UPRS sodba III U 75/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka je z izpodbijanim sklepom zoper tožnico začela davčno izvršbo dolžnega zneska denarne kazni na podlagi sklepa (pravilno plačilnega naloga) št. 000009417718-0 z dne 2. 9. 2010, ki znaša s stroški izvršbe 776,12 EUR, ter določila način davčne izvršbe z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnica pri A. d.d. in B. d.d. V obrazložitvi je navedeno, da je „policija“ v skladu s 146. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) toženki poslala predlog za izterjavo denarne terjatve, izkazane z v izreku navedenim izvršilnim naslovom. Sklicuje se na določbo 156. člena ZDavP-2, po katerem davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila izterja druge denarne davčne obveznosti in določbo 146. člena ZDavP-2, po kateri je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero obveznosti.

Upravni organ druge stopnje je izpodbijani sklep v izreku spremenil v navedbi izvršilnega naslova, ki se pravilno glasi "plačilni nalog", v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. Ugotavlja, da ima izpodbijani sklep vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2, pomanjkljivo je naveden le izvršilni naslov, na podlagi katerega se izvršba opravlja, v času izdaje izpodbijanega sklepa pa so bili izpolnjeni tudi pogoji za izvršbo. Potrdilo o izvršljivosti, ki se nahaja na plačilnem nalogu, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato se ta okoliščina v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP šteje za dokazano. Poleg tega niti določbe ZDavP-2 niti določbe ZUP za primere, ko je konkretna zadeva, davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna, temveč je to dolžnost tistega organa, ki je izvršilni naslov s potrdilom o njegovi izvršljivosti izdal. Klavzula o izvršljivosti se lahko izpodbija le pri organu, ki je potrdil izvršljivost, torej v posebnem postopku.

Zavrača tudi ugovore o zastaranju in navaja, da pregon prekrška ni zastaral po 42. členu Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), saj se je postopek o prekršku začel že dne 2. 9. 2010, torej na dan, ko je bil storjen prekršek in je bil tožnici vročen tudi plačilni nalog za plačilo globe v višini 751,12 EUR. Glede zastaranja izvršitve sankcij pa se sklicuje na 44. člen ZP-1 in ugotavlja, da je v obravnavanem primeru plačilni nalog z dne 2. 9. 2010 pravnomočen 14. 8. 2012, zato je bil izpodbijani sklep izdan pred potekom dvoletnega roka za začetek izvrševanja sankcije za prekršek. Pojasnjuje tudi, da ZP-1 v 44. členu določa zgolj rok za začetek postopka izvršbe, v kolikor je ta začeta pravočasno pa glede dokončanja napotuje na uporabo določb ZDavP-2. Ugotavlja, da pravica do izterjave davka tudi po določbah 125. in 126. člena ZDavP-2 v obravnavanem primeru ni zastarala glede na datum izvršljivosti izvršilnega naslova. Navaja tudi razloge, zakaj socialni položaj tožnice na začete postopke izvršbe ne vpliva. Ugotavlja, da po podatkih spisa niso podani razlogi, ki jih določa 155. člen ZDavP-2, da bi se postopek izvršbe lahko ustavil. Stroške izvršbe v znesku 25 EUR pa je tožnica dolžna plačati po prvem odstavku 152. člena ZDavP-2 v zvezi z 66. členom Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo razveljavi, upravno izvršbo po uradni dolžnosti ustavi, opravljena dejanja pa odpravi ter odloči, da se tožnici povrnejo neupravičeno in nezakonito odvzeti in naloženi izvršilni stroški in plača odškodnina v višini 1.600,00 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Med drugim navaja, da toženka (pravilno upravni organ druge stopnje) ne obrazloži, zakaj odločitve o pritožbi ni izdala v roku 60 dni, kot ji to nalaga prvi odstavek 256. člena ZUP. Nadalje pojasnjuje, zakaj je izvršitev navedenega plačilnega naloga zastarala. Pri tem se sklicuje na 42. in 44. člen ZP-1. Izpodbija tudi pravilnost klavzule o izvršljivosti. Navaja razloge, zakaj meni, da je odločitev toženke o opravi izvršbe z rubežem njenih denarnih sredstev, ki jih ima na transakcijskih računih pri bankah, nezakonita. Navaja, da toženka ne bi smela uporabiti 125. člena ZDavP-2 in da bi jo morala plačila stroškov izvršbe oprostiti na podlagi 7. člena ZUP v povezavi z drugim odstavkom 142. člena ZDavP-2 in prvega odstavka 122. člena ZUP. Poleg tega bi morala toženka po drugem odstavku 107. člena ZDavP-2 njen dolg odpisati.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je vprašanje stroškov davčne izvršbe urejeno že z ZDavP-2, zato s tem v zvezi ni pogojev za uporabo določb ZUP. Primarno pravilo glede stroškov davčne izvršbe je (152. člen ZDavP-2) da jih plača dolžnik le, če se izkaže, da je izvršba neupravičena, jih nosi predlagatelj izvršbe. Oprostitev, kot jih za stroške predpisuje 122. člena ZUP, na katerega se v tožbi sklicuje tožnica, glede stroškov davčne izvršbe ni predpisano. Poleg tega se o oprostitvi plačila stroškov postopka na podlagi 122. člena ZUP odloča le na predlog stranke. Takega predloga pa tožnica pred izdajo izpodbijanega sklepa ni podala.

Kot neutemeljeno ocenjuje tudi sklicevanje tožnice na drugi odstavek 107. člena ZDavP-2 v zvezi z odpisom dolga. Navedena določba se navezuje na 126.a člen ZDavP2, slednji pa se nanaša na poplačilo davčnega dolga, zavarovanega s hipoteko in v predmetni zadevi ni upošteven. Tudi sicer pa ZDavP-2 v 110. členu določa, da se določbe o odpisu davkov in drugih ugodnejših načinov plačila (101. do 103. člen) ne uporabljajo za obveznosti, za katere davčni organ opravlja samo izvršbo in ne vodi knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri teh obveznosti oziroma za izrečene globe in stroške postopka o prekršku v skladu z zakonom, ki ureja prekrške in jih izreka davčni organ. Toženka tudi ne vidi nikakršnih kršitev v dejstvu, da se izpodbijani sklep o izvršbi glasi na rubež denarnih sredstev, ki jih ima tožnica na transakcijskih računih pri banki oziroma hranilnici, prav tako pa je v izpodbijanem sklepu tudi pravilno pojasnjeno na kakšen način se rubež opravi. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Tožba ni utemeljena.

Res je, da je bilo o tožničini pritožbi zoper izpodbijani sklep odločeno po roku, ki ga določa prvi odstavek 256. člena ZUP. Ker pa gre za rok, ki je inštrukcijske narave, kar pomeni, da njegova zamuda ne povzroči pravnih posledic, navedena kršitev postopka ne vpliva na odločitev.

Po prvem odstavku 6. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) upravni spor ni dopusten, če je stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno (v takem primeru sodišče tožbo zavrže po 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Namen take določbe ni in ne more biti zgolj formalno izčrpanje pravnega sredstva, tj. vložitve pravočasne in dovoljene pritožbe po upravičeni osebi, ampak da stranka v pritožbi navede tudi vse razloge, zaradi katerih meni, da je odločba nezakonita. Uveljavljanje razlogov v tožbi, ki jih stranka ni uveljavljala v pritožbi, bi namreč privedlo do tega, da bi bila zahteva po izčrpanju pritožbe v upravnem postopku brez pravega pomena in bi pomenila le formalno procesno oviro do sodnega varstva. Takega pomena pa pritožbi v upravnem postopku ni mogoče pripisati kljub temu, da se v upravnem sporu presoja zakonitost upravne odločbe, s katero je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, tj. odločba organa prve stopnje in ne odločitev o pritožbi zoper njegovo odločbo.

Drugi odstavek 238. člena ZUP namreč določa, da mora pritožnik v pritožbi navesti tudi, zakaj izpodbija odločbo. Organ druge stopnje pa v skladu z 247. členom ZUP odločbo preizkusi v delu, v katerem jo izpodbija in v mejah pritožbenih navedb (razen bistvenih kršitev določb postopka in uporabe materialnega prava, ki jih preizkuša po uradni dolžnosti).

Tudi Ustavno sodišče zahteva, da pritožnik pravna sredstva izčrpa po vsebini, tj. da že s pravnimi sredstvi uveljavlja tiste kršitve, ki jih nato uveljavlja z ustavno pritožbo, saj zahteva po izčrpanju pravnih sredstev pred vložitvijo ustavne pritožbe ne pomeni le zahteve, da pritožnik ta pravna sredstva vloži, temveč, da se že v njih sklicuje na okoliščine, ki jih nato uveljavlja v ustavni pritožbi (npr. sklepi Ustavnega sodišča Up 106/02 z dne 25. 4. 2002, Up-499/02 z dne 11. 2. 2004, Up-151/03 z dne 7. 5. 2004 in Up-520/04 z dne 13. 10. 2005).

Navedeno v obravnavanem primeru pomeni, da tožnica v tožbi ne more uveljavljati razlogov, ki jih ni uveljavljala v pritožbi in se sklicevati na okoliščine, na katere se v pritožbi ni sklicevala.

Glede na navedeno se bo sodišče opredelilo le do tožbenih ugovorov, ki jih je tožnica navedla že v pritožbi zoper izpodbijano odločbo.

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijani sklep navaja, da davčna izvršba ni dovoljena, ker je postopek o prekršku zastaral in ker je prejemnica denarnega nadomestila za brezposelnost.

Po pregledu izpodbijanega sklepa in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je sklep toženke pravilen in zakonit ter da je toženka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), ter dodatno navaja:

V obravnavani zadevi gre za prisilno izterjavo dolžnega zneska denarne kazni na podlagi plačilnega naloga Ministrstva za notranje zadeve št. 0000094177180 z dne 2. 9. 2010, ki je postal izvršljiv 11. 9. 2012, torej gre v obravnavanem primeru za odločanje na podlagi prvega odstavka 146. člena ZDavP-2. Izterjava se uvede z izdajo sklepa o prisilni izterjavi, ki mora imeti vse v določbi 151. člen ZDavP-2 predpisane sestavine.

Sodišče ugotavlja, da ima izpodbijani sklep vse z zakonom predpisane sestavine, tudi v 3. točki 151. člena ZDavP-2 zahtevan podatek o izvršilnem naslovu z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost.

Ker iz izpodbijane odločbe in priloženega upravnega spisa izhaja, da je plačilni nalog z dne 2. 9. 2010 opremljen s klavzulama, v katerima je navedeno, da je postal pravnomočen dne 14. 8. 2012 in izvršljiv dne 11. 9. 2012, je bila po presoji sodišča odločitev o prisilni izterjavi obveznosti pravilna.

Neutemeljen je tožbeni ugovor, ki se nanaša na zastaranje pravice do izterjave denarne kazni.

Po 42. členu ZP-1 postopek o prekršku ni dovoljen, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen. Ker se je v obravnavani zadevi začel postopek o prekršku že 2. 9. 2010, ko je bil tožnici vročen plačilni nalog, pregon ni zastaral, kot zmotno meni tožnica. Tudi sicer pa je plačilni nalog z dne 2. 9. 2010 v obravnavanem primeru izvršilni naslov, na podlagi katerega se je začel predmetni postopek davčne izvršbe, tožnica pa s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ne more izpodbijati samega izvršilnega naslova (peti odstavek 157. člena ZDavP-2).

Po 44. členu ZP-1 se izrečene sankcije za prekršek ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna (prvi odstavek). Zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku ali za izvršitev, ki meri na izvršitev sankcije. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa se sankcije ne smejo začeti izvrševati po preteku štirih let od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna (drugi odstavek). ZP-1 po navedenem določa le relativni in absolutni rok za začetek postopka izvršbe in ne zastaralnih rokov za izvršitev izrečene sankcije.

Iz izpodbijanih odločb in upravnega spisa je razvidno, da je obravnavani plačilni nalog postal pravnomočen dne 14. 8. 2012. Z navedenim dnem je skladno s 44. člen ZP-1 začel teči zastaralni rok za začetek izvrševanja izrečene sankcije. Postopek izvršbe, v kateri je bil izdan izpodbijani sklep o davčni izvršbi z dne 1. 7. 2013, je bil torej začet v zakonitem roku in ni zastaral.

Zastaralnih rokov za dokončanje v predpisanem roku začetega izvršilnega postopka pa, kot že navedeno, ZP-1 ne določa. Izvršitev torej po določbah ZP-1, na katerega se sklicuje tožeča stranka, ne zastara. Zastaranje pravice do izterjave davka je v ZDavP-2 urejeno v določbah 125. in 126. člena, ki smiselno veljajo tudi v primerih, kot je obravnavani, ko davčni organ na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti.

Na podlagi določbe tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave (davka) zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. V primeru naknadno ugotovljene obveznosti ob davčnem nadzoru teče relativni rok zastaranja pravice do izterjave davka od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Tek zastaranja pravice do izterjave (davka) pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je bil tožnik obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2). Davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2).

V obravnavanem primeru je izvršilni naslov plačilni nalog Ministrstva za notranje zadeve št. 0000094177180 z dne 2. 9. 2010, ki je postal izvršljiv dne 11. 9. 2012. Z dnem izvršljivosti naloga je začel teči zastaralni rok iz tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2. Sklep o davčni izvršbi na tožničina denarna sredstva pa je bil izdan 1. 7. 2013, torej znotraj zastaralnega roka iz 125. oziroma 126. člena ZDavP-2.

Glede na navedeno ni potekel ne rok za začetek izvrševanja sankcije po 44. členu ZP-1, ne rok za dokončanje izvršbe po zgoraj citiranih določbah ZDav-2. Zato tožnica neutemeljeno ugovarja, da je nastopilo zastaranje pravice do izterjave denarne kazni.

Pravilno pa je tudi pojasnilo upravnega organa druge stopnje glede pravne narave potrdila o izvršljivosti (in pravnomočnosti), ki se nahaja na izvršilnem naslovu in navedba, da lahko tožnica klavzuli o pravnomočnosti in izvršljivosti izpodbija le pri organu, ki je potrdil pravnomočnost ali izvršljivost plačilnega naloga. Če bi tožnica v navedenem postopku navedeni klavzuli uspela razveljaviti, pa bi bil to razlog za ustavitev davčne izvršbe in odpravo oziroma razveljavitev že izvršenih dejanj v postopku davčne izvršbe (5. točka prvega odstavka 155. člena ZDavP-2).

Kot neutemeljene pa sodišče zavrača tudi tožničine tožbene ugovore, da ni davčna zavezanka in da izvršba zoper njo ni dovoljena, ker je prejemnica socialne pomoči.

Sodišče je tožničino slabo premoženjsko stanje upoštevalo in jo oprostilo plačila sodne takse.

Ni pa tožničino slabo premoženjsko stanje okoliščina, od katere je odvisna uvedba postopka davčne izvršbe. V izvršilnem postopku je, kot pravilno pojasnjuje že upravni organ druge stopnje, socialno stanje dolžnika varovano z zakonsko določenim izvzetjem in omejitvami izvršbe, ki so s sklicevanjem na določbe 159. in 160. člena ZDavP-2 v izpodbijanem sklepu upoštevane. Pravilna pa je tudi ugotovitev upravnega organa druge stopnje, da lahko tožnica, če zaradi svojega premoženjskega stanja ali svojih možnosti za plačilo, kazni ne zmore plačati, na podlagi petega odstavka 19. člena ZP-1, prekrškovnemu organu predlaga, naj se plačilo kazni nadomesti z opravo določene naloge v splošno korist ali korist lokalne samoupravne skupnosti.

Pravilno pa je tudi pojasnilo upravnega organa druge stopnje, zakaj je tožnica zavezana plačati stroške izvršbe v višini 25,00 EUR.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.