VSRS Sodba X Ips 404/2014

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničino (revidentkino) tožbo zoper odločbo Sodnega sveta RS (v nadaljevanju sodni svet) št. 2/13-270-23 z dne 28. 11. 2013. S to odločbo je bila potrjena ocena sodniške službe z dne 15. 3. 2013, ki jo je za tožnico (okrožno sodnico) izdelal personalni svet Višjega sodišča v Kopru, in ugotovljeno, da ji sodniška funkcija preneha 28. 11. 2013 iz razloga po 7. točki prvega odstavka 74. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS).

2Sodišče se v obrazložitvi sodbe strinja s stališči toženke in njenimi razlogi za odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), med drugim z njenim stališčem, da kriteriji iz 2., 3., 4. in 5. točke prvega odstavka 29. člena ZSS predstavljajo temelj sodniškega dela in so odločilni pri sprejemu ocene sodniške službe. Zavrača tožbene očitke o kršitvah pravil postopka in tožničinih ustavnih pravic, saj te nimajo podlage v predloženih spisih. Sodni svet je namreč tožnico pred potrditvijo sporne ocene, s katero se je strinjal tudi personalni svet Vrhovnega sodišča, seznanil s postopkom. Strinja se tudi z razlogi, s katerimi je sodni svet zavrnil očitke glede opuščene primerjave njenega dela z delom drugih sodnikov, s tem v zvezi pa tudi tožbeno sklicevanje na sodbe Vrhovnega in Upravnega sodišča RS. Iz njih ne izhaja, da je pri ugotavljanju vsakega kriterija iz prvega odstavka 29. člena ZSS potrebna primerjava dela ocenjevanega sodnika z delom drugih. Ker je bilo za tožnico na podlagi podatkov ugotovljeno, da dela večje, ponavljajoče napake, da pri delu ne kaže potrebne skrbnosti, da rezultati njenega dela pomembno odstopajo od dela drugih sodnikov v negativni smeri, je toženka tudi po presoji sodišča lahko sprejela oceno, da ne ustreza sodniški službi.

3Revidentka se glede dovoljenosti revizije sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1, vlaga pa jo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe ZSS. Navaja, da bi moralo sodišče zaradi spornega dejanskega stanja opraviti glavno obravnavo, da je izpodbijana sodba pavšalna in sama s seboj v nasprotju ter da se sodišče ni opredelilo, zakaj ni izvedlo dokazov. Omogočena ni bila kontradiktornost postopka, sodni svet pa se ni opredelil do njene izjave z dne 26. 11. 2013 v smislu, kot pojasnjuje, da za ugotovitev, v čem so odstopanja v njenem delu, ni bila narejena primerjava z drugimi sodniki, da ni bila narejena analiza glede načina predodeljevanja spisov in organizacije dela na celotnem civilnem oddelku, analiza njene osebne situacije, itd. Zato ne drži, da je imela pravico izjasniti se do ocene pred potrditvijo, saj je bilo to možno le do ugotovitev, "ki so bila tam navedena". S tem, ko so bile narejene primerjave le za določene podatke, so bila kršena pravila postopka, to pa je imelo za posledico nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo materialnega prava. Po njenem je sprejeta ocena njenega dela v nasprotju z namenom zakonodajalca in sodno prakso, ki da jo sodišče razlaga po svoje, ko govori, da iz teh odločb ne izhaja, da je primerjava z drugimi sodniki potrebna. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni odločitev prvostopnega sodišča, podrejeno, naj odločitev razveljavi in vrne zadevo sodišču v novo sojenje, toženki pa naloži povračilo stroškov postopka.

4Toženka v odgovoru meni, da revizija ni dovoljena. V njej ni določeno pomembno pravno vprašanje, niti izkazane zelo hude posledice za revidentko. Ta z navedbami, da je zaradi odločitve sodišča brezposelna oseba in da jo je to privedlo do življenjsko in eksistenčno ogrožujočega položaja ter obiskovanja psihiatričnega dispanzerja, nastanek hudih posledic le zatrjuje. Predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrže, če jo bo obravnavalo, pa naj jo zavrne, saj je odločitev sodišča pravilna in zakonita.

K I. točki izreka:

5Revizija ni utemeljena.

6Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Trditveno in dokazno breme je na strani revidentke, zato mora po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 535/2007, X Ips 428/2009 in X Ips 273/2010, X Ips 214/2011) navesti, kakšne konkretne posledice ima izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanjo zelo hude, vse to pa mora tudi izkazati.

7Revidentka navaja, da ji je zaradi prenehanja sodniške službe prenehalo tudi delovno razmerje. Je razvezana, službe nima, prijavljena je na Zavodu za zaposlovanje, sedaj(1) ji bo prenehala tudi pravica do nadomestila. Ker ostaja brez prihodkov, je ogroženo njeno in sinovo preživljanje. Prilaga odločbo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 11. 3. 2014, ki potrjuje prejemanje nadomestila med brezposelnostjo do vključno septembra 2014. Vrhovno sodišče zato meni, da ima sporna odločitev v konkretnem primeru za revidentko zelo hude posledice. Ker je že na tej podlagi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije, se Vrhovno sodišče do pogoja iz 2. točke prvega odstavka 83. člena ZUS-1 (da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju) ni opredelilo.

8Revizija se lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek istega člena). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

9V zadevi je sporna potrditev ocene personalnega sveta, ki je imela za posledico prenehanje revidentkine sodniške funkcije. Personalni svet je v njenem delu za obdobje 2008-2012 ugotovil pomanjkljivosti, med drugim: nekontinuirano delo na zadevah in reševanje zadev mimo vrstnega reda iz razloga "nezahtevnost zadeve"; številno izdajanje popravnih sklepov; preseganja tolerančnega 90 dnevnega roka za izdelavo sodnih odločb, čeprav naj bi bile po prvem odstavku 323. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pisno izdelane v 30 dneh od izdaje (v letu 2008 v eni, v letu 2011 v osmih, v letu 2012 pa v sedemintridesetih zadevah); velik delež spremenjenih (13 %) in razveljavljenih zadev (30 %), z deležem potrjenih zadev (57 %) nižjim od povprečja; obsežne in nepregledne sodbe, kjer se dejanske ugotovitve prepletajo z navedbami strank; težave z materialnopravno analizo spora in pravno argumentacijo, zato je dokazovanje preobsežno, v sodbah pa se ukvarja z ugotavljanjem dejstev, ki niso odločilna.

10Glede na navedene omejitve revizijske presoje revidentka ne more uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za sprejem ocene in ki ga v reviziji napada preko zatrjevane postopkovne kršitve premalo obrazložene sodbe (v smislu, da ni jasno, kako se lahko sodišče pridružuje ugotovitvi, da odstopa od najnižjega zahtevanega kriterija ne glede na delo ostalih sodnikov, ker da za tako trditev ni utemeljenih dokazov).

Splošno o oceni sodniške službe

11V času izdelave sporne ocene sodniške službe (15. 3. 2013) je ZSS v 8. členu kot enega od splošnih pogojev za izvolitev sodnika določal osebnostno primernost za opravljanje sodniške funkcije (6. točka prvega odstavka). V drugem odstavku je opredelil, da ni osebnostno primeren za opravljanje sodniške funkcije tisti, za katerega je na podlagi dosedanjega dela, ravnanja ali obnašanja utemeljeno sklepati, da sodniške funkcije ne bo opravljal strokovno, pošteno ali vestno, ali da kot sodnik ne bo varoval sodniškega ugleda, nepristranskosti in neodvisnosti sojenja, ali je bil obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega je podan razlog za razrešitev sodnika (drugi odstavek 78. člena). Za kandidate, ki se prvič potegujejo za sodniško službo, se smiselno uporabljajo kriteriji iz 29. člena (30. člen).

12Na uporabo navedenih kriterijev napotuje 29. člen ZSS tudi pri izdelavi ocene sodniške službe (prvi odstavek), kar pomeni, da so ti namenjeni ugotavljanju izpolnjevanja pogoja osebnostne primernosti za opravljanje sodniškega poklica ne le ob kandidiranju za sodnika, ampak tudi po izvolitvi. Sodnik mora torej omenjeni pogoj izpolnjevati ves čas opravljanja sodniške službe. Izdelava ocene zato pomeni preverjanje, ali je še osebnostno primeren za sodniško funkcijo, to je, ali jo opravlja strokovno, pošteno, vestno, ali varuje sodniški ugled, nepristranskost in neodvisnost sojenja.

13Kriteriji iz prvega odstavka 29. člena ZSS, ki jih mora upoštevati pristojni personalni svet pri sestavi ocene, so: strokovno znanje (1. točka), delovne sposobnosti (2. točka), sposobnost razreševanja pravnih vprašanj (3. točka), opravljeno delo pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov (4. točka), varovanje ugleda sodnika in sodišča (5. točka), sposobnost ustnega in pisnega izražanja (6. točka), opravljeno dodatno delo pri izvrševanju sodne funkcije (7. točka), odnos do sodelavcev pri opravljanju sodniškega dela (8. točka) in sposobnost opravljanja nalog vodstvenega mesta, če je sodnik imenovan na tako mesto (9. točka). Ocena sodniške službe mora vsebovati izpolnjevanje vseh kriterijev (drugi odstavek istega člena), izdela pa se na podlagi podatkov iz osebnega spisa sodnika in drugih podatkov o izpolnjevanju kriterijev iz 29. člena, pri čemer se v okviru izdelave ocene sodniške službe za ugotovitev izpolnjevanja kriterijev iz 2. in 6. točke prvega odstavka 29. člena pregledujejo spisi zadev, dodeljenih sodniku, in zadev, o katerih je že bilo pravnomočno odločeno (tretji odstavek 31. člena). Rezultat ugotovitev se odrazi v eni od petih ocen, navedenih v 32. členu, med katerimi je tudi v revidentkinem primeru uporabljena „ne ustreza sodniški službi“ (1. točka prvega odstavka, v nadaljevanju negativna ocena). Personalni svet sestavljajo po položaju predsednik sodišča in določeno število članov, ki jih izvolijo sodniki izmed sebe (prvi odstavek 31. člena Zakona o sodiščih).

14Iz navedenih določb je razvidno: da sodnika ocenjujejo drugi sodniki, torej osebe, ki poznajo sodniško delo, njegove zahteve in okoliščine, v katerih se opravlja; da morajo celovito, to je ob upoštevanju vseh kriterijev preveriti sodnikovo delo in zato pred izdelavo ocene ugotoviti okoliščine, ki pomenijo udejanjanje posamičnega kriterija; da mora upoštevanje vseh kriterijev izhajati iz same ocene (drugi odstavek 29. člena ZSS). To pomeni, da ocenjevanje sodniške službe ni pravno ampak strokovno opravilo (tako Vrhovno sodišče že v sodbi X Ips 270/2007 z dne 27. 7. 2010), s katerim se presodi okoliščine, na ugotovitev katerih napotuje zakon.

15Iz določb ZSS ne izhaja, da bi imel ocenjevani sodnik pred izdelavo ocene možnost zavzeti stališča do ugotovitev personalnega sveta, mu je pa v primeru, če se z oceno ne strinja, dana možnost pritožbe pri personalnem svetu Vrhovnega sodišča RS (drugi odstavek 36. člena ZSS). To pomeni, da se o stališčih sodnika glede vprašanj, ki se nanašajo na presojo njegovih sposobnosti in znanja, opredeli personalni svet nadrejenega sodišča, ki lahko njegovo pritožbo zavrne, oceno spremeni ali pa jo razveljavi in zahteva od personalnega sveta višjega sodišča ponovno izdelavo ocene (tretji odstavek 36. člena). Gre za obliko dodatnega strokovnega nadzora oz. preizkusa sodnikovega dela, ki ga opravijo vrhovni sodniki tudi z vidika sodnikovih pripomb na sprejeto oceno.

16Čeprav je omenjeni ugovor poimenovan kot pritožba, glede na naravo ocene kot strokovnega mnenja ne gre za pravno sredstvo zoper sprejeto oblastveno odločitev, ampak za sredstvo uresničevanja strankine pravice, da se že v fazi dokončnega oblikovanja strokovnega mnenja o njenem delu (in še preden bo na podlagi ocene izdana odločba) opredeli do ugotovitev personalnega sveta, s katerimi se ne strinja, in do vrednotenja teh ugotovitev, ki mu nasprotuje. V obravnavani zadevi je očitno, da je revidentka to možnost imela in jo izkoristila, saj je o oceni razpravljal personalni svet Vrhovnega sodišča in zavrnil njeno pritožbo.

Splošno o potrditvi ocene sodniške službe

17ZSS je v 7. točki prvega odstavka 74. člena določil, da sodniku preneha sodniška funkcija po zakonu, če iz ocene njegove službe izhaja, da ne ustreza sodniški službi (33. člen). Pred njenim učinkovanjem jo mora potrditi Sodni svet (drugi odstavek 33. člena ZSS).

18Ker torej v zakonu predvidena posledica (prenehanje sodniške funkcije) nastopi šele s potrditvijo ocene, pomeni, da je šele s to odločitvijo lahko poseženo v sodnikov pravni položaj. Zato je zoper odločbo sodnega sveta kot zunanjem izrazu te odločitve dopustno sodno varstvo (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Iz tega tudi izhaja, da ocena sodniške službe sama zase, četudi potrjena s strani personalnega sveta Vrhovnega sodišča, ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, ki kot takega opredeljuje upravno odločbo in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe. Ocene personalnega sveta zato ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

19Da pa bi sodni svet potrdil ali zavrnil negativno oceno, mora preveriti zakonitost postopka njenega sprejemanja in - ker zoper oceno ni posebnega sodnega varstva -, tudi vsebinske razloge za njen sprejem. Enako stališče glede obsega preizkusa sodniške ocene pred sodnim svetom je zavzelo Ustavno sodišče v odločbi Up-1096/06 (7. točka obrazložitve).

Presoja vsebinskih razlogov ocene sodniške službe

20V okviru te presoje mora sodni svet preizkusiti, ali so bili pri izdelavi ocene upoštevani vsi zakonski kriteriji tako, da so bila ugotovljena dejstva in okoliščine, na katere primeroma napotuje 29. člen ZSS v okviru posameznega od njih (npr. pri kriteriju delovnih sposobnosti se upoštevajo zlasti doseženo razmerje med opravljenim in pričakovanim obsegom sodnikovega dela, ali sodnik strnjeno razpisuje naroke in strnjeno vodi obravnave, pravočasnost pisne izdelave sodne odločbe in pravočasnost postopanja v zvezi z vloženimi pravnimi sredstvi) in ali je sprejeta ocena razumen odraz tako ugotovljenega dejanskega stanja.

21Pri slednjem je z vidika odločanja sodnega sveta pomembno, da ocena ne odstopa od njegovega razumevanja minimuma, ki ga mora sodnik celostno dosegati, če naj se šteje za osebnostno primernega za opravljanje sodniške službe. V tem okviru lahko da posameznemu kriteriju oziroma posameznemu segmentu sodnikovega dela in ravnanja različen pomen (težo). Gre za polje proste presoje, ki izvira iz njegovih ustavnih in zakonskih pooblastil, ki ga opredeljujejo kot organ z vplivom na kadrovsko politiko v sodstvu. Sodni svet namreč predlaga sodnika v izvolitev državnemu zboru (130. člen Ustave RS, v nadaljevanju URS), torej med prijavljenimi kandidati opravi izbiro, predlaga njegovo razrešitev, če sodnik pri opravljanju sodniške funkcije krši ustavo ali huje krši zakon (drugi odstavek 132. člena URS), po ZSS odloča o potrditvi ocene „ne ustreza sodniški službi“, odloča o napredovanju sodnikov (tretji odstavek 24. člena) itd.

22Zaradi navedenega in zato, da bi to vlogo lahko uresničeval, preko nje pa prevzemal svoj del odgovornosti za stanje v sodstvu, je torej treba sodnemu svetu priznati pristojnost, da odloči, kateri kriteriji ocenjevanja so pomembnejši oziroma imajo večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije, ki jo sodnik opravlja kot nosilec sodne oblasti, in so pri celostnem vrednotenju večjega pomena kot drugi kriteriji ter zato pretehtajo morebitno sodnikovo ustreznost po manj pomembnem kriteriju. Tako vsebinsko "ponderiranje" mora biti razumno v smislu, da upošteva ustavno vlogo sodstva kot veje oblasti (drugi odstavek 3. člena URS) in naravo sodnikovega dela, ki zahteva strokovnega, poštenega, vestnega, nepristranskega in neodvisnega posameznika. Da bi bilo stališče sodišča prve stopnje, da je sodni svet utemeljeno dal prednost okoliščinam kriterijev iz 2., 3., 4. in 5. točke prvega odstavka 29. člena ZSS v nasprotju z navedenim, revidentka ne trdi.

23Navedeno mora sodni svet upoštevati v obrazložitvi odločbe, pri čemer se mora opredeliti tudi do relevantnih ugovorov ocenjevane osebe - bodisi izrecno bodisi mora odgovor smiselno izhajati iz njegovih preostalih stališč.

24Vse to zamejuje tudi obseg sodne kontrole v upravnem sporu. V njem se presoja zatrjevane kršitve pravil postopka izdelave in potrditve ocene sodniške službe, nepravilnost ali nepopolnost dejanskega stanja, v okviru pravilne uporabe materialnega prava pa, ali so bili uporabljeni vsi kriteriji iz 29. člena ZSS, ali je bil vsak od njih uporabljen na način, ki je vsebinsko primeroma opredeljen pri posamičnem kriteriju, in ali je na tej podlagi sprejeto oceno mogoče sprejeti kot razumno in zato zakonito. Pri slednjem gre torej za ožjo presojo materialne zakonitosti, ki izvira iz narave ocene kot sklepnega dela strokovnega preverjanja sodnikovih sposobnosti, ki ga opravi personalni svet kot strokovni organ. Preverjanje razumnosti ocene ima zato vlogo odvrnitve samovoljnega odločanja sodnega sveta.

Presoja (preostalih) revizijskih navedb

25Upoštevaje vse navedeno, bi morala revidentka pri zatrjevani neobrazloženosti izpodbijane sodbe konkretno navesti, na katerega od tožbenih ugovorov, pomembnih za odločitev, sodišče ni dalo ne izrecnega ne posrednega odgovora, niti ta - v primeru zgolj ponovljenih očitkov iz dotedanjega postopka pred sodnim svetom - ni razviden iz odločbe, na katero se je sodišče sklicevalo. Sodišču namreč ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V tem primeru se je dolžno opredeliti le še do tistih tožbenih navedb, s katerimi tožnik izpodbija pravilnost oziroma zakonitost stališč upravnega organa.

26Zato lahko Vrhovno sodišče na enako splošni ravni kot so trditve o pomanjkljivi obrazložitvi prvostopenjske sodbe, odgovori, da se je sodišče v njej sklicevalo na razloge izpodbijanega upravnega akta, s katerim so bili zavrnjeni revidentkini ugovori glede napačne uporabe določb ZSS, in sicer 29. (kriteriji za izdelavo ocene), 32. (vrste ocen) ter 81. člena (disciplinske kršitve), in glede kršitev pravil postopka. Pri tem je navedlo, zakaj sprejema te razloge (22. točka obrazložitve), soglašalo je, da so kriteriji iz 2., 3., 4. in 5. točke prvega odstavka 29. člena ZSS odločilni za oceno sodniške službe, in navedlo, da tožnica tožbenih ugovorov glede njihove uporabe ni konkretizirala z dejstvi in dokazi, iz katerih bi izhajalo, da so podatki, na katerih temeljijo v oceni sodniške službe ugotovljena dejstva, nepravilni. Poleg tega se je strinjalo z razlogi izpodbijane odločbe glede zavrnitve trditev o neenakomerni dodelitvi spisov in o preobremenjenosti, kar naj bi bila razloga za ugotovljene napake(2) , in s stališčem, da za negativno oceno sodniške službe ni potrebna primerjava vseh segmentov sodnikovega dela z delom drugih sodnikov.(3) S tem ko je povzelo zakonsko ureditev izdelave ocene in njene potrditve, je dodatno zavrnilo tožbeno stališče, da bi moral biti za ugotovljene kršitve voden disciplinski postopek. Izrecno se je opredelilo še do revidentkine pravice do izjave pred potrditvijo sporne ocene (načelo zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku) in na podlagi predloženih upravnih spisov zavrnilo očitek o njeni kršitvi. Kaj naj bi pomenile revizijske navedbe, da je bilo to (izjava namreč) "možno le do ugotovitev, ki so bila tam navedena", poleg tega, da gre za ugotovitve, ki jih bo sodni svet upošteval pri odločanju o (ne)potrditvi ocene, ni jasno, zato odgovor ni mogoč. Ker Vrhovno sodišče glede na prvi odstavek 85. člena ZUS-1 v revizijskem postopku ne presoja pravilnosti postopka izdaje izpodbijanega akta, so neupoštevne tudi revidentkine trditve, da ji ni bila „omogočena kontradiktornost postopka, sodni svet se ni opredelil do njene izjave z dne 26. 11. 2013“(4). Navedeno bi sicer lahko pomenilo, da ima odločba sodnega sveta pomanjkljivosti in da je zato neutemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da ni bilo kršitev postopka. Vendar v reviziji za tako razumevanje ni podlage, saj očitki sodišču prve stopnje v tej smeri niso konkretizirani.

27Glede na navedeno so revizijske navedbe, kolikor jih je mogoče razumeti kot nestrinjanje s prvostopenjskim sodiščem glede presoje kršitve pravice do izjave, neutemeljene. Ker revidentka ni konkretno opredelila oziroma izpostavila, do katere tožbene navedbe, ki je bistvenega pomena za odločitev, se sodišče ni opredelilo, pa je treba kot neutemeljene zavrniti tudi njene očitke, da prvostopenjsko sodišče ni podalo svojih stališč. Bistvena kršitev določb upravnega spora iz 1. točke prvega odstavka 85. člena v zvezi s tretjin odstavkom 75. člena ZUS-1 in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

28Tudi na vprašanje, ali so razlogi izpodbijane sodbe, kot navaja revidentka, ustrezni, bi Vrhovno sodišče lahko odgovorilo le na podlagi navedb o tem, katera razlaga prvostopenjskega sodišča je nepravilna in iz katerih razlogov. Tovrstnih konkretiziranih trditev ni, saj ostajajo na splošni ravni nestrinjanja z izpodbijano sodbo (npr. da ne drži, da ni z dejstvi in dokazi konkretizirala navedb o nepravilnih podatkih, na katerih temeljijo v oceni ugotovljena dejstva; zatrjuje, da so bili očitki o kršitvah pravil postopka konkretni in utemeljeni in da zato ni res, da so brez podlage, "česar sodišče sploh ne obrazloži, zato odločbe sploh ni mogoče preizkusiti"). Prav tako revidentka ne pojasni svojega stališča, da naj bi bila ocena v nasprotju z namenom zakonodajalca.

29Revizija izraža nestrinjanje s tem, da so bile v konkretni zadevi primerjave z ostalimi sodniki narejene samo za določene podatke (za potrjene in razveljavljene zadeve, za ostale pa ne) in da naj bi zaradi tega prišlo do kršitve pravil postopka, ki je sodišče ni odpravilo.

30Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka z omenjenim ne zatrjuje kršitve procesnih pravic, ampak najprej nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Za izvedbo primerjav (v reviziji opozarja, da je v svoji izjavi sodnemu svetu z dne 26. 11. 2013 navedla, da niso bili pridobljeni vsi primerjalni podatki) bi namreč morali biti ugotovljeni številčni podatki tudi za druge sodnike, zato dejstvo, da niso bili, meri na pomanjkljivosti dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za oceno njene sodniške službe. Navedeno ni revizijski razlog.

31Poleg tega revidentka ni utemeljila, zakaj sploh bi bila taka primerjava v njenem primeru potrebna, zato revizijsko sodišče na to ne more dati odgovora. Iz opredelitve kriterijev v prvem odstavku 29. člena ZSS pa na prvi pogled ne izhaja, da bi morali biti uporabljeni na način, da bi se pri ugotavljanju vidikov sodnikovega dela, ki jih je mogoče številčno opredeliti (kot v primeru razmerja med opravljenim in pričakovanim obsegom sodnikovega dela ali v primeru dosežene stopnje pravilnosti in zakonitosti njegovega odločanja), ugotavljali še podatki drugih primerljivih sodnikov in nato opravila medsebojna primerjava. Ocena sodniške službe, ki predstavlja kompleksno vrednotenje strokovnega znanja in sposobnosti konkretnega sodnika, namreč ne more biti odvisna od bolj ali manj strokovnega in uspešnega dela drugih sodnikov. Zato bi zahteva, da se pri posamičnem merljivem elementu opravi medsebojna primerjava med sodniki, lahko imela utemeljeno podlago predvsem tedaj, ko bi bil tovrstni segment sodnikovega dela odločilen (prevladujoč) za negativno oceno(5). Revidentka ne trdi, da je njen primer tak. Zato je njena navedba, da so primerjave z drugimi sodniki ugotovljene le, ko to ustreza sprejeti odločitvi(6) , neutemeljena, saj ne kaže na očitno nepravilno uporabo materialnega prava (kriterijev za oceno), niti zaradi opustitve vseobsegajoče primerjave ni onemogočen preizkus izpodbijane sodbe.

32Revidentka meni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče v zadevi odločiti po opravljeni glavni obravnavi, na kateri bi izvedlo predlagane dokaze, saj naj bi bilo v zadevi sporno dejansko stanje.

33ZUS-1 v 51. členu določa, da sodišče na prvi stopnji odloči po opravljeni glavni obravnavi (prvi odstavek), na kateri izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt (drugi odstavek). Sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

34Iz navedenega izhaja, da pravica stranke do izvedbe glavne obravnave ni absolutna, saj se opravi, če je odločitev v upravnem sporu, to je presoja zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, odvisna od izvedbe dokazov ali njihove drugačne presoje. Zato mora biti ugotovljeno, ali je bilo sodišče v konkretni zadevi sploh dolžno opraviti glavno obravnavo oziroma ali je njena opustitev vplivala na zakonitost ali pravilnost izpodbijane sodbe (relativna bistvena kršitev določb postopka iz drugega odstavka 75. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1).

35Iz izpodbijane sodbe je razvidno (20. točka obrazložitve), da je sodišče tožbeno ugovore glede kriterijev iz 2., 3., 4. in 5. točke prvega odstavka 29. člena ZSS zavrnilo, ker jih tožnica ni konkretizirala z dejstvi in dokazi, iz katerih bi lahko izhajalo, da so podatki, na katerih temeljijo v oceni ugotovljena dejstva, nepravilni. Zavzelo je torej stališče, da je njeno nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju pavšalno, kot tako nezadostno za vzbuditev dvoma v dejanske ugotovitve in zato neupoštevno ne glede na to, da so bili v tožbi sicer predlagani dokazi, saj so ti le sredstvo za ugotovitev (potrditev ali zavrnitev) zatrjevanih dejstev. S tem je sodišče v obravnavani zadevi izrazilo tudi svoje stališče do potrebnosti glavne obravnave kot sredstva za izvajanje dokazov (tako Ustavno sodišče v odločbi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006).

36Po povedanem se sodišču ni bilo treba dodatno izrekati, zakaj ne bo izvedlo dokazov, revidentka pa zgolj s ponovljeno pavšalno trditvijo, da je bilo sporno dejansko stanje, ne zatrjuje okoliščin, ki bi narekovale izvedbo glavne obravnave.

37Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

38Revidentka z revizijo ni uspela, zato ni upravičena do povračila stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) Revizija je bila vložena septembra 2014.

(2) Sodni svet je preobremenjenost posameznega sodnika razumel kot odraz njegovega subjektivnega položaja. Spisi so namreč sodnikom dodeljeni na podlagi letnega razporeda dela in njegovih sprememb, zadeve pa se dodeljujejo po splošnih pravilih, določenih v sodnem redu, zato bi morala sodnica v primeru preobremenjenosti pravočasno opozoriti na nastalo situacijo, zaradi katere ni mogla pravočasno obravnavati dodeljenih zadev. Revidentka je v tožbi sicer navedla, kar je povzeto tudi v izpodbijani sodbi, da niti ustavitev pripada novih zadev ni pripomogla k rešitvi problema.

(3) Sodni svet je glede ugotavljanja pravočasnosti izdelave sodnih odločb zavzel stališče, da ugotovitev o številu sodnih odločb, izdelanih v roku, daljšem od 90 dni, ni potrebna, saj gre za okoliščino, s katero se ocenjujejo sodnikove delovne sposobnosti in da kršitve sodnice ne more ublažiti.

(4) V odločbi sodnega sveta z dne 28. 11. 2013 je vsebina izjave povzeta.

(5) Vrhovno sodišče se pri tem ne opredeljuje, ali na ta način morebiti ugotovljena enakost kljub vsemu ne bi mogla pripeljati do negativne ocene.

(6) Kar ne drži, saj je v odločbi sodnega sveta podatek o njenem preseganju pričakovanega obsega dela v primerjavi s povprečjem oddelka.