100. člen ZKP

V predmetni zadevi ne gre za isti zahtevek, o katerem je bilo odločeno v davčnem postopku pred pravnomočnostjo kazenske sodbe, saj je oškodovanka v davčnem postopku pridobila izvršilni naslov le zoper davčnega dolžnika, to je družbo B., d. o. o. (ki je bila izbrisana zaradi stečaja), v predmetnem postopku pa uveljavlja s strani obsojenca povzročeno ji škodo, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem in zoper katerega ne obstaja izvršilni naslov iz davčnega postopka, ker obsojeni ni bil davčni dolžnik. Predmet PPZ, ki je nastal s kaznivim dejanjem, glede na določbo drugega odstavka 100. člena ZKP, ne more biti nekaj, česar upravičenec tudi v pravdi ne bi mogel uveljavljati, ker bi bilo npr. v nasprotju s pravnim redom, kakor tudi ne zahtevki za uveljavljanje katerih je predpisan kakšen drug postopek, npr. upravni postopek, davčni postopek, itd. Vendar sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da se PPZ oškodovanca v predmetnem postopku ne nanaša na davčno obveznost, temveč na povračilo škode, ki jo je povzročil obsojeni A. A. s storitvijo kaznivega dejanja. Davčni zavezanec je bila namreč družba B., d. o. o., ki je že izbrisana iz sodnega registra, obsojenec pa ni bil davčni

Upoštevaje teoretična izhodišča, razlagalne metode in na njih temelječe ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča RS, (zgolj) gole fotografije človeškega telesa, brez posebne seksualne konotacije, še ne dosegajo standarda pornografije oziroma pornografske vsebine, kot ključnega zakonskega znaka kaznivega dejanja po prvem odstavku 176. člena KZ-1.

Pooblaščenca oškodovancev namreč v okviru podanih premoženjskopravnih zahtevkov nista niti navajala vseh pravno relevantnih okoliščin za odločitev o temelju in višini uveljavljane denarne odškodnine zaradi nepremoženjske škode iz različnih naslovov in nista predložila dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče odmeriti nepremoženjsko škodo. Pooblaščenec mladoletnega oškodovanca B. B. tako npr. ni navedel izvora duševnih bolečin iz naslova katerih je uveljavljal odškodnino 10.000,00 EUR (npr. zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti ipd.), pooblaščenka mladoletne oškodovanke A. A. pa (niti v sedaj obravnavi pritožbi) ni opredelila katera osebnostna pravica oškodovanke naj bi bila kršena z ravnanjem obdolženca, sploh z oziroma na to, da naj bi do kršitve te neznane osebnostne pravice oškodovanke po njenih navedbah ob podaji zahtevka, prišlo celo z dvema kaznivima dejanjema, čeprav je bilo le eno storjeno (glede na opis dejanja) na njeno škodo. Nadalje pa tudi dokazi, izvedeni na glavni obravnavi, niti v delu, kjer so bili zahtevki zadostno opredeljeni, niso dali zadostne podlage za oceno vrste in teže nastale nepremoženjske škode v smislu določbe 179. člena Obligacijs

Tako v prvostopenjskem kot v pritožbenem postopku je v sferi oškodovanca, ki uveljavlja premoženjskopravni zahtevek v adhezijskem postopku, trditveno in dokazno breme, da se z raziskovanjem utemeljenosti zahtevka kazenski postopek ne bo preveč zavlekel.

Odločitev o premoženjskopravnem zahtevku v adhezijskem postopku se lahko sprejme šele na podlagi presoje konkretnega primera v obliki upoštevanja vseh relevantnih določb civilnega, materialnega in procesnega prava. Premoženjskopravnem zahtevku kazensko sodišče ne sme ugoditi, če oškodovanec v pravdi ne bi mogel uspeti. Vprašanje (višine) premoženjske koristi v sferi obtožencev ni nujno enako (višini) premoženjske škode v sferi oškodovane družbe. Kumulativno uveljavljanje pogodbene kazni in povrnitve škode ni dopustno. Adhezijski postopek ne sme nerazumno in prekomerno obremenjevati kazenskega postopka.

Izvedba glavne obravnave po videokonferenci sama po sebi ne predstavlja sojenja v nenavzočnosti, v posledici zato ni kršena pravica, ki jo določa 29. člen Ustave RS. S tem pa tudi nista kršeni pravici do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS ter poštenega sojenja iz 6. člena EKČP (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 38811/2020 z dne 20. 6. 2024). Iz sodne prakse Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS izhaja, da lahko video snemanje posega v splošno pravico do zasebnosti, kot je opredeljena v 35. členu Ustave RS, kakor tudi v enega od vidikov pravice do zasebnosti, in sicer varstvo osebnih podatkov, ki ga zagotavlja 38. člena Ustave RS. Te ustavne pravice so do določene mere varovane tudi na javnem kraju in je vanje lahko poseženo tudi s snemanjem. Vendar poseg v pravico pa sam po sebi še ne pomeni kršitve, slednje je odvisno od tega, ali je bil poseg ustavno dopusten. Zaradi posameznikove vpetosti v družbo namreč pravica do zasebnosti ni neomejena, absolutna. Omejena je s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa tretji odstavek 15. člena Ustave RS. Vrhovno sodišče RS je v svoji sodni praksi, nanašajoči se na presojo dopustnosti posegov v pravico do obdolženčeve zas

Kazenski postopek se ni vodil zoper družbo A. d. o. o., temveč zoper obtoženega M. M. in je oškodovanka premoženjskopravni zahtevek zaradi njegovega protipravnega ravnanja uveljavljala zoper njega in ne zoper njegovo družbo. Oškodovanka zaradi protipravnega ravnanja obtoženca ni bila stečajna masa oziroma gospodarska družba v stečaju, temveč Republika Slovenija, saj je šlo za oškodovanje proračuna RS. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da je zato sklicevanje prvostopenjskega sodišča na stečajni postopek nerelevantno.

Nasprotno trditvi obdolženčevega zagovornika je obtožbo dopustno spremeniti tudi v ponovljenem sojenju, ki poteka po pritožbi obrambe, torej ko je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, pri čemer pa ne sme preseči okvira prejšnje obtožbe v škodo obdolženca oziroma jo zanj spremeniti na slabše. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v danem primeru za dopustno modifikacijo v opisu kaznivega dejanja, ki pomeni prilagoditev na spremenjena dejstva in okoliščine, kot so bila ugotovljena v okviru dokaznega postopka na glavni obravnavi. Poleg tega je pritožbeno izpodbijana modifikacija obtožbe obdolženemu dejansko v korist, inkriminirani očitki zoper obdolženega so se namreč od prvega sojenja omilili.

Ponovno odločanje o premoženjskopravnem zahtevku, ki sledi (delni) razveljavitvi pravnomočne sodbe v postopku z izrednim pravnim sredstvom, je namenjeno odpravi ugotovljenih kršitev v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku iz prvotnega sojenja in ostaja v tem smislu pridruženo kazenskemu postopku. Vrhovno sodišče redoma sodi, da so lahko zakonske zamudne obresti v izvršilnih naslovih (kar pravnomočna sodba, s katero je odločeno o premoženjskopravnem zahtevku, gotovo je) določene samo opisno, vendar pri tem velja, da je odločitev o obrestih (dovolj) določena samo, če je opredeljeno, od katerega zneska tečejo, od kdaj do kdaj tečejo in po kakšni obrestni meri tečejo. Glede na to, da so bila delna plačila obsojencev izvršena še pred zaključkom prvostopenjskega sojenja, je sodišče prve stopnje tisto, ki bi moralo s pomočjo programa za izračun zamudnih obresti ugotoviti, kolikšen del obresti je bil do izdaje sodbe že poplačan, ter to v izreku sodbe tudi jasno opredeliti. Ker je tovrsten izračun v obravnavanem primeru izostal, je ostalo nejasno tudi, v kolikšnem znesku je obveznost obsojencev do oškodovane družbe do konca postopka pred sodiščem prve stopnje prenehala.

Kadar bi natančno ugotavljanje in raziskovanje obsega in utemeljenosti premoženjskopravnega zahtevka preveč zavleklo kazenski postopek, je utemeljena odločitev o napotitvi oškodovanca na pravdo, ne pa v novo sojenje le glede premoženjskopravnega zahtevka, kar bi bilo v izraziti kontradikciji z določbama 15. člena in prvega odstavka 100. člena ZKP.

Pritrditi je ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bilo delovanje obtoženca in B. B. krajevno, časovno in po razdelitvi vlog usklajeno ter usmerjeno v prepovedano posledico, pridobiti si čim več premoženjske koristi od oškodovanke. Navedba sodišča prve stopnje, da je bil prispevek obtoženca odločilen za uspeh kriminalnega podviga, je potrjena z obširnimi in pravilnimi razlogi izpodbijane sodbe o načinu izvršitve očitanega kaznivega dejanja s strani obtoženca, ki je sprva B. B., ki ni imel svojega vozila, skoraj vsakodnevno vozil k oškodovanki po denar, nato pa je po dogovoru z B. B. k oškodovanki po denar hodil sam, ob tem pa ji je tudi lažno zatrjeval, da je B. B. v zaporu in bo izročeni denar uporabljen za njegovo izpustitev. Oškodovanka pa je največje zneske izročila ravno obtožencu, ki si je z B. B. denar razdelil. Tako ni nobenega dvoma, da je obtoženi deloval kot sostorilec in ne zgolj kot pomočnik. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da D. C. in C. C. nimata statusa oškodovanca, saj je bila v zmoto spravljena njuna hči in je slednja tudi izročila ves denar B. B. in obtožencu. Samo dejstvo, da je bil del tega denarja od njenih staršev, še ne pomeni, da sta sta

Ker se na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP stroški oškodovanca in njegovega pooblaščenca v obsodilni sodbi vselej naložijo v plačilo obdolžencu, bi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi o teh stroških moralo odločiti. Če v odločbi o glavni stvari ni odločeno o tem, kdo je dolžan te stroške plačati, z izdajo posebnega sklepa takšne odločitve ni mogoče nadomestiti.

Prvostopno sodišče odloča o premoženjskopravnem zahtevku (PPZ), kakor ga uveljavlja oškodovanec, in le o tistem zahtevku, ki je bil postavljen. Sodišče lahko nato v sodbi, s katero spozna obtoženca za krivega, oškodovancu PPZ prisodi v celoti, lahko deloma in ga s presežkom napoti na pravdo, če pa podatki kazenskega postopka ne dajo zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo, ga napoti na pravdo s celotnim PPZ. Sodišče sàmo torej ne sme o zahtevku odločiti tako, da bi npr. namesto povrnitve škode, oškodovancu vrnilo stvari. Tudi v skladu z Obligacijskim zakonom (164. člen OZ) velja splošno pravilo, da ima oškodovanec pravico do izbire med vzpostavitvijo prejšnjega stanja v naravi (restitucija) in plačilom denarne odškodnine. Le izjemoma, kadar so podane prav posebne okoliščine, ki opravičujejo le vzpostavitev prejšnjega stanja v naravi, pravice do izbire med obema načinoma povrnitve premoženjske škode oškodovanec nima (VSRS sklep II Ips 25/2018 z 28. 3. 2019, točka 12).

V primeru, ko je višina škode zajeta v opisu kaznivega dejanja, kot je to v konkretni zadevi, je že zaradi tega vprašljiva odločitev sodišča prve stopnje, da se oškodovanko s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. Na to utemeljeno opozarja pritožnik v pritožbenih izvajanjih, pri čemer še razumno poudarja nevzdržnost situacije, da obdolženec kljub priznanju odgovornosti za naklepno kaznivo dejanje in povzročeno škodo v breme A. A. te ne bi bil dolžan povrniti.

V nasprotju z bistvom inkriminacije 240. člena KZ-1 je teza, da gospodarski družbi, ki je bila zaradi ravnanj vodstvenega kadra udeležena v pravnih poslih, za katere zakon določa ničnostno sankcijo, v zvezi s temi posli pa ji je zaradi zmanjšanja premoženja nastala premoženjska škoda, ne bi bilo mogoče priznati statusa oškodovanca v kazenskem postopku. Iz zakonskega besedila drugega odstavka 245. člena KZ-1 jasno izhaja t. i. dvojna kaznivost, saj storilec oziroma udeleženec pri t. i. predikatnem kaznivem dejanju, iz katerega izvira denar ali premoženje, v realnem steku odgovarja za kaznivo dejanje pranja denarja, če tako v objektivnem kot subjektivnem pogledu izpolni zakonske znake tega kaznivega dejanja. Pri pranju denarja ne gre le za varstvo premoženja kot pri kaznivem dejanju po 240. členu KZ-1, temveč za varstvo zakonitega in nemotenega delovanja finančnega in gospodarskega sistema. Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da storilec tudi z nakazili znotraj bančnega sistema izpolni zakonske znake pranja denarja. Prav tako je ničkolikokrat presodilo, da pri opisovanju subjektivnega odnosa storilca zadošča sklicevanje na zakonske prvine očitanega kaznivega dejan

V obravnavanem primeru ne gre za situacijo, da je oškodovana družba transformirala sklep o izvršbi, ki je bil izdan zoper gospodarsko družbo v sklepu o izvršbi zoper fizično osebo, torej oba obsojenca, kot to skuša prikazati pritožba, ampak je oškodovanka zatrjevala škodo v višini s pripadki in ki jo je tudi priglasila v kazenskem postopku, torej gre za različna pravna določila. Natančno branje izpostavljene sodbe VSRS (v točki 19 do 22) pa pokaže, da je pravnomočna kazenska sodba bila razveljavljena le v delu glede premoženjskopravnega zahtevka zaradi zatrjevanja o povrnitvi DDV in v tem delu glede zakonitih zamudnih obresti oškodovanke, ne pa glede samega začetka teka zamudnih obresti zaradi nastanka škode zaradi neplačanih računov, kar je prvo sodišče natančno pojasnilo v točki 8) obrazložitve izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče uvodoma izpostavlja, da je odločanje o premoženjskopravnem zahtevku v kazenskem postopku urejeno v desetem poglavju ZKP in kot je to navedeno tudi v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije UP 103/14-27 z dne 6. 6. 2018, iz določb navedenega poglavja izhaja, da odločanje o premoženjskopravnem zahtevku pomeni odločanje v sporih iz premoženjskopravnih razmerij med obdolžencem (kot tožencem) in drugo fizično ali pravno osebo (kot tožnikom). Sodišče o sporih iz premoženjskopravnih razmerij sicer res odloča v pravdnem postopku, vendar kadar upravičenec za podajo premoženjskopravnega zahtevka trdi, da je obligacijsko razmerje nastalo zaradi ravnanja, ki hkrati izpolnjuje tudi znake kaznivega dejanja, o katerem odloča sodišče v kazenskem postopku, se zaradi načela ekonomičnosti o premoženjskopravnem zahtevku (vključno z obrestmi) odloči tudi v okviru kazenskega postopka. V takšnem primeru se znotraj kazenskega postopka izvede t. i. pridruženi (adhezijski) pravdni postopek.

Neutemeljene so trditve obdolženkinega zagovornika, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker "povrnitev škode s sodbo, ki je izdana v kazenskem postopku, ne more temeljiti na določbah OZ in ZGD-1". Kot navaja obdolženkin zagovornik, bi naj namreč šlo za civilnopravne zahtevke, ki se uveljavljajo le v civilnem postopku in nikakor ne v kazenskem postopku.

Samo zaradi napačne numerične označbe zakonske določbe, izrek sodbe ne more biti nerazumljiv. Drugače bi bilo, ko bi bilo v izreku sodbe prepisano besedilo takšne zakonske določbe, ki bi potem resnično nasprotovala preostalemu besedilu v izreku, zaradi česar ta ne bi bil več razumljiv. Končno, t.i. materialna podlaga za temelj in višino škode v odločbi o prisojenem premoženjskopravnem zahtevku ni pogoj za razumljivost izreka v tem delu sodbe. Zadostuje navedba zavezanca in upravičenca ter predmet premoženjskopravnega zahtevka iz drugega odstavka 100. člena ZKP, ki v konkretnem izreku ne manjka, pa je potem znano, zakaj mora obdolženec kot zavezanec po prisojenem premoženjskopravnem zahtevku ravnati in na drugi strani, zakaj je oškodovana gospodarska družba upravičena do plačila zneska iz tega zahtevka. Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožnico, da izvršitveni ravnanji v opisu dejanja nista konkretizirani na način, da bi bilo mogoče ugotoviti, v čem se razlikujeta. Res je sicer, da ravnanji v opisu dejanja nista vedno dosledno razmejeni z glagolom poškodovati oziroma napraviti za nerabno, vendar sta to glagola iz zakonskega - neobveznega dela opisa kaznivega dejanj

Oškodovanci v postopku uveljavljajo premoženjskopravni zahtevek, izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki ga drugi odstavek 100. člena ZKP ne predvideva. Pritožbeno sodišče pri tem zavrača pritožbeno tezo, da je v skladu s 101. členom ZKP moč uveljavljati vse oziroma enake zahtevke, kot v pravdi. ZKP v 101. členu ureja aktivno legitimacijo, t.j. upravičenje za podajo premoženjskopravnega zahtevka, ki ga izenačuje s pravdno aktivno legitimacijo in ne vrsto pravdnega zahtevka. Izstavitev zemljiškoknjižne listine ni zahtevek po vrnitvi stvari, kot to zatrjujejo pritožniki. V skladu z 106. členom ZKP je stvar moč vračati takrat, kadar sodišče ugotovi, da pripada oškodovancu in da je stvar pri obdolžencu, pri katerem od udeležencev kaznivega dejanja ali pri nekom, katerem so jo ti dali v hrambo. Iz podatkov v spisu izhaja, da so predmetne nepremičnine vknjižene v zemljiško knjigo, kot lastnica je vknjižena obdolžena pravna oseba, nad katero je bil dne 18. 3. 2019 uveden stečaj in so del stečajne mase. Oškodovanci do predmetnih nepremičnin nimajo takih upravičenj, ki bi ustrezala kriteriju pripadnosti, kot ga določa 109. člen ZKP, tudi sicer pa želenih lastniških upravičenj ne morejo z