3. člen ZKP

Uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb je namreč podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki predstavljajo dejanski temelj sodbe, torej tistih dejstev, ki se nanašajo na zakonske znake kaznivega dejanja in na katerih temelji obdolženčeva kazenska odgovornost. Skladno z ustaljeno sodno prakso ni nikakršne pravne ovire, zaradi katere sodišče ne bi smelo presojati dejstev in okoliščin, ki izhajajo iz drugih postopkov, oziroma so bila v njih ugotovljena, seveda pod pogojem, da v zvezi z njimi izvede ustrezen dokazni postopek.

Kljub posegu v obtoženčevo pravico do nedotakljivosti stanovanja ni prišlo do kršitve te pravice in da tudi USB ključek, ki je v vprašanju, v takšni situaciji ni bil pridobljen protiustavno, saj je pravica obtoženca omejena s pravicami drugih, v tem primeru z osebnostnimi pravicami otroka (tretji odstavek 15. člena Ustave), katerega zaščita ima v predmetni situaciji prednost ter se mora pravica obtoženca iz 36. člena Ustave umakniti uresničevanju družbeno pomembnejših vrednot. Za t. i. spolno dejanje v kontekstu tretjega odstavka 173. člena KZ-1 gre praviloma takrat, ko pride do fizičnega (telesnega) stika med dvema osebama (obtožencu očitana izvršitvena ravnanja poljubljanja deklice na lica in enkrat na usta ter lizanje z jezikom po spolovilu), za drugačen poseg v spolno nedotakljivost v smislu privilegirane oblike kaznivega dejanja po četrtem odstavku 173. člena KZ-1 pa običajno z nekontaktnimi ravnanji storilca (kamor se uvršča drgnjenje spolnega uda z rokami do ejakulacije pred otrokom), ne glede na to, ali gre za ravnanja nizke intenzitete oziroma kratkotrajnosti.

Drugo spolno dejanje iz prvega odstavka 173. člena KZ-1 se od posega v spolno nedotakljivost kot zakonskega znaka privilegirane oblike kaznivega dejanja po četrtem odstavku 173. člena KZ-1 razlikuje po tem, da zahteva telesni stik, ki ni le kratkotrajen stik majhne intenzivnosti, kakršni so npr. bežni, rahli in površinski dotiki, ki jih je mogoče opredeliti kot poseg v spolno nedotakljivost. V položaju, ko si ob odsotnosti materialnih dokazov nasproti stojita le obdolženčev zagovor in oškodovankina izpovedba (t. i. položaj "beseda proti besedi"), je sodišče dolžno opraviti še posebej skrbno dokazno oceno in razumno obrazložiti, zakaj verjame oškodovankini izpovedbi in ne zagovoru, pri čemer si mora prizadevati, da dokazne zaključke, če je to le mogoče, preverja tudi s kontrolnimi dokazi.

Varstvo mladoletne oškodovanke pred sekundarno viktimizacijo, ki bi lahko nastopila ob njenem zaslišanju v kazenskem postopku, ne sme prikrajšati obtoženca za učinkovito izvrševanje pravice do obrambe. Kadar sta pri pridobivanju dokazov s strani "zasebnikov" ogrožani dve ustavni pravici, je treba opraviti tehtanje med pravicami v skladu s strogim testom sorazmernosti.

Če se obtožencu očita hramba prepovedane droge z obarvanim naklepom nadaljnje prodaje oziroma dajanje v promet zgolj na podlagi količine zasežene konoplje, je treba preizkusiti, ali je količina droge v znatnem nesorazmerju z lastnimi potrebami glede na vse možne načine uporabe konoplje, ne le za pripravo cigaret (t.i. jointov).

Skrbno ravnanje v skladu z Ustavo in zakonom od sodnika zahteva, da se prepriča, ali je to, kar obdolženi priznava, dejansko to, kar izhaja iz dokaznega materiala v obtožnem aktu, in, ali oboje ustreza pravni kvalifikaciji v obtožnem aktu. Če o tem ostane kakršenkoli dvom, domneva nedolžnosti zahteva, da mora sodišče priznanje zavrniti in opraviti glavno obravnavo, v kateri lahko dejansko stanje natančno razišče. Vzporedno opozarja pritožbeno sodišče na določbo drugega odstavka 3. člena ZKP, da sme sodišče obsoditi obtoženca samo, če je o njegovi krivdi prepričano.

Praviloma o NIK odloča sodnik, ki je izdal sodbo in je obsojenca spoznal. Če zaradi objektivnih razlogov tega sodnika ni, pa to samo po sebi ne utemeljuje potrebe po osebnem kontaktu s sodnikom, ki prevzame odločanje o NIK, saj je ta vezan na pravnomočno obsodilno sodbo in tudi pravnomočno izrečeno kazen ter okoliščine, ki so jo utemeljevale. Kazni sodnik v postopku odločanja o NIK ne spreminja, temveč jo nadomešča, če ugotovi, da za to obstojijo zakonsko določeni pogoji in ustrezne okoliščine na strani obsojenca, kar ni vezano (samo) na neposreden stik z obsojencem, temveč je potrebna primerna poizvedba in angažma s strani sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče zavrača očitek, da se je sodišče prve stopnje oprlo zgolj na okoliščine v času kaznivega dejanja (objektivne okoliščine) in ni upoštevalo osebnih okoliščin obsojenca (subjektivne okoliščine). Sodišče prve stopnje je temeljito presodilo in pretehtalo vse relevantne okoliščine. Na podlagi te celovite presoje je ugotovilo, da objektivne okoliščine primera prevladajo in da cilji kaznovanja iz 45.a člena KZ-1 ne bi bili doseženi, če bi bila obsojenemu določena NIK z družbeno koristnim delo ali zaporna kazen ob koncu t

Teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki ogroža varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami, v katerih poteka njihovo spravljanje preko državnih mej, utemeljeno odtehta poseg v obdolženčevo ustavno pravico do osebne svobode, pri čemer ne bi bil primeren niti noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep (hišni pripor), kot predlaga obdolženčeva zagovornica. Zavzemanje za izrek tega ukrepa, kljub trditvam v pritožbi, da bi izrek takšnega ukrepa zagotovil, da obdolženi tovrstnih kaznivih dejanj ne bi ponavljal, ter upoštevajoč dejstvo, da ima obdolženi v državi, kjer biva otroke, potrebne varstva, glede na prej izpostavljene okoliščine, neutemeljeno. Ukrep pripora je tako neogiben kot tudi sorazmeren ukrep.

Domneva nedolžnosti je eden od temeljev demokratičnega kazenskopravnega procesnega sistema, sočasno pa gre za enega nepogrešljivih elementov poštenega sojenja. Je izhodiščna predpostavka za zgradbo celotne sheme dokazovanja v kazenskem postopku in se nerazdružljivo prepleta s številnimi drugimi dokaznimi pravili. Iz ustaljene (ustavno)sodne presoje je razvidno, da domneva nedolžnosti pomeni, da 1) oseba velja za nedolžno, dokler se ji ne dokaže krivde, 2) da mora krivdo dokazovati državni tožilec in ne obdolžena oseba (dokazno breme) in 3) kar je najpomembnejše, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni nesporno dokazana, obdolženo osebo oprostiti. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da obstoj vzročne zveze ni le dejansko, temveč (predvsem) pravno vprašanje. Obstoj vzročne zveze med ravnanjem oziroma opustitvijo dolžnostnega ravnanja storilca in nastankom prepovedane posledice tako ni zgolj naravoslovni (ontološki) pojem, temveč tudi pravna konstrukcija. Če storitev ali opustitev ni vzrok nastale posledice, potem tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ni njegov storilec. Pravna dogmatika in sodna praksa sta si enotni, da za obstoj kaznivega dejanja p

Zbir analitično (atomistično) in sintezno (holistično) dokazno šibkih indicev ne predstavlja t.i. sklenjenega kroga, ki bi omogočal obsodbo v kazenskem postopku, ampak tako nezanesljivo sklepanje o krivdi, ki ob upoštevanju pravila in dubio pro reo kot imperativa načela domneve nedolžnosti ne more imeti drugačne posledice, kot je izrek oprostilne (liberatorne) sodbe.

Kršitev osmega odstavka 148. člena ZKP sama po sebi ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Glede na odsotnost konkretnih okoliščin, ki bi izkazovale podajo ovadbe pod prisilo oziroma zaradi kakršnegakoli drugega nedopustnega ravnanja policistov, zgolj nenavzočnost sodne osebe ne utemeljuje izločitve te listine iz spisa. Dovoljenost prikritih preiskovalnih ukrepov se lahko presoja zgolj z vidika okoliščin, ki so obstajale v trenutku odreditve ukrepa (ex ante presoja oziroma kriterij antecedenčnosti suma), ni pa tega mogoče presojati na podlagi dejstev, ki so nastala oziroma postala znana šele po njihovi odreditvi (ex post presoja) oziroma jih utemeljevati za nazaj z dokazi, ki so bili pridobljeni z izvajanjem odrejenega ukrepa ali z dokazi in podatki, ki so sicer že obstajali v času izdaje odredbe, vendar odredbodajalcu v času odločanja niso bili znani ali razkriti. Po enakem pristopu tudi ni mogoče opirati graje njihove utemeljenosti na odsotnost izsledkov, ki bi sum potrjevali. Neizkazanost teh okoliščin ex post zato ne more predstavljati razloga za nezakonitost odreditve ukrepa. Privilegij zoper samoobtožbo v primeru prostovoljne izročitve pred

Stališče, da daljšega zastaralnega režima iz prvega odstavka 353. člena OZ ni mogoče uporabiti, ker velja le za odškodninske zahtevke, ne pa za reparacijski tožbeni zahtevek, ki je predmet tega spora, ni pravilno. Reparacija je posebna vrsta odškodnine za škodo, ki naj bi v tem primeru tožniku nastala zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja (neizplačevanja dodatka, določenega v podjetniški kolektivni pogodbi). Odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja, je izrecno predvidena v drugem odstavku 179. člena ZDR-1. Škoda iz prvega odstavka 353. člena OZ se tako lahko nanaša tudi na škodo zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja. Po prevladujočem stališču sodne prakse pravdno sodišče o obstoju kaznivega dejanja kot o predhodnem vprašanju odloča v izjemnih situacijah, praviloma, ko kazenskega postopka zoper storilca ni mogoče niti začeti niti končati ali spoznati storilca za krivega kaznivega dejanja (npr. ko je storilec neznan, duševno zboli, ob izvrševanju škodnega dejanja ali med kazenskim postopkom umre, ko je obtožba zoper njega umaknjena, pa oškodovanec o tem ni obveščen, amnestija), pri čemer pra

Reparacija je posebna vrsta odškodnine za škodo, ki naj bi v tem primeru tožniku nastala zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja (neizplačevanja dodatka, določenega v podjetniški kolektivni pogodbi). Odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja, je izrecno predvidena v drugem odstavku 179. člena ZDR-1. Škoda iz prvega odstavka 353. člena OZ se tako lahko nanaša tudi na škodo zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je tedaj, kadar se kazenski postopek zaključi z odločbo, na katero pravdno sodišče ni vezano, obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti v pravdi dopustno ugotavljati kot predhodno vprašanje, vendar le, če to ne predstavlja nedopustnega posega v domnevo nedolžnosti povzročitelja škode. Tehtanje med dvema ustavno varovanima kategorijama, tj. pravica oškodovanca do sodnega varstva (23. člen URS) in domneva nedolžnosti povzročitelja škode (27. člen URS), se torej mora prevesiti v korist pravice oškodovanca do sodnega varstva. Tožniku pravica do dodatka za stalnost ni bila nezakonito odvzeta, kot to zmotno zatrjuje pritožba, temveč je bila l

Sodišče je v obrazložitvi odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih opredelilo višino utrpljene premoženjske škode oškodovancev, v celoti pa je umanjkala obrazložitev relevantnih civilnopravnih določb in njihova uporaba glede na ugotovljen konkretni dejanski stan. Niso namreč navedene določbe OZ, ki predstavljajo civilnopravni temelj obveznosti povrnitve škode kot tudi ne obveznosti nerazdelnega plačila, kakor izhaja iz izreka sodbe. Obrazložitev zato ne dosega standarda obrazložitve, kot ga je na podlagi 22. člena Ustave utemeljilo Ustavno sodišče v zgoraj citirani odločbi. Izpodbijana sodba zato ne vsebuje razlogov o pravnih vprašanjih glede presoje premoženjskopravnih zahtevkov, zato je izkazana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z 22. členom Ustave in sedmim odstavkom 364. člena ZKP. Navedena kršitev je očitno vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je zaradi neobrazloženosti v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Pritožbeno izvajanje je zgrešeno, saj zagovornik obdolženega A. A. v graji zatrjevane napačne uporabe določila petega odstavka 331. člena ZKP ne razmeji statusa otroka s posebnimi potrebami (po, za potrebe predmetne kazenske zadeve povsem irelevantnih določbah ZUOPP) od statusa oškodovane s potrebo po zaščiti, ki temelji na določbi 144. člena ZKP (torej oškodovanke, katere osebna pravica je s kaznivim dejanjem znatno prekršena, pa zaradi njenih osebnih značilnosti ali ranljivosti, zaradi narave, teže ali okoliščin kaznivega dejanja ali zaradi ravnanja obdolženih ali oškodovane v predkazenskem ali kazenskem postopku in izven njega obstaja posebna potreba po varstvu njene osebnostne celovitosti pri posameznih dejanjih v predkazenskem in kazenskem postopku). V skladu z novejšo prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) morajo sodišča, kadar opustijo neposredno zaslišanje obremenilne priče, celovito in skupaj presoditi tri vprašanja: (i) ali so podani opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja priče; (ii) ali je izjava priče (v smislu 6. člena EKČP) edini ali odločilen dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba; (iii) ali so sodišča v zadost

Za izrek obsodilne sodbe se zahteva najvišji dokazni standard v kazenskem postopku, to je sodnikovo prepričanje o krivdi obdolženca (drugi odstavek 3. člena ZKP), ki mora biti onkraj razumnega dvoma. Ta standard v obravnavani zadevi ni bil dosežen.

Sodišče prve stopnje je na podlagi povsem konkretnih okoliščin primera pravilno presodilo objektivno resnost grožnje, na katero je sklepalo iz vsebine grožnje, konteksta, v katerem je bila izrečena, ter odnosa med obdolžencem in oškodovanko. Zagovornik v pritožbi pravilno izpostavlja vrsto dvomov, ki ob pomanjkanju trdnih dokazov, kateri bi z vso gotovostjo ovrgli zagovor obdolženca, tudi po oceni višjega sodišča preprečujejo izdajo obsodilne sodbe in skladno z načelom in dubio pro reo narekujejo izrek oprostilne sodbe.

Ni sicer treba, da so pravne norme sploh pripisane v izrek prvostopenjske sodbe, razen če nadomeščajo del opisa dejanja kot življenjskega dogodka (opis dejstev), vendar pa je utemeljeno pritožbeno izpostavljeno pričakovanje zagovornikov obdolženega, da je vsebina skupka norm, vsebovanih v izreku izpodbijane sodbe, ustrezno obrazložena. Pri tem se je prvostopenjsko sodišče dolžno opredeliti do vseh trditev, ki izhajajo iz opisa kaznivega dejanja po obtožbi, tako, da na podlagi izvedenih dokazov pojasni, ali zatrjevana dejstva šteje za dokazana ali ne. Razlogi sodbe morajo skladno s 17. členom ZKP zajeti vsa dejstva, ki so znak obravnavanega kaznivega dejanja, ali so odločilna zato, ker je od njih odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona oziroma z njim povezanega predpisa v primeru blanketne kazenske norme.

Pritožbeno sodišče sprejema izčrpne in skrbno argumentirane zaključke sodišča prve stopnje pod točkama 7. in 8. obrazložitve izpodbijanega sklepa o obstoju okoliščin objektivne (ki izhajajo iz teže, načina in okoliščin izvršitve kaznivih dejanj) in subjektivne narave, ki izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bi utegnil obtoženec na prostosti s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljevati, kot tudi okoliščin, ki izkazujejo, obtoženčevo izrazito begosumnost.

Na ravni utemeljenega suma izkazan skupek obdolženčevih ravnanj, ko naj bi ta oškodovanki omejeval svobodo, jo nadziral, ji grozil ter na koncu nad njo uporabil tudi fizično silo in jo poškodoval, pomenijo napad na oškodovankino telesno, duševno celovitost in na njeno dostojanstvo, ko naj bi oškodovanka postala objekt izvajanja nasilja, predstavlja povsem določno konkretizacijo zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj.