168. člen ZIZ

Izpisi Geodetske uprave RS, na katere se je upnik skliceval v dopolnitvi predloga z dne 17. 6. 2025 in ponovno v pritožbi, niso ustrezen dokaz dolžnikove (so)lastninske pravice na predlagani nepremičnini, v zvezi s katero je dolžnik tudi v predloženih listinah naveden (zgolj) kot njen registrski lastnik (do 1/2). Poleg tega pa, kot že pojasnjeno, ta nepremičnina niti ni samostojen predmet stvarnih pravic, ampak je v skladu z načeli stvarnega prava in določbami SPZ del (sestavina) zemljišča, tj. parcele, na kateri stoji stavba št. 2039, v kateri se nahaja zadevno stanovanje, ki je v katastru vpisano kot posamezni del št. 1 v stavbi št. 2039. Parcela pa, kot že navedeno, po podatkih zemljiške knjige ni v lasti dolžnika, ampak v lasti Mestne občine X (upnik izvršbe na to parcelo ni predlagal, v zvezi z njo pa tudi ni predložil listin iz tretjega odstavka 168. člena ZIZ oziroma izkazal vložitve tožbe iz petega odstavka 168. člena ZIZ).

ZIZ v 168. členu določa dokazno pravilo - lastništvo nepremičnine, ki je vpisana v zemljiško knjigo in se ne more dokazovati s katerimkoli dokaznim sredstvom, temveč le s podatki o lastništvu iz zemljiške knjige, v primeru, če pa je lastninska pravica na nepremičnini vpisana v zemljiški knjigi na nekoga drugega, pa mora upnik priložiti listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice. Če upnik te listine nima, lahko s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika. Glede nepremičnin, ki pa niso vpisane v zemljiški knjigi, pa 168. člen ZIZ napotuje na uporabo 211. člena ZIZ, ki določa, da mora upnik v predlogu za izvršbo navesti vse potrebne podatke za identifikacijo nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiški knjigi, vendar to ne izključuje obveznosti sodišča, da sodišče ne bi preizkusilo lastništva nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiški knjigi glede na uporabo prvega odstavka 32. člena ZIZ, po katerem je lahko predmet izvršbe le dolžnikova stvar. Uradni preizkus lastništva, ki ga je zakonodajalec naložil izvršilnemu sodišču za nepremičnine, ki so v zemljiški knjigi vpisane, mora zato toliko bolj veljati za nevpisane nepremičnine, saj pri teh obstaja večja nevarnost, da se

Če je lastninska pravica v zemljiški knjigi vpisana na nekoga drugega, morata sodišče in upnik postopati, kot je to določeno v tretjem do šestem odstavku 168. člena ZIZ. V takem primeru mora upnik priložiti listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice (tretji odstavek 168. člena ZIZ). Izjema velja, če je bil predlog za vpis lastninske pravice na dolžnika na podlagi takšne listine že vložen. Sodišče prve stopnje je zato moralo počakati na pravnomočnosti sklepa o vpisu, nato pa je nadaljevalo izvršilni postopek z izdajo sklepa o izvršbi.

V predmetnem sporu, v katerem tožnica kot upnica na podlagi petega odstavka 168. člena ZIZ zahteva vknjižbo lastninske pravice na prvo toženko kot dolžnico, imata dejanska lastnica nepremičnine (prva toženka) in njen zemljiškoknjižni lastnik (drugi toženec) položaj nujnih sospornikov. Sosporniki, ki so nerazdelno odgovorni glede glavne stvari, so nerazdelno odgovorni tudi za stroške, prisojene nasprotni stranki. Ker po sklenitvi prodajne pogodbe ni uredil zemljiškoknjižnega stanja, kljub temu da ga je tožnica zaradi dolga prve toženke k temu pozvala, je drugi toženec sam zakrivil, da mora sodelovati v tem pravdnem postopku.

Sodišče prve stopnje v pravice dolžnika tudi ni poseglo s tem, ko je, ne da bi izvršbo predhodno nadaljevalo zoper družbo D. d.o.o., 12. 12. 2023 opravilo dražbo nepremičnin z ID znakoma parcela 664/10 in parcela 664/12, obe k. o. ..., katerih polovični delež je bil pred dražbo odsvojen družbi D. d.o.o. in pred dražbo (8. 12. 2023) v tej zvezi vložen zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo lastninske pravice družbe D. d.o.o., pri čemer je bila lastninska pravica družbe D. d.o.o. na 1/2 deležu teh nepremičnin v zemljiški knjigi (sicer z učinkom od 8. 12. 2023) vpisana šele 18. 1. 2024. V tej zvezi bi eventualno lahko bile prizadete pravice družbe D. d.o.o., ne pa dolžnika, ki so mu bile skozi celotni postopek prodaje zagotovljene vse pravice do sodelovanja v postopku. Dolžnik tudi s sklicevanjem na zatrjevano kršitev pravic družbi D. d.o.o. z obravnavano pritožbo zato ne more uspeti. Na podlagi prvega odstavka 168. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 32. člena ZIZ lahko sodišče izvršbo na nepremičnine vodi in dovoli izključno zoper tistega, ki je v zemljiški knjigi vknjižen kot lastnik teh nepremičnin. Tudi če predlagatelj sodišču predloži listino, ki je primerna za vpis lastn

Na podlagi prvega odstavka 168. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 32. člena ZIZ lahko sodišče izvršbo na nepremičnine vodi in dovoli izključno zoper tistega, ki je v zemljiški knjigi vknjižen kot lastnik teh nepremičnin. Tudi če predlagatelj sodišču predloži listino, ki je primerna za vpis lastninske pravice na novega lastnika, ki bo z vknjižbo pridobil položaj hipotekarnega dolžnika, in tudi če je bil na podlagi takšne listine predlog za vknjižbo lastninske pravice na novega lastnika že vložen ter bo posledično morebitni poznejši vpis, pod pogojem da ga bo zemljiškoknjižno sodišče dovolilo, učinkoval od dneva vložitve zemljiškoknjižnega predloga, izvršilno sodišče vse do pravnomočnosti sklepa o vpisu lastninske pravice na novega lastnika v določbah ZIZ nima podlage za dovolitev nadaljevanja izvršbe zoper novega (še nevknjiženega) lastnika kot novega (hipotekarnega) dolžnika. Vse do vpisa novega lastnika v zemljiški knjigi je namreč dolžno in upravičeno izvršbo na nepremičnino voditi zoper osebo (dolžnika), ki je v zemljiški knjigi dejansko vknjižena kot lastnik te nepremičnine. Če je predlog za nadaljevanje izvršbe zoper novega lastnika nepremičnine kot hipotekarnega do

Če upnik predlaga izvršbo na nepremičnino, ki je vpisana v zemljiški knjigi, mora sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti lastništvo nepremičnine (prvi odstavek 168. člena ZIZ). Izvršbo na nepremičnino sme dovoliti le, če ugotovi, da je kot lastnik nepremičnine v zemljiški knjigi vknjižen dolžnik (prvi odstavek 168. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 32. člena ZIZ). Če je lastninska pravica v zemljiški knjigi vpisana na nekoga drugega, morata sodišče in upnik postopati, kot je to določeno v tretjem do šestem odstavku 168. člena ZIZ. V takem primeru mora upnik priložiti listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice (tretji odstavek 168. člena ZIZ). Na podlagi te listine sodišče vpis opravi po uradni dolžnosti (četrti odstavek 168. člena ZIZ). Izjema velja, če je bil predlog za vpis lastninske pravice na dolžnika na podlagi takšne listine že vložen. V takem primeru namreč ni razloga, da bi sodišče na podlagi iste listine vpis predlagalo še po uradni dolžnosti. Če upnik nima listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, lahko vpis te pravice na dolžnika zahteva s tožbo (peti odstavek 168. člena ZIZ). V takem primeru se vpis opravi na podlagi sodne odločb

Zahtevek, ki se glasi na ugotovitev (so)lastninske pravice na nepremičnini, je stvarnopravni zahtevek, torej gre za spor o stvarnih pravicah na nepremičninah, za katere pa je izključno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega leži nepremičnina (57. člen ZPP).

V okoliščinah konkretnega primera bo smoter, ki bi ga upnik zasledoval s tožbo po petem odstavku 168. člena ZIZ (tj. pridobiti listino, primerno za vknjižbo lastninske pravice) izpolnjen v okviru odprtega zapuščinskega postopka. V njem bo namreč zapuščinsko sodišče izdalo sklep o dedovanju, ki bo po pravnomočnosti v skladu s 6. točko prvega odstavka 40. člena ZZK-1 listina, primerna za vknjižbo lastninske pravice dedinje in dolžnice. Prav zaradi istega končnega rezultata – možnosti vknjižbe dolžničine lastninske pravice – je treba po presoji Vrhovnega sodišča zapuščinski postopek šteti kot postopek v smislu petega odstavka 168. člena ZIZ, z istim učinkom na obravnavani izvršilni postopek iz šestega odstavka 168. člena ZIZ, tj. njegovo prekinitvijo. Takšna razlaga je ustavnoskladna, saj varuje upnikovo pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave, katere sestavni del je tudi varstvo upnikove pravice do učinkovite izvršbe oziroma varstvo upnikovega položaja v izvršilnem postopku (v konkretnem primeru pred zavrženjem predloga).

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Ustaljeno stališče sodne prakse je, da gre v primerih prodajnih pogodb, sklenjenih na podlagi določb SZ, za originarno pridobitev lastninske pravice. Za originarno pridobitev lastninske pravice je značilno, da se pravica pridobi neodvisno od volje (dosedanjega) imetnika. To pomeni, da pridobitelj pridobi lastninsko pravico, čeprav lastnik ni izrazil volje (opravil pravnega posla) z namenom, da bi na pridobitelja prenesel to pravico. Tudi Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je v primeru pogodb, sklenjenih na podlagi določb SZ, prodajalec že s sklenitvijo prodajne pogodbe izgubil lastninsko pravico (in posest) na prodanih nepremičninah.

Tožeča stranka ni nasprotovala presoji, da za reševanje obligacijskopravnega in stvarnopravnega zahtevka ni predvidena ista vrsta postopka. Po jasnem stališču pravne teorije to pomeni, da kumulacija, tudi eventualna, kot jo je opredelila tožeča stranka, ni mogoča. Tudi za eventualno kumulacijo zahtevkov mora namreč biti za oba zahtevka predvidena ista vrsta postopka ter ista stvarna pristojnost. Če za oba postopka ni predvidena ista vrsta postopka, to od sodišča terja razdružitev postopkov in ločeno obravnavanje obligacijskopravnega spora od spora o stvarni pravici.

Če toženec ni zemljiškoknjižni lastnik, v zemljiški knjigi ni mogoče vpisati predlagane zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve.

Tožeča stranka je tožbo na podlagi petega odstavka 168. člena ZIZ vložila šele 26. 7. 2021, kar je šesti dan po pridobitvi listine, ki je primerna za vpis lastninske pravice na nepremičnini na prvega toženca. Po presoji pritožbenega sodišča zato ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila vložitev tožbe potrebna, saj bi lahko tožeča stranka v času vložitve tožbe že dosegla vpis lastninske pravice na prvega toženca po uradni dolžnosti, če bi postopala po tretjem odstavku 168. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje bi zato moralo (glede na to, da je sodba na podlagi pripoznave v I. točki izreka pravnomočna) pri odločanju o povrnitvi stroškov postopka uporabiti 157. člen ZPP, po katerem mora tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške, če tožena stranka ni dala povoda za tožbo in če je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo.

Bistveno za odločitev o stroških pritožnice je, da je tožnica (upnica v izvršbi) uspešno uveljavljala tožbeni zahtevek po 5. odstavku 168. člena ZIZ. Pritožnica je res pripoznala zahtevek, a sodišče prve stopnje ni izdalo sodbe na podlagi pripoznave in tega glede na položaj tožencev kot nujnih in enotnih sospornikov niti ni moglo narediti. Pripoznava le nekaterih od sospornikov v takšni situaciji ni učinkovita, tožbeni zahtevek bi lahko pripoznali le vsi (ki jih je tožnica morala tožiti) skupaj. Odločitev o tožbenem zahtevku torej ni bila posledica pripoznave, ampak je tožnica v pravdi uspela. To je razlog, da določbe 157. člena ZPP ni mogoče uporabiti.

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da toženka ni dala povoda za tožbo. Če je tožnica želela doseči izvršbo na obravnavano nepremičnino, je morala vložiti tožbo zoper toženko, ki je bila v zemljiški knjigi vknjižena kot lastnica. Razlog za tožbo je bil v pravno neurejenem razmerju med tožencema. S priznanjem izločitvene pravice sta razmerje uredila na način, kot ga je uveljavljala tožnica v tej pravdi. Na kakšen način sta to naredila, z vidika tožničinega interesa, ki ga je zasledovala s tožbo, ni pomembno. Zato tudi ni pomembno, ali toženka, ki je v stečajnem postopku, drugače kot tako, da je toženec prijavil izločitveno pravico, ni smela urediti razmerja s tožencem. Neutemeljeni so tudi pritožbeni razlogi, s katerimi pritožnica uveljavlja toženčevo odgovornost za stroške postopka. Ne da bi bila tožba vložena zoper pritožnico kot zemljiškoknjižno lastnico, tožnica s tožbo ne bi mogla uspeti. S tem ko je tožnica vložila tožbo zoper dolžnika, sta postala enotna sospornika. Pravilno je zato stališče, da je prispevek vsakega od tožencev k tožničinim stroškom stvar njunega notranjega razmerja.

Ločitev zapuščine ne doseže svojega namena, dokler upniki, ki so jo zahtevali, niso poplačani iz ločene zapuščine. Po stališču sodne prakse so zato upniki, ki so predlagali ločitev zapuščine, dolžni sprožiti ustrezne postopke za poplačilo oziroma zavarovanje svojih terjatev po pravilih izvršilnega postopka, do zaključka katerega oziroma do neuspešnega izteka roka za njegovo sprožitev se zapuščinski postopek prekine. Kasnejša izdaja sklepa o dedovanju, po nadaljevanju zapuščinskega postopka, pa je omejena le na tisto, kar od zapuščine po poplačilu zapustnikovih dolgov ostane. Ob vsem povedanem v primeru predlagane izvršbe ločitvenega upnika v skladu z napotitvenim sklepom zapuščinskega sodišča na ločeno zapuščino, postopanje po tretjem odstavku 168. člena ZIZ zaradi vpisa dedičeve lastninske pravice na ločenem premoženju v zemljiški knjigi, in prekinitev izvršilnega postopka do zaključka zemljiškoknjižnega postopka o tem vpisu, ni na mestu. Tako postopanje bi bilo tudi v nasprotju s samim namenom ločitve zapuščine. Vse dokler ločitev zapuščine učinkuje, ločena zapuščina tudi ne more biti predmet dedovanja. Materialnopravno napačna je ocena sodišča prve stopnje, da nap

Revizija se dopusti glede vprašanja ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da pred izdajo sklepa o dedovanju ni mogoče z izvršbo poseči na nepremičnine, ki so predmet dedovanja.

Nevpisani skupni lastnik lahko uveljavlja originarno pridobitev lastninske pravice proti predlagatelju izvršbe tudi, če ta pridobi zastavno pravico. Zato lahko nevpisani zakonec v izvršilnem postopku uspešno uveljavlja ugovor tretjega oz. tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe. Originarno pridobljena lastninska pravica zakonca ima prednost pred poplačilno pravico upnika, pridobljeno z zaznambo sklepa o izvršbi. Državljanstvo vpliva samó na način delitve skupnega premoženja, ne pa tudi na to, ali stanovanje spada v skupno premoženje. Državljanstvo tožnice, s katerim se je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi obsežno ukvarjalo, tako za ugotovitev, ali nepremičnina sodi v skupno premoženje, ni odločilno.