115. člen SPZ

Toženka je s postavitvijo ograje tožnika v celoti izključila iz uporabe določenega dela dvorišča, ki predstavlja skupni del vseh etažnih lastnikov, ki ga imajo pravico uporabljati vsi solastniki sorazmerno svojemu deležu. Njeno ravnanje predstavlja nedopusten poseg v solastninsko pravico tožnika, saj tožnik ne more več uporabljati določenega dela zemljišča, ki ga je pred posegom toženke lahko uporabljal oziroma bi ga imel kot solastnik pravico uporabljati.

Po SPZ je zavezanec za plačilo stroškov, povezanih z upravljanjem in obratovanjem stavbe ter za vplačila v rezervni sklad etažni lastnik (68., 115., 118. in 119. člen SPZ) in ne najemnik. Upravnik je tudi pri sklepanju pogodb s tretjimi zastopnik etažnih lastnikov, tretji (dobavitelj) pa ima zahtevek zoper etažne lastnike, ki so nosilci pravic in obveznosti iz tega razmerja in ne zoper najemnike, zato upravnik ni upravičen zahtevati povrnitve teh stroškov od najemnika na podlagi pravil o subrogaciji. V okviru svobodnega urejanja pogodbenih razmerij se najemnik in najemodajalec sicer lahko dogovorita, da je prej navedene stroške in vplačila v rezervni sklad zavezan plačevati najemnik. Vendar bi tak dogovor iz najemne pogodbe lahko med upravnikom - tožnico in najemnikom - toženko vzpostavil upniško - dolžniško razmerje zgolj v primer hkratne ugotovitve dodatnih okoliščin, ki bi omogočale subsumpcijo tega dogovora pod določbo 427. člena OZ.

Za obstoj procesne legitimacije zadošča tožnikovo zatrjevanje stvarne legitimacije in ni potrebna že tudi njena izkazanost. Sodišče po tem, ko upravnik jasno pojasni način delitve in obračuna stroškov, brez konkretnega ugovora toženke, ni dolžno iskati po razdelilnikih in preveriti vse posamezne obračune, ali kateri morda ni pravilen. Pritožnica zgrešeno navaja, da se plačilo računa lahko dokazuje le z overjenimi računovodskimi izkazi ali s strani izvajalca plačilnih storitev potrjenimi potrdili o plačilih, saj ZPP ne vsebuje formalnih dokaznih pravil, ki bi narekovala vrsto dokaza, ki ga je potrebno uporabiti za dokazovanje določenega dejstva, niti dokazne moči posameznega dokaznega sredstva.

Kljub temu, da je tožena stranka ugovarjala višini terjatve, tožeča stranka ni navedla meril in elementov, iz katerih bi bil razviden izračun deleža za dobavljeno količino toplote, ki pripade toženi stranki.

Tožeča stranka ni dokazala, da je uporabila pravilen ključ delitve (pravilen solastniški delež tožene stranke) glede na zakonsko ureditev, zato ni bilo mogoče preveriti, ali je pravilno obračunala stroške, ki odpadejo na toženo stranko.

Dosežen je bil dogovor oziroma zaveza toženke, da bo stroške energetske sanacije krila v določeni višini. Zato je v konkretni pravdi pravno nerelevantno, če njen solastniški delež v stavbi morebiti ni pravilen oziroma če so površine njenih poslovnih prostorov v tej stavbi mogoče manjše. Že na opisani pravni podlagi je pravilna končna presoja sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku, medtem ko sam izračun višine zahtevka ni pritožbeno problematiziran. Procesni pobotni ugovor toženke je bil zavrnjen iz razloga nevzajemnosti terjatev in te (pravilne) odločitve toženka s pritožbo konkretno ne izpodbija. Po drugem odstavku 14. člena OT je sicer predpisana "uporaba" OT, vendar sodišča niso dolžna upoštevati obvezne razlage OT s strani OZS. Slednje je določeno le v 19. členu OT, ki je presegel okvir javnega pooblastila (op. OT je podzakonski akt, izdan na podlagi javnega pooblastila), zato razlage OT, ki jo sprejme OZS, sodišče ni dolžno upoštevati. Nenazadnje sodišča niso vezana niti na obvezne (avtentične) razlage zakonov, kaj šele na obvezne razlage podzakonskih predpisov (op. 125. člen Ustave Republike Slovenije določa, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije ne

Obveznost plačila storitev upravljanja in obratovanja poslovnega prostora je nastala, ko so bile storitve opravljene. Izdaja računa ni pogoj za nastanek terjatve, je le zunanji izraz opravljene storitve. Bistveno je, da obstoji temelj terjatve, ki pa ga je tožeča stranka v trditveni podlagi tožbe pojasnila. V pravdnem postopku, ki je sledil razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, namreč verodostojne listine izgubijo pomen, ki ga imajo v izvršilnem postopku, in so podvržene dokazni presoji kot vsi ostali dokazi.

Delitev obratovalnih stroškov (med katere spadajo tudi stroški ogrevanja) med solastniki oziroma etažnimi lastniki ureja SPZ, ki določa, da se obratovalni stroški med etažnimi lastniki delijo sorazmerno z njihovim solastniškim deležem, če zakon ali pogodba ne določa drugače (115. člen SPZ). Lahko se sicer dogovorijo za drugačen ključ delitve obratovalnih stroškov, a morajo v ta namen skleniti pogodbo o medsebojnih razmerjih (1. alineja prvega odstavka 116. člen SPZ). Razdelitev stroškov ogrevanja med solastnike zato ne more biti predmet prostega urejanja med zgolj dvema solastnikoma.

Solastniški delež vsakega etažnega lastnika na skupnih delih se določa ob upoštevanju uporabne vrednosti posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do skupne uporabne vrednosti nepremičnine samo, če zakon ali pravni posel ne določa drugače. Z odločbo o vzpostavitvi etažne lastnine je bilo pravnomočno odločeno o idealnih deležih solastnine, ki pripadajo njihovim vsakokratnim lastnikom na skupnih delih stavbe, kot določa drug zakon, v tem primeru ZVEtL-1. Oblikovanje etažne lastnine predstavlja ureditev pravnih razmerij med etažnimi lastniki, o njej in s tem o solastniškem deležu etažnih lastnikov pa je odločeno s pravnomočno sodno odločbo. Sklepčnost se nanaša le na dejstva, potrebna za nastanek pravne posledice. Sporno med strankama pa je bilo, kakšno je pravno razmerje med etažnimi lastniki, kar je bilo tudi predhodno vprašanje v tej zadevi. Priznanje, na katerega se sklicuje pritožnica, se lahko nanaša le na dejstva, ne pa na pravne zaključke in pravne kvalifikacije.

Pogodbo o upravljanju je podpisala le večina solastnikov poslovno proizvodne stavbe. Glede na navedeno je tako za odločitev, ali tožeča stranka upravičeno zaračunava stroške receptorske službe toženi stranki bistveno, ali izvajanje receptorske službe predstavlja posel rednega ali izrednega upravljanja. Posplošeno nasprotovanje trditvam nasprotne stranke na začetku vloge ali ob začetku (ali na koncu) podajanja trditev na naroku v smislu da: "v celoti prereka navedbe nasprotne stranke iz predhodne vloge, razen v delih, kjer se z njimi izrecno strinja" se v skladu z določilom drugega odstavka 214. člena ZPP ne upošteva. V konkretnem primeru je bil za delitev stroškov uporabljen ključ delitve po kvadraturi. Ta uporabljen ključ dejansko predstavlja zakonsko predviden ključ delitve stroškov v sorazmerju s solastniškimi deleži. Glede na navedeno za odločitev v tem postopku ob izostanku trditev tožene stranke, da bi za delitev moral biti uporabljen kakšen drug, zanjo ugodnejši, veljavno dogovorjen delilni ključ, ni pravno odločilno, ali je bil sklep št. 8/5/6 z dne 15. 9. 2011, s katerim naj bi etažni lastniki na zboru lastnikov določili nov delilni ključ, ki je enak zakonsk

Upravnik mora skrbeti za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov (2. alineja četrtega odstavka 118. člena SPZ), to pa brez rednih dobav ni mogoče. Zato mora upravnik, čeprav k temu ni izrecno zavezan, kljub temu poravnati te stroške, saj le tako lahko v celoti in popolnoma izpolni svojo obveznost kot upravnik večstanovanjske stavbe in prepreči morebitno škodo, ki bi nastala kot posledica prekinitve dobav zaradi neplačil. V takšnih primerih ima zato upravnik pravico do povrnitve plačanega, in sicer na temelju pravil o subrogaciji. Skupni deli so solastnina vseh etažnih lastnikov posameznih delov (skupni deli) ali solastnina nekaterih etažnih lastnikov posameznih delov (posebni skupni deli) (četrti odstavek 3. člena SZ-1), pri čemer je ureditev splošnih skupnih delov predpisana kot pravilo, ureditev in obstoj posebnih skupnih delov pa kot izjema. V skladu s tretjim odstavkom 5. člena SZ-1 spadajo med skupne inštalacije, naprave in opremo tudi dvigala. Poseben skupni del se lahko določi že s pogodbo o medsebojnih razmerjih, v vsakem primeru pa je za oblikovanje posebnega skupnega dela potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov (22. člen SZ-1 in drugi odstavek 32. člena S

Ključe delitve posameznih stroškov med etažne lastnike upoštevajoč površine posameznih delov, skupnih delov in posebnih skupnih delov določijo etažni lastniki v pogodbi o ureditvi medsebojnih razmerij in ne upravnik. Upravnik je pri delitvi stroškov zavezan izvrševati to, kar so se dogovorili etažni lastniki. Če se etažni lastniki ne uspejo dogovoriti o ključih za delitev stroškov in skleniti pogodbe o medsebojnih razmerjih se do njene sklenitve solastniški deleži določijo glede na površino posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do skupne površine vseh posameznih delov v etažni lastnini. Vsak etažni lastnik ali upravnik pa lahko v takšnem primeru predlaga, da pogodbo o medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki nadomesti odločba sodišča v nepravdnem postopku. Upravnik nima pravice, da bi samostojno spremenil voljo etažnih lastnikov ali pravnomočne odločbe sodišča, saj je zavezan izvrševati to, kar so se dogovorili etažni latniki v Pogodbi o medsebojnih razmerjih oziroma kar je določilo (nepravdno) sodišče.

Zaslišanje stranke kot dokaznega sredstva nima zveze s pravico stranke, da se izjavi o pravnih in dejanskih vidikih spora, da predlaga dokaze in se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Tako odločitev, da se zaslišanje prekine, kot odločitev, da se zakonitega zastopnika odstrani iz razpravne dvorane, predstavljata sklepa procesnega vodstva razpravljajoče sodnice, glede katerih se je toženka imela možnost izjasniti v pritožbi. Kataster stavb je temeljna evidenca, v katero se evidentirajo podatki o stavbah in delih stavb, preizkus etažnega načrta pa je v pristojnosti GURS. Ta je v upravnem postopku njegovo pravilnost tudi potrdila, zato je sodišče prve stopnje pravilno sprejelo tožničin ključ delitve stroškov, ki se na ta elaborat opira.

Toženka se je v sodni poravnavi, sklenjeni z lastnico poslovnih prostorov, zavezala poravnati vse neporavnane obveznosti do dobaviteljev in upravnika, ki bodo nastale do njene izselitve, in sicer tudi v primeru, če bodo te naložene v plačilo lastnici. Takšno vsebino dogovora je sodišče pravilno označilo kot prevzem izpolnitve.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da Pogodba o upravljanju, sklenjena19. 8. 1997, v delu, v katerem spreminja ključ delitve stroškov, zaradi pomanjkanja soglasja vseh etažnih lastnikov ni veljavna, in - ali ima sodba sodišča druge stopnje značilnosti sodbe presenečenja in pomeni kršitev tožničine pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku).

Tožeča stranka je sama podala delni umik tožbe z drugo pripravljalno vlogo z dne 29. 6. 2020 glede zneskov po računih 023/17, 055/17, 091/17, 133/17, 174/17, 218/17 in delno po računu 251/17. Tožena stranka se je z delnim umikom v pripravljalni vlogi z dne 10. 7. 2020 strinjala. Sodišče prve stopnje zato ni imelo nobene podlage, da delnega umika tožbe ne bi upoštevalo. Ker pri umiku tožbe ne gre za razpolaganje z zahtevkom, umika tožbe sodišče ne more preprečiti s sklicevanjem na 3. člen ZPP. Edini pogoj za umik tožbe po vložitvi odgovora na tožbo je privolitev tožene stranke. Ta pa je bila podana jasno in nepogojno. Tožeča stranka kot upravnik je bila dolžna vsako leto etažnim lastnikom predložiti obračun dejanskih stroškov in nato opraviti ustrezen poračun. Navedeno izhaja tudi iz Pogodbe o upravljanju, ki določa obveznost upravnika, da najmanj enkrat letno lastnikom predložiti obračun skupnih stroškov oziroma tudi v vmesnem obdobju po predhodnem dogovoru. Navsezadnje je tudi povsem življenjsko logično, da se v primeru pavšalnega plačevanja stroškov oziroma akontacij, na koncu določenega obdobja napravi poračun, da se ugotovi dejanska poraba. V nasprotnem primeru lahko p

Izvedenka je odstopila od trditvene podlage tožeče stranke oz. metodologije obračuna stroškov, ki jo je ta zatrjevala. To pa pomeni, da je izvedenka v bistvu nadomestila trditveno podlago tožeče stranke, saj je slednja tožbo modificirala ravno glede na ugotovitve izvedenskega mnenja. Navedeno predstavlja odmik od pravil o trditvenem in dokaznem bremenu. Stranka je namreč tista, ki mora ponuditi ustrezno trditveno podlago, dokaz z izvedencem lahko služi le temu, da se podane trditve potrdijo ali ovržejo. Aplicirano na konkreten primer, to pomeni, da izvedenka ne bi smela uporabiti drugačne metodologije razdelitve stroškov, kot jo je zatrjevala tožeča stranka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima celotna podzemna garaža skupne ter od stanovanjskih prostorov večstanovanjskih stavb ločene instalacije za elektriko, vodo, prezračevanje in da se v celotni podzemni garaži med drugim nahajajo tudi skupni prostori in skupni gradbeni elementi, ki predstavljajo skupne dele večstanovanjske stavbe. Zato je pravilno presodilo, da v tej situaciji ni ovir, da stanovanjski del stavbe z vsemi pripadajočimi skupnimi in posebnimi prostori upravlja en upravnik, podzemni del zgradbe, ki predstavlja zaključno funkcionalno celoto, pa čeprav vsebuje iste ID znake kot nadzemni del, pa drug upravnik.

Ni sporno, da je bila Pogodba o opravljanju storitev upravljanja poslovnega objekta A. z dne 19. 8. 1997 (v nadaljevanju Pogodba), ki ureja tudi način (ključ) obračunavanja stroškov obratovanja in upravljanja, ki odstopa od zakonsko predpisanega, sklenjena s soglasjem večine etažnih lastnikov. Pogodba v delu, v katerem spreminja ključ delitve stroškov, zaradi pomanjkanja soglasja vseh etažnih lastnikov ni veljavna. Ključ delitve torej s Pogodbo ni bil (veljavno) spremenjen, kar pomeni, da je treba stroške obratovanja in upravljanja obračunati po zakonsko določenem ključu delitve glede na uporabno vrednost posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do skupne uporabne vrednosti nepremičnine. V skladu z jasno in ustaljeno sodno prakso je sprememba ključa delitve stroškov, ki odstopa od zakonsko predvidenega, posel izrednega upravljanja, za katerega se zahteva soglasje vseh (in ne le večine) etažnih lastnikov.

Po SPZ je zavezanec za plačilo stroškov, povezanih z upravljanjem in obratovanjem stavbe, (etažni) lastnik (68. in 115. člen SPZ), ne najemnik (uporabnik).