VSL sodba II Cpg 486/2015

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v izpodbijani I. točki izreka tako, da se ta odslej glasi: „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 206208/2012 z dne 27. 12. 2012 ostane delno v veljavi v prvem odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 200,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2012 dalje do plačila in znesek 21,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 23. 12. 2012 dalje do plačila. V preostalem delu prvega odstavka izreka in v tretjem odstavku izreka se prej citiran sklep o izvršbi razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne.“

- v izpodbijani III. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 12,56 EUR njenih pravdnih stroškov, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti 135,82 EUR njenih pritožbenih stroškov, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 206208/2012 z dne 27. 12. 2012, v 3. odstavku izreka in delno v 1. odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zneske: 536,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2012 dalje do plačila, 131,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2012 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 101,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je citirani sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 175,34 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (III. točka izreka).

2Zoper I. in III. točko izreka se zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

3Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Neresnične so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz zemljiške knjige ne izhaja, da je tožena stranka lastnica poslovnega prostora, na katerega se nanašajo vtoževani računi. Takšen zaključek iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja. V njej je navedeno in pojasnjeno, da zemljiškoknjižno stanje za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno. Tožena stranka namreč v postopku na prvi stopnji ni nikoli trdila, da ne bi bila lastnica spornega poslovnega prostora. Trdila je zgolj, da prostora s takšno oznako v stavbi na naslovu T. ni (da ta ne obstaja). Tudi po pojasnilu tožeče stranke, zakaj so oznake prostorov v Pogodbi o upravljanju in njej priloženi Podpisani listini etažnih lastnikov drugačne od oznak v zemljiški knjigi, bolj konkretnih ugovorov ali trditev o tem, da ni lastnica spornega prostora (ali da ne ve, na kateri prostor se terjatve nanašajo), tožena stranka ni podala. Sodišče prve stopnje je glede na to pravilno pojasnilo, da označitev prostora, kot prostor št. 97 (kar v zemljiško knjigo sicer res ni vpisano), za vprašanje obstoja poslovnega prostora ni odločilnega pomena.

6Prav tako iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bila tožena stranka lastnica poslovnega prostora zgolj za potrebe Pogodbe o upravljanju. Dostavek „(za potrebe pogodbe o upravljanju)“ se nanaša na označitev prostora (s št. 97) in ne na lastninsko pravico tožene stranke.

7Zavezanec za plačilo obratovalnih stroškov je etažni lastnik poslovnega prostora (68. v zvezi s 115. členom Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ). Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru to tožena stranka, pomeni ugotovitev dejanskega stanja, ki v sporih majhne vrednosti ne more biti predmet (ponovne) presoje pritožbenega sodišča.

8Pravilne so tudi nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s ključem delitve obratovalnih stroškov. Tožeča stranka je v zvezi s tem trdila, da:

- je toženi stranki stroške obračunavala skladno z določbami SPZ, torej sorazmerno z njenim lastniškim deležem,(1)

- da je stroške obračunala na podlagi računov dobaviteljev, ki so bili izdani za celotno stavbo na naslovu T.,

- da je mesečno izvajala popise števcev pri enotah, ki so imele lastne števce porabe, dobljene zneske pa je odštela od celotne porabljene (in zaračunane) vode oziroma elektrike,

- da je presežek (torej razliko med celotno porabo in porabo dobljeno s popisom števcev) razdelila med ostale zavezance za plačilo (tiste, ki nimajo lastnih števcev) tako, da je najprej izračunala ceno storitve na m2, nato pa znesek pomnožila s številom m2 poslovnega prostora,

- da je postavki „elektrika – priključna moč“ in „poraba vode – okoljska dajatev“ obračunavala vsakemu poslovnemu prostoru, ki je priključen na električno (vodovodno) omrežje, neodvisno od porabe,

- da je način obračuna jasno specificiran na vsakem posamičnem obračunu in je torej vse navedeno mogoče preveriti s priloženimi dokazi.

Tožena stranka je v svoji prvi pripravljalni vlogi v zvezi s tem navedla le, da so bili računi nestrokovni in nespecificirani, tako da jih ni razumela in posledično ni mogla plačati. Na bolj konkretizirane izjave v zvezi z načinom delitve stroškov, ki jih je tožeča stranka podala v svoji drugi pripravljalni vlogi, je odgovorila, da je ta predložila pomanjkljivo dokumentacijo, da ni pojasnila povezave med vtoževanim zneskom posamezne vrste stroškov, računom dobavitelja in bančnim potrdilom o plačilu, da ne zahteva vedno plačila po istih postavkah, da ne pojasni, kako je prišla do posameznih zneskov in da tožena stranka tega tudi ne more razvozlati. Vse navedene ugovore je sodišče prve stopnje pravilno presodilo kot pavšalne. Glede na določne navedbe tožeče stranke o tem, kako je izračunala višino stroškov, ki po posameznih postavkah odpadejo na toženo stranko in ki so potrjene s priloženimi računi (iz njih je tudi jasno razvidno, kakšen delež plačila je odpadel na enote, ki imajo lastne števce porabe in kakšen na tiste, ki jih nimajo), bi tudi po oceni pritožbenega sodišča morala tožena stranka bolj konkretno navesti, kateri računi so napačni in zakaj. Z zaključkom, da so ugovori tožene stranke preveč pavšalni, tako sodišče prve stopnje ni storilo nobene kršitve določb ZPP.

9Pri tem velja dodati, da je tožena stranka navedbe, da izračunov ne more preveriti, ker tožeča stranka ni navedla, koliko števcev je v stavbi, kateri prostor ga ima in kateri ne, prvič podala šele v drugi pripravljalni vlogi. Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, zato je bila tožena stranka dolžna navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze v svoji prvi pripravljalni vlogi (451. člen ZPP). Na to je bila jasno in izrecno opozorjena v pozivu, naj odgovori na vlogo tožeče stranke (v spisu na l. št. 37). V drugi pripravljalni vlogi je lahko le še odgovorila na (nove oziroma bolj specifične) navedbe, ki jih je tožeča stranka podala v svoji drugi pripravljalni vlogi (4. odstavek 452. člena ZPP). Nova dejstva bi torej lahko podajala zgolj v kolikor bi bilo to nujno zaradi navedb tožeče stranke. V obravnavanem primeru je tožeča stranka navedbe v zvezi z obračunavanjem stroškov na način, da je od celotnega računa najprej odštela vsoto, ki jo je dobila s popisom števcev, podala že v prvi pripravljalni vlogi. Tudi tožena stranka bi torej, v kolikor je v zvezi s tem imela kakršnekoli pripombe ali ugovore, te morala podati v svoji prvi pripravljalni vlogi. Navedbe, podane v drugi pripravljalni vlogi, so glede na navedeno prepozne. Sodišče prve stopnje se do njih upravičeno ni opredeljevalo.

10Prepozne so tudi v pritožbi prvič podane navedbe, da tožeča stranka ni zatrjevala niti dokazala, da je ključ delitve, ki ga je uporabila pravilen (torej dogovorjen med etažnimi lastniki) ter, da bi se stroški lahko odmerjali le skladno s SPZ, torej v odvisnosti od deleža poslovnega prostora glede na celotno površino stavbe, saj pogodba o medsebojnih odnosih med etažnimi lastniki ni bila sklenjena.

11Utemeljeni pa so pritožbeni ugovori, da terjatve tožeče stranke zastarajo v 3 (in ne v 5) letih. Višje sodišče namreč pritrjuje stališču, da je za terjatve upravnikov poslovnih stavb iz naslova založenih stroškov obratovanja, treba uporabiti isto določbo o zastaralnem roku, kot velja za terjatve, ki jih etažni lastniki izpolnjujejo (neposredno) dobaviteljem teh storitev. V takšnem primeru gre za zaokrožene izpolnitve, ki imajo značaj občasnih terjatev v smislu 347. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Njihova narava pa se ne spremeni, četudi dobavitelju plača upravnik (iz svojih sredstev), nato pa povračilo terja od etažnih lastnikov.

12Po splošnih pravilih obligacijskega prava upnikova terjatev v primeru izpolnitve s strani tretjega ugasne in je dolžnik v razmerju do upnika prost obveznosti, če je imel tretji pravni interes, da bi bila obveznost izpolnjena (drugi odstavek 271. člena OZ), če se dolžnik s tem strinja (tretji odstavek 271. člena OZ) in celo v primeru upnikovega sprejema izpolnitve brez dolžnikove vednosti, razen če mu je dolžnik ponudil izpolnitev (četrti in peti odstavek 271. člena OZ). Izpolnitev s strani tretjega pa sama po sebi ne pomeni, da tretji pridobi terjatev do dolžnika. Pravne posledice izpolnitve tretjega so urejene v določbah OZ o izpolnitvi s subrogacijo (274. člen OZ in naslednji). Po teh določbah tretji vstopi v dolžnikov pravni položaj bodisi na podlagi dogovora z upnikom ali z dolžnikom (274. člen OZ), bodisi na podlagi zakona. Upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami preide na izpolnitelja po samem zakonu, če ima izpolnitelj kakšen pravni interes (275. člen OZ).

13Nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, da je bila subrogacija dogovorjena. Za odločitev v zadevi je bilo zato treba ugotoviti, ali upravnik z izpolnitvijo dobavitelju na podlagi zakona pridobi njegovo terjatev do etažnega lastnika.

14Sodna praksa je enotna, da upravnik s plačilom obratovalnih stroškov iz svojih sredstev pridobi pravico terjati vrnitev danega.(2) Sledeč pravnemu mnenju Občne seje VS RS se večinoma opira na 197. člen OZ (prej 218. člen ZOR), po katerem ima pravico zahtevati povračilo tisti, ki za drugega kaj potroši ali stori, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti.

15Zakonski obseg nalog upravnika pa daje podlago za sklep, da ta ima pravni interes za (pravočasno) izpolnitev obveznosti v zvezi z dobavo storitev, potrebnih za funkcioniranje stavbe kot celote. Upravnik se kot mandatar s pogodbo o upravljanju zaveže, da si bo s strokovno skrbnostjo prizadeval uresničiti končni interes etažnih lastnikov kot naročitelja (prim. 768. člen OZ). Interes etažnih lastnikov je (med drugim) nemoteno funkcioniranje skupnih delov stavbe. Skrb za obratovanje skupnih delov je tudi izrecno navedena med z zakonom določenimi nalogami upravnika (druga alineja četrtega odstavka 118. člena SPZ). Navedeno utemeljuje sklep, da z izpolnitvijo terjatev iz naslova obratovalnih stroškov poslovne stavbe v etažni lastnini te preidejo na upravnika (zakonska subrogacija).

16Glede na to, da sodelovanje dolžnika pri zakonski subrogaciji ni predvideno, pa se zaradi nje njegov položaj ne sme poslabšati. Izhajajoč iz pravne narave zakonske subrogacije (gre za obliko zakonske cesije) zato pride v poštev smiselna uporaba določb o položaju dolžnika v primeru odstopa terjatve. V skladu s prvim odstavkom 421. člena OZ ima prevzemnik terjatve nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa proti njemu odstopnik. Pretečeni čas zastaranja se zato všteva, tako da na upravnika preide dobaviteljeva terjatev skupaj z že pretečeno zastaralno dobo. To pomeni, da na tek zastaralnega roka ne vpliva okoliščina, da je izpolnitelj upniku morebiti izpolnil z nekajmesečno zamudo (v nasprotnem primeru bi prišlo do nedopustnega podaljšanja zastaralnega roka v breme etažnih lastnikov – prvi odstavek 130. člena OZ). Morebitna kasnejša izpolnitev ima posledice le na prehod pravic na izpolnitelja (prim. 275. člen OZ), ne pa na zastaralni rok, ki je dotlej že potekel. Zato je pravno nepomembno, kdaj je tožeča stranka s strani tretjega izstavljeni račun dejansko plačala in kdaj je račun poslala etažnim lastnikom. Terjatev tretjega (dobavitelja) je namreč nastala s tem, ko je ta dobavil blago ali opravil storitve za nepremičnino (električno energijo, vodo, ipd.), zapadla pa je, ko se je iztekel rok za njeno plačilo (kar je naslednji mesec po opravi storitev). Takrat je tudi začelo teči zastaranje.

17Ni sporno, da tožnica zahteva plačilo neplačanih mesečnih računov (za obratovalne stroške) za obdobje od januarja 2008 do oktobra 2012. Iz navedb tožeče stranke izhaja, da je stroške tretjih (dobaviteljev) plačevala sproti (kar pomeni ob zapadlosti – torej za pretekli mesec), nato pa jih je razdelila med etažne lastnike. Za uporabo določb o zastaranju je tako treba upoštevati, da so v razdelilnikih tožeče stranke upoštevani stroški, ki so bili ali bi dobaviteljem morali biti plačani v mesecu, na katerega se obračun nanaša (torej ob zapadlosti).

18Vložitev predloga za izvršbo dne 23. 12. 2012 je pretrgala tek zastaranja za še ne zastarane terjatve (365. člen OZ). Ob uporabi pravil o triletnem zastaralnem roku pa je ugotoviti, da so ob vložitvi predloga za izvršbo že zastarale vse terjatve, ki so zapadle pred 23. 12. 2009 – torej vse terjatve, za katere iz razdelilnika stroškov (priloga A3) izhaja, da so bile obračunane od januarja 2008 do vključno novembra 2009. Tako izračunan skupni znesek glavnice zastaranih terjatev znaša 335,38 EUR.

19Ko zastara glavna terjatev oziroma, ko bi zastarala glavna terjatev, če ne bi prenehala z izpolnitvijo, zastarajo tudi stranske terjatve, kot so terjatve za obresti, plodove, stroške, pogodbene kazni (344. člen OZ). Tako so zastarale tudi terjatve zakonskih zamudnih obresti:

- od zneska 80,80 EUR od 23. 5. 2008 do 5. 12. 2012

- od zneska 51,87 EUR od 19. 5. 2009 do 5. 12. 2012

- od zneska 47,47 EUR od 4. 7. 2009 do 5. 12. 2012

- od zneska 6,92 EUR od 15. 7. 2009 do 5. 12. 2012

- od zneska 15,66 EUR od 24. 7. 2009 do 5. 12. 2012

- od zneska 12,11 EUR od 4. 8. 2009 do 5. 12. 2012

- od zneska 5,27 EUR od 14. 8. 2009 do 5. 12. 2012

- od zneska 10,68 EUR od 25. 8. 2009 do 5. 12. 2012

- od zneska 3,57 EUR od 4. 9. 2009 do 5. 12. 2012

- od zneska 5,68 EUR od 14. 9. 2009 do 5. 12. 2012

- od zneska 4,60 EUR od 24. 9. 2009 do 5. 12. 2012

- od zneska 4,55 EUR od 5. 10. 2009 do 5. 12. 2012

- od zneska 6,51 EUR od 14. 10. 2009 do 5. 12. 2012

- od zneska 6,68 EUR od 22. 10. 2009 do 5. 12. 2012

- od zneska 6,49 EUR od 4. 11. 2009 do 5. 12. 2012

- od zneska 7,54 EUR od 13. 11. 2009 do 5. 12. 2012

- od zneska 7,04 EUR od 25. 11. 2009 do 5. 12. 2012

- od zneska 6,81 EUR od 4. 12. 2009 do 5. 12. 2012

- od zneska 7,89 EUR od 14. 12. 2009 do 5. 12. 2012

- od zneska 7,37 EUR od 24. 12. 2009 do 5. 12. 2012

- od zneska 7,14 EUR od 4. 1. 2010 do 5. 12. 2012

- od zneska 16,21 EUR od 14. 1. 2010 do 5. 12. 2012

- od zneska 6,44 EUR od 29. 1. 2010 do 5. 12. 2012.

Zakonske zamudne obresti od navedenih zneskov glavnic znašajo 110,45 EUR (izračun obresti je priloga te sodbe).

20Pritožbeno sodišče je tako ugodilo pritožbi v delu, ki se nanaša na odločitev o glavnici 335,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2012 in o kapitaliziraninih zakonskih zamudnih obrestih v višini 110,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2012. Sodbo sodišča prve stopnje je v izpodbijani I. točki izreka spremenilo tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 206208/2012 z dne 27. 12. 2012 razveljavilo v prvem odstavku izreka za prej navedena zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v tretjem odstavku izreka, ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Citirani sklep o izvršbi pa je obdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka za plačilo zneska 200,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2012 do plačila in 21,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 23. 12. 2012 dalje do plačila (355. člen ZPP). Ker je višje sodišče zaradi preglednosti izreka le-tega v I. točki ponovno oblikovalo in navedlo, kako se le-ta odslej glasi, je v tem vsebovan tudi del odločitve sodišča prve stopnje glede katere je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

21Ker je višje sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je odločilo tudi o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je z zahtevkom uspela v 33% (222,03 EUR od 667,86 EUR). Tožena stranka ji mora zato povrniti takšen odstotek pravdnih stroškov (ker se nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine všteva v nagrado za postopek na prvi stopnji (tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT), je višje sodišče razveljavilo sklep o izvršbi v tretji točki izreka in o izvršilnih stroških odločilo v okviru stroškov postopka na prvi stopnji). Tožena stranka mora zato tožeči povrniti 33% njenih potrebnih pravdnih stroškov, ki jih je višje sodišče odmerilo skladno z vloženim stroškovnikom in ob upoštevanju ZOdvT in Zakona o sodnih taksah. Tožeči stranki je priznalo 55,90 EUR nagrade za postopek, 11,18 materialnih stroškov po tar. št. 6002 in 45,40 EUR stroškov izdelave in izročitve dokumentov (tar. št. 6000), vse z 22% DDV ter sodni taksi v višini 10,00 EUR za postopek izvršbe in 57,00 EUR za postopek na prvi stopnji, kar skupaj znese 204,20 EUR. Tožena stranka ji mora povrniti 33%, torej 67,38 EUR.

Na drugi strani je tožena stranka v postopku na prvi stopnji uspela s 67%. Tožeča stranka ji mora posledično povrniti tolikšen odstotek pravdnih stroškov. Višje sodišče je tudi te odmerilo po zgoraj navedenih kriterijih in toženi stranki priznalo 55,90 EUR nagrade za postopek ter 11,18 EUR materialni stroškov, oboje z 22% DDV. Navedeno skupaj znese 81,84 EUR. Ob upoštevanju uspeha tožene stranke ji mora tako tožeča stranka povrniti 54,83 EUR pravdnih stroškov.

22Po izvedenem pobotu mora tako tožena stranka tožeči povrniti še 12,56 EUR pravdnih stroškov.

23Tožena stranka je s pritožbo uspela v enakem obsegu kot v postopku na prvi stopnji (67%). Tožeča stranka ji mora zato povrniti takšen odstotek pritožbenih stroškov. Višje sodišče je te odmerilo na 202,72 EUR (68,80 EUR nagrade za postopek, 13,76 EUR materialnih stroškov - 20% nagrade, oboje z 22% DDV in sodna taksa v višini 102,00 EUR). Tožeča stranka ji mora povrniti 67% stroškov, torej 135,82 EUR.

24Odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k pritožbeni odločitvi, zato stroškovno ni bil potreben. Tožeča stranka mora zato sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali (155. člen ZPP).

-----------

Op. št. (1): Neresnične so pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni navedla niti tega, ali so se stroški za poslovni prostor št. 97 odmerjali po dejanski porabi ali v alikvotnem deležu glede na velikost idealnih deležev.

Op. št. (2): Prim. pravno mnenje občne seje VS RS, sprejeto 18. 12. 2001, Pravna mnenja, št. 2/2001, str. 15 in nasl.