274. člen OZ

Odločitev o pasivni (stvarni) legitimaciji toženca je pravilna, saj sta za identifikacijo posameznika ključni prav njegova enotna matična številka občana (EMŠO) in davčna številka. Naslov je bistveno manj pomemben in precej bolj nezanesljiv podatek predvsem zaradi možnosti njegove (večkratne) spremembe. Ključno je, da sta bili tako EMŠO, kot tudi davčna številka toženca (poleg pravilnega naslova v tujini) navedeni v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, na podlagi katerega je izvršilno sodišče izdalo sklep o izvršbi. To ne bi bilo mogoče, če se dani podatki ne bi ujemali s podatki iz uradnih zbirk podatkov o državljanih Republike Slovenije.

Vsebine konkretnih pravil, ki sta jih stranki določili s sklenitvijo pogodbe ali sporazuma, v skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti, temveč po pravilih, po katerih ugotavlja pravno pomembna sporna dejstva, v okvir trditvenega bremena strank pa zato spadajo tudi trditve o pogodbenem dogovoru, na katerem temelji konkretna obramba. Toženec v prvem sojenju ugovora zoper tožbeni zahtevek za plačilo razlik v plači ni utemeljeval z določilom, da se je tožnica s podpisom sporazuma odpovedala zapadlim zahtevkom iz naslova prikrajšanja pri plači. Te trditve je brez navedbe opravičljivega razloga za to podal prvič šele v drugem sojenju. Ključna je presoja, da pogodbeno določilo o vključitvi stroškov prehrane v osnovno plačo nasprotuje kogentnim določbam 126., 127. ter 130. člena ZDR-1 in da so bili v dogovorjeno osnovno plačo nepravilno vračunani tudi stroški za prevoz na delo in od marca 2017 dalje stroški službenih poti. Terjatve tožnice do toženca predstavljajo bruto zneske plač, ki poleg neto zneskov plač vsebujejo davke in prispevke. Na drugi strani je v pobot uveljavljana terjatev brez davkov in prispevkov. To pomeni, da terjatve s

Polovična globa se je lahko plačala tudi po pravnomočnosti plačilnega naloga, zato ni bilo nobenega razloga, da je tožnica plačala polovico globe, preden je postal plačilni nalog pravnomočen in preden je nastala obveznost toženca, da plača izrečeno globo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožnica ne more terjati plačane globe na podlagi 197. člena OZ, saj ob plačilu tožnice še ni obstajala zakonska obveznost toženca. Poleg tega je tožnica vedoma plačala tuj dolg, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da si ob plačilu ni pridržala pravice terjati tega plačila nazaj, saj dogovor o tem ni bil sklenjen, prav tako pa ni bilo zatrjevano, da je plačala tuj dolg, da bi se izognila sili.

Upravnik mora skrbeti za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov (2. alineja četrtega odstavka 118. člena SPZ), to pa brez rednih dobav ni mogoče. Zato mora upravnik, čeprav k temu ni izrecno zavezan, kljub temu poravnati te stroške, saj le tako lahko v celoti in popolnoma izpolni svojo obveznost kot upravnik večstanovanjske stavbe in prepreči morebitno škodo, ki bi nastala kot posledica prekinitve dobav zaradi neplačil. V takšnih primerih ima zato upravnik pravico do povrnitve plačanega, in sicer na temelju pravil o subrogaciji. Skupni deli so solastnina vseh etažnih lastnikov posameznih delov (skupni deli) ali solastnina nekaterih etažnih lastnikov posameznih delov (posebni skupni deli) (četrti odstavek 3. člena SZ-1), pri čemer je ureditev splošnih skupnih delov predpisana kot pravilo, ureditev in obstoj posebnih skupnih delov pa kot izjema. V skladu s tretjim odstavkom 5. člena SZ-1 spadajo med skupne inštalacije, naprave in opremo tudi dvigala. Poseben skupni del se lahko določi že s pogodbo o medsebojnih razmerjih, v vsakem primeru pa je za oblikovanje posebnega skupnega dela potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov (22. člen SZ-1 in drugi odstavek 32. člena S

Novi hipotekarni upnik s cesijo terjatve vstopi v položaj prejšnjega upnika, saj pridobi hipoteko v istem vrstnem redu, kot je (bila že predhodno) vpisana. Nadaljnji upniki torej zaradi cesije niso v ničemer v slabšem položaju – ne glede vrstnega reda ne glede velikosti hipotekarnega jamstva prvemu hipotekarnemu upniku. Če s prenosom terjatve ne bi bila prenesena tudi hipoteka (ker bi se ji hipotekarni upnik odpovedal), bi ta prenehala, saj gre za akcesorno pravico, ki je vezana na zavarovano terjatev in je samostojno ni mogoče prenašati. Drugačno stališče bi pravzaprav pomenilo, da v zemljiško knjigo vpisanemu prvemu hipotekarnemu upniku poplačilo ne gre (ker je terjatev že prenesel na cesionarja, hipoteka kot akcesorna pravica pa nima lastne prometnosti in ne dopušča cepitve na upniški – aktivni strani, kar pomeni, da sta upnik zavarovane terjatve in hipotekarni upnik vedno ista oseba), cesionarju pa prav tako ne, ker prenos hipoteke še ni vpisan v zemljiško knjigo in bi torej v tem vmesnem obdobju pravica dejansko „ne obstajala“, čeprav ni podan noben od razlogov za prenehanje hipoteke. Hipoteka kot stranska pravica tako preide na cesionarja že s samo sklenitvijo cesijske pog

Stranki sta sklenili dogovor glede odprave napak na način, da bo tožena stranka znesek, ki bi ga sicer morala plačati tožeči stranki, plačala neposredno novemu izvajalcu. Ker plačila ni opravila in je tožeča stranka sama poplačala novega izvajalca, pri tem pa s slednjim sklenila dogovor o prehodu izpolnjene terjatve na tožečo stranko, je zahtevek utemeljen na temelju pogodbene subrogacije.

Plačilo zdravstvene storitve bolnici s strani donatorja in na račun zavarovanca (izpolnitelja) nima nobenega vpliva na razmerje med zavarovancem in zavarovalnico, saj se s plačilom izključno vzpostavi razmerje med plačnikom – donatorjem in zavarovancem. Donator v tem primeru ni izpolnil obveznosti zavarovalnice, konkretno Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, temveč je izpolnil izključno obveznost zavarovanca proti bolnišnici. Donator namreč ni v nikakršnem materialnopravnem razmerju do Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ampak le do zavarovanca. Kar je bistveno v celotni verigi, s tem ni ugasnila obveznost zavarovalnice, to je Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije proti zavarovancu. S plačilom donatorja zdravstvenih storitev je prenehala zgolj obveznost v razmerju med zavarovancem in bolnico. Hkrati pa je nastalo razmerje med donatorjem ter zavarovancem, ki proti donatorju postane dolžnik, izpolnitelj – donator pa upnik (274. člen OZ). Edino razmerje med tema dvema potem lahko vpliva na terjatev oziroma na sredstva, plačana bolnici. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije je ob izpolnjenih zakonskih pogojih še vedno dolžan izpolniti obveznosti do

Kot pogoj za odstop od načela formalne legalitete, po katerem sme sodišče izvršbo med drugim dovoliti le v korist osebe, ki je kot taka označena v izvršilnem naslovu, je uzakonjeno dokazno pravilo, po katerem prehoda terjatve ni mogoče dokazovati na drug način kot s kvalificirano listino. Cesija ni edini način prehoda terjatve, vendar je za nadaljevanje postopka z novim upnikom bistveno, da v skladu z zahtevo iz tretjega odstavka 24. člena ZIZ novi upnik aktivno legitimacijo v tekočem izvršilnem postopku, kadar se ta dokazuje z zasebno listino, lahko izkaže le s predložitvijo zasebne listine, na kateri je overjen podpis upravičenca, to je starega upnika terjatve. V fazi dovolitve spremembe stranke se pravno pomembna dejstva dokazujejo zgolj z dokaznimi sredstvi, ki jih določa ZIZ v 24. členu. Šele v fazi ugovora zoper pravno nasledstvo je dopustno nasprotno dokazovati z vsemi dokaznimi sredstvi.

Zmotno je pritožbeno stališče, da za odločitev o utemeljenosti zahtevka ni pomembno, ali je bilo delo opravljeno ali ne. S trditvami, da je v skladu z dogovorom z etažnimi lastniki plačala njihov dolg in da je zato upravičena od njih zahtevati povrnitev tega, kar je plačala tretjemu, je tožnica uveljavljala, da je terjatev upnika etažnih lastnikov prešla nanjo (drugi odstavek 274. člena OZ). Eno od odločilnih dejstev za utemeljenost takega zahtevka je dejstvo, da je oseba, ki ji je bila naročena izdelava izvedenskega mnenja, svoje delo opravila. V nasprotnem primeru namreč njena terjatev za plačilo naročenega dela še ni nastala (tretji odstavek 642. člena OZ) in tako tudi ni prešla na tožnico.

Iz citirane odločbe izhaja, da je Javni sklad pravni interes za vstop na upnikovo mesto pridobil v trenutku, ko je izpolnil tujo (dolžnikovo) obveznost iz temeljnega posla (kreditne pogodbe). Da je to storil s plačilom na podlagi garancij, pomeni le način izpolnitve obveznosti, ki je bila njegova lastna obveznost (le) znotraj garancijskega razmerja. Po stališču VS RS je pravni interes Javnega sklada za plačilo obveznosti izhajal iz dolžniku danih garancij, ki so ga zavezovale k izpolnitvi pod določenimi pogoji. Javni sklad je z izpolnitvijo dolžnikove obveznosti v dogovorjeni višini po samem zakonu vstopil v položaj dotedanjega upnika - postal je singularni naslednik upnikovih pravic in obveznosti do dolžnika. Pri tem pa se dolžnikova obveznost po vrsti (vsebini) in obsegu ni spremenila, še vedno jo je dolžan izpolniti, a ne več prvotnemu upniku, ampak njegovemu singularnemu nasledniku (Javnemu skladu). Učinek subrogacije je prehod glavne in stranskih terjatev od prvotnega upnika na tretjega. Tretji (novi upnik) pravico do izterjave tistega, kar je izpolnil prejšnjemu upniku, pridobi na izveden način. Ker torej ne gre za izvirno pravico novega, ampak za izvedeno pravico prvo

Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da je tožena stranka dolžna zavarovancu brezpogojno povrniti stroške zdravljenja v tujini (kar v konkretnem primeru pomeni ne glede na to, da ti stroški tožnici niso nastali, saj jih je plačala Škofijska Karitas Celje), če je bila predhodno s pravnomočno odločbo zavarovancu že priznana pravica do zdravljenja v tujini. Predhodna odobritev zdravljenja v tujini ne pomeni, da je zavarovanec do povrnitve stroškov upravičen tudi v primeru, če stroškov sploh nima. Povrnitev stroškov že pojmovno lahko pomeni le povrnitev tistih stroškov, ki so upravičencu dejansko nastali oziroma mu bodo nastali.

Res je sicer, da sta pravica do zdravljenja v tujini in posledično pravica do povrnitve stroškov tega zdravljenja pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, vendar to ne pomeni, da je toženec upravičen do povrnitve stroškov operacije tudi v primeru, če mu ti stroški niso nastali. Razumevanje pravice do povračila stroškov zdravljenja v tujini, ki to pravico veže izključno na odobreno zdravljenje in opravljeno operacijo v konkretnem primeru pomeni, da bi bil toženec kar dvakrat upravičen do plačila stroškov zdravljenja v tujini. Prvič s tem, da je te stroške na podlagi v dobrodelni akciji zbranih sredstev plačal Rdeči križ, drugič pa s tem, da je od tožeče stranke prejela znesek, katerega vrnitev tožeča stranka zahteva v tem sporu. Takšna razlaga določbe 44. a člena ZZVZZ bi bila v nasprotju z namenom zakona, ki prav gotovo ni v takšnem dvakratnem plačevanju stroškov, pa tudi v nasprotju s prepovedjo zlorabe pravic, ki kot splošno pravno načelo ne velja le v obligacijskih razmerjih, temveč tudi pri izvrševanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja.

Materialnopravnega upravičenja, da povrnitev založenih obratovalnih stroškov terja od konkretnega etažnega lastnika, sodišče prve stopnje tožeči stranki v nasprotju s pritožbenimi navedbami (kar a priori) ni odvzelo. Ker je za nastanek subrogacije bistvena izpolnitev obveznosti, je sodišče prve stopnje v nadaljevanju ugotavljalo, ali je tožeča stranka uspela dokazati, da je dobaviteljem dejansko plačala obveznosti tožene stranke. Z vidika utemeljenosti njenega zahtevka je to namreč ključno. Upravnik ne more zahtevati povrnitve stroškov od etažnega lastnika, če ne izkaže, da je te dobaviteljem predhodno poravnal sam.

Do uvedbe in začetka stečaja ni mogoče vedeti, ali bo posel lahko oziroma bo izpodbojen ali ne. Če se stečajni postopek ne bi začel, za sporni posel ne bi bi veljalo nobeno izpodbojno obdobje. Glede na navedeno o pridobljeni pravici "neizpodbojnosti posla" pred začetkom stečaja ni mogoče govoriti. Pred začetkom stečaja tožeča stranka ni mogla pričakovati, da bodo za konkreten primer veljala določena stečajna pravila. Pričakovanje, da zakon ne bo spremenjen, ni pravno varovano. Spremenjeno pravilo o daljšem izpodbojnem obdobju 5 let ne učinkuje za nazaj, temveč za naprej. Velja le za tiste stečajne postopke, ki so se začeli po uveljavitvi novele. Tožeča stranka je zahtevala razveljavitev učinkov darilne pogodbe, a zato po oceni pritožbenega sodišča tožbeni zahtevek ni nesklepčen. Tudi zgolj z razveljavitvijo učinka darilne pogodbe, to je razveljavitvijo zemljiškoknjižnih dovolil in spremembo v zemljiški knjigi, bo namreč učinek izpodbijanja dosežen.

Če izpolni tujo obveznost, se lahko vsak izpolnitelj pred izpolnitvijo ali ob izpolnitvi dogovori z upnikom, da izpolnjena terjatev preide nanj z vsemi ali le nekaterimi stranskimi pravicami. Upnikove pravice lahko preidejo na izpolnitelja tudi po pogodbi med dolžnikom in izpolniteljem, sklenjeni pred izpolnitvijo. Subrogacija izpolnitelja v pravice upnika nastopi v teh primerih ob izpolnitvi (274. člen OZ). Če izpolni obveznost kdo, ki ima pri tem kakšen pravni interes, preide nanj ob izpolnitvi po samem zakonu upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami (275. člen OZ). Pravnemu interesu tožnika po oceni pritožbenega sodišča ne ustreza njegova želja, da bi (tožena stranka ali) tožnik ohranil poslovne odnose z omenjeno avstrijsko družbo. Namen določbe 275. člena OZ je, da prenos upnikovih pravic z upnika na izpolnitelja nastopi ex lege, na podlagi samega zakona, in da upniku in izpolnitelju ni treba skleniti posebnega razpolagalnega posla (cesije) za prenos pravic. Tretji je upravičen izpolniti namesto dolžnika tako, da vstopi v pravni položaj upnika, samo če obstaja pravni interes za izpolnitev. Pravni interes lahko izvira iz posebnega pravnega posla, ki je sklen

Prodajalec krši svojo pogodbeno obveznost, če je zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice izstavil tudi v korist druge osebe (ne le v korist kupca). Pravna napaka nastane, če se ta druga oseba uspe vknjižiti v zemljiško knjigo prej kot kupec. Bistveno je torej, da po stanju zemljiške knjige vknjižba lastninske pravice na podlagi izdanega zemljiškoknjižnega dovolila v korist tožnika kot kupca ne bi bila (več) mogoča (to pravno možnost preprečuje solastninska pravica toženčeve žene), in da je takšno pravno stanje zakrivil toženec. Ker tožnik ne more več uresničiti interesa, da bo na nepremičninah, ki so bile predmet prodaje, pridobil izključno lastninsko pravico, ima (so)lastninska pravica, vknjižena v korist toženčeve žene, značilnost pravne napake. Nepošteni pridobitelj, to je tisti, ki je vedel ali bi moral vedeti, da je brez podlage obogaten na tuj račun, dolguje zamudne obresti od dneva pridobitve, oziroma od dneva nedobrovernosti, če je ta nastala pozneje. Dobra vera se domneva, nedobrovernost mora biti s strani nasprotne stranke zatrjevana in dokazana. Tožbene trditve (o razlogih za realizacijo odstopnega upravičenja) ne omogočajo materialnopravne pres

Ko je zdravljenje po predhodni napotitvi opravljeno, ni mogoče šteti, da stroški niso nastali, četudi jih vnaprej ni plačal zavarovanec, temveč zanj tretji.

V dosedanji sodni praksi je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, ki ga je potrdilo tudi revizijsko sodišče, da zavarovanec, ki se odloči za uveljavitev zdravstvenih storitev v zasebnem sektorju v Sloveniji, ki nima koncesijske pogodbe z zavodom, torej izven javne zdravstvene mreže izvajalcev, ki se financirajo iz javnih sredstev, ni upravičen do povračila stroškov za zdravstvene storitve. Pravice do povračila stroškov torej praviloma ne more uspešno uveljaviti, ko se za zdravstvene storitve odloči tako, da izstopi iz javnega v zasebni zdravstveni sistem, v katerem storitve plačuje sam. Vendar slednja pravna posledica ne sme biti absolutna. Podzakonskega 254. člena Pravil OZZ ni dopustno uporabljati na način, da bi prišlo do popolne izvotlitve zakonsko zagotovljene pravice do 100 % plačila zdravstvene storitve iz 1. odst. 23. člena ZZVZZ ter posledično do kršitve 51. člena Ustave RS, po katerem ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon. Enako velja za materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, po katerem 3. odstavek 256. člena Pravil OZZ ni dopustno tolmačiti na način, da stranka (v konkretnem primeru tožnik) ni upravičena do

Pritožnica bi lahko postala prosta svojih obveznosti le v primeru prevzema dolga (427. - 431. člena OZ), ki pa ga bi stranke dosegle s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil tudi upnik. Pogoj za nastanek pravnih posledic iz tega naslova je tako (1.) sklenitev pogodbe o prevzemu dolga med starim dolžnikom (lastnikom) in prevzemnikom (najemnikom) ter (2.) izjava upnika (izvajalcev storitev in dobaviteljev), da se s spremembo strinja. Slednjega pa tožena stranka v konkretnem primeru ni uspela dokazati.

Sodna praksa je enotna, da se pri štetju petnajstdnevnega roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP, po katerem nastopi fikcija vročitve, ne upošteva določba četrtega odstavka 111. člena ZPP, ki določa, da se v primeru, ko zadnji dan roka pade na dan, ko sodišče ne dela, rok izteče naslednji delovni dan. Po utrjenem stališču v sodni praksi ima upravnik pravico, da to, kar iz lastnih sredstev plača za dobave in storitve v okviru obratovalnih stroškov večstanovanjske stavbe, zahteva od etažnih lastnikov kot povračilo v sorazmerju z deležem, ki odpade na njihovo stanovanje. Po določbi 71. člena SZ-1 je upravnik dolžan dobaviteljem posredovati podatke o dolžnikih, kadar ni direktno zavezan do tretjih oseb. Navedena določba ne prepoveduje, da upravnik plača namesto etažnih lastnikov in kasneje od njih terja, kar je plačal.