44. člen ZP-1

Glede tožnikovega ugovora zastaranja sodišče najprej zavrača stališče toženke, da gre za tožbeno novoto. Ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava je dopustno uveljavljati v upravnem sporu, tudi če le-ti niso bili predhodno uveljavljeni v upravnem postopku. Toženka je v odgovoru na tožbo prepričljivo pojasnila pojem in datum zapadlosti najstarejše še izterjevane neplačane obveznosti iz nasova sodne takse in da je s sklepom o davčni izbvršbi z dne 12. 7. 2021 prišlo tudi do pretrganja zastaranja v skladu z drugim odstavkom 9. člena ZST-1. Toženka je v odgovoru na tožbo pojasnila tudi pojem in datume pravnomočnosti odločb o izreku glob ter obrazložila, kako je bilo zastaranje pretrgano in zakaj glede na relevantna določila ZP-1 in ZDavP-2 še ni poteklo.

Nadomestni zapor ni institut za odpustitev oziroma omilitev globe, ampak je način izvršitve globe. V danem primeru obvestilo in sklep zajemata le tiste neplačane in neizterljive globe, katerih seštevek ne presega zneska 3.000,00 EUR, ki se na podlagi drugega odstavka 20.a člena ZP-1 lahko izvrši z največ 30 dni nadomestnega zapora, presežek neplačanih in neizterljivih glob pa ni predmet izpodbijanega sklepa in zato tudi ne tega pritožbenega postopka, v katerem pritožbeno sodišče postopa po določbah 192.č člena ZP-1. Izvrševanje se je začelo v rokih iz prvega in tretjega odstavka 44. člena ZP-1 in se v skladu s četrtim odstavkom 44. člena v zvezi s petim odstavkom 20.a člena ZP-1 lahko izvršuje do poteka zastaralnih rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo.

Sklep o davčni izvršbi z dne 21. 7. 2015 je bil tožniku vročen 6. 8. 2015, drugi Sklep o davčni izvršbi z dne 23. 6. 2020 na denarna sredstva pri banki B., d.d pa 26. 6. 2020. Prvi navedeni sklep je pretrgal tek relativnega zastaralnega roka in je ta, po določbi četrtega odstavka 126. člena ZDavP-2, začel teči znova. To pa pomeni, da je bil tudi drugi Sklep o davčni izvršbi z dne 23. 6. 2020 izdan znotraj relativnega zastaralnega roka in tudi znotraj absolutnega zastaralnega roka, saj od dneva izvršljivosti plačila sodne takse še ni preteklo deset let.

Zastaralni roki iz ZDavP-2 veljajo le glede absolutnega zastaranja dokončne izvršitve globe, medtem ko sta glede začetka izvrševanja globe relevantna zastaralna roka, določena v prvem oziroma tretjem odstavku 44. člena ZP-1. Globa se začne izvrševati z izdajo sklepa o davčni izvršbi.

Prvotni sklep o davčni izvršbi z dne 1. 4. 2015 je bil tožniku vročen 17. 4. 2015 (kot izhaja iz odločbe drugostopenjskega davčnega organa in česar tožnik ne prereka), kar pomeni, da se je izvršba začela znotraj relativnega in absolutnega roka po ZP-1 in so odtlej za nadaljevanje izvršbe postali relevantni roki po ZDavP-2 ter je torej nov relativni petletni rok za zastaranje pravice do izterjave bil 17. 4. 2020.

ZP-1 v 44. členu določa zgolj rok za začetek izvrševanja izrečene sankcije za prekršek oziroma s tem povezanih obveznosti. Če se je izvrševanje začelo v rokih iz ZP-1, pa glede izterjave obveznosti iz naslova stroškov postopka napotuje na določbe ZDavP-2 o pravici do izterjave davka.

Zastaranje izvrševanja sankcije sicer ni bilo predmet odločanja z izpodbijanim sklepom. Kljub temu pa pritožbeno sodišče storilcu pojasnjuje, da je njegovo pritožbeno izraženo pričakovanje, da bo postopek ustavljen, brez realne in pravne podlage. Res je sicer, da tretji odstavek 44. člena ZP-1 določa štiriletni absolutni zastaralni rok za začetek izvrševanja, ki se šteje od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila izrečena sankcija, vendar pa četrti odstavek 44. člena ZP-1 nadalje določa, da globe, odvzema premoženjske koristi s plačilom denarnega zneska in stroškov postopka, glede katerih se je izvrševanje začelo v rokih iz prvega in tretjega odstavka tega člena, ni dopustno več izvrševati po poteku zastaralnih rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo. Tudi sklicevanje storilca na zastaranje izvršitve sankcije je neutemeljeno.

V postopku za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče upoštevati določb o zastaranju pregona iz 42. člena ZP-1. Ta je namreč bil pravnomočno končan s pravnomočnostjo plačilnih nalogov, s katerima so bile storilcu izrečene kazenske točke. Prav tako ne more biti govora o zastaranju izvršitve sankcij, saj se sankcija kazenskih točk izvrši z vpisom v skupno evidenco kazenskih točk in je dejansko bila izvršena, saj sicer ministrstvo ne bi poslalo sodišču obvestila, da je storilec dosegel in presegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu. Poleg tega se je na zastaranje mogoče sklicevati le v primeru, ko je zastaralni rok v celoti iztekel. Dejstvo, da je zastaralni rok skoraj potekel, pa vsekakor ne more imeti enakih učinkov kot njegov iztek in je sklicevanje na domnevno odločbo Okrožnega sodišča v Mariboru neutemeljeno.

V upravnem sporu tožnik izvršilnih naslovov ne more izpodbijati, ker sta postala izvršljiva dne 3. 7. 2010 (sodba Okrajnega sodišča v Brežicah) oz. dne 9. 9. 2013 (sklep Carinskega urada). Prvostopenjski organ tako v postopku davčne izvršbe ni pristojen preverjati vročitve izvršilnega naslova tožniku in posledično izvršljivost le-tega, temveč ima zgolj pristojnost, da na podlagi izvršilnega naslova, ki je opremljen s potrdilom o izvršljivosti (kar pomeni, da je bil tožniku vročen in je imel možnost seznanitve z njim), začne za obveznost, ki ni bila plačana v predpisanem roku, davčno izvršbo. Izvrševanje izrečenih stroškov postopka se je začelo s sklepom o davčni izvršbi z dne 12. 1. 2011, torej pred potekom dveletnega relativnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 44. člena ZP-1, ter nadaljevalo s sklepom o davčni izvršbi z dne 5. 9. 2013. Izpodbijani sklep je bil tako izdan pred potekom zastaralnih rokov za dokončanje pravočasno začete izvršbe po določbah ZDavP-2, na katere napotuje četrti odstavek 44. člena ZP-1. Relativno zastaranje pravice do izterjave pretrga oz. prekine vsako dejanje, namenjeno izterjavi, kar sklep o davčni izvršbi nedvomno je.

Izvrševanje tožniku izrečene globe se je začelo v skladu z zastaralnimi roki, določenimi v 44. členu ZP-1, zato tečejo od dne izdaje sklepa o davčni izvršbi zastaralni roki za izterjavo po določbi tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2.

Globa je izvzeta iz obveznosti, ki se lahko odpustijo v osebnem stečaju.

Upoštevajoč datume pravnomočnosti izvršilnih naslovov, ki so podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, so se terjane obveznosti iz naslova glob in sodnih taks začele izvrševati znotraj predpisanega dvoletnega relativnega in štiriletnega absolutnega zastaralnega roka, določenega v 44. členu ZP-1. Do izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, ki predstavlja zgolj nadaljevanje pravočasno začete davčne izvršbe, pa tudi še ni potekel rok za dokončanje davčne izvršbe, ki se presoja po določbah 125. in 126. člena ZDavP-2, zato je ugovor zastaranja terjatev neutemeljen.

Postopek začetka izvrševanja globe se mora začeti znotraj štiriletnega roka v skladu s 44. členom ZP-1, pri čemer pa nadaljevanje izvrševanja poteka v teku zastaralnih rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo. 44. člen ZP-1 je bil spremenjen, četrti odstavek 44. člena je bil dodan v ZP-1 s spremembo ZP-1H dne 13. 3. 2013, vendar iz prehodnih določb Zakona o spremembah in dopolnitvah ZP1-H izhaja, da se določba novega četrtega odstavka 44. člena zakona uporablja za vse sankcije za prekrške, ki do uveljavitve tega zakona še niso bile izvršene. Če storilec ponujene alternativne možnosti plačila globe ne izkoristi (tako, da naloge v splošno korist ne opravi), se globa izterja v celoti. V vsakem primeru pa je treba začetek izvrševanja globe v tem primeru šteti od izdanega sklepa o nadomestitvi globe, saj je ravno sklep o nadomestitvi globe v tem primeru dejanje, ki meri na izvršitev sankcije. V času trajanja stečajnega postopa zastaranje ni teklo in je začelo ponovno teči po davčnih predpisih, to je po pravnomočnem zaključku stečajnega postopka.

Relativni zastaralni rok za začetek izvrševanja sankcije sta pretrgala sklep o določitvi uklonilnega zapora, ter sklep, s katerim je sodišče predlog tožnice za nadomestitev plačila globe z opravljanjem družbeno koristnih del kot prepoznega zavrglo. Zastaralni rok je pretrgal vložen predlog za izvršbo, prav tako pa zastaralni rok pretrgajo tožnici vročeni opomini. Navedena dejanja namreč ne pomenijo začetka izvrševanja sankcije, so pa usmerjena h končnemu cilju izvršitve sankcije. Stališče, da lahko, ne le v primeru pretrganj, ampak tudi v primeru zadržanja zastaranja, do začetka izvrševanja sankcije za prekršek preteče največ štiri leta od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila sankcija izrečena, navaja tudi pravna doktrina. Na podlagi navedenega tako ne gre slediti stališču tožene stranke, da je tek stečajnega postopka pomenil zadržanje zastaranja, zaradi katerega absolutni zastaralni rok ni tekel.

Tožena stranka ni obrazložila, zakaj je plačilo globe štela kot strošek iz 8. točke tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP oziroma ni obrazložila, zakaj je ob sicer nespornem podatku o začetku stečajnega postopka in podatku o pravnomočnosti plačilnega naloga štela, da globa predstavlja druge stroške stečajnega postopka.

Glede na datuma pravnomočnosti obeh izvršilnih naslovov (2. 10. 2013 in 17. 12. 2013) in upoštevajoč dejstvo, da je bil tožnik v postopku osebnega stečaja od 26. 3. 2014 do 21. 12. 2016, ter datum izdaje izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi (3. 4. 2017), je nesporno, da sta se sankciji iz obeh izvršilnih naslovov začeli izvrševati znotraj tako relativnega dvoletnega kot posledično tudi absolutnega štiriletnega zastaralnega roka. Zastaranje namreč v skladu z drugim odstavkom 44. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 131. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki določa, da po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi, v času trajanja stečajnega postopka ne teče. Že začetega izvrševanja ni mogoče več izvrševati po poteku zastaralnih rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo. To pomeni, da ta zakonska določba, glede zastaralnih rokov že pravočasno začete izvršbe, napotuje na uporabo ZDavP-2, ki določa, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (relativni zastaralni rok) oziroma

Glede na ureditev iz ZP-1 lahko tudi v primeru prekinitve zastaranja (in ne le v primeru pretrganj) do začetka izvrševanja sankcije za prekršek traja največ štiri leta od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna.

Po prvem odstavku 44. člena ZP-1 se izrečene sankcije za prekršek ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna. Glede na datum pravnomočnosti izvršilnega naslova (19. 5. 2011) je ugovor zastaranja neutemeljen, saj se je izvrševanje izrečene globe začelo s sklepom o davčni izvršbi z dne 10. 4. 2013 in torej pred potekom dveletnega relativnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 44. člena ZP-1, izpodbijani sklep pa je izdan pred potekom zastaralnih rokov za dokončanje pravočasno začete izvršbe po določbah ZDavP-2, na katere napotuje četrti odstavek 44. člena ZP-1. Zastaranje izvršitve izrečene globe je v celoti urejeno v določbah ZP-1 in ZDavP-2, zato tožeča stranka ne more uspeti s sklicevanjem na ureditev zastaranja po drugih predpisih.

Izdaja sklepa o dovolitvi obročnega plačila globe predstavlja pravno oviro, zaradi katere se po zakonu sankcija ne sme izvršiti in v skladu z drugim odtavkom 44. člena ZP-1 povzroči prekinitev zastaranja za čas dovoljenega obročnega odplačevanja globe oziroma denarne kazni.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je nedopustna izvršitev sankcije za prvi prekršek, za katerega je storilcu bila izrečena stranska sankcija 16 kazenskih točk v cestnem prometu, ki ga je storil 7. 11. 2015. Stranska sankcija kazenskih točk se namreč izvrši z vpisom v skupno evidenco kazenskih točk in ker je ta vpis po podatkih iz izpisa iz evidence kazenskih točk bil izvršen 22. 12. 2015, ni mogoče govoriti o zastaranju izvršitve te sankcije. Izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja na podlagi tretjega odstavka 22. člena ZP-1 pa ne predstavlja izvršitve sankcije, temveč izrek ukrepa, ki je posledica doseženih 18 kazenskih točk v cestnem prometu. Iz osmega odstavka 22. člena ZP-1, ki določa, da vozniku, ki je imetnik tujega vozniškega dovoljenja, sodišče namesto prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izreče prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za dobo enega leta, jasno izhaja, da gre za ekvivalentno sankcijo oziroma ukrep, ki je posledica doseženega števila 18 kazenskih točk v cestnem prometu, pri čemer pa je sodišče dolžno izreči tisti ukrep oziroma sankcijo, ki ustreza dejanskemu stanju glede imetništva voz