in začetek teka zastaralnega roka ne vpliva. Če upnik neutemeljeno zavlačuje z izdajo računa ali ga ne izda v razumnem roku, s tem ne more vplivati na zapadlost terjatve in niti na začetek teka zastaralnega roka. Zmotno je stališče tožene stranke, da Izjava predstavlja pripoznavo vseh medsebojnih terjatev in obveznosti pravdnih strank, ki so bile med njima znane ob njenem podpisu. Izjava ni jasna in niti določna, saj iz nje ni mogoče zaključiti, na katere odprte medsebojne terjatve in obveznosti iz "posla" se nanaša. Tudi pri ugovoru zaradi pobota v pravdi (procesno pobotanje) veljajo materialnopravna pravila o učinkovanju pobotne i

Pri razlagi določil pogodbe je treba spoštovati obvezna razlagalna pravila. Primarno se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Šele, če je določilo sporno, je pri njegovi razlagi treba uporabiti drugi odstavek 82. člena OZ, ki določa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ. Pogodbeno določilo je skladno z ustaljeno sodno prakso sporno tedaj, če glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem je izoblikovano, objektivno vzeto omogoča več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge. Le okoliščina, da določilu pravdni stranki pripisujeta različen pomen, tako še ne pomeni, da je določilo tudi objektivno sporno. Skladno z določilom 1050. člena OZ osebe med katerimi je spor ali negotovost glede kašnega pravnega razmerja, s pogodbo o poravnavi z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Popustitev je lahko med drugim v odpoved

Določba tretjega odstavka 286. člena ZPP omogoča, da sodišče upošteva tudi tiste navedbe, ki so podane po prvem naroku za glavno obravnavo, če takšna dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Pravilna je ugotovitev, da mora sodišče na ničnost poroštvene pogodbe paziti tudi po uradni dolžnosti ves čas postopka (92. člen OZ), zato navedb – četudi podanih po prvem naroku – ni moglo prezreti.

Splošni predpostavki za nastanek dolžnikove zamude sta zapadlost ali dospelost terjatve in neizpolnitev. Stranki sta v točki 3.4. sporazuma podaljšali rok izpolnitve oziroma zapadlost terjatve iz naslova regresov za letni dopust za leta 2014 do 2017 do konca leta 2018. Ker tožena stranka ni bila v zamudi z izpolnitvijo obveznosti pred 1. 1. 2019, do tega dne tožnik ni upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti. Po 179. členu OZ v krog pravno priznanih oblik nepremoženjske škode, za katere je mogoče oškodovancu prisoditi denarno odškodnino, med drugim spadajo duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Pravilna je presoja sodišča, da tožnik v tem sporu ni dokazal posega v osebnostne pravice. V pritožbi izpostavlja, da zaradi večletnega neplačevanja regresa ni mogel na dopust in da je tožena stranka posegla v pravico tožnika do zdravja in plačanega letnega dopusta. Dejstvo, da tožena stranka tožniku ni izplačala regresa za letni dopust več let zaporedoma, samo po sebi še ne pomeni okrnitve pravice do zdravja in duševne integritete ter plačanega letnega dopusta.

Osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, s pogodbo o poravnavi z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Negotovost je podana tudi, kadar je negotova uveljavitev neke pravice. Pritožnica obstoj negotovosti vprašanja glede lastništva neutemeljeno spregleda. Neutemeljeno vztraja, da bi bilo treba tudi v konkretnem primeru pri unovčitvi nepremičnine upoštevati tržno, ne pa likvidacijsko vrednost. Nedvomno bi to upraviteljica tudi upoštevala, če bi razpolagala s pravnomočno sodbo, da MO ni originarno pridobil lastninske pravice na sporni nepremičnini in bi jo potem lahko tudi prodala po tržni ceni zainteresiranim kupcem. Vendar s tako sodbo upraviteljica ne razpolaga.

Pogoj, da se nek spor rešuje na arbitražnem razsodišču, je namreč poleg obstoja arbitražnega sporazuma tudi, da gre za pravno razmerje, v zvezi s katerim stranke lahko sklenejo pogodbo o arbitraži. Spor o izključitvi družbenika po tretjem odstavku 501. člena ZGD-1 je statusni in ne premoženjskopravni spor, ki se nanaša na družbo, ustanovljeno po slovenskem pravu. O njem tudi glede na njegovo naravo ni mogoče doseči poravnave (gre za sodno izključitev, kar pomeni, da do izključitve pride šele s pravnomočnostjo sodne odločbe).

Trditve tožene stranke je mogoče razumeti kot zatrjevanje dogovora v smislu poravnave, ki naj bi zaradi neizpolnitve Pogodbe iz razlogov na strani tožeče stranke toženi stranki zagotovila nadomestitev nerealiziranega pozitivnega pogodbenega interesa, ki ga je tožena stranka zasledovala pri sklenitvi Pogodbe. Odškodninsko varstvo pogodbi zveste stranke daje drugi odstavek 239. člena OZ. Če bi bile te predpostavke izpolnjene, bi bila opredelitev višine odmene oškodovani pogodbeni stranki lahko dopusten predmet poravnave, zato na ničnost ne bi bilo mogoče sklepati že iz nesorazmerja, ki se kaže v tem, da je samo ena stranka prevzela zavezo izpolnitve nasprotni stranki. S tem, ko je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da je takšen dogovor v vsakem primeru nedopusten, je nepravilno uporabilo materialno pravo.

Sodna poravnava o spornem predmetu preprečuje ponovno odločanje o tožbenem zahtevku.

Namen postopka poravnavanja ni samo, da se sodišča razbremenijo vodenja kazenskih postopkov (za manj nevarna kazniva dejanja), temveč tudi, da se čim prej reši konflikt med osumljencem in oškodovancem na zadovoljiv način za oba, brez uporabe kazenskih sankcij, z učinki tudi na civilnopravnih področjih. Stvar osumljenca in oškodovanca je, za kakšno vsebino sporazuma se, s pomočjo poravnalca, dogovorita. Tožnik je sprejel toženčevo ponudbo za poravnavo in s tem sta pravdni stranki nedvomno odpravili negotovost glede odškodninskega razmerja, ki je izhajalo iz kaznivega dejanja (1050., 1051. člen OZ), kar v posledici pomeni, da je toženec postal prost tovrstne obveznosti do tožnika. S sklenitvijo sporazuma tako pravdni stranki nista zasledovali le ustavitve kazenskega postopka, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje, temveč sta upoštevaje povedano in smisel določb postopka poravnavanja v kazenskih zadevah, nedvomno sklenili poravnavo o premoženjskih posledicah kaznivega dejanja, torej poravnavo sklenjeno za potrebe kazenskega postopka, vendar tudi v smislu civilnopravnih učinkov.

Ker je sodna poravnava akt, ki temelji izključno na dispoziciji skleniteljev, zaradi zmote in zvijače tako ni moč zahtevati razveljavitve zgolj posameznega dela poravnave, v kolikor ni ta samostojen in popolnoma neodvisen od drugih delov.

Pravdni stranki sta s tem dogovorom pravzaprav sklenili poravnavo (člen 1050 OZ), s katero sta razrešili vsa sporna razmerja, izvirajoča iz omenjene terminske prodajne pogodbe. Vendar pa je v konkretnem primeru popustila praktično v vsem zgolj tožeča stranka, tožena stranka pa ni pravzaprav v ničemer popustila. Ker je v obravnavanem primeru samo ena stranka popustila, pritožbeno sodišče zaključuje, da zatrjevani pogoji za sklenitev poravnave v omenjenem Dodatku št. 2 sploh niso bili podani (tretji odstavek 1051. člena OZ).

Pripoznava se že pojmovno lahko nanaša le na obstoječ dolg. Institut pripoznave dolga ima omejen obseg. Ta je povezan zlasti z zastaranjem terjatev (prim. prvi odstavek 341. člena OZ). Pripoznava dolga se pri zastaranju nanaša na nek določen, že obstoječ dolg. Jasno opredeljen pomen, ki prav tako ni samostojen, pa ima tudi pri poravnavi (prim. prvi odstavek 1051. člen OZ). Ta je v funkciji odprave negotovosti v nekem določenem razmerju. Za to, da bi pripoznava dolga štela kot samostojna pogodba, neodvisna od dotedanjega obstoja (pripoznanega) dolga, ni najti posebnega razloga. Pritožbeno stališče, da se v primeru pripoznave dolga sodišče ne more več ukvarjati z osnovnim pravnim razmerjem, ki je osnova za pripoznavo, je zato zmotno.

Ker tožeča stranka s pozivom k predložitvi vloge na posledice zamude ni bila opozorjena, je sodišče ravnalo pravilno, da je vlogo tožeče stranke z dne 31. 1. 2013 upoštevalo. Nespoštovanje 286a. člena ZPP, ki sodišču tako ravnaje nalaga, bi pomenilo kršitev procesnih pravil. Toženka sporazumu odreka učinek, ker naj bi njena volja pri sklenitvi sporazuma – zaradi sile in grožnje, ki naj bi je bila deležna ob njegovem sklepanju – ne bila svobodna. S tem uveljavlja neveljavnost pogodbe zaradi pomanjkanja ene od predpostavk, ki morajo biti izpolnjene, da je posel pravno veljavno sklenjen. Zahtevka za razveljavitev pogodbe tožena stranka v tem postopku ni postavila; ne zatrjuje pa niti tega, da bi ga uveljavljala izven tega postopka.

Na podlagi tožbe strank za razveljavitev sodne poravnave je mogoče sodno poravnavo ali njen posamezen neodvisen del razveljaviti (392. člen in 393. člen ZPP), na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ugotoviti njeno ničnost, ni pa mogoče z izpodbijanjem sodne poravnave doseči njene spremembe.

Tako kot sodišče v OZ nima podlage za spremembo pogodbe o poravnavi, v ZPP nima podlage za spremembo sodne poravnave in sicer ne na podlagi tožbe za razveljavitev in ne na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti. Gre za akt, ki temelji izključno na dispoziciji skleniteljev. Sodišče ga lahko, če je obremenjen z zakonsko določenimi hibami, razveljavi ali ugotovi njegovo ničnost; sklenitelji lahko svoje razmerja nato znova uredijo s sodno poravnavo, ali pa o njem na njihovo zahtevo (2. člen ZPP) v zakonitem postopku in na podlagi ugotovljenih pravno relevantnih dejstev in materialnopravnih predpisov odloči sodišče. Po mnenju Vrhovnega sodišča je tudi sodna poravnava (tako kot pogodba o poravnavi na podlagi 1059. člena OZ) zaradi ničnosti posameznih določil lahko nična v celoti, razen izjemoma, ko je sestavljena iz več delov, ki so med seboj neodvisni, nično določilo pa se nanaša le na katerega od teh delov in ne na celoto.

Ne gre za spor majhne vrednosti kljub izpolnjenemu pogoju glede višine zahtevka. Iz spisa namreč ni razvidno, da bi postopek pred prvim sodiščem tekel po določbah 442. člena ZPP in naslednjih. Stranke so bile le z vabilom na glavno obravnavo opozorjene na omejene procesne pravice. Ostala posebna procesna pravila za tovrstne spore niso bila spoštovana. Sodba ni bila razglašena takoj ob koncu glavne obravnave, stranke pa niso bile ne ob razglasitvi ne v pisnem odpravku sodbe pravilno poučene, pod katerimi pogoji se lahko pritožijo (3. in 4. odstavek 458. člena ZPP) in o krajšem osem dnevnem pritožbenem roku. Napačni pravni pouk o pravici do pritožbe ne sme škoditi stranki, ki se ravna po njem. Zato pritožniku ni mogoče odreči obravnave njegove pritožbe na drugi stopnji v okviru vseh pritožbenih razlogov, ki jih uveljavlja, torej tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je drugače v sporih majhne vrednosti izključeno.

Vsi toženci so bili malomarni, njihovo skupno delovanje - kajenje pod kozolcem tožnika, kjer je bila velika nevarnost sprožitve požara, pa je tožeči stranki povzročilo škodo. Zato je njihova odgovornost solidarna po 1. in 4. odst. 186. čl. OZ. Namen tega določila je olajšati položaj oškodovanca, saj bi bilo nesorazmerno težko v primerih več potencialnih povzročiteljev škode za vsakega od njih izkazati vzročno zvezo med njegovim ravnanjem in nastalo škodo; zadošča, da tožeča stranka izkaže, da je ravnanje kateregakoli od več potencialnih povzročiteljev povzročilo škodo. Bistvo poravnave je vzajemna popustitev, če pa samo ena stran popusti drugi, tako da npr. pripozna pravico druge, ne gre za poravnavo in zanjo ne veljajo pravila o poravnavi (3. odst. 1051. čl. OZ). Kršitev iz 13. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP glede izključitve javnosti iz glavne obravnave je storjena zgolj, kadar sodišče javnost z glavne obravnave izključi v nasprotju z zakonom, ne pa, kadar je ne izključi.