387. člen ZPP

ZUS-1 ureja sistem pravnih sredstev celovito. To pomeni, da določa, katera so redna in katera izredna pravna sredstva v upravnem sporu. Kot redno pravno sredstvo predvideva pritožbo, kot izredni pravni sredstvi pa revizijo in obnovo postopka. Zahteve za varstvo zakonitosti kot izredno pravno sredstvo ZUS-1 torej ne predvideva. To pomeni, da je zahteva za varstvo zakonitosti v upravnem sporu nedovoljena, saj je po zakonu ni mogoče vložiti.

Od stranke postopka ali drugega udeleženca postopka bi bilo pretirano zahtevati, da bi moral preverjati, ali je sodišče dan nastopa pravnomočnosti ugotovilo pravilno. Stranka postopka ali drug udeleženec postopka se lahko upravičeno zanese na klavzulo pravnomočnosti in iz nje izhajajoč datum nastopa pravnomočnosti.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da je s toženo stranko sklenila podjemno pogodbo.

Sklepi procesnega vodstva na glavni obravnavi so tudi dokazni sklepi (387. člen ZPP). Krog sklepov procesnega vodstva je odprt. Možen je vsak sklep, ki je usmerjen k smotrnemu in uspešnemu vodstvu postopka. Sodišče je na svoje sklepe načeloma vezano. Če bi bilo vezano tudi na sklepe, ki se nanašajo na vodstvo glavne obravnave, bi bilo to v nasprotju z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka. Sklepi procesnega vodstva zato ne postanejo materialnopravno pravnomočni in jih lahko sodišče po potrebi spremeni.

Na podlagi tožbe strank za razveljavitev sodne poravnave je mogoče sodno poravnavo ali njen posamezen neodvisen del razveljaviti (392. člen in 393. člen ZPP), na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ugotoviti njeno ničnost, ni pa mogoče z izpodbijanjem sodne poravnave doseči njene spremembe.

Tako kot sodišče v OZ nima podlage za spremembo pogodbe o poravnavi, v ZPP nima podlage za spremembo sodne poravnave in sicer ne na podlagi tožbe za razveljavitev in ne na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti. Gre za akt, ki temelji izključno na dispoziciji skleniteljev. Sodišče ga lahko, če je obremenjen z zakonsko določenimi hibami, razveljavi ali ugotovi njegovo ničnost; sklenitelji lahko svoje razmerja nato znova uredijo s sodno poravnavo, ali pa o njem na njihovo zahtevo (2. člen ZPP) v zakonitem postopku in na podlagi ugotovljenih pravno relevantnih dejstev in materialnopravnih predpisov odloči sodišče. Po mnenju Vrhovnega sodišča je tudi sodna poravnava (tako kot pogodba o poravnavi na podlagi 1059. člena OZ) zaradi ničnosti posameznih določil lahko nična v celoti, razen izjemoma, ko je sestavljena iz več delov, ki so med seboj neodvisni, nično določilo pa se nanaša le na katerega od teh delov in ne na celoto.

Izvršilno sodišče je zaradi načela stroge formalne legalitete vezano (poleg obstoja terjatve) tudi na domnevo o legitimaciji strank, ki so označene v izvršilnem naslovu. Izvršba se zato lahko opravi le proti osebi, ki je v izvršilnem naslovu opredeljena kot dolžnica, razen v izjemnih primerih iz 24. in 25. člena ZIZ, ko je pravno nasledstvo izkazano z „dopolnilnim izvršilnim naslovom“ oziroma listino, ki ima enako dokazno moč kot izvršilni naslov – z javno ali s po zakonu overjeno listino, če to ni mogoče, pa s pravnomočno sodbo, izdano v pravdnem postopku. Ugotavljanje prehoda terjatve ali obveznosti, ki ga s kvalificiranimi listinami ni mogoče dokazati, v izvršilnem postopku ni dopustno.

ZASP predvideva prenos neizključnih avtorskih pravic oziroma podelitev dovoljenj uporabnikom za uporabo avtorskih del (1. točka 146. člena ZASP). Ob prenosu avtorskih pravic je predvideno plačilo avtorskega honorarja (81. člen ZASP), ki je za male glasbene pravice dogovorjeno s Pravilnikom (153. člen ZASP). Šele v tem primeru (ob pisnem prenosu avtorskih pravic) je predvideno mesečno plačilo avtorskega honorarja, ki po svoji naravi predstavlja občasno terjatev. Ker pa med pravdnima strankama ni bila dogovorjena uporaba avtorskih del, je toženec kršil določila ZASP in avtorske pravice, ki jih ščiti tožnik, zato je temelj tožbenega zahtevka v določbah OZ o neupravičeni obogatitvi (198. člen OZ), zaradi česar velja splošni petletni zastaralni rok.

Ker ZIZ v poglavju o predhodnih odredbah izrecno ne ureja načina pridobitve predznambe zastavne pravice na nevpisani nepremičnini, je torej v konkretnem primeru utemeljena smiselna uporaba določb ZIZ o izvršbi za izterjavo denarne terjatve na nepremičnino, ki ni vpisana v zemljiško knjigo (211. člen v zvezi z 239. členom ZIZ). Smiselna uporaba citirane določbe predvsem pomeni, da ima zapisnik o rubežu nevpisane nepremičnine, ki se opravi na podlagi predhodne odredbe, zgolj pomen pogojne zastavne pravice oziroma predznambe zastavne pravice (ne pa tudi zaznambe izvršbe, ki jo upnik lahko doseže šele v postopku izvršbe). Smiselno so uporabljivi tudi ostali deli določbe 211. člena ZIZ (vsebina predloga, oprava rubeža, objava in razglasitev zapisnika).

Sodišče druge stopnje je odločitev sodišča prve stopnje spremenilo zaradi drugačne presoje vprašanja, ki je bilo za sodišče prve stopnje odločilno. Sodišče druge stopnje ima za takšno odločitev pooblastilo v 358. členu ZPP, vendar pa mora v takšnem primeru v obrazložitvi odgovoriti ne samo na navedbe pritožbe, temveč tudi na vse upoštevne navedbe nasprotne stranke, podane med postopkom sodišča prve stopnje, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev, in (glede tistih razlogov glede katerih razlogi sodišča prve stopnje zaradi drugačnega izhodišča morda niso dovolj izčrpni) pojasniti tudi, zakaj to niso.

Ena od temeljnih razlik med materialnim in procesnim dokaznim bremenom je v tem, da materialno dokazno breme ves čas postopka nosi ista stranka (je stabilno), medtem ko procesno dokazno breme glede na uspeh dokazovanja lahko prehaja od ene stranke na nasprotno stranko. Bistvo fenomena premeščanja procesnega dokaznega bremena izraža prav določba 212. člena ZPP, po kateri mora stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, ki mora z nasprotnim dokazom izničiti uspeh glavnega dokaza.

Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je tako imenovana sklepčnost tožbenega zahtevka oziroma po zakonskem besedilu iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP zahteva, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Za tožečo stranko to pomeni obveznost, da že v tožbi navede vso tisto dejansko podlago tožbe, ki utemeljuje uveljavljani tožbeni zahtevek. Tožeči stranki pa nespornih pravnih pojmov in pravnih razmerij ni treba razčlenjevati na posamična pravotvorna dejstva, saj se šteje, da je tožena stranka z njihovim priznanjem priznala vsa dejstva, ki jih sestavljajo. Sodišče mora glede na dejanske trditve tožeče stranke, katerih resničnost se predpostavlja, po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na zatrjevana dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. V pravdi zaradi delitve skupnega premoženja pomeni trditev tožeče stranke, da so nepremičnine skupno premoženje pravdnih strank, prejudicialno pravno razmerje. Tožena stranka je z neodgovorom na tožbo glede tega predhodnega vprašanja priznala vsa dejstva, ki ga sestavljajo, med njimi tudi dejstvo, da je bilo to premoženje pridobl

V zvezi z uporabo tretjega odstavka 86. člena ZPP je Občna seja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je bila 26.6.2002, sprejela pravno mnenje, da sodišče zavrže revizijo, ki jo je vložila stranka sama, če ni najpozneje v njej izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit. Ker tožnica v vlogi tega niti ni zatrjevala niti dokazala, tega izpita pa tudi nima, zgolj naknadna predložitev pooblastila za revizijo, tudi izven okvirov roka po 367. členu ZPP, pomeni, da revizija ni dovoljena. V zahtevi za varstvo zakonitosti zoper odločbo sodišča druge stopnje ni mogoče uveljavljati bistvene kršitve določb postopka, ki se nanaša na uporabo 189. člena ZPP (glede obstoja pravde) pred sodiščem prve stopnje oziroma kršitve določb postopka pred sodiščem druge stopnje v zvezi s tem.

Pravna oseba, ki je med pravdo z izbrisom iz sodnega registra prenehala, ne obstaja več in ne more biti pravdna stranka, zato njena pritožba ni dovoljena. Pritožba "ustanovitelja", ki je brez imena, priimka in prebivališča (sedeža) neidentificirani subjekt, ni dovoljena, saj iz take pritožbe ne izhaja, da jo je vložila oseba, ki ima pravico do pritožbe. Če manjkajo predpostavke dovoljenosti pritožbe nekdanje tožeče stranke in "ustanovitelja", ni dopustna meritorna odločba o pravnem sredstvu in se pritožbeno sodišče ne sme spuščati v obravnavanje njegove utemeljenosti. Zahteva za varstvo zakonitosti, ki izpodbija drugostopenjski in prvostopenjski sklep, je neutemeljena v celoti, če drugostopenjsko sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava ali bistveno kršilo določb pravdnega postopka, čeprav bi bilo prvostopenjskemu sodišču prvo ali drugo kršitev mogoče pripisati.

Prvi upnik kot kupec v tem postopku ni nikoli predlagal ne oprostitve položitve kupnine do višine zneska, ki bi mu pripadal po sklepu o poplačilu, niti trajne oprostitve plačila kupnine v smislu učinkov pobota, temveč le, "da se jo oprosti položitve kupnine do dneva razdelitvenega naroka." Zdaj že pravnomočni sklep, s katerim je sodišče prve stopnje takemu predlogu že v celoti ugodilo, pa ni sklep v pomenu določbe drugega odstavka 191. člena ZIZ, temveč sklep o določitvi roka kupcu za položitev kupnine.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo bolečinska obdobja in čas zdravljenja oziroma bolniškega staleža v bistveno krajšem trajanju kot sodišče prve stopnje. Drugačno dejansko stanje je ugotovilo brez pritožbene obravnave in s tem kršitev 1. in 4. točko 358. člena ZPP. Ta kršitev je vplivala na zakonitost in pravilnost drugostopenjske sodbe, saj je pritožbeno sodišče predvsem krajši bolniški stalež in krajše bolečinsko obdobje navedlo kot odločilni razlog za znižanje odškodnine. Zaključek pritožbenega sodišča o pravilni ugotovitvi dejanskega stanja prvostopenjskega sodišča o trajanju sekundarnega strahu do konca zdravljenja, kar je znašalo 50 dni, nasprotuje predhodnemu lastnemu zaključku pritožbenega sodišča o trajanju zdravljenja in s tem strahu v času 15 dni. V tem delu razlogov sodišča druge stopnje je nejasnost in medsebojno nasprotje v obrazložitvi glede odločilnega dejstva, to je trajanja sekundarnega strahu, zaradi česa gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Vprašanje vsebine pogodbene volje strank je dejansko (in ne pravno) vprašanje. Sklep sodišča druge stopnje, da sta stranki sklenili nov oziroma drugačen dogovor (in z njim v tem delu spremenili prvotno štipendijsko pogodbo), tako vsebuje kot bistveno materialnopravno komponento, saj nujno implicira uporabo prava - namreč obligacijsko-pravnih pravil o pogojih za veljavno sklenitev (drugačne) pogodbe in s tem za nastanek pogodbene obveznosti (ali za razbremenitev le-te). Tako pa se sklepanje sodišča druge stopnje spet izkaže kot takšno, ki je materialnopravne narave in ki zaradi tega, ker je drugačno od prvostopnega sklepanja, ni moglo privesti do očitane procesno-pravne kršitve določb 4. in 1. točke 358. člena ZPP. Uporaba prvega odstavka 99. člena ne terja ugotavljanja dejanskega stanja in je zato odločitev sodišča ali bo sploh ugotavljalo skupen namen pogodbenikov, odvisna od izbrane metode razlage. Iskanje skupnega namena pogodbenikov prihaja v poštev le pri razlagi spornih pogodbenih določil (2. odstavek 99. člena ZOR). Da bi stranka dosegla ugotavljanje dejanskega stanja v tej smeri, mora zato najprej ustrezno izkazati "spornost" pogodbenega določila: l

Sklenitev sodne poravnave je v načelu v dispoziciji strank. Vendar pa je razpolaganje strank za zahtevki omejeno. Sodišče namreč ne prizna razpolaganja strank, ki nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom. Da bi se preprečila kršitev te prepovedi, pa je potrebna takšna procesna možnost kontrole zakonitosti sodnih poravnav, ki ni pridržana le strankam v postopku. Ker ima sodna poravnava procesne učinke, ki jo v nekaterih bistvenih lastnostih izenačujejo s pravnomočno sodbo, je državno tožilstvo pooblaščeno za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti tudi za izpodbijanje sodne poravnave. Pri tem je vezano na razloge, zaradi katerih je dovoljena tožba za razveljavitev sodne poravnave. Sodna poravnava poleg sporazuma samih strank vsebuje tudi presojo sodišča, da tak sporazum ne nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim pravilom. V upravnem postopku je predvideno sklepanje poravnav o nasprotujočih si interesih, vendar pa lahko poravnavo skleneta tako stranki, ki sta med seboj v nekem pravnem razmerju, kot tudi stranki, ki sta le vsaka zase v nekem razmerju do organa, ki odloča v upravni stvari, ne pa tudi stranka in upravni organ. Upravni o

Ugotovitev obstoja v pobot uveljavljane terjatve prek višine tožbene terjatve je v nasprotju s procesno funkcijo pobotnega ugovora, katerega namen je doseči le zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče s tem prekorači procesni zahtevek tožene stranke in prekrši načelo dispozitivnosti.

Izpodbijanje dejanskega stanja in navajanje novih dejstev na revizijski stopnji ni dopustno.