271. člen OZ

Tožniku v pomanjkanju njegove izključne pravice do uporabe ni mogoče priznati pravice do uporabnine.

V primeru, ko se škoda kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari zaradi pravne napake, kakršen je tudi obravnavani, kupec odpravo te škode lahko zahteva samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov, ki pa jih tožnika po zgoraj obrazloženem (zaenkrat) nista izčrpala. Pravica do povračila škode, kot izhaja iz tretjega odstavka 490. člena OZ, pa se nanaša na nadaljnje negativne posledice (druge vrste oziroma oblike škod), ki so v kupčevi sferi nastale poleg škode, ki jo predstavlja pravna napaka sama (neposredna škoda). Nastanka takšne oblike škode tožnika niti ne zatrjujeta, tudi sicer pa se ta lahko uveljavlja le kumulativno z ustreznim jamčevalnim zahtevkom (odstop od pogodbe ali sorazmerno znižanje kupnine). V prodajni pogodbi je sicer bilo predvideno, da tožnika z namenom poplačila toženčevih kreditnih obveznosti, zavarovanih s hipoteko na nepremičnini, ki je bila predmet prodaje, zadnji obrok kupnine nakažeta banki A., d. d. kot zastavnemu upniku. Vendar pa dejstvo, da tožnika nista ravnala skladno z navedenim in sta zadnji obrok kupnine nakazala neposredno na TRR toženca kot prodajalca, ne pomeni, da je toženec nakazan denarni znesek prejel brez veljavne pravne podlage. Pokri

Pritožbeno stališče, da so podane "posebne okoliščine, ko so objekti s strani kupcev dejansko bili plačani, vendar tožeča stranka ni želela izdati izbrisnih listin za izbris hipotek", ni sklepčno. Trpnik v citatu prikriva odločilno okoliščino, saj dopušča, da plačila ni prejela kreditodajalka, ki si je bila ravno zoper ta riziko zagotovila hipoteko. Pritožbeno sodišče ne sprejema argumentacije, da tožničina prednica ne bi bila smela kupiti in prodati drugih apartmajev v stavbi, kjer je tudi toženkin apartma, ne da bi bila dobiček od nakupa in prodaje odštela od terjatve, zavarovane z zadevno hipoteko.

Upravnik mora skrbeti za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov (2. alineja četrtega odstavka 118. člena SPZ), to pa brez rednih dobav ni mogoče. Zato mora upravnik, čeprav k temu ni izrecno zavezan, kljub temu poravnati te stroške, saj le tako lahko v celoti in popolnoma izpolni svojo obveznost kot upravnik večstanovanjske stavbe in prepreči morebitno škodo, ki bi nastala kot posledica prekinitve dobav zaradi neplačil. V takšnih primerih ima zato upravnik pravico do povrnitve plačanega, in sicer na temelju pravil o subrogaciji. Skupni deli so solastnina vseh etažnih lastnikov posameznih delov (skupni deli) ali solastnina nekaterih etažnih lastnikov posameznih delov (posebni skupni deli) (četrti odstavek 3. člena SZ-1), pri čemer je ureditev splošnih skupnih delov predpisana kot pravilo, ureditev in obstoj posebnih skupnih delov pa kot izjema. V skladu s tretjim odstavkom 5. člena SZ-1 spadajo med skupne inštalacije, naprave in opremo tudi dvigala. Poseben skupni del se lahko določi že s pogodbo o medsebojnih razmerjih, v vsakem primeru pa je za oblikovanje posebnega skupnega dela potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov (22. člen SZ-1 in drugi odstavek 32. člena S

Ker je bil tožnici v času izdaje izpodbijane sodbe že plačan z izpodbijano sodbo dosojeni znesek 408,88 EUR iz naslova zakonskih zamudnih obresti od zneskov razlik v nadomestilih plač za obdobje od 19. 6. 2017 do 31. 12. 2017, tožnica ni upravičena do ponovnega plačila tega zneska še od toženke. Povsem nepomembno je, da je ta znesek tožnici plačal ZZZS in ne toženka. Pomembno je le, da gre za isto obveznost. Obveznost namreč preneha, ko je izpolnjena (prvi odstavek 270. člena OZ), pri čemer lahko obveznost izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tretji (prvi odstavek 271. člena OZ).

Od odstopa terjatve dobavitelju tožeča stranka kot upravnik ni bila več upravičena, da sprejema plačila etažnih lastnikov na podlagi mesečnega obračuna in plačuje obveznosti iz pogodb, sklenjenih s tretjimi osebami. Z izpodbijano sodbo je bil tožbeni zahtevek zoper oba toženca v celoti zavrnjen, kar jima je v korist in zanju ne predstavlja neugodne odločitve.

Ugotavljanje izpolnitve odložnega pogoja ter nato v kakšni višini je tožena stranka kot stečajni dolžnik dolžna plačati tožeči stranki za tako priznano terjatev, je stvar razdelitve v stečajnem postopku. Zavarovalnica je plačala tuj dolg, s čimer je prišlo do izpolnitve obveznosti iz naslova odškodnine, posledično pa tudi do prenehanja teka zakonskih zamudnih obresti iz naslova glavnice.

Dejstvo, ali je tožena stranka (tj. C. C. oziroma takratni direktor tožeče stranke) gotovino prejela osebno v roke ali pa jo je prejel kdo drug iz njenega podjetja, je za obravnavani odškodninski zahtevek nepomembno, posledično pa tudi vprašanje, ali je sporne blagajniške prejemke podpisal ravno on. Tožena stranka kot (bivši) poslovodja je bila namreč v vsakem primeru dolžna poskrbeti, da je po Najemni pogodbi dogovorjena varščina tožeči stranki plačana, da se, iz razloga, ker je bila plačana gotovinsko, položi na TRR tožeče stranke oziroma da se uporabi v zvezi s poslovanjem tožeče stranke. Tega pa tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazovala. Ker tega ni storila, je ravnala v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 in je zato, ob hkratni izpolnjenosti preostalih predpostavk, odškodninsko odgovorna.

Upnik ne loči trenutka nastanka stroška in trenutka nastanka obveznosti njegovega plačila. Dokler sodišče o strošku ne odloči in ga naloži v plačilo, obveznost še ne obstaja.

Obveznost lahko izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tretji. Ker je toženka že sama izpolnila obveznost do upnika, tožnica ni imela podlage za izdajo računa, s katerim je prefakturirala račun upnika. Pravni interes toženke ni pravno pomembno dejstvo v obravnavnem primeru.

Toženka je imela z denacionalizacijskim zavezancem sklenjen dogovor o brezplačni uporabi prostorov dvorca ... S tem ko je s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji odpadla podlaga za toženkino brezplačno uporabo prostorov dvorca, je nastala tudi njena obveznost prepustiti njihovo posest tožnikom kot (novim) lastnikom. Hkrati je bil izpolnitveni upravičenec za vrnitev posesti teh prostorov tožnikom tudi denacionalizacijski zavezanec, saj mu je to nalagala denacionalizacijska odločba. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ne izhaja, da bi bila izpolnitev, ki jo je dne 10. 7. 2007 in dne 24. 10. 2007 ponudil denacionalizacijski zavezanec, nepravilna. Tožniki bi se zato morali odzvati na njegovi vabili. Ker tega niso storili, je nastopil položaj upniške zamude tudi v razmerju do toženke (drugi odstavek 271. člena, prvi odstavek 300. člena ter 401. člen OZ). Z nastopom upnikove zamude preneha dolžnikova zamuda in preide nanj nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari, ki je predmet obveznosti, pri denarnih obveznostih prenehajo teči obresti, upnik v zamudi pa je dolžan povrniti dolžniku tudi škodo, ki jo ima zaradi zamude, za katero je on kriv, ter stro

Po SPZ je zavezanec za plačilo stroškov, povezanih z upravljanjem in obratovanjem stavbe, (etažni) lastnik (68. in 115. člen SPZ), ne najemnik (uporabnik).

V tej zadevi je bilo sporno, ali je pogodba o prevzemu dolga že učinkovala v razmerju do upnika. Nižji sodišči sta šteli, da ni, ker ni bilo dokazano, da sta bodisi dolžnik bodisi prevzemnik dolga upnika o tem obvestila. Po presoji Vrhovnega sodišča sta nižji sodišči ob dejstvu, da je tožnik kot upnik v stečajnem postopku priglasil terjatev zoper prevzemnika terjatve, namesto, da bi jo uveljavljal od prvotnega dolžnika (toženca), napačno razlagali določbo prvega odstavka 427. člena OZ. Takšno njegovo ravnanje namreč zanesljivo izraža njegovo voljo, da je privolil v spremenjeno upniško - dolžniško razmerje, s prevzemnikom terjatve na drugi strani. To pa je pravno bistveno dejstvo, da (dotlej zgolj) prevzem izpolnitve začne učinkovati kot prevzem dolga. Vrhovno sodišče je moralo vzporedno z dopuščenim vprašanjem zavrniti tezo nasprotne stranke, da gre za dejanska in ne za pravna vprašanja.

Tožeča stranka v predmetnem postopku ni trdila, da si je kot posrednik prizadevala najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, in da se ji je naročitelj (kar bi lahko bila v konkretnem primeru zgolj tožena stranka) zavezal, da ji bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena. Ob izostanku zatrjevanja bistvenih sestavin posredniške pogodbe prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno presojati, ali je bila v konkretnem primeru tovrstna pogodba med pravdnima strankama sklenjena, zato mu ni mogoče očitati, da je, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotno ugotovilo tudi dejansko stanje. Pravno podlago za odločitev o zahtevku predstavljajo določbe OZ o sklenitvi pogodbe (tj. 15. člen in nadaljnji OZ). S stališča trditvene podlage tožeče stranke oziroma v le-tej opisanega posla, predstavlja „glavni posel“ naročilo materiala (za izdelavo strojnih inštalacij za naročnika E. d. o. o.) pri toženi stranki, in sicer s strani tožeče stranke. Pri tem pa je obveznost plačila navedenega materiala (kot zatrjevano) lahko izpolnila tudi družba E. d. o. o., saj lahko obveznost izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tret

Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev, da je vse do 31. 7. 2017 tožena stranka kot najemnica uporabljala skladiščne prostore, v katerih so se ob nakupu 12. 7. 2017 nahajale zaloge krmil in da kupljenega blaga ni skladiščila za tožečo stranko, izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da tožena stranka kupljenih artiklov/zalog ni nikoli izročila v posest tožeči stranki, zato tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice na predmetu/zalogah po izdanih računih pred uvedbo stečajnega postopka nad toženo stranko, zaradi česar na teh predmetih v stečaju tožene stranke nima izločitvene pravice.

V tem kontekstu ne drži trditev pritožbe, da obveznost toženke (tudi v primeru razveze Sporazuma) obstoji še naprej in da ni omejena, zato kot porok odgovarja tudi za predčasno zapadlo obveznost glavnega dolžnika. Na obravnavano zadevo namreč zadeve VSRS III Ips 81/2004 z dne 9. 12. 2015 ni mogoče aplicirati. Res je, da sta se sedanji pravdni stranki v točki 3 dogovorili, da toženka odgovarja za celotno terjatev iz točke 2 Sporazuma in da njena obveznost "ugasne" ob poplačilu celotne terjatve z obrestmi in stroški. Nista pa (za razliko od zadeve VSRS III Ips 81/2004 z dne 9. 12. 2015, ko je takšen dogovor vsebovala kreditna pogodba) za primer razveze Sporazuma (ko sta pogodbeni stranki v skladu s prvim odstavkom 111. členom OZ sicer prosti svojih obveznosti) sklenili dogovora, da v primeru zamude in v posledici odstopnega upravičenja zapade v plačilo celotna obveznost iz Sporazuma. Ker torej Sporazum dogovora o predčasnem poplačilu obveznosti ne vsebuje, toženke kot poroka v primeru njegove razveze ne zavezuje.

Zakon ne predpisuje, da so lahko predmet izločitvene pravice samo individualno določene stvari, temveč, da so predmet izločitvene pravice lahko tudi generične stvari, tudi denar. Vendar pa je, kot povzema v pritožbi tudi sama tožeča stranka, za presojo utemeljenosti obstoja izločitvene pravice bistveno, da lahko zahteva izločitev iz stečajne mase samo tisti, ki dokaže, da stečajnemu dolžniku neka stvar (bodisi individualno določena, bodisi generična) ne pripada. V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje presodilo, da lastninska pravica na blagu, ki je bilo predmet kupoprodaje, ni prešla s tožene stranke na tožečo stranko in zanjo prodano blago tudi ni bilo individualizirano, posledično čemur je pravilno zaključilo, da tudi nad denarnim zneskom (kot nadomestkom za to blago) nima oziroma ne more imeti izločitvene pravice. V danem primeru ima tožeča stranka do tožene stranke iz naslova sklenjene kupoprodajne pogodbe le še obligacijski zahtevek - denarno terjatev, ki deli usodo ostalih upniških terjatev do stečajnega dolžnika. Če bi sledili drugačnim izvajanjem tožeče stranke, bi to praktično pomenilo, da bi vsi stečajni upniki z že zapadlimi, a neplačanimi (neporavnanimi)

Pritožnica se sklicuje na to, da naj bi sodišče prve stopnje poklonilo vero le zakonitemu zastopniku tožene stranke. Vendar iz obrazložitve izhaja, da ugotovitve o obstoju dogovora ne potrjuje zgolj njegova izpovedba, kar neutemeljeno trdi pritožnica, temveč je povezana z vsemi ostalimi dokazi – tako izjavo računovodkinje kot izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke in tudi z listinskimi dokazi. Dokazna ocena je zato skladna z 8. členom ZPP.

Sodišče prve stopnje je na podlagi obračuna premije pravilno zaključilo, da tožničino izplačilo odškodnine temelji na sklenjeni zavarovalni pogodbi. Že iz vsebine obračuna namreč izhaja, da je tožnica zavarovancu (oškodovančevemu delodajalcu) premijo zaračunala na podlagi zavarovalne police. Ker pa je zavarovalna pogodba sklenjena, ko je podpisana zavarovalna polica (925. člen OZ2), tudi to sodišče ne dvomi v obstoj pogodbene pravne podlage. Poleg tega je zmotno pritožbeno stališče, da obračun premije kot listina obstoja zavarovalne pogodbe ne dokazuje. Naše civilno dokazno pravo temelji na načelu proste presoje dokazov (8. člen ZPP). Poleg tega je plačilo premije, ki se vrši v dogovorjenih rokih (936. člen OZ), bistveni element zavarovalne pogodbe (921. člen OZ); tudi obveznost zavarovalnice izplačati odškodnino je pogojena s plačilom zavarovalne premije (937. člen OZ). Da tožničin zavarovanec premije ni plačeval, toženec ni zatrjeval. V skladu z 271. členom OZ lahko obveznost izpolni tudi tretji (ne le dolžnik), ki ima kakšen pravni interes, da bi bila obveznost izpolnjena, celo če dolžnik tej izpolnitvi nasprotuje. V skladu s prvim odstavkom 963. člena OZ z izplač

Ker je že samo dejstvo, da je dolžnica vložila ugovor, v katerem je to plačilo uveljavljala, treba šteti kot strinjanje dolžnika s plačilom izterjevanega dolga s strani tretje osebe, predmetna obveznost pa ni takšna, da bi jo lahko opravila zgolj dolžnica osebno, je glede na določbo tretjega odstavka 271. člena OZ upnik takšno izpolnitev dolžan sprejeti kot izpolnitev dolžnice, saj je bila opravljena po izpolnitvenem upravičencu.