VSM sklep I Kp 194/2005

Pripor zoper obt. M. M. se odpravi in se odredi izpustitev obtoženke na prostost.

Okrožno sodišče v M. je ob izreku sodba opr. št. K ... z dne 13.12.2004 na podlagi prvega odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s sklepom opr. št. K 115/2004 z dne 13.12.2004 zoper obtoženko iz pripornega razloga begosumnosti odredilo pripor do pravnomočnosti sodbe oziroma do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka časa kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje.

Na pritožbeni obravnavi z dne 26.10.2005 sta zagovornika obtoženke predlagala odpravo pripora s sklicevanjem, da pri obtoženki ne obstaja priporni razlog begosumnosti in da je pri trajanju pripora potrebno upoštevati ustavno pravico do

sojenja v razumnem roku iz 23. člena Ustave RS. Vrhovni državni tožilec A. F. je predlogu za odpravo pripora nasprotoval z izvajanji, da v obravnavani zadevi ni kršena ustavna pravica do sojenja v razumnem roku in da je pri obtoženki še vedno podan priporni razlog begosumnosti, zaradi katerega je bil po sodišču prve stopnje pripor odrejen.

Predlog zagovornikov je utemeljen.

Za odločitev je pritožbeni senat upošteval naslednje:

I. Pravno relevantna dejstva:

1Prvostopna sodba:

Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. K ... z dne 13.12.2004 obtoženko spoznalo za krivo kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 2. točki drugega

odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s prvim odstavkom 26. člena KZ, kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 26. člena KZ ter kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 317. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 26. člena KZ. Oprostilo pa jo je očitka storitve kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po

2točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 26. člena KZ. Obtoženki je bila izrečena enotna kazen 30 let zapora.

2Prvostopni sklep o odreditvi pripora:

Ob izreku prvostopne sodbe je prvostopno sodišče na podlagi prvega odstavka 361. člena ZKP s sklepom opr. št. K ... z dne 13.12.2004 zoper obtoženko iz pripornega razloga begosumnosti (1. točka prvega odstavka 201. člena ZKP) odredilo pripor do pravnomočnosti sodbe oziroma do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka časa kazni izrečene v sodbi sodišča prve stopnje. Navedeni sklep prvostopnega sodišča je

postal pravnomočen s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Kp ... z dne 16.12.2004. Vrhovno sodišče RS pa je s sodbo opr. št. I Ips ... z dne 13.01.2005 zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti proti citiranemu sklepu o odreditvi pripora.

3Predložitev zadeve pritožbenemu sodišču in postopanje pritožbenega sodišča po prejemu zadeve:

Pritožbenemu sodišču je bila predmetna kazenska zadeva na podlagi pritožb zagovornika obtoženke, sina obtoženke S. M. in okrožnega državnega tožilca v M. S. predložena po sodišču prve stopnje v pristojno odločanje dne 08.03.2005. Pritožbeni senat je pritožbeno sejo (tretji odstavek 378. člena ZKP) izvedel dne 06. in 07.09.2005 in na seji senata sprejel sklep, da se opravi obravnava pred sodiščem druge stopnje (drugi odstavek 379. člena in prvi odstavek 380. člena ZKP). Pritožbena obravnava se je po preklicu in preložitvi začela dne 26.10.2005. Obtoženka je na pritožbeno obravnavo bila privedena iz pripora.

II. Uporabljeno materialno pravo:

1Določbe Zakona o kazenskem postopku - ZKP:

šesti odstavek 361. člena: pripor, ki je bil odrejen ali podaljšan po določbah prejšnjih odstavkov, sme trajati do pravnomočnosti sodbe oziroma do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka časa kazni izrečene v sodbi sodišča prve

stopnje;

drugi odstavek 396. člena: če je obtoženec v priporu, mora sodišče druge stopnje poslati svojo odločbo s spisi sodišču prve stopnje najkasneje v treh mesecih od dneva, ko jih je od njega prejelo;

drugi odstavek 200. člena: pripor sme trajati najkrajši potrebni čas. Dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku in organov, ki jim dajejo pravno pomoč

je, da postopajo posebno hitro, če je obdolženec v priporu;

peti odstavek 207. člena: po vložitvi obtožnice lahko pripor traja največ dve leti. Če v tem roku obtožencu ni izrečena obsodilna sodba, se mu pripor odpravi in se obtoženca izpusti;

2Ustava Republike Slovenije - US RS:

prvi odstavek 23. člena: vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče;

prvi odstavek 19. člena: vsakdo ima pravico do osebne svobode;

22člen: vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih;

27člen: kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo.

prvi odstavek 15. člena: človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi ustave.

3Evropska konvencija o človekovih pravicah - EKČP:

tretji odstavek 5. člena: vsakdo ima pravico, da mu sodijo v razumnem roku ali ga izpustijo.

prvi odstavek 6. člena: vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v

razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče.

III. Presoja sodišča:

Rok treh mesecev iz drugega odstavka 396. člena ZKP je instrukcijske narave in njegova prekoračitev nima sama po sebi za posledice izpustitve obtoženca na prostost. Navedeni rok zavezuje pritožbeno sodišče le k hitremu postopanju, kot

to določa drugi odstavek 200. člena ZKP. Izhajajoč iz pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v M. o odreditvi pripora opr. št. K ... z dne 13.12.2004 ter šestega odstavka

361člena ZKP (pripor sme trajati do pravnomočnosti sodbe oziroma do izteka časa kazni izrečene v sodbi sodišča prve stopnje) ter instrukcijske narave roka treh mesecev iz drugega odstavka 396. člena ZKP je obtoženka tudi po 08.06.2005 (tega dne je potekel rok treh mesecev od predložitve zadeve pritožbenemu sodišču) v priporu v skladu s citiranimi določbami ZKP.

Določbi šestega odstavka 361. člena ZKP in drugega odstavka 396. člena ZKP pa še ne pomenita, da si v fazi pritožbenega postopka, ko že obstaja prvostopna obsodilna sodba, ni mogoče utemeljeno zastaviti vprašanja, ali pripor traja že nerazumno dolgo (tako Ustavno sodišče RS v odločbi Up ... z dne 11.10.2005). Znatnejša prekoračitev

instrukcijskega roka iz drugega odstavka 396. člena ZKP ima tako lahko za posledico kršitev ustavne pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega 23. člena US RS. Ali prekoračitev trimesečnega roka iz drugega odstavka 396. člena ZKP in ali pripor v fazi pritožbenega postopka traja že nerazumno dolgo, pa je potrebno v vsaki zadevi presojati posebej. Pri taki presoji pa je potrebno upoštevati zlasti postopanje

pritožbenega sodišča po prejemu zadeve, obsežnost in zahtevnost zadeve (komplekstnost zadeve), ravnanje pritožnika, pomen zadeve za pritožnika, obdobje prekoračitve roka ter morebitne ostale okoliščine posameznega primera.

V tej zadevi ne more biti sporno, da gre za izjemno obsežno in po vsebini za zelo zahtevno kazenskopravno zadevo tako v dejanskem kot materialnopravnem in procesnem pogledu, katere predmet varstva so družbi najbolj nevarna kazniva dejanja, pri čemer je s sodbo sodišča prve stopnje obtoženki izrečena kazen zapora v najvišji možni dolžini - 30 let zapora.

Pritožbeno sodišče je že od predložitve, torej od 08.03.2005 dalje, na zadevi postopalo prednostno in stalno, pri čemer že zaradi procesnih zapletov v zvezi s predlogi obtoženke za izločitev sodnikov in prenosa krajevne pristojnosti zadeve nikakor ni moglo zaključiti do 08.06.2005, ko se je iztekel instrukcijski

trimesečni rok iz drugega odstavka 396. člena ZKP. Še več, ravno zaradi navedenih procesnih zapletov, v katerih pa je Višje sodišče v M. in tudi Vrhovno sodišče RS urgentno postopalo, je bila zadeva po pravilih zakonitega (naravnega) sodnika (drugi

odstavek 23. člena US RS) dodeljena sodniku šele dne 06.06.2005. Navkljub takojšnjemu in skrbnemu delu sodnika (sodnice) pa je glede na težavnost in obsežnost zadeve seja pritožbenega sodišča bila lahko izvedena 06. in 07.09.2005.

Na pritožbeni seji je senat v skladu z drugim odstavkom 379. člena ZKP in prvim odstavkom 380. člena ZKP sprejel sklep, da se opravi obravnava pred sodiščem druge stopnje ter hkrati določilo 04.10.2005 kot datum pritožbene obravnave. Ta pa je

bila iz razloga, ker izvedenska mnenja, katera bi se kot dokaz izvedla na pritožbeni obravnavi, še niso bila izdelana, preložena na dne 26.10.2005. Dne 26.10.2005 se je pritožbena obravnava začela, zaradi izvedbe dodatnih dokazov (priče, izvedenec grafolog) pa je preložena na 23.11.2005.

Po presoji pritožbenega senata glede na kompleksnost zadeve in kontinuirano postopanje pritožbenega sodišča na zadevi obtoženki vse do začetka pritožbene obravnava s prekoračitvijo roka iz drugega odstavka 396. člena ZKP ni bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 23. člena US RS. Do take kršitve navedene ustavne pravice pa bi po presoji pritožbenega senata prišlo, v

kolikor bi obtoženka še nadalje ostala v priporu. Glede na dejstvo, da je pritožbena obravnava že preložena na 23.11.2005 in da je izvedbo dokaza z izvedencem grafologom iz tujine na pritožbeni obravnavi mogoče pričakovati koncem leta 2005 oziroma v začetku leta 2006, je razglasitev sodne odločbe (sodba, sklep) pred pritožbenim

sodiščem mogoče objektivno pričakovati šele koncem leta 2005 oziroma v začetku leta 2006. S priporom obtoženke do razglasitve sodne odločbe na pritožbeni obravnavi pa bi prišlo po oceni pritožbenega senata do tako znatne prekoračitve trimesečnega

roka iz drugega odstavka 396. člena ZKP, da bi že bila podana kršitev z Ustavo zagotovljene pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 23. člena US RS. To pa še toliko bolj, ker pripor pomeni poseg v ustavno pravico do osebne svobode (19. člen US RS) in je kriterij za presojo razumnega časa do izreka sodne odločbe v pritožbeni obravnavi strožji, kadar je odrejen pripor, kot pa v primerih, da se obtoženi nahaja na prostosti.

Po presoji pritožbenega senata bi tako nadaljnji pripor obtoženke pomenil kršitev ustavne pravice obtoženke do sojenja v razumnem roku kot sestavnega dela pravice do

sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena US RS in z njo povezane ustavne pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena US RS. Po določbi prvega odstavka 15.

člena US RS pa se človekove pravice uresničujejo neposredno na podlagi ustave. Pritožbeni senat je zato pripor odpravil in odredil izpustitev obtoženke na prostost, kot je razvidno iz izreka tega sklepa. Enako odločitev narekuje tudi uporaba določb tretjega odstavka 5. člena in prvega odstavka 6. člena EKČP.

Pri taki odločitvi je pritožbeni senat upošteval tudi dejstvo, da je obtoženka s sicer nepravnomočno sodbo sodišča prve stopnje zaradi najhujšega kaznivega dejanja zoper življenje in telo obsojena na 30 let zapora, pri čemer je obtoženki ob izreku prvostopne sodbe bil odrejen pripor iz pripornega razloga begosumnosti. Obtoženka se tako v priporu ni nahajala kot oseba nevarna za okolje, v katerem živi in tako njena izpustitev na prostost kljub teži dejanja, za katero je bila pred sodiščem prve stopnje obsojena, ne predstavlja nevarnosti v smislu ponovitve podobnih kaznivih dejanj. Ob tem pa velja še opozoriti na domnevo nedolžnosti iz 27. člena US RS.

Sprejeta odločitev pritožbenega senata pa je tudi v skladu z ustavno pravico enako varstvo pravic iz 22. člena US RS. Za obravnavo pred sodiščem druge stopnje se je pritožbeni senat odločil iz razloga, ker je bilo potrebno zaradi nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja izvesti nove dokaze (izpis inkriminiranih telefonskih povezav za obdobje avgust 1999, nov izvedenec grafološke stroke). V kolikor se pritožbeni senat ne bi odločil za pritožbeno obravnavo, bi bilo potrebno prvostopno sodbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja razveljaviti. V tem primeru pa bi moralo pritožbeno sodišče v skladu s sedmim odstavkom 392. člena ZKP preizkušati ali so še podani razlogi za pripor ter ga s sklepom podaljšati ali odpraviti.

Izhajajoč iz določbe petega odstavka 207. člena ZKP pa bi bilo potrebno pripor proti obtoženki odpraviti, ker je obtoženka vsega skupaj v predmetni zadevi v priporu že skoraj tri leta in pol. Z razpisom pritožbene obravnave je tako pritožbeni senat presodil, da je prvostopno sodišče dejansko stanje nepopolno ugotovilo, kar bi

terjalo, v kolikor se senat ne bi odločil za pritožbeno obravnavo, razveljavitev prvostopne sodbe in s tem odpravo pripora. Zaradi odločitve, da se opravi pritožbena obravnava, pa pritožbenemu senatu ni bilo potrebno odločati o priporu v skladu s sedmim odstavkom 392. člena ZKP in posledično obtoženki odpraviti pripor. Iz navedenih razlogov pa v tej zadevi po presoji pritožbenega sodišča tudi ustavna

pravica do enakega varstva pravic (22. člen US RS) narekuje odločitev, kot je razvidno iz izreka tega sklepa. Sicer pa je navedena ustavna pravica v neposredni povezavi z ustavno pravico do sojenja v razumnem roku (23. člen US RS).

Odločitev pritožbenega senata je v skladu s 382. členom ZKP in prvim odstavkom 207. člena ZKP.