152. člen ZDavP-2

Zakon glede povračila stroškov postopka, začetega po uradni dolžnosti, vzpostavlja merilo končnega uspeha, kar pomeni, da je pri odločanju o povrnitvi stroškov upošteven le uspeh stranke na koncu celotnega postopka. Tako je z vidika pravice do povračila stroškov nepomembno, ali in koliko stranka uspe s posameznim dejanjem v postopku, na primer s pritožbo, pač pa je ključno, da uspešna pritožba vodi tudi v sprejem za stranko ugodnejše odločitve. Ugodnost zaključka postopka z vidika pravice do povrnitve stroškov je treba presojati glede na to, kakšna obveznost je oziroma bi bila zakonito naložena v trenutku izdaje prvostopenjskega upravnega akta. Če pride do prenehanja ali zmanjšanja strankine obveznosti zaradi dejstev, ki so nastala kasneje (na primer pride do zastaranja obveznosti; stranka v pritožbenem postopku ali v ponovljenem postopku na prvi stopnji svojo obveznost prostovoljno izpolni), to ne vpliva na končni uspeh stranke, zato tudi ne bo upravičena do povrnitve stroškov postopka.

Davčni organ bi moral ob upoštevanju drugega odstavka 152. člena ZDavP-2 stroške davčne izvršbe, kamor v konkretnem primeru spadajo stroški izdaje sklepa o izvršbi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 30 dni od dneva, ko je davčni organ ugotovil, da izvršba ni bila upravičena do plačila, povrniti tožniku, v kolikor so bili ti stroški že poravnani. V obravnavanem primeru se je namreč kasneje izkazalo, da je bil sklep o davčni izvršbi izdan neupravičeno, zaradi česar po presoji sodišča v takem primeru tožnik ni tisti, ki bi moral plačati stroške davčne izvršbe.

V konkretnem primeru je bil izvršilni naslov odpravljen in čeprav je bila zadeva vrnjena davčnemu organu v ponovni postopek, to ne pomeni, da izvršba ni bila neupravičena. Z odpravo odmerne odločbe in vrnitvijo zadeve v ponovni postopek je bilo vzpostavljeno stanje, ko v upravni zadevi še ni bilo odločeno. V sistemu nesuspenzivnosti pritožbe, kot velja na podlagi prvega odstavka 87. člena ZDavP-2, to pomeni, da je bila izvršba (v odvisnosti od nadaljnjih odločitev davčnega organa v ponovljenem postopku) najmanj preuranjena, kar po presoji sodišča sodi pod pojem neupravičene izvršbe, kot je definirana v 152. členu ZDavP-2. Posledično to pomeni, da bi moral davčni organ ob pravilni razlagi navedene zakonske določbe tožniku vrniti stroške izdaje sklepa o davčni izvršbi.

V obravnavanem primeru se je kasneje izkazalo, da je bil sklep o davčni izvršbi izdan neupravičeno, zaradi česar po presoji sodišča v takem primeru dolžnik – tožnik ni tisti, ki bi moral plačati stroške davčne izvršbe.

Ob upoštevanju dejstva, da v spisovnem gradivu ni niti ene listine - izvršilnega naslova, na katerega se v sklepu o izvršbi sklicuje davčni organ, so bili tako višina glavnice, kakor tudi stroški in sklep o stroških davčne izvršbe določeni neupravičeno in bi navedeno moral upoštevati organ druge stopnje, ko je odločal o pritožbi.

Drugi odstavek 79. člena ZDavP-2, po katerem stroški davčnega organa, in sicer zlasti potni stroški uradnih oseb, ki nastanejo v postopku, začetem po uradni dolžnosti, bremenijo davčni organ, ki je začel davčni postopek, in na katerega se v prid svojemu stališču sklicuje pritožba, je uvrščen v „DRUGI DEL DAVČNI POSTOPEK“ ZDavP-2 in ureja obveznost kritja stroškov, nastalih v davčnem postopku ugotavljanja in odmere davčne obveznosti. Medtem ko davčno izvršbo ZDavP-2 ureja v „TRETJI DEL DAVČNA IZVRŠBA“, kjer je v prvem odstavku 152. člena ZDavP-2 določeno, da dolžnik plača vse stroške davčne izvršbe. Upnik je že v SIN z dne 5. 11. 2020 pojasnil način in podlago za obračunavanje obresti, iz rubrike datum izvršljivosti pri posameznem v SIN z dne 5. 11. 2020 navedenem izvršilnem naslovu pa je razvidno tudi od katerega datuma dalje te tečejo. Višje sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da navedeno omogoča preizkus obračunanih zamudnih obresti, saj je za vsak obračun evidentirana tako glavnica, kot začetek teka zamudnih obresti, v zvezi s podano zakonsko podlago pa tudi višina obrestne mere pripadajočih zamudnih obresti. Dalje je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi

V primeru roka, določenega v 12. členu Uredbe o rudarski koncesnini in srdstvih za sanacijo, gre za instrukcijski rok, katerega posledica ni v ugasnitvi pravice do izterjave terjatve. Ker je o obveznosti tožeče stranke treba stranki kot zavezancu za plačilo dajatve izdati upravno odločbo, ki vzpostavlja izvršilni naslov za prisilno izterjavo obveznosti, je obveznost tožeče stranke kot takšna sorodna davkom, zastaranje katerih je urejeno s pravnimi pravili ZDavP-2.

Davčni organ bi moral stroške davčne izvršbe, med katere spadajo tudi bančni stroški prejema in obdelave sklepa o davčni izvršbi z dne 6. 8. 2014, tudi po presoji sodišča povrniti tožniku (upoštevaje dejstvo, da je bila izvršba na podlagi sklepa o davčni izvršbi z dne 6. 8. 2014 neupravičena). Davčni organ je dolžan dolžniku povrniti tudi stroške, ki jih je dolžniku zaračunala banka za izvršitev sklepa o izvršbi.

Ker je predmet izvršbe lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe, je davčni organ utemeljeno izdal sklep o davčni izvršbi. Res so bili pred tem že izdani sklepi o davčni izvršbi za izterjavo predmetnega dolga na tožnikova denarna sredstva pri A. d.d., a je banka postopek ustavila zaradi prekinitve pogodbe o vodenju transakcijskega računa s tožnikom.

Res je sicer, da so bili sklepi o davčni izvršbi v času njihove izdaje upravičeni (zanje je obstojal veljavni pravni naslov), vendar pa ni mogoče mimo dejstva, da je bil kasneje veljavni pravni naslov, na podlagi katerega so bili navedeni sklepi izdani, razveljavljen. Ob navedenem dejstvu ni mogoče pritrditi stališču davčnega organa, da iz razloga, ker so bili omenjeni sklepi o izvršbi v času njihove izdaje upravičeni, naj bi dolžnik moral plačati tudi vse stroške davčne izvršbe. V obravnavanem primeru se je namreč kasneje izkazalo, da so bili sklepi o izvršbi izdani neupravičeno, zaradi česar v takem primeru dolžnik – tožnik ni tisti, ki bi moral plačati vse stroške davčne izvršbe. V takem primeru gre za situacijo iz tretjega odstavka 152. člena ZDavP-2, iz katerega izhaja, da v takem primeru nosi stroške neupravičene izvršbe predlagatelj izvršbe.

V obravnavanem primeru je bil postopek davčne izvršbe zoper tožnico izveden na podlagi takrat veljavnega izvršilnega naslova (takrat izvršljive prve odločbe o odmeri dohodnine), za katerega se je naknadno v pritožbenem postopku izkazalo, da ni bil pravilen, posledično pa je bil odpravljen in nadomeščen z novo odločbo. V novi odločbi je bilo po vsebini odločeno, da je bila zahteva tožene stranke v prvi odmerni odločbi, da mora tožnica plačati razliko med takrat odmerjeno dohodnino in akontacijo plačane dohodnine med letom, neutemeljena. To pomeni, da je bil odpravljen izvršilni naslov, na katerem je temeljil postopek davčne izvršbe in, kar bi bilo razlog za ustavitev postopka davčne izvršbe in razveljavitev vseh opravljenih dejanj, kolikor bi ne bila že zaključena. Opisan zaključek pomeni, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti ne le znesek izterjane glavnice po prvi odločbi o odmeri dohodnine, pač pa tudi stroške davčne izvršbe, ki so ji bili izterjani. Po naravi stvari namreč tožnica ni dolžna nositi bremena stroškov izterjave zneska, za katerega se je v nadaljnjem postopku izkazalo, da ga ne dolguje oziroma, da ji je bil neupravičeno odmerjen in izterjan. Stroški postopk

Seznam izvršilnih naslovov je izvršilni naslov, če so v njem za vsak posamezni izvršilni naslov navedeni datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. Na izvršilni naslov je sodišče zaradi stroge formalne legalitete vezano in ga ne sme spreminjati niti se spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti. Izvršilni postopek je namreč namenjen izključno temu, da se obveznost iz izvršilnega naslova izpolni, torej da upnik pride do poplačila svoje terjatve. Vse morebitne nepravilnosti pri izdaji posameznega izvršilnega naslova iz seznama bi zato moral dolžnik uveljavljati v predhodnem davčnem postopku. Sodišče ni imelo podlage za pozivanje upnika k dopolnitvi predloga za izvršbo, saj je predlog vseboval vse sestavine, ki jih zahteva 40. člen ZIZ, upnik pa je priložil tudi vse potrebne listinske dokaze, na podlagi katerih je sodišče lahko preizkusilo skladnost predloga za izvršbo z izvršilnim naslovom in izpolnjevanje pogojev za dovolitev izvršbe na dolžnikove nepremičnine. V zvezi s potekom petletnega zastaralnega roka višje sodišče ugotavlja, da dolžnik v ugovoru tega ni uveljavljal, v pritožbi pa se na zastaranje sklicuje l

Za izdajo izpodbijanega sklepa je bil ključnega pomena predlog za izvršbo, ki ga je, opremljenega s klavzulo o izvršljivosti, davčni organ prejel s strani ZZZS kot predlagatelja izvršbe. Davčni organ je namreč vseskozi dolžan ravnati po podanem predlogu in zato že v davčnem postopku ni bilo mogoče upoštevati pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na podani predlog oziroma na izdano odločbo ZZZS, ki je podlaga za davčno izvršbo.

Zoper tožnika je obstajal veljavni izvršilni naslov, tožnik pa pred vložitvijo predloga za začetek postopka izvršbe svoje obveznosti ni poravnal. Zato predlagatelju izvršbe ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem povzročil nastale stroške postopka. Prav tako dejstvo, da je bil kasneje postopek izvršbe ustavljen zaradi umika predlagatelja, ker izvršba ni bila uspešna, ne pomeni, da je predlagatelj neupravičeno predlagal izvršbo. Uvedba izvršbe namreč ni odvisna od dejanskih možnosti za poplačilo obveznosti. V ZUP je predvidena možnost oprostitve stroškov postopka (člen 122). Na podlagi navedene določbe lahko organ, ki vodi postopek, oprosti stranko plačila vseh stroškov ali dela stroškov, če spozna, da jih ta ne more plačati brez škode za nujno preživljanje same sebe in svoje družine.

Ker po presoji tega sodišča Dogovor o sodelovanju v postopkih davčne izvršbe, sklenjen med Ministrstvom za finance, Carinsko upravo Republike Slovenije in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, poleg ZST-1 in ZDavP-2 predstavlja pravno veljavno podlago za ravnanje sodišč v postopkih izterjave dolgovanih sodnih taks, je izpodbijana odločitev v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Stroške neupravičene izvršbe tako nosi predlagatelj, torej sodišče.

Ministrstvo za finance je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi ugotavlja skladnost izpodbijanega sklepa z določbami ZDavP-2. Kršitev, ki jih v pritožbi tožnik pavšalno zatrjuje, pa ob uradnem preizkusu sklepa davčni organ ne ugotavlja. V zvezi z očitki, da so mu bile kršene temeljne ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS, oziroma 6. člena EKČP pa ugotavlja, da do omenjenih kršitev ni prišlo. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev davčnih organov pravilna in zakonita. Prav tako sodišče ni našlo pavšalno zatrjevanih kršitev Ustave in EKČP.

V postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.

V izreku sklepa o davčni izvršbi so navedeni izvršilni naslovi, datumi izvršljivosti ter neporavnani zneski davka in zamudne obresti od teh zneskov. Pomota, do katere je prišlo v prvem odstavku obrazložitve odločbe upravnega organa druge stopnje, v kateri je pomotoma naveden znesek 663,49 EUR namesto pravilno 1.949,82 EUR, pa je pisna pomota, ki na samo odločitev v stvari ne vpliva in jo lahko upravni organ na podlagi določb 223. člena ZUP kadarkoli popravi. Stroški izvršbe so posledica postopka, do katerega je prišlo zato, ker tožeča stranka svojih obveznosti ni poravnala, pri čemer je bil v predmetnem postopku sklep o izvršbi izdan na sredstva, ki jih ima tožeča stranka na svojem računu pri banki, v drugih izvršilnih postopkih pa se sklepi nanašajo na nepremičnine tožeče stranke ter na njeno premično premoženje.

V izreku izpodbijanega sklepa so navedeni izvršilni naslovi, datumi izvršljivosti ter neporavnani zneski davka in zamudne obresti od teh zneskov. Stroški izvršbe so bili tožnici obračunani le enkrat, podlaga za njihov obračun pa je 152. člen ZDavP-2 v zvezi s 66. členom Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku, kar je pravilno pojasnil upravni organ druge stopnje. ZDavP-2 ne predvideva izdaje opomina pred izvedbo davčne izvršbe, pač pa je podlaga zanjo le izvršilni naslov.

Izterjava sodne takse temelji na plačilnem nalogu sodišča, na katerem je potrdilo o izvršljivosti. Vsebinska pravilnost izvršilnega naslova – plačilnega naloga ni predmet presoje v postopku davčne izvršbe. Tožnik zato z ugovori, ki se nanašajo na upravičenost do oprostitve plačila sodne takse in s tem na utemeljenost izdanega plačilnega naloga, v tem postopku ne more uspeti. Stroški davčne izvršbe se obračunajo v sklepu o izvršbi, plača jih dolžnik, višino teh stroškov pa predpiše minister, pristojen za finance. Pri tem je pravilen tudi znesek, ki se terja kot strošek za pot izterjevalca. Ta pot sicer v spisih res ni izkazana. Vendar ni mogoče mimo dejstva, da gre za postopek izvršbe na premičnine, pri kateri se rubež opravi na kraju, kjer se premičnine nahajajo in ne v prostorih uradne osebe. Zato se stroški za pot izterjevalca utemeljeno terjajo že v sklepu, s katerim se začne davčna izvršba, in zato tožnikove navedbe, da izterjevalca nikoli ni videl in da do njegove poti nikakor ni moglo priti, za odločitev niso pravno pomembne. Sicer pa sodišče v tej zvezi dodaja, da se v primeru, če po končanem postopku davčne izvršbe nastane razlika med obračunanimi in dejansko nasta