142. člen ZDavP-2

Ustavna pravica do povračila škode, nastale s protipravnim ravnanjem državnih organov, predstavlja sekundarno varstvo pred takšnim ravnanjem. Primarno varstvo skladno z ustavno pravico do pravnega sredstva nudi sistem rednih in izrednih pravnih sredstev v davčnem postopku. Njegov smisel in namen je prav v varstvu posameznika oziroma pravne osebe pred napakami državnih organov. Zato je odškodninski spor in v njem vnovično odpiranje vprašanj, ki so že pravnomočno rešena, ultima ratio in je kot takšen mogoč samo, kadar oškodovanec nima in tudi ni imel drugih sredstev, s katerimi bi v postopku, ki je za to predviden, preprečil ali zmanjšal vzrok škode. Sodišče prve stopnje je pri presoji obstoja vzročne zveze pravilno sledilo prepričljivi izpovedbi B. B., da za potrebe projektov nikoli ni pridobival obremenjenih nepremičnin ter da bi bilo zanj, upoštevajoč predvideno časovno dinamiko pridobivanja dokumentacije in gradnje objektov, sprejemljivo, če bi neobremenjene nepremičnine pridobil v last najkasneje do konca leta 2013. Ker so bile nepremičnine septembra 2013 poleg vpisane zaznambe prepovedi razpolaganja obremenjene tudi z več drugimi hipotekami in zaznambami izvršb, tako ž

Seznam izvršilnih naslovov je izvršilni naslov, če so v njem za vsak posamezni izvršilni naslov navedeni datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. Na izvršilni naslov je sodišče zaradi stroge formalne legalitete vezano in ga ne sme spreminjati niti se spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti. Izvršilni postopek je namreč namenjen izključno temu, da se obveznost iz izvršilnega naslova izpolni, torej da upnik pride do poplačila svoje terjatve. Vse morebitne nepravilnosti pri izdaji posameznega izvršilnega naslova iz seznama bi zato moral dolžnik uveljavljati v predhodnem davčnem postopku. Sodišče ni imelo podlage za pozivanje upnika k dopolnitvi predloga za izvršbo, saj je predlog vseboval vse sestavine, ki jih zahteva 40. člen ZIZ, upnik pa je priložil tudi vse potrebne listinske dokaze, na podlagi katerih je sodišče lahko preizkusilo skladnost predloga za izvršbo z izvršilnim naslovom in izpolnjevanje pogojev za dovolitev izvršbe na dolžnikove nepremičnine. V zvezi s potekom petletnega zastaralnega roka višje sodišče ugotavlja, da dolžnik v ugovoru tega ni uveljavljal, v pritožbi pa se na zastaranje sklicuje l

Dopustna je istočasna uporaba več predmetov izvršbe na podlagi istega izvršilnega naslova in zoper istega davčnega zavezanca, vse z namenom uspešne izterjave davčnih obveznosti, davčni organ pa je dolžan uporabiti tista sredstva davčne izvršbe, ki so glede na okoliščine primera sorazmerne znesku davka, ki ga je treba izterjati.

Načelo sorazmernosti varuje davčnega dolžnika pred uporabo sredstev davčne izvršbe, ki po vrednosti nesorazmerno presega višino dolga in ne, kot meni revident, pred uporabo sredstva izvršbe, ki ne dosega višine dolga. Po ZDavP-2 ni izključena hkratna izdaja sklepov o davčni izvršbi glede na različne predmete izvršbe, vse do poplačila dolga. V skladu s 144. členom ZDavP-2 pa je lahko za dosego namena izterjave davčne obveznosti predmet davčne izvršbe vsako dolžnikovo premoženje ali pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe.

Glede na posebne okoliščine v posameznih primerih je treba določbo 48. člena ZBPP razlagati upoštevaje osebno dostojanstvo posameznika ter upoštevaje prepoved ponižujočega ter nečloveškega ravnanja.

Spor o (ne)dopustnosti izvršbe iz tretjega odstavka 158. člena ZDavP-2 ni upravna zadeva, ampak gre za spor iz civilnopravnega razmerja.

Organ je v postopku davčne izvršbe na plačilni nalog v celoti vezan in ne presoja tega, ali je bila obveznost naložena pravi osebi in v pravilni višini, ampak skrbi le za to, da bo naložena obveznost izvršena.

Iz izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti, zakaj je izvršba na tožničine nepremičnine glede na okoliščine njenega primera sorazmerna znesku dolga v višini 3.708,91 EUR. Glede na okoliščine obravnavanega primera, ko ni sporno, da je tožnica lastnica posameznega dela stavbe in stavbišča, na katerem je vpisana hipoteka, in ki jo zaseda njen sin z mladoletnimi otroki, sama pa nima ustreznega prebivališča, se sodišču postavlja vprašanje, ali je izvršba na navedeno tožničino nepremičnino res sorazmerna njenemu dolgu in ali je z njo varovano osebno dostojanstvo tožnice. Od tega vprašanja pa je odvisno tudi vprašanje vnovčljivosti premoženja tožnice. Če bi se v tem primeru izkazalo, da izvršba na tožničine nepremičnine ne bi bila sorazmerna znesku dolga, ki ga dolguje, bi bilo namreč potrebno opraviti izvršbo na druga sredstva izvršbe, ki pa jih tožnica po njenih navedbah nima. Zaradi vsega navedenega je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo.

Po določbah ZDavP-2 ni izključena hkratna ali sukcesivna izdaja sklepov o davčni izvršbi glede na različne predmete izvršbe, vse do poplačila celotnega dolga. Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe. Če je mogoče opraviti izvršbo z različnimi sredstvi davčne izvršbe, je davčni organ dolžan uporabiti tista sredstva davčne izvršbe, ki so glede na okoliščine primera sorazmerna znesku davka, ki ga je treba izterjati, če se z njim(i) doseže namen izvršbe. Navedeno načelo sorazmernosti varuje davčnega dolžnika pred uporabo sredstev davčne izvršbe, ki po vrednosti nesorazmerno presegajo višino davčnega dolga. Določba drugega odstavka 142. člena ZDavP-2, po kateri je pri izvajanju izvršbe davčni organ dolžan upoštevati osebno dostojanstvo zavezanca za davek in poskrbeti, da je izvršba za dolžnika čim manj neugodna, ni povezana z načelom sorazmernosti iz prvega odstavka tega člena in se tudi ne nanaša na izbiro izvršilnega sredstva.

Izdaja sklepa o izvršbi ne temelji na petem dostavku 97. člena ZDavP-2, prav tako odločanje po prostem preudarku ni bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. V danem primeru so bili podlaga za odločanje členi 143. in naslednji ZDavP-2, ki davčnemu organu prostega preudarka oz. diskrecijske pravice za odločanje v konkretnem primeru ne omogočajo.

Načelo sorazmernosti iz prvega odstavka 142. člena ZDavP-2 varuje davčnega dolžnika pred uporabo sredstev davčne izvršbe, ki po vrednosti nesorazmerno presegajo višino davčnega dolga in ne pred uporabo sredstva davčne izvršbe, ki ne omogoča poplačila davčnega dolga v celoti.

Glede na določbe drugega odstavka 5. člena v povezavi z 2. členom ZUS-1 in okoliščine obravnavanega primera, izpodbijani sklep o davčni izvršbi ni upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Ker pa je sklep prvostopenjsko sodišče meritorno presojalo, predmet presoje v reviziji pa je zakonitost izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, se revizijsko sodišče glede na določbe 86. do 94. člena ZUS-1, ki mu ne dajejo pravne podlage za drugačno postopanje, opredeljuje do utemeljenosti revizije in uveljavljanih revizijskih razlogov.