130. člen OZ

Toženec se je pogodbah o osnovnem in specialističnem izobraževanju in usposabljanju zavezal določen čas ostati v delovnem razmerju pri ministrstvu B. (in ne katerem koli drugemu ministrstvu). Delodajalec v državnem organu je sicer res Republika Slovenija (prvi in drugi odstavek 3. člena ZJU), vendar pa pravice in dolžnosti delodajalca v državnem organu izvršuje predstojnik (prvi odstavek 4. člena ZJU) oziroma z njegove strani pooblaščena oseba (34. člen ZJU). Toženec ni zatrjeval, da bi mu predstojnik ministrstva B. ali pa ustrezno pooblaščena oseba (le) tega ministrstva odpustila dolg plačila sorazmernega dela stroškov usposabljanja in izobraževanja. Obveznost namreč preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja (prvi odstavek 319. člena OZ). Toženec pa tega ni zatrjeval, pač pa je zatrjeval, da so mu na ministrstvu A. obljubili, da mu teh stroškov usposabljanja in izobraževanja ne bo treba plačati. Obljuba, dana drugemu, da bo tretji nekaj storil ali opustil, pa ne veže tretjega - v konkretnem primeru ministrstva B. (prvi odstavek 130. člena OZ).

Do odpravnine, ki jo je družba C. d.o.o. izplačala toženki, ni bila upravičena toženka, temveč je glede na dogovor z družbo C. d.o.o. šlo za pravico toženkinih delavcev, ki so delali v družbi C. d.o.o.

Po mnenju pritožbe z izpovedbami odpuščenih delavcev ni mogoče utemeljevati obstoja pravice do dodatne odpravnine, ker so se v zvezi s tem sklicevali le na ustne pogovore, ne pa na pisno pogodbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da za ustanovitev navedene pravice ni predpisana pisna oblika, zato jo je mogoče ustanoviti tudi v ustni obliki. Kot je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo, do odpravnine, ki jo je B. izplačala toženki, ni bila upravičena toženka, temveč je glede na dogovor z B. šlo za pravico toženkinih delavcev, ki so delali v B. Iz ugotovljenih okoliščin tako izhaja, da je bila z dogovorom med B. in toženko ustanovljena pravica (dodatna odpravnina) v korist tožnika, katero ta utemeljeno vtožuje v tem sporu (prvi odstavek 126. člena OZ).

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo zaradi ugotovitve o obstoju posebnega ustnega dogovora med direktorjem toženke in napotenimi delavci, s katerim jim je ta zagotovil plačilo dodatne odpravnine v višini treh bruto plač.

Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo s stališča, da ni nedopustno le ravnanje, ki je s pravno normo posebej prepovedano ali zapovedano. Kot izhaja iz odločbe VS RS, sprejete v tej zadevi, je nedopustno ravnanje, ki je v nasprotju s splošno sprejetimi pravili (običaji, moralnimi načeli) dolžnega ravnanja. V sodni praksi VS RS ima oporo tudi stališče v izpodbijani sodbi, da je pri presoji nedopustnosti ravnanja treba odgovoriti na vprašanje, ali je bil škodni dogodek za povzročitelja škode objektivno predvidljiv. Vrednostno merilo je predvidljivost negativne posledice ravnanja, izhodišče presoje pa so konkretne okoliščine. Pravilno je pritožnikovo stališče, da je trenutek začetka gradnje dejstvo, ki lahko odločilno vpliva na presojo o obstoju ovir za vračanje v naravi, vendar je bil v obravnavanem primeru del parcele že pozidan. V dvomu, ali je gradnja na ostalem delu parcele dopustna ali ne, je prva toženka pridobila izjavo tožnika. Ker je dobila njegovo dovoljenje, da na odvzeti parceli gradi teniško igrišče, ji ni bilo treba čakati na izid denacionalizacijskega postopka. S tem, ko je dovolil gradnjo, je tveganje izida navedenega postopka tožnik prevzel nase.

Posredniška pogodba je dvostranska pogodba, ki nastane na podlagi soglasja volj udeležencev tega obligacijskega razmerja (837. člen OZ v zvezi s 15. členom OZ). Soglasja volj o sklenitvi posredniške pogodbe med pravdnima strankama v tem primeru ni bilo. Prav tako med pravdnima strankama ni bilo soglasja o kakšnem drugem poslovnem sodelovanju ali o plačilu provizije. Tožena stranka je tožeči stranki ob predložitvi ponudb za sklenitev zavarovalnih pogodb z naročitelji tožeče stranke in pooblastil naročiteljev za posredovanje, izrecno pojasnila, da od nje nima pravice zahtevati plačilo provizij. Obveznost lahko nastane le na podlagi soglasja volj udeležencev obligacijskega razmerja ali v drugih zakonsko predvidenih okoliščinah. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da veljavni predpisi zavarovalnicam ne zapovedujejo sklenitve pogodbe o posredovanju z zavarovalnimi posredniki. Kontrahirna dolžnost zavarovalnic, da sklenejo pogodbo z zavarovalnimi posredniki v smislu prvega odstavka 17. člena OZ, ni zakonsko predvidena. Zato tudi morebitno opravljanje dejanj, ki bi pomenila izvrševanje obveznosti zavarovalnega posrednika v skladu z določilom drugega odstavka 548. člena ZZ

Prerekano dejstvo praviloma povzroči prevalitev trditvenega in dokaznega bremena na stranko, ki ga zatrjuje, ki ga mora nadgraditi in podkrepiti, saj v tej fazi zgolj ponovitev pavšalne izjave o obstoju določenega dejstva več ne zadostuje. Pravilo obličnosti vsekakor ni namenjeno razbremenjevanju ali izognitvi odgovornosti pooblaščenih predstavnikov profesionalnih subjektov za izrečene izjave in ustno sprejete zaveze. Izjava volje hipotekarnega upnika, da se odreče hipoteki, mora biti popolnoma jasna in nedvoumna in mora biti podana od osebe, ki ima pooblastilo za izražanje njegove poslovne volje. Enako velja tudi za obljubo hipotekarnega upnika, da se bo odrekel hipoteki.

Tožeča stranka v tožbenih navedbah ni trdila, da naj bi dogovor o delitvi dobička sklenila A. A. in B. B. v imenu in na račun njunih družb, ampak je po navedbah tožeče stranke šlo za dogovor dveh fizičnih oseb. Ker prva toženka ni bila stranka družbene pogodbe, tožeča stranka ne more imeti nobenega zahtevka do prve toženke, ki bi temeljil na pogodbeni podlagi in to ne glede na to, da je v preteklosti prva toženka taka izplačila izvajala.

Za pravilno odločitev v predmetni zadevi je pomembno razlikovanje dveh sklopov vzročnih zvez, in sicer (1) vzročna zveza med dejanjem in škodnim dogodkom ter (2) vzročna zveza med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode. V vmesno sodbo ne sodi odločanje, katere oblike nepremoženjske škode so podane (telesne bolečine, duševne bolečine, strah). Z vmesno sodbo se ugotavlja samo, ali je škoda nastala. Vprašanje, katere oblike škode so podane, pa sodi v odločanje glede višine odškodnine.

Zmotno je pritožbeno stališče tožeče stranke, da s strani tožene stranke podpisana dobavnica in s strani tožeče stranke izstavljen račun toženi stranki za dobavo in montažo termoizolacijske nadgradnje predstavljata dokazilo o sklenitvi pogodbe med pravdnima strankama. To ne drži. Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, so to lahko le indici, iz katerih pa ne izhaja nujno, da sta pravdni stranki dejansko sklenili pogodbo.

Prav ima tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, da bi takšno razmerje, da koncendent odgovarja za škodo, ki jo povzroči uporabnik oziroma nekdo, za katerega koncesionar opravlja neko storitev nevzdržna. V tem primeru bi šlo za javno naročilo in za obveznosti občine oziroma tožene stranke kot pogodbene stranke o dobavi električne energije.

Stopnišče mostu, ki je povezoval nabrežje z mestnim parkom, je sicer bilo zgrajeno v skladu z gradbenimi standardi z namenom, da bi bilo omogočeno sprehajanje večjega števila ljudi vseh starosti, vendar pa je stopnišče v času škodnega dogodka zaradi dotrajanosti ogrožalo varno hojo povprečno skrbnega pešca. Stopnišče namreč ni več ustrezalo predpisom in standardom, saj širine oziroma globine posameznih stopnic zaradi odkruškov niso bile več enake, pa tudi površina stopnic zaradi odkrušenih robov in razpok ni bila več ravna. Sprednji previsni deli nastopne ploskve so bili razpokani, na nekaterih delih pa odlomljeni od armature. Zaradi poškodovanosti zunanjega roba navedene stopnice je bila namreč pohodna površina stopnice od 3 do 5 cm ožja in sicer v dolžini približno 70 cm. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi mnenja izvedenke in izpovedi tožnice ter priče zaključilo, da varna hoja po obravnavanem stopnišču ni bila zagotovljena s primernim vzdrževanjem stopnišča na način, ki bi omogočal normalno uporabo ter uporabo tudi s strani starejših, invalidnih oseb ter otrok. To, da je prvotožena stranka s pogodbo prenesla izvajanje obsežnega vzdrževanja cest na območju Občine ..

Ker revizijsko sodišče še ni izdalo odločbe, je umik revizije po drugem odstavku 334. člena v zvezi s 383. členom ZPP dopusten in upošteven, zaradi česar revizijsko sodišče o reviziji ne bo odločalo.

Obveznost pripisa letalskih milj na podlagi domnevno plačanih računov in obveznost plačila na podlagi v tej pravdi obravnavanih (kasnejših) računov nista ne sočasni ne vzajemni (medsebojno povezani) terjatvi. Ugovor sočasne izpolnitve je namenjen le tovrstnim obveznostim, ni pa sredstvo, s katerim bi stranka dosegla, da nasprotna stranka izpolni vse zapadle obveznosti iz njunega trajajočega pogodbenega razmerja.

Materialnopravni zavezanec za plačilo stroškov in bremen, ki nastanejo v zvezi z obratovanjem poslovnih prostorov, je njihov lastnik. To izhaja iz 68. člena SPZ, ki določa, da stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev. SPZ pa ne daje podlage, ki bi najemnika zavezovala k plačevanju obveznosti iz naslova obratovanja neposredno upravniku. Na podlagi zakona tako sploh ne obstaja terjatev tožeče stranke (upravnika) nasproti najemnikom, zato tožeča stranka te svoje (neobstoječe) „terjatve“ nasproti najemnikom ni mogla cedirati na toženo stranko (lastnico poslovnih prostorov). Pogodba v breme tretjega tretjega ne veže.

Določilo 19. člena ZPSPP ureja le relativno razmerje med najemodajalcem in najemnikom. Ne nanaša pa se na razmerje med upravnikom (kadar ni najemodajalec) in najemnikom. Zato ne predstavlja pravne podlage, na kateri bi upravnik smel vtoževati stroške upravljanja in obratovanja neposredno od najemnika poslovnega prostora.

Enotna pravil za garancije na zahtevo niso niti uzance niti običaji v smislu določbe 12. člena OZ (3). Ta določa, da se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama. Pogodbena razmerja se presojajo glede na konkretne pravne učinke, ki jih ustvarjajo in ne (le) po uporabljenih izrazih. Revident se neutemeljeno oklepa besede kontragarancija, ko zastavlja vprašanje, kdo je lahko upravičenec iz kontragarancije oz. ali je banka glavni garant lahko istočasno v istem poslu tudi banka kontragarant. V predmetni zadevi je banka (tožena stranka) izdala dve garanciji, eno glavnemu izvajalcu del, A., d. d. in drugo njenemu podizvajalcu, tožeči stranki, obakrat za odpravo napak v garancijskem roku. Izdani garanciji ne vzbujata dvoma o tem, kdo je njun upravičenec, ni pa tudi dvoma, da je tožena stranka lahko izdala garancijo za odpravo napak tako glavnemu izvajalcu kot tudi njegovemu podizvajalcu. S kontragarancijo se v bančni praksi sicer poimenuje garancijo, ki jo da domača banka tuji banki, ki je nato podlaga za izdajo garancije v dobro tujega upravičenca. V

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali zaveza izvajalca izročiti bančno garancijo pomeni obljubo dejanja tretjega po prvem odstavku 130. člena OZ.

Tožeča stranka ima po izpolnitvi pogodbe s strani javnega podjetja izveden nadzorni center semaforizacije in zagotovljeno vzdrževanje semaforskega sistema na območju krožišča. Če bi toženi stranki morali plačati vtoževani znesek, bi bila tožeča stranka za ta znesek neopravičeno obogatena. Še vedno bi imela semaforizirano in vzdrževano krožišče, hkrati pa bi od toženih strank prejela denarni znesek, ki je bil v enaki višini plačan javnemu podjetju ob izpolnitvi navedene pogodbe. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi bila tožeča stranka, če bi bila ugotovljena kršitev ZJN-2, upravičena od tožene stranke zahtevati le razliko med plačanim pogodbenim zneskom javnemu podjetju in zneskom, ki bi ga bila dolžna plačati drugemu ponudniku, ki bi, če bi bil izpeljan postopek javnega naročila, ponudil izpolnitev navedene pogodbe v nižjem pogodbenem znesku. Ker tožeča stranka takšne trditvene podlage ni ponudila, je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da njen tožbeni zahtevek ni sklepčen.

Posledica izpolnitve tuje obveznosti, za katero ima kdo pravni interes, je prehod terjatve z vsemi stranskimi pravicami ob izpolnitvi po samem zakonu (275. člen OZ). Sodelovanje dolžnika (etažnega lastnika) pri zakonski subrogaciji ni predvideno, zato se njegov položaj zaradi prenosa terjatve ne sme poslabšati, saj bi sicer nastopil učinek pogodbe v breme tretjega, ki pa tretjega ne veže (prvi odstavek 130. člena OZ). V skladu s 1. odstavkom 421. člena OZ ima prevzemnik nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik. Iz tega izhaja, da so na upravnika prešle terjatve dobaviteljev, skupaj z že pretečenim rokom zastaranja v času, ko je bil upnik terjatve še dobavitelj.