107. člen ZDavP-2

Zastaralni rok iz tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2 je za vsako od obveznosti začel teči s potekom roka, ki je bil za plačilo vsake posamezne obveznosti določen z odmernimi odločbami, pretrgan pa je bil še pred potekom petletnega zastaralnega roka, in sicer z izdajo sklepov o davčni izvršbi na tožnikove premičnine. Izdaja sklepa o davčni izvršbi namreč predstavlja uradno dejanje davčnega organa, katerega namen je izvršitev obveznosti, ki ima po drugem odstavku v zvezi s četrtim odstavkom 126. člena ZDavP-2 za posledico pretrganje zastaranja in s tem vnovičen začetek teka zastaralnega roka. Davčni dolg, zavarovan s hipoteko, v poplačilo katerega je bil še pred njegovim zastaranjem vložen predlog za izvršbo na nepremičnino, po zakonu ne more prenehati s potekom absolutnega zastaralnega roka (po šestem odstavku 126. člena ZDavP-2) oziroma z odpisom zaradi zastaranja pravice do izterjave (po četrtem odstavku v zvezi s 3. točko prvega odstavka 107. člena ZDavP-2). Takšen dolg preneha le s poplačilom iz prodaje nepremičnine v izvršilnem postopku (drugi odstavek 126.a člena ZDavP-2), izjemoma, ko davka v postopku izvršbe na nepremičnino ni mogoče poplačati, pa tudi z odpisom z

ZDavP-2 začetek teka zastaralnega roka za odmero davčne obveznosti v prvem odstavku 125. člena opredeljuje drugače od začetka zastaralnega roka za izterjavo v tretjem odstavku istega člena, prav tako pa različno ureja pretrganje zastaranja odmere in izterjavo davčne obveznosti v prvem in drugem odstavku 126. člena ZDavP-2. Beseda „prvič“ v šestem odstavku 126. člena ZDavP-2 se nanaša na pretrganje zastaranja oziroma na določbo četrtega odstavka 126. člena ZDavP-2, po kateri po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon.

Tožena stranka ima prav, ko ugotavlja, da je lahko odločitev sprejela le na podlagi ZPIUOD ter da v tem postopku ni imela podlage, da bi o tožničinem dolgu odločala po določbi 107. člena ZDavP-2, pač pa da lahko o morebitnem odpisu dolga po tej določbi odloča le v drugem, ne pa v konkretnem postopku. Ne gre torej za arbitrarnost tožene stranke, kot to trdi tožnica, niti ji s takim odločanjem niso bile kršene njene ustavne pravice, pač pa tožena stranka zgolj odločala v mejah postavljenega zahtevka, torej odločala skladno z določbo 128. člena ZUP. Po določbi 4. člena ZPIUOD je namreč dopusten le odpust dolgov iz naslova davčne obveznosti dolžnika, med te pa ne sodijo neporavnane globe, izrečene zaradi storjenih prekrškov. Tudi ZP-1, ki ureja prekrškovni postopek in postopek izterjave neporavnanih glob, njihovega odpisa ne pozna.

V skladu z ustaljeno sodno prakso se (veljavni) ZDavP-2 uporablja za tek zastaralnih rokov vseh davčnih obveznosti, ki po prejšnjih predpisih oziroma do njegove uveljavitve še niso zastarale (npr. VS RS v sodbi X Ips 401/2012 z dne 4. 4. 2013). Določba 126. a člena tako, ob odsotnosti drugačne ureditve v noveli ZDavP-2B, po mnenju Vrhovnega sodišča velja tudi za davčne obveznosti, ki jih je davčni organ pred uveljavitvijo novele ZDavP-2B zavaroval z vknjižbo hipoteke, če je pred nastopom zastaranja pravice do izterjave vložen pri sodišču predlog za izvršbo na obremenjeno nepremičnino, kot je to v obravnavanem primeru. Torej, če pravica do izterjave do začetka veljavnosti ZDavP-2B (ki velja od 30. 12. 2009) ni zastarala, se za tek zastaralnih rokov uporabi 126. a člen ZDavP-2, ne glede na to, kdaj je bila hipoteka za zavarovanje nezastaranih terjatev ustanovljena.

Tožnik je imel ob posameznih plačilih prispevkov, ki jih izkazuje s predloženimi plačilnimi nalogi, neporavnane starejše obveznosti iz naslova teh prispevkov. Glede na obstoječi starejši dolg se je posamezno plačilo poračunalo skladno s pravilom o vrstnem redu vračunavanja, ki je veljalo v času, ko je bilo plačilo opravljeno. V skladu s tem pravilom se je s posameznim plačilom najprej poplačal najstarejši davčni dolg in njemu pripadajoče dajatve. Ker se je s posameznimi plačili prispevkov za sporno obdobje pokrival prej dospeli dolg, je dolg za sporno obdobje ostal neporavnan. Za ta dolg pa je organ prve stopnje na podlagi 125. člena ZDavP-2 ugotovil, da je že poteklo pet let od takrat, ko je zastaranje prvič začelo teči in je zato pravica do njegove izterjave relativno zastarala ter ga zato skladno s 107. členom ZDavP-2 odpisal.

Ker iz ugotovitev drugostopnega davčnega organa izhaja, da se v seznamu navedeni izvršilni naslovi nanašajo na davčni dolg, ki je zapadel v plačilo po letu 2006, ne držijo revidentkine navedbe, da gre za obveznosti, ki se nanašajo na leto 1999. Ugovor absolutnega zastaranja pravice do izterjave davka je tako neutemeljen.

Izterjava davčnega dolga je možna šele, ko postane odmerna odločba izvršljiva. Kot podlago za izterjavo davčnega dolga iz naslova odmerne odločbe za dohodnino za leti 1994 in 1995 davčni organ pravilno navaja določbo drugega odstavka 125. člena ZDavP-2, po kateri pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (relativno zastaranje). Iz listin upravnega spisa izhaja, da je odmerna odločba za dohodnino za leto 1994 postala izvršljiva 12. 4. 2005, odmerna odločba dohodnine za leto 1994 pa je postala izvršljiva 9. 9. 2004. Pri presoji zastaranja izterjave davčnega dolga je merodajen trenutek izvršljivosti glede na vročitev predmetne odmerne odločbe. Ob upoštevanju določb ZDavP-2 absolutno zastaranje izterjave davčnega dolga iz naslova dohodnine za leto 1994 in 1995 (rok 10 let, odkar je prvič začelo teči zastaranje) do izdaje izpodbijane odločbe 28. 12. 2009, še ni nastopilo. Relativno zastaranje izterjave davčnega dolga iz naslova dohodnine za leto 1994 pa tudi ni nastopilo, saj do izdaje izpodbijane odločbe (28. 12. 2009) še ni preteklo pet let.