382. člen ZKP

Argument tožilstva, da gre za osebno naravo obravnavanih kaznivih dejanj iz 19. poglavja KZ-1, upoštevaje načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ko gre za kaznivo dejanje iz tretjega odstavka 176. člena KZ-1, sodišče prve stopnje utemeljeno zavrne, saj iz samega zakonskega besedila tega člena za razliko od določb 170. do 175. člena KZ-1, ne izhaja osebna narava kaznivega dejanja (torej, da storilec izpolni zakonske znake kaznivega dejanja, če na določen način ravna proti posamezni drugi osebi). Člen 176. člena KZ-1 se v tem pogledu razlikuje od ostalih določb istega poglavja KZ-1, in sicer ne le pri tem, ko se namesto na drugo osebo nanaša na gradivo, ampak tudi pri uporabi množine v nadaljevanju besedila člena - kaznivo dejanje stori, kdor poseduje gradivo, ki vključuje mladoletne osebe (ne: mladoletno osebo). Sodišče druge stopnje pritrjuje pravni kvalifikaciji sodišča prve stopnje, ki upošteva, da je ne glede na količino oziroma število kosov pornografskega oziroma drugačnega seksualnega gradiva, ki vključuje mladoletne osebe, tj. ne glede na število slikovnih in video datotek, ki jih je posedoval obtoženec; ne glede na to, koliko različnih mladoletnih oseb (identificiranih al

Neudeležba stranke (v konkretni zadevi državnega tožilca), ki je bila o seji pritožbenega senata v redu obveščena, na seji, ni ovira za njeno izvedbo.

Neobrazloženost odredbe o hišni preiskavi po sebi ne pomeni, da je bil zapisnik o tem dejanju pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in ne, da se za to sodba nanj in na ostale dokaze po določbah Zakona o kazenskem postopku ne bi smela opreti.

Ali prekoračitev trimesečnega roka iz drugega odstavka 396. člena ZKP in ali pripor v fazi pritožbenega postopka traja že nerazumno dolgo, pa je potrebno v vsaki zadevi presojati posebej. Pri taki presoji pa je potrebno upoštevati zlasti postopanje pritožbenega sodišča po prejemu zadeve, obsežnost in zahtevnost zadeve (komplekstnost zadeve), ravnanje pritožnika, pomen zadeve za pritožnika, obdobje prekoračitve roka ter morebitne ostale okoliščine posameznega primera.

Rok za pritožbo teče od dneva, ko je bila obdolžencu prvič vročena sodba, po preteku tega roka se pritožba šteje kot prepozna, ne glede na to, da je sodišče kasneje obdolžencu še enkrat poslalo sodbo.

V ravnanju obtoženca ni objektivnih znakov sostorilstva. Ugotovljeno je bilo le, da je obtoženec šel mimo oškodovanke po levi strani (medtem ko ji je drugi sostorilec na predrzen način odvzel torbico), iz takšnih ugotovitev pa ne izhaja, da bi obtoženec kakorkoli sodeloval pri izvršitvi kaznivega dejanja velike tatvine, določene v zakonu z zakonskim znakom "kdor vzame komu tujo premično stvar" in da tudi ni storil ničesar drugega, kar bi se vključevalo v storitev tatvine in bi pomenilo bistven prispevek k storitvi dejanja. Pritožba obtoženčevega zagovornika je prepozna. Po 4. odstavku 123. člena ZKP se rok za vložitev pritožbe v primeru, ko ima obtoženec zagovornika, šteje od vročitve sodbe obtožencu. Sodba je bila strankam odpravljena istega dne, zato je zagovornikovo pritožbo oceniti kot prepozno, ne glede na to, da je sodišču predlagal, da mu sodbo vroči še pred njegovim odhodom na dopust dne 25.6.1993, torej pred sodnimi počitnicami, ko se sodna pisanja ne vročajo.