VSL sodba in sklep I Cpg 480/2013

I. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo in sklep se zavrneta in se izpodbijana sodba ter sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi 1. in 3. odstavek sklepa o izvršbi VL 165857/2010 z dne 25. 11. 2010, in sicer tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v višini 30.666,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 541,34 EUR za čas od 30.11.2008 dalje do plačila in od zneska 30.125,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2010 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 2.141,24 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke kot dolžnika zoper sklep o zavarovanju I Pg 741/2011 z dne 16. 7. 2012.

3Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4Zoper sklep se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter predlog tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe zavrne kot neutemeljen. Priglasila je pritožbene stroške.

5Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zoper sodbo

6Višje sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da iz listinskih dokazov izhaja, da je bila notifikacija napak prepozna. Zakoniti zastopnik tožeče stranke H., čigar izpovedbo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot logično in prepričljivo, je izpovedal, da so se napake grajale sproti, to je tekom izvedbe gradbenih del. Povedal je, so se napake nazadnje grajale v juniju 2008, pri čemer je avgusta 2008 končal z gradbeni deli, in sicer tako, da je odpravil tudi pred tem grajane pomanjkljivosti. Po avgustu 2008 sta S. S. (bivša zakonita zastopnica tožene stranke) in tožena stranka začeli uporabljati objekt. Navedeno je potrdila tudi priča A. (list. št. 169-170). A. je sprva povedal, da napake avgusta 2008 niso bile odpravljene in da je bil objekt neuporaben, kasneje pa je povedal, da sta S. in tožena stranka začeli uporabljati objekt po juniju ali avgustu 2008. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je selektivno upoštevalo izpovedbo priče A., ko ni upoštevalo, da je izpovedal, da napake niso bile odpravljene po avgustu 2008 oz. da je bil objekt neuporaben, zaradi česar pri odločitvi ne bi smelo uporabiti 112. člena Posebnih gradbenih uzanc (PGU). Res je, da se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo, vendar pa to ne vpliva na pravilno ugotovitev dejanskega stanja in pravilno odločitev. Izpovedba priče A. je logična in prepričljiva v delu, ko je povedal, da sta tožena stranka in bivša zakonita zastopnica tožene stranke začeli uporabljati objekt po juniju ali avgustu 2008, v tem delu se namreč njegova izpovedba ujema z izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke. Zaradi opisanega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo začetek uporabe objekta (po avgustu 2008), in pri tem uporabilo 112. člen PGU. Tako so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je do izročitve naročenih gradbenih del prišlo ob začetku uporabe objekta. Prav tako je pravilna ugotovitev, da so bile napake gradbenih del po izročitvi prvič nespecificirano in pavšalno grajane šele z dopisom 3.5.2010, torej skoraj dve leti po končanju del in izročitvi.

7Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče ni upoštevalo izpovedbe S. oziroma da je selektivno upoštevalo izpovedbo A. in tako ni ugotovilo, da so se napake grajale pisno in ustno tudi po avgustu 2008. Višje sodišče ugotavlja, da priča A. ni ničesar izpovedal o tem, da so se napake grajale ustno in pisno po avgustu 2008, povedal je le, da grajane napake do avgusta 2008 niso bile odpravljene. To dejstvo pa z vidika grajanja napak ni relevantno, saj iz spisa ne izhaja, da bi tožena stranka ali A. na podlagi pooblastila zahtevala odpravo napak, ki so morebiti še bile prisotne v avgustu 2008. S. kot bivša zakonita zastopnica tožeče stranke pa je izpovedala zgolj to, da so se napake grajale sproti (list. št. 195), pri čemer ni vedela, ali so se napake grajale tudi po avgustu 2008. Tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da so se napake grajale sproti, vendar ne več po avgustu 2008, ter da je prišlo do ponovnega grajanja šele v maju 2010.

8Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da grajanje skritih napak pri bazenu ni utemeljeno. Višje sodišče sledi dokazni oceni prvostopenjskega sodišča in ugotovitvi dejanskega stanja. Iz pogodbe med toženo stranko in tožečo stranko ne izhaja, da bi bil bazen predmet prenosa. Hkrati pa je zakoniti zastopnik tožeče stranke H. izpovedal, da so se gradbena dela glede bazena še vedno izvajala po pogodbi z bivšo zakonito zastopnico S. S. (list. št. 151-152). Njegovo izpovedbo je sodišče prve stopnje pravilno štelo za logično in prepričljivo. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje spustilo v presojo pravilnosti poslovne politike tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče je s pomočjo bazena le utemeljilo svojo dokazno oceno in pojasnilo, zakaj je štelo izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke za prepričljivejšo in bolj logično kot izpovedbo priče S. S., ki je trdila, da je tudi bazen predmet pogodbe z dne 7.7.2008 (list. št. 197).

9Glede na obrazloženo višje sodišče ocenjuje, da so zaključki sodišče prve stopnje glede prepozne notifikacije pravilni. Posledično je pravilna tudi odločitev o zavrniti ugovorov iz tega naslova in zavrnitvi izvedbe ostalih dokaznih predlogov, ki so se nanašali na ugotovitev kvalitete izvedenih del.

10V zvezi s količinami opravljenih del višje sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na tem mestu pravilno sledilo (sicer kontradiktorni) izpovedbi priče A. Ta je sprva zanikal, da bi potrdil katerokoli postavko obračunskih izmer, kasneje pa je priznal, da so podpisi ob obračunskih predpostavkah njegovi in da so bile dejanske količine pred izdajo računa usklajene. Prav tako je povedal, da je gradbeno knjigo videl, ko so imeli skupni sestanek s H. in njegovim zaposlenim D. T. (list št. 164, 167-168). Višje sodišče še ugotavlja, da je tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke H. potrdil izpovedbo priče A. v delu, ki se nanaša na usklajevanje dejansko izvedenih količin. Povedal je, da se je gradbeno knjigo sestavljalo tako, da se je mesečno spremljalo količine, vršilo izmere, pri čemer je nadzornik A. to tudi pogledal in so, preden so podali osnutek situacije, to potrdili (list. št. 160).

11Višje sodišče glede ugotovitev razdelitve izvedenih del oz. obveznosti med strankama ter S. S. sledi dokazni oceni in ugotovitvam sodišča prve stopnje. Pravilni so njegovi zaključki, da je pri podpisu gradbene pogodbe z dne 7. 7. 2008 šlo tudi za dogovor o prevzemu dolga. Neutemeljeni so očitki pritožbe, da je šlo v konkretnem primeru za novacijo. Drugačna razlaga pogodbenega razmerja bi namreč omogočala neupravičeno obogatitev, ker bi lahko tožeča stranka zaračunavala isto delo dvema naročnikoma. Za novacijo gre, ko obveznost preneha, če se upnik in dolžnik sporazumeta, da bosta obstoječo obveznost nadomestila z novo, in če ima nova obveznost drugačen predmet ali drugačno pravno podlago (prvi odstavek 323. člena Obligacijskega zakonika). Iz zakonske dikcije jasno izhaja, da gre pri novaciji le za spremembo obveznosti med istima strankama. V konkretnem primeru pa gre za spremembo dolžnika in ne same obveznosti. Iz spisa izhaja, da je tožena stranka kot prevzemnik prevzela določene obveznosti plačila za izvedena dela po pogodbi s S. S. kot prvotnim naročnikom in bivšim dolžnikom. Da je pri tem obstajalo soglasje tožeče stranke kot upnika, pa izhaja že iz dejstva, da je bila podpisana pogodba dne 7. 7. 2008. O tem je izpovedal zakoniti zastopnik tožeče stranke H., ki je po prigovarjanju bivše zakonite zastopnice privolil v to, da se v razmerje vmeša tožena stranka, da bi hitreje prišel do poplačila (list. št. 156). S tem namenom je bila podpisana druga pogodba. Tako so pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo pogodbeno razmerje med strankama in S. S. oblikovano ne le z gradbeno pogodbo, temveč tudi s pogodbo o prevzemu dolga.

12Pritožba neutemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje glede same delitve izvedenih del med pogodbama, to je pogodbo med S. S. in tožečo stranko, ter pogodbo med toženo stranko in tožečo stranko. Višje sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svojo odločitev glede razdelitve obveznosti na izpovedbo zakonitega zastopnika H. Ta izpovedba je glede na okoliščine primera vsekakor prepričljivejša, logična in bolj življenjska. Ni namreč običajno, da bi se pogodbenik spuščal v razmerje, iz katerega ne bi znal razbrati, kdo je njegov pogodbenik oz. plačnik. Glede na količino izvedenih gradbenih del je tudi edino logična razlaga H., zakaj je bila druga pogodba podpisana junija 2008, glede na to, da so bila dela „končana“ že naslednji mesec. Iz izpovedbe izhaja, da je bila porazdelitev dolgov S. med dolgove tožene stranke (T.) dogovorjena za nazaj, ko je bilo jasno, da S. ne bo sposobna plačati vseh del. V takšno porazdelitev ga je prigovarjala S., ker naj bi tožena stranka pridobila kredit. Prav zaradi tega so se skupaj sestali in dogovorili s S. S., katera dela, ki so že bila izvedena pred podpisom pogodbe 7. 7. 2008, bodo šla na toženo stranko in katera na S. S. S tem namenom je bila podpisana pogodba z dne 7. 7. 2008, kjer se je prikazalo, kakor da so bila že dokončana dela izvedena za toženo stranko. Pri tem so dela oddvojili oz. ločili tudi v gradbeni knjigi s kraticami „S.S.“ in „T.T.“. Tožeča stranka je zaradi tega tudi izdala za S. S. dobropis (list. št. 156). Višje sodišče tako ocenjuje, da so pravilne prvostopenjske ugotovitve o razdelitvi in strogi ločenosti obveznosti med strankami ter da ni šlo za podvajanje pri zaračunavanju del.

13Nima prav pritožba, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da med stranka ni sporen obstoj pogodbe med S. S. in tožečo stranko: Tožena stranka je namreč obstoj te pogodbe celo podala v svoji trditveni podlagi v prvi pripravljalni vlogi (list. št. 46).

14Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi tožene stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do kršitev na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče je zato pritožbo tožene stranke zoper sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi zoper sklep

15Neutemeljene so pritožbene navedbe, da v izreku ni navedenih lastniških deležev tožene stranke, saj to ne vpliva na pravilnost odločitve, niti ne na pravilnost vpisa. Vpis predznambe zastavne pravice na celotnem delu, kjer tožena stranka nastopa kot solastnik, glede na zemljiškoknjižno stanje oz. drugo alinejo prvega odstavka 150. člen Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) sploh ne bi bilo mogoče. Povsem logično je, da se vpisuje (pogojna) stvarna pravica le na toženčevem delu kljub temu, da delež ni izrecno omenjen v izreku. Višje sodišče še ugotavlja, da tožena stranka za takšne pritožbene navedbe sploh nima pravnega interesa, saj se njen pravni položaj v primeru morebitnega vpisa na deležih drugih solastnikov ne spremni. Takšne ugovore, kakršne uveljavlja pritožba, bi imeli kvečjemu solastniki, v katerih lastninsko pravico bi se posegalo.

16Nima prav pritožba, da sklep nima sestavin zemljiškoknjižnega dovolila. Zemljiškoknjižno dovolilo kot razpolagalni pravni posel je potrebno pri derivativnem načinu pridobitve stvarne pravice, torej na podlagi pravnega posla. V konkretnem primeru gre za izviren način pridobitve (pogojne) stvarne pravice, to je s pomočjo sodne odločbe. Zakon ne določa, da mora imeti odločba sodišča takšne sestavine kot zemljiškoknjižno dovolilo, saj tu sploh ne gre za izjavo o razpolaganju. Glede vsebine izreka sklepa se uporabljajo določila Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). V konkretnem primeru gre za sklep, ki je bil izdan v postopku zavarovanja terjatve. Za izdajo takšnega sklepa se zahteva, da vložnik oz. upnik v predlogu za začetek postopka zavarovanja terjatve poda predlog z vsebino iz 40. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ in tudi druge podatke, ki so glede na predmet izvršbe potrebni, da se izvršba opravi. Podatki o deležih vsekakor niso takšni podatki, brez katerih izvršba na nepremičninah ne bi bila mogoča. Pri tem je pomembno, da upnik navede zemljiškoknjižne identifikacijske podatke o nepremičnini, tako da lahko sodišče na podlagi 168. člena ZIZ po uradni dolžnosti preveri lastništvo. Glede na predlog upnika sodišče izda sklep o zavarovanju z vsebino, ki jo določa 263. člen ZIZ in 44. člen ZIZ v zvezi s 239. členom ZIZ. Sklep o zavarovanju z dne 16.7.2012 vsebuje vse zakonske sestavine, zato ni podana kršitev 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, niti ni sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo. Posledično je pravilen tudi izpodbijani sklep o zavrnitvi ugovora z dne 3.10.2012.

17Prav tako nima prav pritožba, da sodišče ni upoštevalo izpisov GURS, ki kažejo na obstoj etažne lastnine. Za vpis predznambe zastavne pravice na etažni lastnini v zemljiško knjigo se zahteva obstoj le-te v zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je uporabilo 211. člen ZIZ, ki omogoča izvršbo na nepremičninah, ki še niso vpisane v zemljiško knjigo. S takšnim postopanjem prvostopenjskega sodišča pa ni prišlo do dvojnega zavarovanja. Pri nepremičnini, ki je vpisana v zemljiško knjigo, se obremeni s predznambo zastavne pravice le solastniški delež. Ker gre pri nepremičnini, ki ni vpisana v zemljiško knjigo, za posamezni del stavbe, ki deloma leži na nepremičnini, vpisani v zemljiško knjigo, se bremeni z rubežem nepremičnine na podlagi 211. člena ZIZ le ta posamezni del. Če bi kasneje že prišlo do vpisa etažne lastnine v zemljiško knjigo, bi tako tožena stranka postala zemljiškoknjižna lastnica teh posameznih delov, ki so samostojni predmeti obremenitev. Glede obremenitve solastniškega deleža na nepremičnini, vpisani v zemljiško knjigo, pa bi bilo potrebno glede na določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ) takšno obremenitev preoblikovati ob soglasju upnika, s čimer bi ta obremenitev prenehala obstajati oz. bi se prenesla ob dogovoru na posamezen del zgradbe v etažni lastnini (drugi odstavek 108. člena SPZ).

18Pritožbeno grajanje, da niso podani pogoji za izdajo predhodne odredbe, je neutemeljeno. Sodišče izda predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva, če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prvi odstavek 257. člena ZIZ). Iz spisa izhaja, da se je gospodarski spor začel z izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 165857/2010 z dne 25. 11. 2010, ki je bil glede na obrazložen ugovor tožene stranke kot dolžnika razveljavljen v t.i. dovolitvenem delu izreka. Takšna neizvršljiva odločba se glede na sodno prakso šteje za odločbo domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev in še ni izvršljiva (Sklep II Ips 14/2010). Sodišče je z izpodbijanim sklepom pravilno ugotovilo, da je upnik z verjetnostjo izkazal nevarnost, da bo kasnejša uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pri ugotovitvi tega dejstva je upoštevalo, da so bili toženi stranki blokirani trije računi, pri čemer je dva računa že zaprla, negativno poslovanje v letu 2011 in izrazit upad prihodkov v primerjavi z letom 2010 in 2011. Tožena stranka kot dolžnik teh dejstev v svojem ugovoru sploh ne zanika, hkrati pa se ob sklicanju na dejstvo, da listinski dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ne odražajo dejanskega stanja, ni izpodbila z lastnimi dokazi. Sklicevanje na to, da GVIN baza podatkov ni ustrezno podprta oz. priznana s strani sodnega sistem, pa ne vzdrži resne presoje. Sodišče ima namreč z načelom proste presoje dokazov v 8. členu ZPP pooblastilo, da samo presodi po svojem prepričanju, katera dejstva se štejejo za dokazana. To načelo zajema tako izbor izvedenih dokazov, metode dokazovanja in dokazno oceno. Glede na obrazloženo višje sodišče ocenjuje, da so pravilni prvostopenjski zaključki glede obstoja pogojev za predhodno odredbo.

19Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da tožena stranka ne opravlja dejavnosti, kot mu to očita pritožba. Prvostopenjska ugotovitev se namreč nanaša na dejstvo, da tožena stranka nima več funkcionalnega računa, preko katerega bi lahko izvajala plačila za svojo dejavnost. Pri tem tudi ne gre za prekoračitev trditvene podlage, saj je tožeča stranka v predlogu to dejstvo sama navedla (list. št. 81).

20Pritožbena navedba, da sodišče ni opravilo poizvedbe pri Okrajnem sodišču glede njenih postopkov, nima opore v ZPP. Osnovno pravilo v ZPP je razpravno načelo, in sicer, da mora stranka, ki navaja dejstva, navesti tudi dokaze, ki ta dejstva potrjujejo. Tožena stranka tako ni zadostila standardom oz. pravilu povezanosti trditvenega in dokaznega bremena iz 7. člena v povezavi z 212. členom ZPP. Če bi sodišče poizvedovalo, bi prekršilo ZPP in bi mu tožeča stranka lahko očitala, da je pristransko. ZPP v prvem odstavku 226. člena določa, da mora stranka, ki se sklicuje na listino, to sama predložiti. Sodišče si lahko priskrbi listino pri državnem organu po uradni dolžnosti le, če bi stranka dokazala, da sama ne more doseči predložitve listin (tretji odstavek 226. člen ZPP). V konkretnem primeru pa ta izjema ni podana, saj bi tožena stranka lahko sama predložila takšne listine (npr. tožbo, vabilo na glavno obravnavo itd.).

21Glede na obrazloženo višje sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so ugovori tožene stranke kot dolžnika zoper sklep o zavarovanju z dne 16. 7. 2012 neutemeljeni in s tem namenom izdalo sklep o zavrniti ugovora z dne 3. 10. 2012. Ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zoper sklep o ugovoru z dne 3. 10. 2012 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odst. 154. člena v zvezi s prvim odst. 165. člena ZPP).