VSRS Sodba I Ips 65007/2010-187

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 500,00 EUR.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je I. P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), treh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 in kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo in mu za kaznivo dejanje nasilja v družini določilo kazen eno leto zapora, za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe za vsako dejanje dva meseca zapora in za kaznivo dejanje zanemarjanja otroka in surovega ravnanja eno leto zapora ter mu nato določilo enotno kazen dve leti zapora s preizkusno dobo pet let in s posebnim pogojem, da v roku treh let oškodovanim plača odškodnino, v plačilo pa mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče je pritožbi zagovornica obsojenca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo glede opisa kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja, za to dejanje določilo kazen devet mesecev zapora in nato obsojencu določilo novo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora. V ostalem je sodišče pritožbo zagovornika obsojenca in v celoti pritožbo okrožnega državnega tožilstva zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja, kršitve materialnega prava oziroma kazenskega zakonika in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Kršitev materialnega prava je po stališču vložnika podana, ker niso izpolnjeni znaki kaznivega dejanja nasilja v družini po 191. členu KZ-1 oziroma, ker je isto ravnanje lahko ali prekršek ali pa kaznivo dejanje. Inkriminacija po členu 191. KZ-1 je zato v nasprotju z načelom lex certa oziroma v nasprotju z 28. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Nadalje vložnik opozarja, da abstraktni znak kaznivega dejanja nasilja v družini v delu „ter je drugače z omejevanjem enakih pravic spravljal v skupnosti v podrejen položaj“ nima konkretizacije izvršitvene oblike, to pa predstavlja kršitev 2. in 28. člena Ustave v povezavi s 7. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in 2. člena KZ-1. Vložnik ocenjuje, da tudi ostali izvršitveni znaki pri kaznivem dejanju nasilja v družini niso dokazani oziroma se med seboj izključujejo. Vložnik se sprašuje, kaj pomeni očitek „potem ko sta se z mamo odselila, pa z njim ni želel ohraniti stikov“ oziroma, od kdaj je kaznivo, če oče ne ohranja stikov s sinom. Nadalje vložnik opozarja na časovna neskladja med posameznimi dejanji, opisanimi v izreku sodbe sodišča prve stopnje, nadalje, da je višje sodišče izvršitveno obliko v točki 3. izreka iz prvostopne sodbe spremenilo iz „z brco …,“ v škodo obdolženega v „z brcami ...“, kar predstavlja kršitev določb 2. člena KZ-1 v povezavi z 2. in 28. členom Ustave RS, gre pa tudi za kršitev 9. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Nadalje vložnik zatrjuje, da izvršitvene oblike pod 9., 10. in 11. alinejo v točki 1 izreka prvostopenjske sodbe nimajo opore v abstraktnem opisu kaznivega dejanja po členu 191. KZ-1, enako velja za zadnji odstavek 1. točke izreka prvostopenjske sodbe, kar predstavlja kršitev določb 2. člena KZ-1 v povezavi z 2. in 28. členom Ustave. Kršitev 28. člena Ustave je po stališču vložnika podana, ker je sodišče prve stopnje samo vneslo v izrek sodbe pod točko 3 v abstraktni dejanski stan besedi „surovo ravnanje,“ v čemer sodišče druge stopnje ni videlo kršitve. S tem je sodišče tudi kršilo 9. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče je s tem samo v izrek sodbe vneslo znake kaznivega dejanja in poleg 2. in 28. člena kršilo tudi 29. člen Ustave ter 5. in 12. člen ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, odločitev pa je tudi v nasprotju s 6. členom EKČP. Vložnik izpodbija tudi odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, ker je bila v zvezi z njo kršena določba 105. člena ZKP v povezavi s 371. členom ZKP. Po mnenju vložnika je podana kršitev določb civilnega prava, ki določajo odškodninsko odgovornost v Obligacijskem zakonu (v nadaljevanju OZ) in določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki določajo, da mora tožeča stranka za svoj zahtevek navesti vse dokaze in podati ustrezne trditve. Iz naslova telesne bolečine je bilo Ž. prisojeno 5.000,00 EUR, čeprav s tem v zvezi ni bil izveden noben dokaz, fizičnih bolečin sploh ni bilo, skupna prisojena višina pa tudi ne ustreza sodni praksi pri obeh oškodovancih. Vložnik ugotavlja, da sta bila oškodovanca glede uveljavljanja odškodninskega zahtevka v privilegiranem položaju v primerjavi, če bi takšen zahtevek uveljavljala v pravdi, to pa predstavlja kršitev 14. člena Ustave. Kršitev določb ZKP po drugem odstavku 371. člena, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, je po stališču vložnika podana, ker je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo določbe 95. in 98. člena ZKP o stroških, ni pa poseglo v izrek prvostopenjske sodbe in je ta ostal nespremenjen. Kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP vložnik vidi tudi v kršitvi načela, določenega v 3. členu ZKP. Nadalje vložnik navaja, da je obsojenec predložil Sporazum o opravljanju del in nalog na kmetiji, do katerega se pritožbeno sodišče ni opredelilo, čeprav bi se na njegovi podlagi lahko ugotovilo, da sta imela obsojenec in oškodovanka v celoti enak položaj v življenjski skupnosti in da kršitev enakopravnega položaja ni bila podana. Izvedenec je s seštevanjem poškodb prišel do standarda lahke telesne poškodbe, kar je za obsojenca dvomljivo. Oškodovanec Ž. si je v celoti izmislil dogodek grožnje s pištolo, zato obstoji tudi dvom v celotno obliko izvršitvenih dejanj, ki so opisana v izreku. V sodbi sodišča druge stopnje so precejšnja nasprotja o odločilnih dejstvih, ki se navajajo v razlogih sodbe v povezavi z vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ali med samimi listinami oziroma zapisniki. V pritožbi je bilo opozorjeno na nedoslednosti sodbe sodišča prve stopnje, opozorila je pritožbeno sodišče zavrnilo, češ da pritožba posamezne dokaze trga iz konteksta. Ugotovitve iz 13. točke sodbe pritožbenega sodišča ne ustrezajo, da bi bil odpravljen dvom po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z izvedenim dokaznim postopkom. Vložnik trdi, da obsojenec ni storil nobenega izmed kaznivih dejanj in opozarja na določbo 427. člena ZKP, po katerem ima Vrhovno sodišče pooblastilo, da izpodbijano sodbo razveljavi, če ugotovi, da je podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev. Vložnik predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe in plačila stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila, da ta ni utemeljena in da v določenem delu uveljavlja drugačno oceno dokazov, česar v okviru zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati. Ugotavlja, da je pritožbeno sodišče zagovornika obsojenca pojasnilo, zakaj nima prav, ko pravi, da je bil I. P. obsojen za kaznivo dejanje, čeprav je šlo za posamezna ravnanja, ki imajo znake prekrška zoper javni red in mir. Nadalje državna tožilka ocenjuje, da ni podano nasprotje med trditvijo o odvzemu ključev in zaklepanjem oškodovanke pred obsojenim, saj iz opisa dejanja v izreku sodbe izhajajo različni načini obsojenčevega nasilja v časovnem obdobju leto dni in ne gre za očitek, da bi istočasno obsojenec oškodovanki vzel ključe in bi se ta istočasno pred njim zaklenila. Ne strinja se z očitkom, da je nelogična trditev v izreku sodbe v delu, ki se nanaša na obsojenčevega sina, da obsojenec ni hotel stikov s sinom, potem ko se je odselil. Opis v tem delu navaja, da sin - oškodovanec, zaradi obsojenčevega ravnanja po odselitvi ni želel stikov z očetom. Vrhovna državna tožilka ugotavlja, da očitek zagovornika, da je podano nasprotje glede časovne komponente dveh dejanj (7. alineja 1. točke sodbe in 2. alineja 2. točke) drži, saj je bilo glede na opis dejanja pod 7. alinejo 1. točke dejanja pod 2. alinejo 2. točke storjeno uro prej, kot je v izreku opisano, vendar gre za časovno dovolj jasno določen okvir, zaradi česar ocenjuje, da zaradi navedene razlike izrek ni nerazumljiv ali nejasen. Nadalje meni, da očitek pritožbenemu sodišču glede spremembe izreka kaznivega dejanja, storjenega na škodo sina, v katerem je sicer šlo za krčenje obtožbenih očitkov v korist obsojenega, zaradi spremembe očitane brce v množino ne predstavlja prekoračitve obtožbe in ni prišlo do poslabšanja položaja obsojenega, ki mu je bila za to dejanje v okviru pogojne obsodbe tudi določena nižja kazen zapora kot v sodbi sodišča prve stopnje. Očitek o prekoračitvi obtožbe zaradi dodanega abstraktnega opisa dejanja pod 3. točko sodbe sodišča prve stopnje ne predstavlja prekoračitve obtožbe, saj ni šlo za dodajanje konkretnega opisa in konkretnih očitkov. Vrhovna državna tožilka še ocenjuje, da ni utemeljen očitek v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom, na očitek je odgovorilo sodišče druge stopnje v 19. točki razlogov svoje sodbe.

4Zagovornik obsojenca je v odgovor na odgovor vrhovne državne tožilke navedel, da vztraja pri podani zahtevi za varstvo zakonitosti. K razlogom zahteve pa dodaja, da inkriminacija kaznivih dejanj nasilja v družini po 191. členu KZ-1 ni skladna z Ustavo, ker lahko znaki prekrška prehajajo v kaznivo dejanje, nadalje, da ne drži očitek, da zahteva za varstvo zakonitosti v določenem delu uveljavlja drugačno oceno dokazov, opozarja pa še na določbo 427. člena ZKP, saj obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev.

B.

5Vložnik zatrjuje, da ni jasne in določne razlike, kaj je kaznivo dejanje po 191. členu KZ-1 in kaj je prekršek po 6. in 7. členu Zakona o javnem redu in miru (v nadaljevanju ZJRM), hkrati pa opozarja, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni znaki kaznivega dejanja nasilja v družini ter kot nezakonito stanje navaja, da „iz petita kaznivih dejanj, kakor iz petita prekrškov izhajajo isti izvršitveni znaki“, kar ilustrira z zapisom „da je kurba, da naj izgine od doma, da bo crknila prasica, da naj izgine, ker ni nič njenega in jo tako preganjal iz skupnega bivališča“.

6Vložniku ni mogoče pritrditi, da je 191. člen KZ-1 v nasprotju z 2. in 28. členom Ustave in 7. členom EKČP, ker je kršeno temeljno načelo lex certa. Inkriminacija po prvem odstavku 191. člena KZ: „Kdor v družinski skupnosti z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališča ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v skupnosti v podrejen položaj“ se jasno razlikuje od inkriminacije prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM: „Kdor izziva ali koga spodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in s takšnim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti ogroženosti, prizadetosti ali strahu.“ Izvršitvena ravnanja kaznivega dejanja so neposreden poseg v telesno ali duševno integriteto člana družinske skupnosti, kot so grdo ravnanje, pretepanje, boleče ali ponižujoče ravnanje, preganjanje iz skupnega bivališča z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo, omejevanje svobode gibanja, zalezovanje, prisiljevanje k delu ali opuščanju dela ali drugačno nasilno omejevanje enakih pravic, medtem kot gre pri prekršku po navedenem členu za, tako kot pove naslov, nasilno in drzno pa tudi žaljivo vedenje. Zato že pri primerjavi abstraktnih dejanskih stanov kaznivega dejanja in prekrška ni mogoče enačiti, še toliko manj je to mogoče pri uporabi teh inkriminacij, ko se presojajo konkretna ravnanja storilcev bodisi v kazenskem bodisi v prekrškovnem postopku, seveda ob pogoju, da državni organ normi, ki izhajata iz navedenih zakonskih določb, pravilno in ustavnoskladno razlaga. Tako kot na normativni ravni pa očitku vložnika glede nejasne razmejitve med kaznivim dejanjem in prekrškom oziroma očitku, da v obravnavanem primeru niso uresničeni znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena KZ-1, ni mogoče pritrditi. Obsojencu se pri kaznivem dejanju nasilništva v družini očita, da je v družinski skupnosti z ženo (i) grdo in ponižujoče ravnal, (ii) jo pretepal, (iii) jo z grožnjo z neposrednim napadom na življenje in telo preganjal iz skupnega bivališča ter jo (iv) drugače z omejevanjem enakih pravic spravljal v skupnosti v podrejen položaj. Vsi štirje izvršitveni načini so v opisu obsojenčevega ravnanja konkretizirani. Vložnik trditev, da je bil I. P. obsojen za kaznivo dejanje zaradi ravnanj, ki imajo znake prekrška, utemeljuje z že omenjenim navedkom, ki pa ne ustreza nobenemu očitku iz izreka, ampak je le vložnikova kombinacija očitkov, iztrganih iz opisa vseh ravnanj, ki jih obsojencu očita pravnomočna sodba. V zvezi s tem Vrhovno sodišče opozarja na svojo sodbo I Ips 194/2009 z dne 3. 9. 2009, v kateri je poudarjeno, da bo pri kaznivih dejanjih nasilja v družini praviloma podana določena kontinuiteta ravnanja storilca oziroma ponavljajoča se ravnanja, ki lahko preidejo v vzorec obnašanja oziroma ravnanja v družini. Za takšno situacijo gre tudi v obravnavanem primeru, ko ravnanj, ki predstavljajo uresničitev očitanih izvršitvenih načinov kaznivega dejanja nasilja v družini, ni mogoče ločiti ravnanj, ki bi sama zase predstavljala ali kaznivo dejanje razžalitve ali pa prekršek po 6. členu ZJRM. Povedano drugače, obsojenec je s svojim ravnanjem uresničil znake kaznivega dejanja nasilništva v družini, opisane žalitve pa so le del dogajanja, ko je obsojenec ženi hkrati grozil, ji odklapljal ogrevanje, zaklepal kurilnico, onemogočil vstop v hišo, jo udarjal in podobno. Vložnik ni pojasnil, kakšno kršitev naj bi predstavljalo načelno stališče pritožbenega sodišča, da če je kdo spoznan odgovornega za prekršek, ki je povzet tudi v konkretnem opisu kaznivega dejanja, se to lahko upošteva le pri izreku kazenske sankcije. Za konkretni primer pa to sodišče v 8. točki, na katero opozarja vložnik, ugotavlja, da sami prekrški niso opredeljeni kot kaznivo dejanje oziroma, da je obsojenec izpolnil tudi druge znake, ki opredeljujejo kaznivo dejanje po prvem odstavku 191. člena KZ-1, ki jih prekrški ne vsebujejo.

7Vložnikovi ugovori, da izvršitveni znaki pri kaznivem dejanju nasilja v družini niso dokazani, predstavljajo nedovoljeni ugovor zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zatrjevana nelogičnost očitka, češ da je obsojenec ženi odvzel vse ključe v povezavi z naslednjim očitkom, da se je pred njim v hišo tudi zaklepala, ne upošteva, da so v alineji navedena ravnanja iz daljšega obdobja, torej ne nujno za zaporedna, časovno ozko povezana dejanja.

8V izreku sodbe sodišča prve stopnje so pod točko 3 navedena izvršitvena ravnanja obsojenca, ki predstavljajo surovo ravnanje in trpinčenje sina Ž., katerih posledica je bila tudi, da sin, ko sta se z mamo odselila, z očetom ni želel ohraniti stikov. Ne gre torej za očitek obsojencu ampak za opis posledice ravnanja obsojenca s sinom. V tej zvezi je spraševanje vložnika, od kdaj je neohranjanje stikov med očetom in sinom kaznivo dejanje, neustrezno.

9Časovno neskladje med opisom ravnanj v 7. alineji točke 1 v izreku prvostopne sodbe in ravnanjem, opisanim v 2. alineji točke 2, ki naj bi predstavljala kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ni podano. V opisu ravnanja v 7. alineji točke 1 je navedena časovna razlika med ravnanjima, očitanima pod točko 1. in 2. Dejanji sta časovno zadostno opredeljeni. Očitek, da se drugostopna sodba do navedenega ni opredelila in da v tem delu nima razlogov, predstavlja lahko le kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki pa jo Vrhovno sodišče v skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti presoja le, če vpliva na zakonitost sodbe. Vložnik vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in vplivom na zakonitost sodbe niti ne zatrjuje, še manj jo utemeljuje.

10Očitek, da je višje sodišče v škodo obsojenca izvršitveno obliko v točki 3. izreka prvostopne sodbe kaznivega dejanja po 192. člena KZ-1 v 2. alineji spremenilo iz „...z brco ...“ v „... z brcami …“, ni utemeljen. Ne gre namreč za surovo ravnanje s sinom - brcanje, ampak za poškodovanje vrat pri odpiranju sobe. Sprememba ne predstavlja kršitve po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in določb 2. člena KZ-1 v povezavi z 2. členom in 28. členom Ustave.

11Ugovora, da izvršitvene oblike pod točko 9, 10 in 11 alinejo kaznivega dejanja, opisanega pod točko 1 prvostopenjske sodbe, nimajo opore v abstraktnem opisu kaznivega dejanja po 191. členu KZ-1, vložnik ne utemeljuje ampak to le zatrjuje. Za presojo obstoja kaznivega dejanja oziroma pravno opredelitev je odločilen opis ravnanja, ne pa pomanjkljivo, nenatančno ali celo napačno naveden abstraktni dejanski stan (354. člen ZKP). Enako velja za očitek glede zadnjega odstavka sodbe sodišča prve stopnje.

12Na očitek vložnika, da je podana kršitev 28. člena Ustave, ker je sodišče prve stopnje v izrek kaznivega dejanja pod točko 3 vneslo besedi „surovo ravnanje“ s čimer naj bi bila podana tudi kršitev po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, je pravilno odgovorilo pritožbeno sodišče v točki 6 obrazložitve. Z dopolnjeno dispozicijo iz abstraktnega dejanskega stanu kaznivega dejanja ni poseženo v vsebino očitka, ki ga predstavlja ravnanje storilca in zato ni podana kršitev materialnega prava po 2. členu KZ-1 v povezavi z drugim in 28. členom Ustave RS. V čem naj bi dodani del abstraktnega opisa okrnil oziroma otežil možnost obrambe, ki bi predstavljala kršitev 29. člena Ustave RS ter 5. in 12. člena ZKP, vložnik ne pojasni, ampak to le zatrjuje. Očitek ravnanja obsojencu v obtožbi in v sodbi sodišča prve stopnje, ki predstavlja kaznivo dejanje, je bil obdolžencu in zagovorniku ves čas znan. Zatrjevana kršitev 6. člena EKČP vložnik le zatrjuje, jo pa z ničemer ne utemelji. Takšnega ugovora sodišče ne more in ni dolžno presojati.

13Tudi navedbam zagovornika, ki se nanašajo na odločitev o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev (100. člen ZKP), ni mogoče pritrditi. Ob dejstvu, da so bile temeljne predpostavke za odškodninsko odgovornost (protipravnost ravnanja, vzročna zveza med ravnanjem in prepovedano posledico (škodo), prepovedana posledica, odgovornost povzročitelja škode) raziskane že v okviru presoje obstoja kaznivega dejanja in storilčeve odgovornosti zanj, sta namreč oškodovanca, ki sta v svojih vlogah opisala posamezne vrste nepremoženjske škode (179. člen OZ) kot posledice storilčevega ravnanja in navedla zneske odškodnine za posamezno vrsto škode, podala zadostne trditve, ki so omogočale presojo utemeljenosti njunih zahtevkov po določbah OZ. Očitki zagovornika glede nesklepčnosti odškodninskih zahtevkov in posledično glede privilegiranega položaja konkretnih oškodovancev v primerjavi s položajem oškodovancev v pravdi (14. člen Ustave) tako niso utemeljeni. Z navedbami, da posamezne pojavne oblike škode (npr. telesne bolečine, bodoča škoda) sploh niso nastale, pa zagovornik nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje, zato jih Vrhovno sodišče ni upoštevalo (drugi odstavek 420. člena ZKP).

14Vrhovno sodišče še dodaja, da so se v sodni praksi ob upoštevanju meril, določenih v 179. členu OZ, glede nepremoženjske škode izoblikovali kriteriji, pod katerimi je posamezna oblika škode lahko pravno priznana. Te presoje prvostopenjsko sodišče ni opravilo, prav tako ni opravilo presoje primerljivosti vtoževanih zneskov z odškodninami, ki so bile odmerjene v drugih podobnih primerih, ampak je pavšalno prisodilo kar vse vtoževane zneske. Ker pa opisanih pomanjkljivosti obrazložitve prvostopenjskega sodišča (11. točka prvega odstavka 371. člen ZKP in 22. člen Ustave RS) zagovornik v zahtevi (niti v pritožbi) ni (obrazloženo) uveljavljal, Vrhovno sodišče iz tega razloga v izpodbijano pravnomočno odločbo ni moglo poseči (prvi odstavek 424. člena ZKP).

15Neobrazložen in neutemeljen je ugovor, da je bi moralo sodišče druge stopnje poseči v izrek prvostopne sodbe o stroških, zatrjevana kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP ne vsebuje niti trditve, kako naj bi to vplivalo na zakonitost sodbe.

16Vložnik ne pojasni, za kakšno kršitev naj bi šlo, ker se višje sodišče ni opredelilo do predloženega Sporazuma o opravljanju del in nalog na kmetiji. Navajanje, da je podan dvom glede znakov kaznivega dejanja nasilja v družini kaže, da vložnik nedovoljeno uveljavlja nepravilno ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vložnik tudi v zvezi z vprašanjem obstoja lahke telesne poškodbe zatrjuje, da je način, na katerega je izvedenec opredelil poškodbe, zanj dvomljiv, nadalje zatrjuje, da se je oškodovani Ž., obsojenčev sin, v celoti izmislil dogodek grožnje z pištolo in da zato obstoji dvom v vsa izvršitvena dejanja, opisana v izreku sodbe. Vse navedeno predstavlja nedovoljeno uveljavljanje nepravilne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

17Očitek kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, da so v sodbi višjega sodišča precejšnja nasprotja o odločilnih dejstvih, ki se navajajo v razlogih sodbe v povezavi z vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah ali med samimi listinami oziroma zapisniki, je brez vsebine. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 podalo razlago prvega odstavka 424. člena ZKP po kateri mora vložnik kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve ampak jo mora konkretizirati in substancirati razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo.

18Nadaljnji očitek zahteve, da ugotovitve iz 13. točke sodbe višjega sodišča ne ustrezajo, da bi bil odpravljen dvom po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v povezavi z izvedenim dokaznim postopkom in glede na obstoj precejšnjega dvoma, ki se je v tem kazenskem postopku izpostavil, ni razumljiv in nanj ni mogoče odgovoriti. Trditev, da obdolženi ni storil nobenega izmed kaznivih dejanj predstavlja nedovoljen ugovor zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

19Opozarjanja vložnika na člen 427. ZKP Vrhovnemu sodišču ne nalaga ugotavljanja pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Pri presoji uveljavljanih kršitev zakona se Vrhovnemu sodišču ni vzbudil (precejšen) dvom o resničnosti ugotovljenih odločilnih dejstev.

20Na podlagi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče presodilo, da zahteva ni utemeljena, jo zato v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo ter obsojencu v plačilo naložilo sodno takso. Višina sodne takse je odmerjena ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer ter trajanja in zapletenosti postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.